Božja beseda za nedeljo, 10. oktobra 2004

»Pojte Gospodu novo pesem, ker je storil čudovita dela« (Ps 97,1). Danes smo pred eno od Gospodovih čudovitih del: Marijo! Ponižna in slabotna stvaritev, kakor mi, je bila izbrana za Božjo Mater, Mater svojega Stvarnika. Ko v luči beril, ki smo jih slišali, gledamo na Marijo, bi rad razmišljal o treh resničnostih:prva, Bog nas preseneča, druga, Bog od nas zahteva zvestobo, tretja, Bog je naša moč.

Prva, Bog nas preseneča. Pripetljaj Naamana, poveljnika vojske Aramskega

»Pojte Gospodu novo pesem, ker je storil čudovita dela« (Ps 97,1). Danes smo pred eno od Gospodovih čudovitih del: Marijo! Ponižna in slabotna stvaritev, kakor mi, je bila izbrana za Božjo Mater, Mater svojega Stvarnika. Ko v luči beril, ki smo jih slišali, gledamo na Marijo, bi rad razmišljal o treh resničnostih:prva, Bog nas preseneča, druga, Bog od nas zahteva zvestobo, tretja, Bog je naša moč.

Prva, Bog nas preseneča. Pripetljaj Naamana, poveljnika vojske Aramskega kralja, je nekaj izjemnega. Da bi ozdravil od gobavosti, se je obrnil na Božjega preroka, Elizeja. Ta ni nad njim opravil nobenih magičnih obredov, niti zahteval nobenih neobičajnih stvari, temveč samo to, da zaupa Bogu in se gre potopit v vodo reke, ne tistih velikih rek Damaska, temveč majhne reke Jordan. Ta zahteva je Naamana zmedla, pa tudi presenetila, da je Bog takšen, da zahteva nekaj tako preprostega. Že se je hotel vrniti, a je le storil korak. Potopil se je v Jordan in takoj ozdravel. Poglejte, Bog nas preseneča, saj se razodeva v uboštvu, v slabosti in ponižnosti ter nam podarja svojo ljubezen, s katero nas rešuje, ozdravlja in nam daje moči. Zahteva samo, da sledimo njegovi besedi in mu zaupamo.

Devica Marija je tudi imela takšno izkušnjo, ko pred angelovim naznanilom ni skrila svojega začudenja. Čudenje, ko je videla, da je Bog, da bi postal človek, izbral ravno njo, preprosto dekle iz Nazareta, ki ne živi v bogatih dvorcih oblastnikov, ki ni storila nič nenavadnega, ampak je samo odprta za Boga, mu zmore zaupati, četudi vsega ne razume: »Glej dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). To je njen odgovor. Bog nas vedno preseneča, podira naše sheme, postavlja pod vprašaj naše načrte in nam pravi: zaupaj mi, ne boj se, pusti se presenetiti, pojdi ven iz sebe ter hodi za menoj!

Danes se vsi vprašajmo, če imamo strah pred tem, kar bi Bog lahko od nas zahteval ali od nas zahteva. Se pustim Bogu presenetiti, kakor je to storila Marija, ali pa se zapiram v lastne gotovosti: materialne, intelektualne, ideološke, v gotovosti svojih načrtov? Ali resnično pustim, da Bog vstopi v moje življenje? Kako mu odgovorim?

V odlomku iz sv. Pavla, ki smo ga slišali, se apostol takole obrača na učenca Timoteja: »Spominjaj se Jezusa Kristusa, če z njim vztrajamo, bomo z njim tudi kraljevali« (prim. 2Tim 2,12). Druga točka je torej, vedno se spominjati Kristusa, »spomin Jezusa Kristusa« in to je vztrajati v veri. Bog nas preseneča s svojo ljubeznijo, a zahteva zvestobo v hoji za njim. Mi lahko postanemo nezvesti, On ne, On je »Zvesti« in od nas zahteva isto zvestobo. Pomislimo, kolikokrat smo se za kaj navdušili, nad kakšno pobudo, nad kakšno dolžnostjo, a smo zatem, ko so nastale težave, odnehali. To se žal zgodi tudi pri temeljnih izbirah, kot je naprimer poroka. Težko je biti stanoviten, zvest sprejetim odločitvam in obveznostim. Pogosto je lahko reči »da«, a je zatem težko ta »da« vsakodnevno ponavljati. Težko je biti zvest.

Marija je rekla »da« Bogu. Ta »da« je postavil na glavo njeno ponižno bivanje v Nazaretu. Ni pa bil edini, bil je samo prvi od številnih »da«, ki jih je izgovorila v svojem srcu tako med veselimi trenutki, kakor tudi med bolečimi. Številni »da« so dosegli svoj višek pod križem. Danes ste tukaj številne mame. Pomislite, do kakšne točke je prispela Marija v svoji zvestobi Bogu. Gledala je svojega edinega Sina na križu. Zvesta žena, pod križem, notranje uničena, toda zvesta in močna.

Vprašam se: sem kristjan samo občasno, ali sem vedno kristjan? Kultura začásnosti, relativnosti, vstopa tudi v to, kako živimo vero. Bog zahteva zvestobo, vsak dan, v vsakodnevnih opravilih, a tudi dodaja, da četudi včasih nismo zvesti, je On vedno zvest in se s svojim usmiljenjem ne utrudi prijeti nas za roko ter nas dvigniti in spodbuditi, da ponovno stopimo na pot, se vrnemo k Njemu, mu povemo svojo slabost, da nam podari svojo moč. Dokončna je torej ta pot, biti vedno z Gospodom, tudi v naših slabostih, tudi v naših grehih. Nikoli pa ne iti na pot začasnosti. Ta ubija. Vera je dokončna zvestoba, kakor je bila to Marijina.

Zadnja točka: Bog je naša moč. Mislim na deset gobavcev iz evangelija, ki jih je Jezus ozdravil. Gredo mu naproti, se od daleč ustavijo ter vpijejo: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« (Lk 17,13). Bolni so, čutijo potrebo po biti ljubljeni, da bi imeli moč. Zato iščejo nekoga, ki bi jih ozdravil. Jezus se na to odzove tako, da jih osvobodi njihove bolezni. Začudi pa nas, ko vidimo, da se samo eden vrnil ter na ves glas hvalil Boga in se mu zahvalil. To je omenil Jezus sam. Deset jih je vpilo, da bi bili ozdravljeni, a samo eden se je vrnil in na ves glas vpil svojo zahvalo Bogu ter tako priznal, da je On naša moč. Znati se zahvaliti, znati priznati, kar vse Bog dela za nas.

Poglejmo Marijo. Prvo dejanje, ki ga je storila po oznanjenju, je dejanje dejavne ljubezni do ostarele sorodnice Elizabete. Njene prve besede, ki jih je izgovorila Elizabeti: »Moja duša poveličuje Gospoda«, so hvalnica in zahvala Bogu, ne samo za to, kar je storil v njej, ampak za njegovo delovanje skozi vso zveličavno zgodovino. Vse je njegov dar. Ko bi mi mogli razumeti, da je vse Božji dar, kolikšno veselje bi bilo v našem srcu? Vse je njegov dar. On je naša moč! Reči hvala, je tako enostavno, a tudi tako težko! Kolikokrat v družini rečemo »hvala«? To je ena od ključnih besed sobivanja. »Smem?, oprosti, hvala«. Če v neki družini izgovarjajo te tri besede, ta družina napreduje. »Smem?, oprosti mi, hvala«. Kolikokrat v družini rečemo »hvala«? Kolikokrat rečemo hvala tistemu, ki nam pomaga, ki nam je blizu, ki nas spremlja v življenju? Pogosto nam je vse to samoumevno. In tako se zgodi tudi z Bogom. Lahko je iti do Gospoda s kakšno prošnjo; da bi pa se mu šel zahvalit, na to pa ne pomislim.

Ko nadaljujemo z evharistijo, prosimo Marijo za priprošnjo, da nam pomaga pustiti se brez odpora presenetiti Bogu, mu biti vsak dan zvesti, ter ga hvaliti in se mu zahvaljevati, ker je On naša moč.

Homilija, 9. oktober 2016

Evangelij današnje nedelje (prim. Lk 17,11-19) nas vabi, da s čudenjem in hvaležnostjo prepoznamo Božje darove. Na poti, ki ga vodi v smrt in vstajenje, je Jezus srečal deset gobavcev, ki so mu prišli naproti, se od daleč ustavili in vpili o svoji nesreči tistemu človeku, v katerem je njihova vera prepoznala možnega zveličarja: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« (v. 13). Bolni so in iščejo nekoga, ki bi jih ozdravil. Jezus jim odgovori ter jim reče, naj se gredo pokazat duhovnikom, ki so imeli po Postavi nalogo, da ugotovijo morebitno ozdravitev. S tem jim ni samo nekaj obljubil, temveč je postavil na preizkušnjo njihovo vero, saj v tistem trenutku deseteri še niso bili ozdravljeni. Ozdraveli so med potjo, potem ko so ubogali Jezusovo besedo. Vsi torej polni veselja so se pokazali duhovnikom in potem so šli naprej vsak po svoji poti. Pri tem pa so pozabili na Darovalca, torej na Očeta, ki jih je ozdravil po Jezusu svojem Sinu, ki je postal človek.

Z izjemo enega samega, torej Samarijana, tujca, ki je živel na obrobju izvoljenega ljudstva, skoraj kot pogan! Temu človeku ni bilo dovolj, da je dosegel ozdravljenje zaradi lastne vere, temveč je storil še več za dosego polnosti ozdravljenja tako, da se je vrnil nazaj in izrazil svojo hvaležnost za prejeti dar in tako v Jezusu priznal resničnega Duhovnika, ki ga lahko, potem ko ga je ponovno dvignil in rešil, sprejme na svojo pot in med svoje učence.

Znati se zahvaliti, znati hvaliti, kar Gospod dela za nas. Kako zelo pomembno je to! Vprašajmo se torej, a smo sposobni izreči 'hvala'? Kolikokrat rečemo 'hvala' v družini, v skupnosti, v Cerkvi? Kolikokrat rečemo 'hvala' tistemu, ki nam pomaga, ki nam je blizu, ki nas spremlja v življenju? Pogosto nam je vse samoumevno. In to se zgodi tudi do Boga. Zelo lahko je iti do Gospoda ter ga nekaj prositi, toda vrniti se in se zahvaliti… Zaradi tega Jezus z vso močjo poudari to pomanjkljivost devetih nehvaležnih gobavcev: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali se ni našel noben drug, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« (Lk 17,17-18).

Na ta jubilejni dan nam je predlagan en zgled, še več, Zgled na katerega gledati, torej Marija, naša Mati. Marija je potem, ko je sprejela angelovo oznanilo, pustila, da je iz njenega srca privrela pesem hvale in zahvale Bogu: »Moja duša poveličuje Gospoda…« Marijo prosimo, naj nam pomaga razumeti, da je vse Božji dar in da se bomo znali zahvaliti. Zagotavljam vam, tedaj bo naše veselje popolno. Samo tisti, ki se zna zahvaliti, je v njem popolno veselje.

Da se znamo zahvaliti, pa je potrebna ponižnost. V prvem berilu smo prisluhnili izjemnemu pripetljaju Naamana, poveljnika vojske Aramskega kralja (prim. 2 Kr 5.14-17). Bolan za gobavostjo za ozdravljenje sprejme predlog uboge sužnje in se zaupa zdravljenju preroka Elizeja, ki je bil pravzaprav njegov sovražnik. Vendar je Naaman pripravljen ponižati se. Elizej od njega ne zahteva nič. Ukaže mu samo, naj se potopi v vodo reke Jordan. Ta zahteva je Naamana zmedla, ga celo vznejevoljila. A je to res pravi Bog, če zahteva take banalne stvari? Hoče se vrniti nazaj, a le sprejme, da se potopi v Jordan in takoj je ozdravljen.

Marijino srce je bolj kot katerokoli drugo sposobno sprejeti Božje darove. In Bog, da je postal človek je izbral ravno njo, preprosto dekle iz Nazareta, ki ni živela v bogatih palačah oblasti, ki ni storila nič podjetnega. Vprašajmo se, dobro nam bo delo, če smo pripravljeni sprejeti Božje darove, ali pa se raje želimo zapreti v materialne gotovosti, v intelektualne gotovosti, v gotovosti naših projektov.

Pomenljivo je, da sta Naaman in Samarijan tujca. Koliko tujcev, tudi oseb drugih ver nam da zgled za vrednote, ki jih mi včasih pozabljamo ali jih zanemarjamo. Morda nas lahko nekdo, ki živi ob nas, pa je zaničevan ali odrinjen, ker je tujec, pouči, kako hoditi po poti, ki jo Gospod hoče. Tudi Božja Mati je skupaj s svojim ženinom živela izkušnjo oddaljenosti od svoje dežele. Dolgo časa je bila tudi ona tujka v Egiptu, daleč stran od sorodnikov in prijateljev. Vendar pa je njena vera zmogla premagati težave. Trdno se držimo te preproste vere Svete Božje Matere. Prosimo jo, da bi znali vedno vrniti se k Jezusu in se mu zahvaliti za toliko dobrot njegovega usmiljenja.

»Tvoja vera te je rešila« (Lk 17,19). To je cilj današnjega evangelija, ki nam kaže pot vere. Na tej poti vere vidimo tri etape, na katere spominjajo ozdravljeni gobavci, ki kličejo, hodijo in se zahvaljujejo.

Predvsem, klicati. Gobavci so bili v strašnem stanju, ne le zaradi bolezni, ki je razširjena še danes in proti kateri se je potrebno boriti z vsemi silami, ampak zaradi izključenosti iz družbe. V Jezusovem času so veljali za nečiste in kot takšni so morali biti izolirani, odmaknjeni (prim. 3Mz 13,46). Vidimo, da se, ko gredo k Jezusu, od daleč ustavijo (prim. Lk 17,12). Vendar pa kljub temu, da so zaradi svojega stanja postavljeni na stran, »na ves glas« (v. 13) kličejo Jezusa. Ne dopustijo, da bi jih ohromila izključevanja ljudi in vpijejo k Bogu, ki ne izključuje nikogar. To je način, kako se krajšajo razdalje, kako se ponovno vstane iz samote: tako, da se ne zapira vase, v lastna objokovanja, da se ne misli na sodbe drugih, ampak kliče Gospoda, saj Gospod usliši klic tistega, ki je sam.

Kakor tisti gobavci, tudi mi potrebujemo ozdravljenje, vsi. Ozdravljeni moramo biti nezaupanja vase, v življenje, v prihodnost; mnogih strahov; pregreh, katerih sužnji smo; mnogih zaprtosti, odvisnosti in navezanosti: na igre, na denar, na televizijo, na mobilni telefon, na sodbo drugih. Gospod osvobaja in ozdravi srce, če ga kličemo, če mu rečemo: »Gospod, verujem, da me moreš ozdraviti; ozdravi me mojih zaprtosti, osvobodi me zla in strahu, Jezus«. Gobavci so v tem evangeliju prvi, ki kličejo Jezusovo ime. To bosta kasneje storila tudi slepi človek in razbojnik na križu: ljudje, ki potrebujejo pomoč, kličejo Jezusovo ime, ki pomeni Bog rešuje. Boga kličejo po imenu, neposredno, spontano. Klicati po imenu je znamenje domačnosti in Gospodu je to všeč. Vera raste na ta način, z zaupnim klicanjem, tako, da Jezusu prinašamo to, kar smo, z odprtim srcem, ne da bi skrivali svojo bedo. Vsak dan z zaupanjem kličimo Jezusovo ime: Bog rešuje. Ponavljajmo ga: to pomeni moliti. Molitev je vrata vere, molitev je zdravilo srca.

Hoditi je druga etapa. V današnjem kratkem evangeliju se pojavi okoli deset glagolov, ki opisujejo gibanje. Pretrese nas predvsem dejstvo, da gobavci niso ozdravljeni, ko stojijo na mestu pred Jezusom, ampak potem, medtem ko hodijo. Besedilo pravi: »In med potjo so bili očiščeni« (v. 14). Ozdravljeni so, ko grejo v Jeruzalem, to je medtem, ko soočajo pot, ki se vzpenja. Na poti življenja pride do očiščenja; na poti, ki se pogosto vzpenja, saj vodi v višavo. Za vero je potrebna pot, izhod, dela čudeže, če izstopimo iz svojih udobnih gotovosti, če pustimo svoje pomirjajoče pristane, svoja udobna gnezda. Vera se povečuje preko daru in raste s tveganjem. Vera si utira pot, ko gremo naprej opremljeni z zaupanjem v Boga. Vera si utira pot preko ponižnih in konkretnih korakov, kakor so bili ponižni in konkretni pot gobavcev in Naamánovo umivanje v reki Jordan, kot smo slišali v prvem berilu (prim. 2Kr 5,14-17). Enako velja tudi za nas: v veri napredujemo s ponižno in konkretno ljubeznijo, z vsakodnevno potrpežljivostjo, tako, da kličemo Jezusa in hodimo naprej.

Na poti gobavcev je še en zanimiv vidik: premikajo se skupaj. Evangelij pravi, da so šli in bili očiščeni, vedno v množini: vera je hoditi skupaj, nikoli sami. Vendar pa po tem, ko so bili ozdravljeni, jih gre devet po svoje in le eden pride, da bi se zahvalil. Tedaj Jezus izrazi svojo grenkobo: »Kje pa je onih devet?« (v. 17). Skoraj se zdi, da tistega, ki se je edini vrnil, da bi se zahvalil, kliče na odgovor za ostalih devet. Res je, naša naloga je – nas, ki smo tukaj, da bi »obhajali evharistijo«, to je da bi se zahvalili – da poskrbimo za tistega, ki je nehal hoditi, ki se je izgubil na poti: smo varuhi bratov, ki so oddaljeni. Mi smo posredniki zanje, odgovorni smo zanje, to je poklicani, da odgovorimo glede njih, da si jih vzamemo k srcu. Želiš rasti v veri? Skrbi za brata ali sestro, ki je daleč.

Klicati, hoditi in zahvalti se: to je zadnja etapa. Le tistemu, ki se zahvali, Jezus reče: »Tvoja vera te je rešila« (v. 19). Ni le zdrav, je tudi rešen. To nam pove, da cilj ni zdravje, ni dobro počutje, ampak srečanje z Jezusom. Zveličanje ni popiti kozarec vode, da bi bili v formi, ampak pomeni iti k izviru, ki je Jezus. Le On osvobaja od zla in ozdravlja srce, le srečanje z Njim rešuje, dela življenje polno in lepo. Ko se sreča Jezusa, se spontano rodi »hvala«, saj se odkrije najpomembnejšo stvar v življenju: ne prejeti določeno milost ali razrešiti težavo, ampak objeti Gospoda življenja.

Lepo je videti, da mož, ki je bil ozdravljen, ki je bil Samarijan, izrazi svoje veselje z vsem, kar je: z močnim glasom hvali Boga, pade na obraz, se zahvaljuje (prim. v. 15-16). Vrhunec poti vere je živeti tako, da se zahvaljujemo. Lahko se vprašamo: ali mi, ki imamo vero, živimo dneve kot breme, ki ga moramo prenašati, ali kot hvalo, ki jo lahko podarimo? Ali ostajamo osredotočeni nase, v pričakovanju, da bomo prosili za naslednjo milost, ali najdemo svoje veselje v zahvaljevanju? Ko se zahvaljujemo, je Oče ganjen in na nas razlije Svetega Duha. Zahvaljevanje ni vprašanje vljudnosti, olike, je vprašanje vere. Srce, ki se zahvaljuje, ostaja mlado. Reči: »Hvala, Gospod,« ko se prebudimo, preko dneva, pred spanjem je protistrup za postaranje srca. Tako tudi v družini, med zakoncema: spomniti se reči hvala. Hvala je najpreprostejša in najkoristnejša beseda.

Homilija, nedelja, 9. oktober 2022
Medtem ko je Jezus na poti, mu pride naproti deset gobavcev, ki vpijejo k njemu: »Usmili se nas!« (Lk 17,13) Ozdravljenih je vseh deset, vendar pa se samo eden izmed njih vrne, da bi se zahvalil Jezusu: to je Samarijan, za jude neke vrste krivoverec. Na začetku hodijo skupaj, potem pa ta Samarijan ravna drugače, saj se vrne in z močnim glasom slavi Boga (prim. v. 15). Zaustavimo se ob teh dveh vidikih, ki ju lahko razberemo iz današnjega evangelija: hoditi skupaj in zahvaliti se.

Predvsem hoditi skupaj. Na začetku pripovedi ni nobene razlike med Samarijanom in drugimi devetimi. Govori le o desetih gobavcih, ki se povežejo v skupino in nerazdeljeni gredo skupaj Jezusu naproti. Kakor vemo, gobavost ni bila le fizična nadloga – ki si jo moramo še danes prizadevati izkoreniniti –, ampak tudi »družbena bolezen«, saj so morali v tistem času zaradi strahu pred okužbo ostati izven skupnosti (prim. 3 Mz 13,46). Zato niso smeli vstopiti v naseljena središča, ohranjati so morali razdaljo, bili so potisnjeni na rob družbenega in celo verskega življenja. S tem, ko hodijo skupaj, ti gobavci izražajo svoj krik v odnosu do družbe, ki jih izključuje. In bodimo pozorni: Samarijan se, kljub temu, da velja za krivoverca, za »tujca«, poveže v skupino z drugimi. Bratje in sestre, bolezen in skupne šibkosti odstranijo ovire in premagajo vsakršno izključenost.

To je podoba, ki je lepa tudi za nas: ko smo iskreni do sebe, se spomnimo, da smo v srcu vsi bolni, da smo vsi grešniki, da vsi potrebujemo Očetovo usmiljenje. Takrat se prenehamo deliti na podlagi zaslug, funkcij, ki jih imamo, ali glede na kakšen drug zunanji vidik življenja, in notranji zidovi, predsodki padejo. Tako končno ponovno odkrijemo, da smo bratje. Prvo berilo nas je spomnilo, da se je moral tudi Sirec Naamán, čeprav je bil bogat in mogočnik, zato, da je bil ozdravljen, se je moral preprosto potopiti v reko, v kateri so se kopali vsi drugi. Predvsem je moral odložiti svoj oklep, svoja oblačila (prim. 2 Kr 5): kako dobro nam dene, da odložimo svoje zunanje oklepe, svoje obrambne ovire in se dobro okopamo v ponižnosti ter se spomnimo, da smo znotraj vsi krhki in potrebni ozdravljenja, vsi bratje. Zapomnimo si to: krščanska vera od nas vedno zahteva, da hodimo skupaj z drugimi, nikoli sami; vedno nas vabi, naj izstopamo iz sebe k Bogu in k bratom, nikoli da bi se zapirali vase; od nas vedno terja, da se prepoznamo potrebne ozdravljenja in odpuščanja ter podelimo šibkosti tistih, ki so nam blizu, ne da bi se čutili boljše.

Bratje in sestre, preverimo, če smo v našem življenju, v naših družinah, na delovnem mestu in krajih, kamor vsak dan zahajamo, sposobni hoditi skupaj z drugimi, poslušati, premagati skušnjavo, da bi se zabarikadirali v svojo avtoreferenčnost in mislili samo na svoje potrebe. Vendar pa je hoditi skupaj – to je biti »sinodalni« – tudi poklicanost Cerkve. Vprašajmo se, koliko smo resnično skupnosti, ki so odprte in vključujoče do vseh; če uspemo delati skupaj, duhovniki in laiki, v službi evangelija; če imamo držo sprejemanja – ne le z besedami, ampak s konkretnimi dejanji – do tistih, ki so oddaljeni, in do vseh, ki se nam približajo ter se zaradi svoje težavne življenjske poti počutijo neprimerne. Ali jim damo čutiti, da so del skupnosti ali pa jih izključimo? Strah me je, ko vidim krščanske skupnosti, ki delijo svet na dobre in slabe, na svetnike in grešnike: tako se človek na koncu čuti boljšega od drugih in izključi mnoge, ki jih Bog želi objeti. Prosim, vedno vključevati: v Cerkvi kot v družbi, ki je še vedno zaznamovana z mnogimi neenakostmi in marginalizacijami. Vključevati vse.

In danes, ko je en skalabrinec postal svetnik, bi rad mislil na migrante. Pohujšljivo je izključevanje migrantov. Še več, izključevanje migrantov je zločin. Zaradi njega umirajo pred nami. In tako imamo danes Sredozemlje, ki je največje pokopališče na svetu. Izključevanje migrantov je ogabno, grešno, zločinsko. Ne odpreti vrat tistim, ki to potrebujejo ... Ne, ne izključujmo jih in jih pošiljajmo stran, v lager, kjer so izkoriščeni in prodani kot sužnji. Bratje in sestre, danes mislimo na naše migrante, na tiste, ki umirajo. In tiste, ki so sposobni vstopiti, jih sprejmemo kot brate ali pa jih izkoristimo? Samo to vprašanje vam zapuščam.

Drugi vidik je zahvaliti se. V skupini desetih gobavcev je samo eden, ki se potem ko ozdravi, vrne, da bi hvalil Boga in izkazal hvaležnost Jezusu. Drugih devet je ozdravljenih, vendar pa gredo potem vsak svojo pot in pozabijo na Tistega, ki jih je ozdravil, pozabijo na milosti, ki Bog nam jih daje. Samarijan pa iz daru, ki ga je prejel, naredi začetek nove poti: vrne se k Tistemu, ki ga je ozdravil; gre, da bi od blizu spoznal Jezusa, začne odnos z Njim. Njegov odnos hvaležnosti torej ni zgolj vljudnostna gesta, ampak začetek poti hvaležnosti: pade pred Kristusove noge (prim. Lk 17,16), stori gesto češčenja: prepozna, da je Jezus Gospod in da je pomembnejši od ozdravljenja, ki ga je prejel.

To je, bratje in sestre, velika lekcija tudi za nas, ki vsak dan uživamo darove Boga, vendar pa pogosto hodimo po svoji poti in pozabimo gojiti živ odnos z Njim. To je huda duhovna bolezen: imeti vse za samoumevno, tudi vero, tudi naš odnos z Bogom, vse do točke, da postanemo kristjani, ki se ne znajo več čuditi, ki ne znajo več reči »hvala«, ki ne izkažejo hvaležnosti, ki ne znajo videti Gospodovih čudovitih del. Tako na koncu mislimo, da je vse, kar vsak dan dobimo, samoumevno in nam pripada. Hvaležnost, znati reči »hvala«, pa nas vodi, da potrdimo prisotnost Boga-ljubezni. Prav tako nas vodi, da prepoznamo pomembnost drugih in tako premagamo nezadovoljstvo in brezbrižnost, ki grdita naše srce. Temeljnega pomena je, da se znamo zahvaljevati. Vsak dan se zahvaliti Gospodu, vsak dan se znati zahvaliti drug drugemu: v družini, za tiste majhne stvari, ki jih včasih prejmemo, ne da bi se vprašali, od kod prihajajo; na krajih, ki jih vsak dan obiskujemo, za številne storitve, ki smo jih deležni ter za osebe, ki nas podpirajo; v naših krščanskih skupnostih za Božjo ljubezen, ki jo doživljamo preko bližine bratov in sester, ki pogosto v tišini molijo, darujejo, trpijo, hodijo z nami. Prosim, ne pozabimo na to ključno besedo: hvala! Ne pozabimo slišati in reči: hvala! Hvala.

Svetnika, ki sta bila kanonizirana danes, nas spominjata, da je pomembno hoditi skupaj in se znati zahvaljevati. Škof Scalabrini, ki je ustanovil kongregacijo, ki se je posvečala skrbi migrantov, dve, žensko in moško, je dejal, da na skupni poti s tistimi, ki emigrirajo, ne smemo videti le težav, ampak tudi načrt Previdnosti: »Prav zaradi prisilnih migracij, ki so bile posledica preganjanja, je Cerkev presegla meje Jeruzalema in Izraela in je postala »katoliška«; zahvaljujoč današnjim migracijam bo Cerkev orodje miru in občestva med ljudstvi« (L’emigrazione degli operai italiani, Ferrara 1899).

V tem trenutku je v predvsem tu v Evropi migracija, ki nas zelo žalosti in ki nas spodbuja, da odpremo srce. To je migracija Ukrajincev, ki bežijo iz vojne. Danes ne pozabimo na mučeno Ukrajino.

Scalabrini je gledal onkraj, gledal je naprej, v svet in Cerkev brez ovir, brez tujcev. Salezijanski brat Artemij Zatti s svojim kolesom pa je bil živ primer hvaležnosti: ko je bil ozdravljen od tuberkuloze, je vse svoje življenje posvetil služenju drugim, za bolnike je skrbel z ljubeznijo in nežnostjo. Govori se, da so ga videli, ko je na svojem hrbtu nesel truplo enega izmed svojih bolnikov. Poln hvaležnosti za vse, kar je prejel, je želel izreči svoj »hvala« tako, da je skrbel za rane drugih.

Prosimo, naj nam ta naša sveta brata pomagata, da bi hodili skupaj, brez zidov, ki ločujejo; ter da bi gojili to plemenitost duha , ki je tako ljuba Bogu, to je hvaležnost.

Na današnjo 28. nedeljo med letom smo prišli pri branju Lukovega evangelija do dogodka ozdravitve desetih gobavcev, od katerih se je eden, Samarijan, vrnil ter se zahvalil Jezusu. Prav tako tudi prvo berilo iz Druge knjige kraljev pripoveduje o ozdravitvi Naamana, poveljnika aramejske vojske, ki je, prav tako gobav, ozdravel, potem ko se je sedemkrat potopil v vodo reke Jordan, kakor mu je zapovedal prerok Elizej. Tudi Naaman se je vrnil k preroku, v katerem je prepoznal Božjega posrednika

Na današnjo 28. nedeljo med letom smo prišli pri branju Lukovega evangelija do dogodka ozdravitve desetih gobavcev, od katerih se je eden, Samarijan, vrnil ter se zahvalil Jezusu. Prav tako tudi prvo berilo iz Druge knjige kraljev pripoveduje o ozdravitvi Naamana, poveljnika aramejske vojske, ki je, prav tako gobav, ozdravel, potem ko se je sedemkrat potopil v vodo reke Jordan, kakor mu je zapovedal prerok Elizej. Tudi Naaman se je vrnil k preroku, v katerem je prepoznal Božjega posrednika ter zatem izpovedal vero v edinega Gospoda. Torej dva obolela za gobavostjo, dva ne Juda, sta ozdravela, ker sta verovala besedi, ki jo je poslal Bog. Telesno ozdravita in se s tem odpreta za vero, ki ju ozdravi na duši, torej ju reši.

Tudi današnji psalm pripoveduje o tej resničnosti. »Gospod je dal spoznati svoje zveličanje, očem narodov je razodel svojo pravičnost. Spomnil se je svoje dobrote in zvestobe do Izraelove hiše« (Ps 98,2-3). Osnovna tema je torej zveličanje za vse, ki pa se dogodi skozi določeno zgodovinsko posredovanje, in sicer od Izraelskega ljudstva preko Jezusa Kristusa in Cerkve. Vrata življenja so odprta za vse, a so 'vrata', torej dokončen in potreben prehod. O tem govori današnje drugo berilo iz Drugega pisma Timoteju:»Zveličanje, ki je v Jezusu Kristusu« (2Tim 2,10). Gre za skrivnost vesoljnosti zveličanja, ki je hkrati nujno povezano z zgodovinskim sredništvom Jezusa Kristusa, pred Njim je to bilo izraelsko ljudstvo in po Njem Cerkev. Bog je ljubezen in želi, da so vsi ljudje deležni njegovega življenja. Da bi uresničil ta načrt, On, ki je Eden in Trojen, ustvarja v svetu skrivnost človeško božjega, zgodovinsko presežnega, občestva. To pa dela z 'metodo', če tako rečemo,zaveze, s katero se je z zvesto in brezmejno ljubeznijo 'zavezal' ljudem tako, da je ustanovil sveto ljudstvo, ki je postalo blagoslov za vse družine zemlje (prim. 1Mz 12,3). S tem se razodene Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov (prim 2Mz 3,6), ki hoče pripeljati svoje ljudstvo v 'deželo' svobode in miru. Ta'dežela' pa ni od tega sveta. Celoten Božji načrt namreč presega zgodovino, a kljub temu ga želi ustvarjati skupaj z ljudmi, za ljudi in v ljudeh, ko ga začne uresničevati znotraj koordinat prostora in časa, v katerih živijo in ki jim jih je dal On sam.

Današnji evangelij pa nam predstavlja Jezusa, ki je ozdravil deset gobavcev, od katerih se je samo eden, Samarijan, torej tujec, vrnil, da se mu je zahvalil (prim. Lk 17,11-19). In Gospod mu je rekel: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila« (Lk 17,19). Ta evangeljski odlomek nas vabi k dvojnemu premisleku. Najprej o dveh stopnjah ozdravitve: prve površinske, torej telesne in druge globlje, ki se dotakne človekove notranjosti, torej 'srca', kot jo imenuje Sveto pismo in od se od tam razširi na vse človekovo bivanje. Popolna in korenita ozdravitev se imenuje zveličanje, ki je pravzaprav novo, polno in dokončno življenje. Jezus namreč, kakor ob drugih priložnostih, reče: »Tvoja vera te je rešila« Vera namreč rešuje človeka, saj vzpostavlja globok odnos z Bogom, s samim seboj ter z drugimi. Izraz vere pa je hvaležnost. Kdor se, kakor ozdravljeni Samarijan, zna zahvaliti, s tem pokaže, da ne jemlje vsega kot nekaj, kar mu pripada, temveč kot dar, ki četudi pride do njega po ljudeh ali naravi, končno prihaja od Boga. Z vero se torej človek odpre Gospodovi milosti, prizna, da je vse dar, vse milost. Poglejte, kakšen zaklad je skrit v preprosti besedi 'hvala'.

Jezus je ozdravil deset obolelih za gobavostjo, boleznijo, ki so jo takrat imeli za 'nalezljivo nečistost', za katero je bilo potrebno obredno očiščenje (prim. 3Mz 14,1-37). V resnici pa je greh tista gobavost, ki omadežuje človeka in družbo. Ošabnost in sebičnost namreč v človekovi duši porajata ravnodušnost, sovraštvo in nasilje. Te gobavosti duha, ki pači obličje človeštva, ne more nihče ozdraviti razen Bog, ki je Ljubezen. Ko človek, ki se spreobrne, odpre svoje srce Bogu, ga ta notranje ozdravi zla.