Berilo

Strah Božji naj bo v nas

Berilo iz Tobita (Tob 1,1-2;2,1-9)

Tobija iz roda in mesta Neftalijevega, je bil ujet za časa asirskega kralja Salmanasarja. V ujetništvu pa ni zapustil pota resnice. Ko je bil nekoč Gospodov praznik in se je v njegovi hiši pripravilo dobro kosilo, je rekel svojemu sinu: »Pojdi in privedi katere naših rojakov, ki se bojijo Boga, da bodo obedovali z nami.« Odšel je, pa se vrnil in mu sporočil, da leži nekdo izmed Izraelovih sinov zadavljen na cesti. Takoj je skočil s svojega sedeža, pustil kosilo in tešč prišel do trupla. Dvignil ga je in skrivaj prinesel v hišo, da bi ga ob sončnem zahodu previdno pokopal.

Ko je truplo skril, je jedel kruh v žalosti in trepetu, spominjajoč se one besede, ki jo je Gospod govoril po preroku Amosu: »Vaši prazniki se bodo spremenili v tarnanje in žalovanje.« Ko je pa sonce zašlo, je šel in ga pokopal. Vsi njegovi bližnji pa so ga grajali: »Že si bil zaradi tega obsojen na smrt in si komaj ušel naročeni smrti, pa zopet pokopavaš mrtve!« Toda Tobija se je bolj bal Boga ko kralja. Pobiral je trupla ubitih, jih skrival v hiši in jih ponoči pokopaval.

Psalm 112

Ps 112,1-2.34.5-6

Evangelij

Hudobni vinogradniki ubijejo dediča

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 12,1-12)

Tisti čas je začel Jezus govoriti v prilikah velikim duhovnikom, pismoukom in starešinam: »Neki človek je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal tlačilnico in sezidal stolp; dal ga je v najem vinogradnikom in je odpotoval. Ob svojem času je poslal k vinogradnikom služabnika, da bi od njih prejel sadov iz vinograda. Ti so ga pa zgrabili in pretepli ter odpravili praznega. Poslal je k njim spet drugega služabnika; tudi tega so na glavi ranili in ga opsovali. In drugega je poslal in tega so ubili. In še mnogo drugih: nekatere so pretepli, nekatere pobili.

Še enega je imel – ljubljenega sina. Nazadnje je k njim poslal njega, misleč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Vinogradniki pa so rekli med seboj: ›To je dedič! Dajte, ubijmo ga in dediščina bo naša.‹ In prijeli so ga ter ubili in vrgli iz vinograda.

Kaj bo torej storil gospodar vinograda? Prišel bo in vinogradnike pokončal, vinograd pa dal drugim. Ali tudi tega niste brali v pismu: ›Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen; Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh‹?« Skušali so Jezusa prijeti, pa so se zbali ljudstva. Spoznali so bili namreč, da je to priliko povedal o njih. In spustili so ga ter odšli.

Berilo

Bog hoče, naj vero oznanjamo

Berilo iz 1. pisma apostola Pavla Korinčanom (1 Kor 1,18-25)

Bratje in sestre, nauk o križu je nespamet tistim, ki se pogubljajo, nam, ki smo na poti zveličanja, pa Božja moč. Kajti pisano je: »Uničil bom modrost modrih in zavrgel bom razumnost razumnih.« Kje je modrijan, kje pismouk, kje učenjak tega sveta? Ali ni Bog modrosti tega sveta obrnil v nespamet? Ker namreč svet po svoji modrosti ni spoznal Boga v Božji modrosti, je Bog sklenil verujoče zveličati po nespameti oznanjevanja. Judje zahtevajo znamenj in Grki iščejo modrosti, mi pa oznanjamo križanega Kristusa, Judom pohujšanje, a poganom nespamet, tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, Kristusa, Božjo moč in Božjo modrost. Kar je namreč pri Bogu nespametno, je modrejše od ljudi, in kar je pri Bogu slabotno, je močnejše od ljudi.

Psalm 30

Ps 30,3-8.17.21

Evangelij

Ko življenje izgubimo zaradi Jezusa, ga rešimo

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 9,23-26)

Tisti čas je rekel Jezus vsem: Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor pa svoje življenje zaradi mene izgubi, ga bo rešil. Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa zavrže ali pogubi? Kdor se bo sramoval mene in mojih besed, tega se bo sramoval Sin človekov, kadar pride v svoji in Očetovi in svetih angelov slavi.