Berilo

Bog hoče naše ljubezni

Berilo iz knjige preroka Ozeja (Oz 6,1-6)

To govori Gospod: V svoji stiski bodo po meni koprneli: »Pridite, vrnimo se h Gospodu! On je raztrgal, pa nas tudi ozdravi, zadal nam je rano, pa nas tudi obveže; v dveh dneh nas oživi, tretji dan nas vzdigne, in živeli bomo pred njegovim obličjem. Vneto si prizadevajmo spoznati Gospoda; prišel bo zanesljivo kakor jutranja zarja, prišel bo k nam kakor jesenski dež, kakor spomladni dež, ki zemljo ovlaži.«

Kaj naj počnem s teboj, Efraim? Kaj naj počnem s teboj, Juda? Vaša zvestoba je kakor jutranja megla, kakor rosa, ki hitro izgine. Zavoljo tega jih obtesujem po prerokih, jih ubijam z besedo svojih ust, in kakor luč se dvigne moja sodba: da, hočem ljubezni in ne daritve, spoznanja Božjega, bolj ko žgalne žrtve!

Psalm 51

Ps 51,3-4.18-19.20-21

Evangelij

Skesanemu cestninarju je odpuščeno

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 18,9-14)

Tisti čas je povedal Jezus to priliko nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so druge zaničevali: »Dva človeka sta šla v tempelj molit, eden farizej in drugi cestninar. Farizej se je ustopil in je sam pri sebi tako molil: ›Bog, zahvalim te, da nisem kakor drugi ljudje: roparji, krivičniki, prešuštniki, ali tudi kakor ta cestninar; postim se dvakrat v tednu, desetino dajem od vsega, kar dobivam‹.

Cestninar pa je stal od daleč in še oči ni hotel povzdigniti proti nebu, ampak se je trkal na prsi in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹

Povem vam: Ta je šel opravičen na svoj dom, oni pa ne; zakaj vsak, kdor se povišuje, bo ponižan in, kdor se ponižuje, bo povišan.«

Berilo

Z vodo v puščavi se je ljudstvo odžejalo

Berilo iz 2. Mojzesove knjige (2 Mz 17,1-7)

¹ Nato je vsa občina Izraelovih sinov na Gospodovo povelje odpotovala iz Sinske puščave od postaje do postaje. Ko so šotorili v Rafidimu, ni bilo vode, da bi bilo ljudstvo pilo. ² Zato se je ljudstvo prepiralo z Mojzesom; rekli so: »Daj nam vode piti!« Mojzes jim je odgovoril: »Kaj se prepirate z menoj? Kaj skušate Gospoda?« ³ A ljudstvo je bilo tam žejno vode in tako je ljudstvo godrnjalo zoper Mojzesa: »Zakaj si nas odpeljal iz Egipta, da z žejo pomoriš nas, naše otroke in našo živino?« ⁴ Tedaj je Mojzes vpil h Gospodu: »Kaj naj storim s tem ljudstvom? Še malo in kamnalo me bo.« ⁵ Gospod pa je rekel Mojzesu: »Pojdi pred ljudstvom in vzemi s seboj nekaj izmed Izraelovih starešin! Tudi palico, s katero si udaril Nil, vzemi v roko in pojdi! ⁶ Glej, jaz bom stal pred teboj tam na skali na Horebu. Udari na skalo in pritekla bo iz nje voda, da bo ljudstvo moglo piti!« Mojzes je storil tako pred očmi Izraelovih starešin. ⁷ In dal je temu kraju ime Masa in Meriba, ker so se Izraelovi sinovi prepirali in so skušali Gospoda, govoreč: »Ali je Gospod med nami ali ne?«

Psalm 95

Ps 95,1-2.6-7.8-9

Evangelij

Iz Kristusa izvira voda za večno življenje

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 4,5-42)

Tisti čas je Jezus prišel v samaríjsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure. Tedaj je prišla žena iz Samaríje, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. Samarijánka mu je tedaj rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijánko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijáni.) Jezus ji je odgovóril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti‹, bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kakor naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!« Žena je odgovorila in mu rekla: »Nimam moža.« Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« Žena mu je dejala: »Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje prihaja od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in tisti, ki ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« Žena mu je dejala: »Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem, ki govorim s teboj.«

Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govóril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: ›Kaj bi rad od nje?‹ ali ›Zakaj govoriš z njo?‹ Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?« Odšli so iz mesta in se napotili k njemu. Medtem so ga učenci prosili in govorili: »Učitelj, jej!« On pa jim je rekel: »Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.« Učenci so tedaj govorili med seboj: »Mar mu je kdo prinesel jesti?« Jezus jim je rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. Ali ne pravite vi: ›Še štiri mesece in žetev bo tu.‹ Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so zrela za žetev. Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec. V tem je namreč resničen izrèk, da ›eden seje, drugi žanje‹. Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa obirate sadove njihovega truda.«

Veliko Samarijánov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi žene, ki je pričevala: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.«