Berilo

David skesano prizna svoj greh

Berilo iz 2. Samuelove knjige (2 Sam 12,1-7.10-17)

Gospod je poslal preroka Natana k Davidu. Ko je prišel k njemu, mu je rekel: »Dva moža sta bila v nekem mestu, eden bogat, drugi ubog. Bogatin je imel silno veliko drobnice in govedi. Ubožec pa ni imel nič razen ene ovčice, ki jo je kupil in vzredil. Zrastla je pri njem in z njegovimi otroki vred. Jedla je od njegovega grižljaja in pila iz njegovega kozarca. Spala mu je v naročju in bila mu je kakor hči. Ko je prišel popotnik k bogatinu, ni maral vzeti od svoje drobnice ali govedi, da bi pripravil pojedino popotniku, ki je prišel k njemu. Vzel je marveč ovčico ubožcu ter jo pripravil za moža, ki je bil prišel k njemu.«

David se je silno razsrdil nad tistim možem in rekel Natanu: »Kakor resnično živi Gospod, mora umreti mož, ki je to storil! Ovčico mora povrniti četverno, ker je to storil in ni imel usmiljenja!« Natan pa je odgovoril Davidu: »Ti si tisti mož. Zato se nikdar ne umakne meč od tvoje hiše. Kajti zaničeval si me in vzel ženo Hetejca Urija, da bodi tvoja žena. Tako govori Gospod: Glej, spravil bom nesrečo nadte, iz tvoje hiše. Vzel bom tvoje žene pred tvojimi očmi ter jih dal tvojemu bližnjemu, da bo pri tvojih ženah pred očmi tega sonca. Ti si sicer delal na skrivnem, jaz pa bom to storil pred vsem Izraelom in pred soncem.«

Tedaj je David rekel Natanu: »Grešil sem zoper Gospoda.« Natan je Davidu odgovoril: »Gospod ti tudi odpušča greh; ne boš umrl. Toda ker si s tem dejanjem pohujšal Gospodove sovražnike, bo umrl sin, ki se ti je rodil.« Nato je Natan odšel domov. Gospod pa je z boleznijo udaril otroka, ki ga je Davidu rodila Urijeva žena.

David je zaradi dečka prosil Boga. Strogo se je postil in kadar je prišel domov, je ležal čez noč na tleh. Starešine njegove hiše so pristopili k njemu in ga silili, da bi vstal s tal, pa ni hotel; tudi ni nič jedel z njimi.

Psalm 51

Ps 51,12-13.14-15.16-17

Evangelij

Kristus ima oblast nad vso naravo

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 4,35-41)

Ko se je tisti dan zvečerilo, je rekel Jezus svojim učencem: »Prepeljimo se na drugo stran.« Pustili so množico ter ga odpeljali s seboj v čolnu, kakor je bil; in še drugi čolni so bili z njim. In nastal je silen vihar, in valovi so pljuskali v čoln, tako da je čoln že zalivalo. On pa je bil na krmi in je na vzglavnici spal. Zbudijo ga ter mu rečejo: »Učenik, ti ni mar, da se potapljamo?« In vstal je, zapretil vetru in rekel morju: »Utihni, umiri se!« In veter je ponehal in nastala je velika tišina. Rekel jim je: »Kaj ste tako boječi? Kako da še nimate vere?« In prevzel jih je velik strah in so govorili med seboj: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna veter in morje?«