Božja beseda za torek, 1. novembra 2016

Angel Gospodov, 1. november 2013 ...

Praznik vseh svetih, ki ga danes obhajamo, nas spominja, da cilj našega bivanja ni smrt, ampak je raj! »Ni še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je.« (1 Jn 3,2) Da ta obljuba ne razočara, nam zagotavljajo svetniki, prijatelji Boga. Ti so v svojem zemeljskem bivanju živeli v globokem občestvu z Bogom. Božje obličje so prepoznavali na obličjih najmanjših in preziranih bratov, sedaj ...

Več ...

Angel Gospodov, 1. november 2013

Praznik vseh svetih, ki ga danes obhajamo, nas spominja, da cilj našega bivanja ni smrt, ampak je raj! »Ni še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je.« (1 Jn 3,2) Da ta obljuba ne razočara, nam zagotavljajo svetniki, prijatelji Boga. Ti so v svojem zemeljskem bivanju živeli v globokem občestvu z Bogom. Božje obličje so prepoznavali na obličjih najmanjših in preziranih bratov, sedaj pa ga gledajo iz oči v oči v njegovi slavni lepoti. Svetniki niso nadljudje in niti niso rojeni popolni. So kakor mi, kakor vsakdo izmed nas, so osebe, ki so preden so dosegle nebeško slavo, živele normalno življenje z radostmi in bolečinami, napori in upanji. Toda kaj je spremenilo njihovo življenje?

Ko so spoznale Božjo ljubezen, so ji sledile brez pogojev in hinavščine z vsem srcem; svoja življenja so dale za služenje drugim, trpljenja in nasprotovanja so prenašale brez sovraštva ter na zlo so odgovarjale z dobrim, s širjenjem radosti in miru. To je življenje svetnikov: so osebe, ki zaradi Božje ljubezni v svojih življenjih Bogu niso postavljale pogojev; niso bile hinavske; svoja življenja so preživele v služenju drugim – služiti bližnjim. Trpele so zaradi veliko nasprotovanj, a ne da bi sovražile. Svetniki niso nikoli sovražili,« je poudaril papež Frančišek. Kajti razumeti moramo, da ljubezen prihaja od Boga, sovraštvo pa prihaja od hudiča. Od le-tega pa so se svetniki oddaljili.

»Svetniki so moški in ženske, ki imajo v srcih veselje in ga posredujejo drugim. Nikoli sovražiti, služiti drugim, najbolj ubogim, moliti in veselje: to je pot svetosti.« Papež Frančišek je nadaljeval, da »biti svetniki ni privilegij redkih, kot da bi nekdo prejel veliko dediščino. Vsi mi imamo v krstu dediščino, da lahko postanemo sveti.« Biti sveti je poklicanost vseh. Vsi smo poklicani, da hodimo po poti svetosti. Ta pot pa ima tudi ime in obličje, je dodal papež. To je Jezus Kristus. On nas uči, kako postati sveti. V evangeliju nam pokaže pot blagrov. »Božje kraljestvo je namreč za tiste, ki svoje gotovosti ne polagajo v stvari, temveč v Božjo ljubezen; za tiste, ki imajo preprosto in ponižno srce; ki si ne domišljajo, da so pravični, in ne sodijo drugih; tiste, ki znajo trpeti s tistimi, ki trpijo, in se veseliti s tistimi, ki se veselijo; ki niso napadalni, ampak usmiljeni in si prizadevajo za spravo in mir.« Prav to slednje je papež Frančišek še posebej poudaril. Svetniki in svetnice vedno pomagajo spraviti ljudi in delajo za mir.

Svetost in pot svetosti sta nekaj lepega. Na današnji praznik nam svetniki pravijo, naj zaupamo v Gospoda, saj »Gospod nikoli ne razočara«. Je naš »dober prijatelj«, ki nam vedno stoji ob strani. »Svetniki nas s svojim pričevanjem opogumljajo, naj nas ne bo strah iti proti toku in biti nerazumljeni ter zasmehovani, kadar govorimo o Njem in o evangeliju; s svojimi življenji nam kažejo, da kdor ostane zvest Bogu in njegovi Besedi, izkusi tolažbo njegove ljubezni že na tej zemlji in nato stoterno v večnosti.« Kot je dejal papež Frančišek, je to tudi tisto, v kar upamo in prosimo Gospoda za naše rajne brate in sestre. Cerkev je namreč z modrostjo postavila praznika vseh svetih in spomina vernih rajnih enega za drugim. Tako se naši hvalnici Bogu in češčenju blaženih pridružuje molitev priprošnje za vse, ki so pred nami s tega sveta odšli v večno življenje.

Po molitvi Angelovega češčenja je papež še posebej pozdravil udeležence tako imenovanega »teka svetnikov«, ki je danes dopoldne potekal v Rimu in ga je organizirala Fundacija Don Bosko v svetu: »Sveti Pavel bi rekel, da je celotno življenje kristjana nekakšen 'tek', da bi osvojili nagrado svetosti.« Zatem pa je papež spomnil še na svoj popoldanski obisk na rimskem pokopališču Verano. Namen tega je bil moliti tudi posebej za žrtve nasilja, zlasti za kristjane, ki so izgubili življenja med preganjanji; za naše brate in sestre, ki so umrli zaradi žeje, lakote ali napora med potjo do boljših pogojev za življenje: »Vsi v tišini molimo za te naše brate in sestre.«

Angel Gospodov, nedelja, 1. november 2020

Dragi bratje in sestre, dober dan! Na ta slovesen praznik Vseh svetih nas Cerkev vabi k razmišljanju o velikem upanju, ki je utemeljeno na Kristusovem vstajenju. Kristus je vstal in tudi mi z Njim, bomo z Njim!

Sveti in blaženi so najverodostojnejše priče krščanskega upanja, saj so ga med svojim bivanjem v polnosti živeli med veseljem in žalostjo, udejanjajoč Blagre, ki jih je Jezus pridigal in danes odmevajo v bogoslužju (prim. Mt 5,1-12a). Evangeljski blagri so dejansko pot svetosti. Sedaj se bom zaustavil ob dveh blagrih, drugem in tretjem.

Drugi blagor je ta: »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo« (v. 4). Besede se zdi, da si nasprotujejo, saj jok ni znamenje veselja in sreče. Vzroki za jok in trpljenje so smrt, bolezen, moralne tegobe, greh in napake, ali bolj preprosto, krhko in slabotno vsakodnevno življenje zaznamovano s težavami. Življenje, ki je včasih ranjeno in preizkušeno z nehvaležnostjo in nerazumevanjem. Jezus razglaša za blažene tiste, ki jočejo zaradi teh resničnosti in kljub vsemu zaupajo v Gospoda in se zatekajo pod njegovo senco. Takšni niso ravnodušni, tudi jim med bolečino ne otrdi srce, temveč s potrpežljivostjo upajo v Božjo tolažbo. To tolažbo okušamo že v tem življenju.

V tretjem blagru Jezus zatrjuje: »Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali« (v. 5). Bratje in sestre, krotkost. Krotkost je Jezusova značilnost, ki o sebi pravi: »Učite se od mene, ki sem krotak in iz srca ponižen« (Mt 11,29). Krotki so tisti, ki znajo obvladovati sami sebe, ki pustijo prostor drugemu, mu prisluhnejo in ga spoštujejo v njegovem načinu življenja, v njegovih potrebah ter v njegovih zahtevah ter ga ne nameravajo prevladati z nasiljem, niti napraviti ga nepomembnega, nočejo biti nad ničemer in imeti nadvlado nad vsem, niti vsiljevati svoje ideje in interese v škodo drugih. Takšne osebe, ki jih posvetna miselnost ne ceni, so dragocene v očeh Boga, ki jim da v dediščino obljubljeno deželo, torej večno življenje. Tudi ta blagor se začne tu spodaj in se bo dopolnil v Kristusu. Krotkost… V tem trenutku življenja, tudi svetovnega, ko je veliko agresivnosti, tudi v vsakdanjem življenju je prva stvar, ki gre iz nas, agresivnost, obramba. Potrebujemo krotkost, da bomo lahko šli naprej po poti svetosti. Poslušati, spoštovati, ne napadati, to je krotkost.

Dragi bratje in sestre, izbrati si čistost, krotkost ter usmiljenje, izbrati si zaupanje v Gospoda v duhovnem uboštvu in v nadlogah, prizadevati si za pravičnost in mir, vse to pomeni iti proti toku glede na miselnost tega sveta, glede na kulturo posedovanja, brezsmiselne zabave, arogance nad najbolj slabotnimi. To evangeljsko pot so prehodili svetniki in blaženi. Današnja slovesnost, ko obhajamo vse svetnike, nas spominja na osebno in vse splošno poklicanost k svetosti in nam predlaga zanesljive zglede za to pot, ki jo vsak prehodi na edinstven in neponovljiv način. Dovolj je pomisliti na obilne darove ter na konkretne zgodbe svetih in blaženih, ki niso enaki, saj ima vsak svojo osebnost ter je v življenju razvil svojo pot svetosti glede na svojo osebnost. To lahko stori vsakdo od nas, ko gre po tej poti krotkosti. Prosim vas, krotkost in bomo šli proti svetosti.

Ta neizmerna družina Kristusovih učencev ima Mater, Devico Marijo. Mi jo častimo pod vzklikom Kraljica vseh svetnikov, je pa predvsem Mati, ki uči vsakega, kako sprejeti in hoditi za njenimi otroki. Naj nam pomaga pomnožiti željo po svetosti v hoji po poti blagrov.

Papež po molitvi in blagoslovu: »Vsem voščim lep praznik v duhovni družbi svetnikov!«

Angel Gospodov, torek, 1. november 2022

Dragi bratje in sestre, lep praznik in dober dan! Danes, ko praznujemo Vse svete, bi lahko imeli zavajajoč vtis. Lahko bi si mislili, da danes obhajamo tiste sestre in brate, ki so bili v življenju popolni, vedno dosledni, natančni, še več 'poškrobljeni'.

Nasprotno pa današnji evangelij zanika takšen stereotipni pogled, to svetost s podobice. Jezusovi blagri namreč (prim. Mt 5,1-12), ki so osebna izkaznica svetnikov, kažejo na povsem nasprotno. Govorijo o življenju proti toku in o »revolucionarnem« življenju. Svetniki so resnični revolucionarji.

Poglejmo na primer zelo aktualen blagor: »Blagor tistim, ki delajo za mir« (v. 9) in bomo videli, kako je Jezusov mir zelo drugačen kot si ga predstavljamo. Vsi si želimo mir, toda pogosto je to, kar hočemo, imeti mir, da nas pustijo pri miru, da ne bi imeli problemov temveč mir. Jezus pa nasprotno ne imenuje blaženih tiste mirne, ki imajo mir, ampak tiste, ki delajo za mir, ki se borijo za mir, graditelje, delavce za mir. Mir je namreč potrebno graditi in kot za vsako gradnjo je tudi za to potreben napor, sodelovanje, potrpežljivost. Mi bi hoteli, da bi mir dežil od zgoraj, medtem ko Sveto pismo govori o »semenu miru« (prim. Zah 8,12), ki klije iz terena življenja, iz semena našega srca. Raste v tišini dan za dnem z dobrimi deli pravičnosti in usmiljenja, kakor pričujejo sijajne priče, ki jih danes obhajamo. In še, prepričani smo, da pride do miru s silo in močjo. Za Jezusa je ravno nasprotno. Njegovo življenje in življenja svetnikov nam pravijo, da mora seme miru, da bi raslo in obrodilo sad, najprej umreti. Miru ne dosežemo s tem, da si ga osvojimo ali koga porazimo. Nikoli ni nasilen, nikoli ni oborožen. V oddaji »Po njegovi podobi« sem videl številne svetnike in svetnice, ki so se borili, ustvarjali mir s svojim delom, v to vložili svoje življenje, darovali življenje.

Kako se torej postane delavec za mir? Najprej je potrebno razorožiti srce. Da, saj smo vsi opremljeni z nasilnimi mislimi drug proti drugemu in zajedljivimi besedami ter mislimo, da se bomo obranili z bodečo žico pritoževanja ter z betonskimi zidovi ravnodušnosti. Pritožujemo se in smo ravnodušni, ampak to ni mir, to je vojna. Seme miru zahteva demilitarizacijo njive našega srca. Kako je s tvojim srcem? Je že demilitarizirano, ali pa je še vedno s temi stvarmi kot sta pritoževanje in ravnodušnost ter agresivnost. Kako pa se demilitarizira srce? Tako, da se odpremo Jezusu, ki je »naš mir« (Ef 2,14); da stojimo pred Njegovim križem, ki je katedra miru; da od Njega v spovedi prejmemo »odpuščanje in mir«. Tu se začne, kajti biti delavci za mir, biti sveti, ni v naši moči, ampak je njegov dar, njegova milost.

Bratje in sestre, zazrimo se v notranjost in se vprašajmo: smo graditelji miru? Tam kjer študiramo in delamo prinašamo napetost, besede, ki ranijo, govorice, ki zastrupljajo, polemike, ki ločujejo? Ali pa odpiramo pot miru tako, da odpustimo tistemu, ki nas je užalil, poskrbimo za tistega, ki se nahaja na obrobju, poravnamo kakšno krivico s tem, da pomagamo tistemu, ki ima manj? To pomeni graditi mir.

Lahko pa se pojavi še zadnje vprašanje, ki pa velja za vsak blagor: se splača živeti tako? Ne bomo na zgubi? Jezus sam nam da odgovor: tisti, ki delajo za mir, bodo »imenovani Božji sinovi« (Mt 5,9). Na svetu se zdijo neumestni, ker se ne podrejajo logiki moči in prevlade, v nebesih bodo Bogu najbližji, saj mu najbolj podobni. V resnici tudi tukaj ostane, kdor je nepošten, praznih rok, medtem ko tisti, ki ima vse rad in nikogar ne rani, zmaga. Kakor pravi psalm bo miroljubni mož imel potomstvo (prim. Ps 37,37).

Devica Marija, Kraljica vseh svetnikov naj nam pomaga, da bomo v življenju vsak dan graditelji miru.

Manj ...

Angelus, 1. november 2011
Slovesni praznik vseh svetih je ugodna priložnost, da dvignemo pogled od minljivih zemeljskih resničnosti, k Božji razsežnosti večnosti in svetosti. Današnje bogoslužje nas spominja, da je svetost izvirna poklicanost vsakega krščenega (prim. C 40) Kristus je namreč, ki je z Očetom in Duhom edini Sveti (prim. Raz 15,4), ljubil Cerkev kot svojo nevesto ter je zanjo dal samega sebe z namenom, da bi jo posvetil (prim. Ef 5,25-26). Zaradi tega so vsi člani Božjega ljudstva poklicani, …

Več ...

Angelus, 1. november 2011
Slovesni praznik vseh svetih je ugodna priložnost, da dvignemo pogled od minljivih zemeljskih resničnosti, k Božji razsežnosti večnosti in svetosti. Današnje bogoslužje nas spominja, da je svetost izvirna poklicanost vsakega krščenega (prim. C 40) Kristus je namreč, ki je z Očetom in Duhom edini Sveti (prim. Raz 15,4), ljubil Cerkev kot svojo nevesto ter je zanjo dal samega sebe z namenom, da bi jo posvetil (prim. Ef 5,25-26). Zaradi tega so vsi člani Božjega ljudstva poklicani, da postanejo sveti, kakor trdi apostol Pavel: 'Kajti to je Božja volja, vaše posvečenje' (1Tes 4,3). Povabljeni smo torej, da ne gledamo Cerkve samo v njeni časni in človeški plati, zaznamovani s slabostmi, ampak kot je sam Kristus hotel, kot 'občestvo svetih' (KKC 946). V 'Veroizpovedi' Cerkev izpovedujemo kot sveto, saj je kot Kristusovo telo, orodje za udeležbo pri svetih skrivnostih, predvsem pri sveti evharistiji in kot družina svetih, katerim smo bili v varstvo izročeni na dan krsta. Danes obhajamo ravno to nešteto občestvo vseh svetih, ki nam preko njihovih različnih življenjskih poteh kažejo poti svetosti, ki pa imajo en sam skupni imenovalec: hoditi za Kristusom ter se preoblikovati po Njem, kar je poslednji cilj našega človeškega življenja. Pravzaprav lahko vsi življenjski stanovi postanejo ob delovanju milosti, osebnem prizadevanju in zvestobi, poti posvečevanja.

Nebo in zemlja
Danes nam je v veselje, srečati se na slovesni praznik Vseh svetih. Ob tem prazniku razmišljamo o dvojni razsežnosti človeštva, ki ga simbolično izražamo z besedama 'zemlja' in 'nebo'. Zemlja predstavlja potek zgodovine, medtem ko nebo večnost, polnost življenja v Bogu. Prav tako pa ob tem prazniku razmišljamo v tej dvojni razsežnosti tudi o Cerkvi. Cerkev, ki je na poti skozi čas in tista, ki praznuje brez konca v nebeškem Jeruzalemu. Ti dve razsežnosti sta povezani v eno resničnost 'občestva svetih'. Resničnost, ki se začne tu spodaj na zemlji in se dopolni v nebesih. Na tuzemskem svetu je Cerkev začetek te skrivnosti občestva, ki povezuje človeštvo, torej skrivnosti, ki je poponoma osredotočena na Jezusa Kristusa. On je namreč uvedel v človeški rod to povsem novo dinamiko, to gibanje, ki vodi k Bogu in hkrati k edinosti, k miru in globokemu smislu. Jezus Kristus, pravi Janezov evangelij (11,52), je umrl, 'da bi razkropljene Božje otroke zbral v eno'. To njegovo delo se nadaljuje v Cerkvi, ki je neločljivo 'ena', 'sveta' in 'katoliška'. Biti kristjani ter pripadati Cerkvi pomeni, odpreti se temu občestvu kakor seme, ki se v zemlji odpre, umre in vzklije navzgor, proti nebu.

Svetniki, tisti, ki jih je za takšne razglasila Cerkev, kakor tudi vsi svetniki in svetnice, za katere samo Bog ve in ki jih danes obhajamo, so intenzivno živeli to dinamiko. V vsakem od njih je postal na oseben način, po svojem Duhu, ki deluje po Besedi in zakramentih, navzoč Kristus. Saj to, da smo združeni s Kristusom v Cerkvi, ne izniči osebnosti, temveč jo odpre, jo z močjo ljubezni preoblikuje in ji podeli že tukaj na zemlji razsežnost večnosti. Skratka, to pomeni, postati oblikovani po podobi Božjega Sina (prim. Rim 8,29) in uresničiti načrt Boga, ki je ustvaril človeka po svoji podobi in sličnosti. Ta vključitev v Kristusa pa nas odpre, kot smo rekli, za občestvo z vsemi drugimi člani njegovega mističnega telesa, ki je Cerkev, za občestvo, ki je popolno v nebesih, kjer ni nobene osamitve, nobenega tekmovanja ali ločitve. V današnjem prazniku že v naprej okušamo lepoto tega življenja in sicer v popolni odprtosti pogleda ljubezni do Boga in bratov, za katere smo prepričani, da so dosegli Boga v drugem in drugega v Bogu. S tem praznikom polnim upanja, častimo vse svetnike in se pripravljamo, da bomo jutri obhajali vernih duš dan. V svetnikih gledamo zmago ljubezni nad sebičnostjo in smrtjo ter vidimo, da hoditi za Kristusom vodi v življenje, v večno življenje ter daje smisel sedanjosti, torej vsakemu trenutku, saj ga napolnjuje z ljubeznijo in upanjem. Samo z vero v večno življenje imamo lahko radi zgodovino ter sedanjost in to brez navezanosti, s svobodo romarja, ki ljubi zemljo, saj ima srce v nebesih.

Svetniki kot botanični vrt
Z velikim veseljem obhajamo praznik vseh svetih. Ko bi obiskali botanični vrt in bi začudeno občudovali, koliko različnih rastlin in rož obstaja, bi spontano pomislili na Stvarnikovo domišljijo, s katero je napravil zemljo za čudovit vrt. Podoben občutek imamo, ko pomislimo na prizorišče svetosti. Svet postane pred nami kot vrt, v katerem je Božji Duh z občudovanjem vredno domišljijo obudil množico svetnikov in svetnic vseh starosti in družbenih slojev, jezikov, ljudstev in kultur. Med sabo so si sicer različni, vsak s svojo lastno osebno značilnostjo in duhovno karizmo, vsi pa zaznamovani z Jezusovim 'pečatom'(prim. Raz 7,3), z odtisom njegove ljubezni, ki jo je izpričal s križem. Vsi se sedaj veselijo na praznovanju brez konca. Ta cilj pa so dosegli, kakor Jezus, preko velikih stisk in preizkušenj tako (prim. Raz 7,14), da se je vsak soočil s tisto žrtvijo, ki je njemu pripadala, da bi bil tako deležen slave vstajenja.

Praznik vseh svetih
Slovesni praznik vseh svetih se je uveljavil v prvem tisočletju najprej kot skupno obhajanje mučencev. Že leta 609 je papež Bonifacij IV. posvetil Pantheon Devici Mariji in vsem mučencem. To mučeništvo pa lahko razumemo tudi v širšem pomenu, kot brezpogojno ljubezen do Kristusa. Ta ljubezen pa se izrazi v popolni podaritvi samega sebe Bogu in bratom. Do tega duhovnega cilja, h kateremu se stegujejo vsi krščeni, se pride po poti evangeljskih blagrov, kakor to nakazuje današnje slovesno bogoslužje (Mt 5,1-12a). To pot je začrtal Jezus sam. Po tej poti so se trudili hoditi svetniki in svetnice, kljub temu, da so se zavedali svojih človeških omejenosti. Med svojim zemeljskim bivanjem so bili ubogi v duhu, žalostni zaradi grehov, krotki, lačni in žejni pravičnosti, usmiljeni, čisti v srcu, delavci za mir ter preganjani zaradi pravičnosti. Bog pa jim je dal predokušati svojo lastno srečo že na tem svetu, v polnosti pa jo uživajo onkraj. Sedaj so potolaženi, podedovali so deželo, nasičeni so, odpuščeno jim je ter kot njegovi otroci gledajo Boga. Ali na kratko: 'njih je nebeško kraljestvo' (prim. Mt 5,3.10).

Na ta dan čutimo, da se v nas prebuja hrepenenje po nebesih, ki nas spodbuja, da pospešimo korak našega zemeljskega romanja. Čutimo, da se spušča v naša srca želja biti za vedno združeni z družino svetih, katerim po milosti že sedaj pripadamo. Kakor pravi znana duhovna pesem: 'Ko bo prišla množica tvojih svetnikov, Gospod, o kako želim, da bi bil med njimi!' O da bi ta lepa želja žarela v vseh kristjanih ter jim pomagala premagati vse težave, strahove in stiske! Položimo, dragi prijatelji svojo roko v materinsko roko Marije, Kraljice vseh svetnikov ter se ji pustimo voditi v nebeško domovino v spremstvu z dušami blaženih 'iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov' (Raz 7,9). V molitev vključimo tudi spomin na naše drage pokojne, katerih dan bomo jutri obhajali.

Manj ...