Božja beseda za nedeljo, 1. januarja 2017

Homilija, 1. januar 2014 ...

»Gospod naj te blagoslovi in te varuje. Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir« (4 Mz 6,24-26). Kako pomembno je na začetku novega leta ponovno slišati te besede blagoslova iz današnjega prvega berila. To so besede moči, poguma, upanja. Ne iluzornega upanja, ki temelji na krhkih človeških obljubah; niti naivnega upanja, ki si predstavlja boljšo prihodnost samo zato, ker je prihodnost. …

Več ...

Homilija, 1. januar 2014

»Gospod naj te blagoslovi in te varuje. Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir« (4 Mz 6,24-26). Kako pomembno je na začetku novega leta ponovno slišati te besede blagoslova iz današnjega prvega berila. To so besede moči, poguma, upanja. Ne iluzornega upanja, ki temelji na krhkih človeških obljubah; niti naivnega upanja, ki si predstavlja boljšo prihodnost samo zato, ker je prihodnost. To upanje ima svoj razlog ravno v Božjem blagoslovu, blagoslovu, ki vsebuje največje voščilo, voščilo Cerkve vsakemu od nas, polno vsake ljubeče Gospodove zaščite, njegovo previdnostno pomoč.

Voščilo tega blagoslova se je v polnosti uresničilo v ženi, v Mariji, ki je bila namenjena za Božjo Mater. »Božja Mati« je glavni Marijin naziv. Gre za lastnost, za vlogo, ki jo je vera krščanskega ljudstva v svoji nežni in pristni pobožnosti do nebeške mame vedno sprejemala. Na koncilu v Efezu je bilo opredeljeno nebeško materinstvo Device. Resnica o Marijinem nebeškem materinstvu je kmalu zatem našla odmev v Rimu, kjer je bila zgrajena bazilika Marije Velike, prvo marijansko svetišče v Rimu in na Zahodu.

Marija od vedno prisotna v srcu, pobožnosti in predvsem na poti vere krščanskega ljudstva. Cerkev hodi skozi čas in pri tem sledi poti, ki jo je opravila Devica Marija. Naša pot vere je enaka Marijini in zato čutimo, kako nam je prav posebno blizu. Mati Božja je bila v isti situaciji kot mi, hodila je po istih poteh kot mi, na trenutke težkih in temnih, morala je iti naprej na romanju vere.

Naša pot vere pa je na neločljiv način povezana z Marijo od takrat naprej, ko nam jo je Jezus, umirajoč na križu, dal za Mater: »Glej tvoja mati!« (Jn 19,27). Te besede veljajo kot oporoka in svetu dajejo Mater. »V tistem trenutku je Božja Mati postala tudi naša Mati!« Ko so vero učencev začele načenjati številne težave in negotovosti, jih je Jezus zaupal Njej, ki je bila prva, ki je verovala, in katere vera se ne bi nikoli zmanjšala. In »žena« je postala naša Mati v trenutku, ko je izgubila nebeškega Sina. Njeno ranjeno srce se razširi, da bi naredilo prostor za vse ljudi, dobre in slabe, in jih ljubi, kot jih je ljubil Jezus. Žena, ki je na gostiji v galilejski Kani po veri sodelovala pri razodetju Božjih čudovitih del na svetu, je na Kalvariji ohranila prižgan plamen vere v vstajenje Sina in ga je z materinsko naklonjenostjo posredovala drugim. Marija tako postane izvir upanja in resničnega veselja.

Odrešenikova Mati hodi pred nami in nas stalno potrjuje v vera, poklicanosti in poslanstvu. S svojim zgledom ponižnosti in razpoložljivosti za Božjo voljo, nam pomaga spreminjati našo vero v veselo oznanilo evangelija, ki je brez meja. Tako bo naše poslanstvo rodovitno, kajti oblikovano je po Marijinem materinstvu. Njej zaupajmo svojo pot vere, želje našega srca, svoje potrebe in potrebe celotnega sveta, predvsem lakoto in žejo po pravičnosti, miru in Bogu. Skupaj zakličimo: »Božja Mati!«

Angel Gospodov, 1. januar 2014

Na začetku novega leta vam vsem želim mir in vse dobro. Vemo, da ima zgodovina središče: to je Jezus Kristus, učlovečeni, umrli in vstali, ki živi med nami; ima cilj: Božje kraljestvo, kraljestvo miru, pravičnosti in svobode v ljubezni; in ima moč, ki jo giblje proti temu cilju: ta moč je Sveti Duh. Ta Duh je moč ljubezni, ki je telo Device Marije naredila rodovitno. Prav tako navdihuje načrte in dela vseh graditeljev miru. Kjer si človek prizadeva za mir, tam je ravno Sveti Duh tisti, ki pomaga in spodbuja ustvarjati mir.

Danes pa prav tako poteka svetovni dan miru na temo Bratstvo, temelj in pot do miru. Kot je dejal, je o bratstvu spregovoril v svoji poslanici, pri tem pa izhajal iz prepričanja, da smo vsi otroci enega nebeškega Očeta in del iste človeške družine. Od tu izhaja odgovornost vsakega, da deluje, dokler svet ne bo postal skupnost bratov, ki se spoštujejo, se sprejemajo v svoji raznolikosti in skrbijo drug za drugega. Prav tako smo poklicani, da se zavemo nasilja in krivic, ki so navzoče na številnih delih sveta in ki nas ne morejo pustiti ravnodušnih in nepremičnih. Po papeževih besedah je nujna zavzetost vseh za izgradnjo družbe, ki bo zares pravičnejša in solidarnejša.

Iz vseh kotičkov zemlje, danes verniki dvigujejo molitev ter prosijo Gospoda za dar miru in zmožnost, da bi ga ponesli v vsako okolje. Na ta prvi dan v letu, naj nam Gospod pomaga, da bi se vsi z več odločnosti napotili po poteh pravičnosti in miru in začeli ustvarjati pravičnost in mir doma, da se bosta nato lahko širila na vse človeštvo. Sveti Duh naj deluje v srcih, raztopi zaprtosti in trdoto ter nam pomaga, da se omehčamo pred slabotnostjo Deteta Jezusa. Mir namreč zahteva moč blagosti, nenasilno moč resnice in ljubezni.

V roke Marije, Odrešenikove Matere z otroškim zaupanjem izročimo svoje upe. Njej, ki je Mati vseh ljudi, zaupajmo krik po miru ljudi, ki jih zatirata vojna in nasilje, da bi pogum dialoga in sprave prevladal nad skušnjavo maščevanja, oblastnosti in pokvarjenosti. Njo prosimo, da bi evangelij prijateljstva, ki ga oznanja in zanj pričuje Cerkev, lahko nagovoril vsako vest in podrl zidove, ki preprečujejo sovražnikom, da bi se prepoznali kot bratje.

Homilija, 1. januar 2017

»Marija pa je vse te besede ohranila in premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Tako je Luka opisal držo, s katero je Marija sprejela vse to, kar so živeli v tistih dneh. Daleč od tega, da bi hotela razumeti ali obvladovati situacijo, je Marija žene, ki zna shraniti, torej varovati in ohraniti v svojem srcu Božji mimohod v življenju njenega ljudstva. Od svoje maternice se je naučila poslušati bitje srca svojega Sina in to jo je naučilo za vse življenje, odkrivati utripanje Boga v zgodovini. Naučila se je biti mati, in med to učno dobo je podarila Jezusu lepo izkušnjo, da se je zavedal, da je Sin. V Mariji večna Beseda ni samo postala meso, ampak se je naučila prepoznavati materinsko nežnost Boga. Z Marijo se je Bog – Dete naučil poslušati vzdihovanja in bridkosti, veselja in upanja ljudstva obljube. Z njo je odkril sebe kot Sina svetega vernega Božjega ljudstva.

V evangelijih je Marija prikazana kot žena redkih besed, brez velikih govorov ali vodilnih vlog, ampak s pozornim pogledom, ki zna ohranjati življenje in poslanstvo svojega Sina, in s tem vse tisto, kar je Njemu všeč. Znala je ohraniti začetke prve krščanske skupnosti, in tako se je naučila biti mati mnogih. K različnim situacijam se je približala in posejala upanje. S tišino srca je spremljala križe naložene njenim otrokom. Številne pobožnosti, ogromno svetišč in kapel po najbolj skritih krajih, toliko podob po domovih nas spominja na to veliko resnico. Marija nam je dala materinsko toplino, tisto, ki nas zajame sredi težav. Materinska toplina, ki omogoča, da nič in nihče ne more v naročju Cerkve ugasniti revolucije nežnosti, ki jo je začel njen Sin. Kjer je mati, tam je nežnost. In Marija nam s svojo materinskostjo kaže, da ponižnost in nežnost nista kreposti slabičev temveč krepkih. Uči nas, da ni potrebno grdo ravnati z drugimi, da bi se čutili pomembne. In vedno jo je sveto verno Božje ljudstvo priznalo in pozdravljalo kot Sveto Božjo Mater.

Obhajati materinstvo Marije kot Božje Matere in naše matere na začetku novega leta pomeni, spomniti se gotovosti, ki bo spremljala naše dni, saj smo ljudstvo, ki ima Mater, nismo sirote.

Matere so največji protistrup našim individualističnim in sebičnim težnjam, našim zaprtostim in brezčutnostim. Družba brez mater ne bi bila samo hladna družba, temveč družba, ki je izgubila srce, izgubila vonj po družini. Družba brez mater bi bila neusmiljena družba, v kateri prevladujeta preračunavanje in špekulacija. Kajti matere tudi v najtežjih trenutkih znajo pričevati nežnost, brezpogojno posvetitev, moč upanja. Veliko sem se naučil od tistih mater, ki so imele otroke v zaporu, ali na bolniški postelji, ali zasužnjene z drogo in se niso ne glede na hladno ali vroče, dež ali sušo vdale, temveč so nadaljevale s bojem, da bi jim dale najboljše. O te matere, ki v begunskih taboriščih, ali celo sredi vojne, uspejo objeti in stati ob strani, ne da bi omahovale, ob trpljenju svojih otrok. Matere, ki dobesedno dajo življenje, da se nobeden od otrok, ne bi pogubil. Kjer je mati, je enotnost, je pripadnost, pripadnost otrok.

Začeti leto s spominom na Božjo dobroto v Marijinem materinskem obličju, v materinskem obličju Cerkve, v obličjih naših mater, nas varuje pred razjedljivo boleznijo 'duhovne osirotelosti', tiste osirotelosti, ki jo doživlja duša, ko se čuti, da je brez matere in brez Božje nežnosti. Tiste osirotelosti, ki jo doživljamo takrat, ko v nas ugasne občutek za pripadnost družini, ljudstvu, deželi, našemu Bogu. Tiste osirotelosti, ki najde mesto v samovšečnem srcu, ki gleda samo samega sebe in lastne koristi in ki je vedno večja, ko pozabljamo, da je bilo življenje dar, ki smo ga prejeli od drugih, in ki smo ga povabljeni podeliti ga v tem skupnem domu.

Ta nase sklicujoča se osirotelost, ki je Kajna pripeljala do tega, da je rekel: »Sem mar jaz varuh svojega brata?« (1Mz 4,9). Kot, da bi s tem razglasil: ne pripada mi, ne poznam ga. Takšna drža duhovne osirotelosti je rak, ki tiho kvari in propada dušo. Tako počasi propadamo, saj nam nihče ne pripada in mi nikomur ne pripadamo. Tako kvarim zemljo, saj mi ne pripada, kvarim druge, saj mi ne pripadajo, ponižam Boga, saj mu ne pripadam. In na koncu pokvarimo še sami sebe, saj smo pozabili, kdo smo, kakšno 'božansko ime' imamo. Izgubljanje vezi, ki nas združujejo, značilno za našo razdrobljeno in razdeljeno kulturo, povzroča večanje občutja osirotelosti in zato velike praznine ter osamljenosti. Pomanjkanje fizičnega stika in ne virtualnega, žge tkivo našega srca, ki tako izgublja sposobnost nežnosti in čudenja, usmiljenja in sočutja. Duhovna osirotelost nam povzroča izgubo spomina za to, kar pomeni biti otroci, biti vnuki, biti starši, biti stari starši, biti prijatelji, biti verniki. Povzroči, da izgubimo spomin o pomenu igre, pesmi, smeha, počitka, zastonjskosti.

Obhajanje praznika Svete Božje Matere nam ponovno prikliče na obraz nasmeh, saj se čutimo ljudstvo, čutimo, da mu pripadamo, saj tako vemo, da samo znotraj skupnosti, družine lahko osebe najdejo 'vzdušje' 'toplino', ki jim omogoča učiti se, rasti v človeškosti in ne kot čisti predmeti, ki so zato, da porabljajo in bodo porabljeni. Obhajanje praznika Svete Božje Matere nas spominja, da nismo potrošno blago ali končni sprejemniki informacij. Otroci smo, družina smo, Božje ljudstvo smo.

Obhajanje Svete Božje Matere nas spodbuja k ustvarjanju in skrbi za skupne prostore, ki nam dajejo smisel za pripadnost, ukoreninjenost, da se čutimo doma sredi naših mest, v skupnostih, ki nas povezujejo in podpirajo.

Jezus Kristus, v trenutku največje podaritve svojega življenja na križu, ni hotel nič zadržati zase in ko je izročil svoje življenje, nam je izročil tudi svojo Mater. Mariji je rekel: 'Glej tvoj sin, glej tvoji otroci'. Mi jo hočemo sprejeti v naše domove, v naše družine, v naše skupnosti, v naše kraje. Hočemo srečevati njen materinski pogled. Tisti pogled, ki nas osvobaja osirotelosti, tisti pogled, ki nas spominja, da smo bratje in sestre in da ti pripadam, in ti mi pripadaš, da smo isto meso. Tisti pogled, ki nas uči, da se moramo naučiti poskrbeti za življenje na isti način ter z isto nežnostjo, kot je to storila ona. In sicer da sejemo upanje, sejemo pripadnost, sejemo bratstvo.

Obhajanje Svete Božje Matere nas spominja na to, da imamo Mater. Nismo sirote, imamo mater. Skupaj izpovejmo to resnico! Vabim vas, da trikrat vzkliknete, kot so to storili verniki v Efezu: Sveta Božja Mati! Sveta Božja Mati! Sveta Božja Mati!

Angel Gospodov, 1. januar 2017

Dragi bratje in sestre, dober dan! V minulih dneh je naš pogled češčenja počival na Božjem Sinu, rojenem v Betlehemu; danes na praznik sv. Marije, Božje Matere smo usmerili oči na Mater, ugotavljajoč, da sta si med sabo tesno povezana. Ta povezanost ni samo v dejstvu, da je rodila ali da je bil rojen; ampak Jezus je bil 'rojen iz žene' (Gal 4,4) za poslanstvo zveličanja in njegova mati ni izključena iz tega poslanstva, še več, tesno mu je pridružena. Marija se je tega zavedala, zato se ni zaprla samo v materinski odnos z Jezusom, temveč je ostala odprta in pozorna do vseh dogodkov, ki so se zgodili Njemu. Ohranila je in premišljevala, opazovala in poglabljala, kakor nas na to spomni današnji evangelij (prim. Lk 2,19).

Že je rekla svoj »da«, bila razpoložljiva za vključitev v načrt zveličanja Boga, ki je »razkropil tiste, ki so ošabni v mišljenju svojega srca. Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne« (Lk 1,51-53). Sedaj, tiha in pozorna, skuša razumeti, kaj Bog hoče od nje dan za dnem.

Obisk pastirjev ji ponudi priložnost, da ugotovi kakšen delček Božje volje, ki se je razodel v prisotnosti teh ponižnih in preprostih oseb. Evangelist Luka nam opisuje obisk pastirjev votline s preganjajočim sosledjem glagolov, ki izražajo gibanje, tako pravi: Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, ko so to videli, so povedali, kaj jim je bilo rečeno, in končno so slavili in hvalili Boga (prim. Lk 2,16-20). Marija je pozorno spremljala ta mimohod, kaj pravijo pastirji, kaj jim je bilo rečeno, saj je v njem opazila gibanje zveličanja, ki bo izšlo iz Jezusovega delovanja in je bila s tem pripravljena na vsako Gospodovo zahtevo. Bog od Marije zahteva, ne samo, da je mati njegovega edinorojenega Sina, ampak da sodeluje s Sinom in za Sina pri načrtu zveličanja, da bi se v njej in po njej, ponižni služabnici, izpolnila velika dejanja božjega usmiljenja.

In ko, kot pastirji, zremo podobo Deteta v naročju svoje Matere, čutimo v svojem srcu naraščajoč občutek neizmerne hvaležnosti do Nje, ki je dala na svet Zveličarja. Zato ji na prvi dan novega leta recimo:

Hvala, o Sveta Mati Božjega Sina Jezusa!

Sveta Mati, hvala za tvojo ponižnost, ki je pritegnila pozornost Boga;

hvala za vero, s katero si sprejela njegovo Besedo;

hvala za pogum, s katerim si rekla: 'Tukaj sem',

pozabljajoč nase, očarana s Sveto ljubeznijo,

vsa eno z njegovim upanjem.

Hvala, o Sveta Mati Božjega Sina Jezusa!

Prosi za nas, romarje skozi čas,

pomagaj nam hoditi po poti miru.

Amen.

Manj ...

Na prvi dan leta se zberemo po Božji previdnosti k obhajanju liturgije, ki nas prevzame zaradi svojega bogastva in lepote. Na prvi dan civilnega novega leta in zadnji dan božične osmine je praznik Marijinega Božjega Materinstva, ki se dobro ujema s Svetovnim dnevom miru. ...

»Beseda, od dogodka v Betlehemu naprej, kot jo je v vsej zgodovinski resničnosti opisal evangelist Luka (Lk 2,16-21) in kot jo je z vidika odrešenja opisal apostol Pavel Galačanom (Gal 4,4-7), je postala blagoslov za Božje ljudstvo …

Več ...

Na prvi dan leta se zberemo po Božji previdnosti k obhajanju liturgije, ki nas prevzame zaradi svojega bogastva in lepote. Na prvi dan civilnega novega leta in zadnji dan božične osmine je praznik Marijinega Božjega Materinstva, ki se dobro ujema s Svetovnim dnevom miru.

»Beseda, od dogodka v Betlehemu naprej, kot jo je v vsej zgodovinski resničnosti opisal evangelist Luka (Lk 2,16-21) in kot jo je z vidika odrešenja opisal apostol Pavel Galačanom (Gal 4,4-7), je postala blagoslov za Božje ljudstvo in za vse človeštvo.«

Benedikt XVI. je nadalje razložil, da so to izkušnjo imeli pastirji, ko so v hlevu stali pred »otrokom položenim v jasli« (Lk 2,16). »Od Njega namreč prihaja blagoslov. Prihaja z njegovega imena; Jezus namreč pomeni 'Bog rešuje', z njegovega človeškega obličja, v katerem se je Bog, Vsemogočni Gospod, hotel učlovečiti ter skriti svojo slavo pod tančico našega mesa, da bi v polnosti razodel svojo dobroto (prim. Tit 3,4).«

»Tako se je dopolnil starodavni tradicionalni judovski blagoslov (4 Mz 6,22-27), med katerim so izraleski duhovniki klicali nad ljudstvo Gospodovo ime. V obliki tri zložnega stiha so trikrat nad vernike klicali sveto Ime, naj jim podeli milost in mir. Ta starodavni obred nakaže zelo pomembno resničnost: da bi lahko ljudje hodili po poti miru, je potrebno, da jih razsvetli Božje obličje in prejmejo v njegovem imenu blagoslov. Z učlovečenjem se je ravno to dokončno uresničilo. Prihod Božjega Sina v naše meso in zgodovino, je prinesel nepreklicen blagoslov, Luč, ki več ne ugasne in ki daje vernikom in ljudem dobre volje možnost ustvariti civilizacijo ljubezni in miru (Homilija Benedikta XVI., Vatikanska bazilika, 1. januar 2009).«

Sveti oče je med razmišljanju o Božjem blagoslovu pokazal na Njo, ki je»blagoslovljena med ženami« (Lk 1,42). »Božja Mati je prva, ki je blagoslovljena in hkrati tudi prinaša blagoslov. Ona je žena, ki je sprejela Jezusa ter ga rodila za vso človeško družino, kakor molimo pri bogoslužju: 'in v slavi devištva rodila svetu večno luč, Jezusa Kristusa, našega Gospoda'(Hvalospev pri mašah Device Marije 1).

»Recimo Mariji: nebeška Odrešenikova Mati, spremljaj nas skozi vse leto, ki se začenja in od Boga izprosi dar miru bodisi za Sveto deželo bodisi za vse človeštvo. Sveta Božja Mati, prosi za nas« (Homilija Benedikta XVI., Vatikanska bazilika, 1. januar 2009).

Manj ...