»Edith Stein, učenka filozofa Huserla, in po rodu Judinja, je stopila na dolgo pot iskanja in se pustila osvojiti Kristusu v odraslih letih, ne da bi kadarkoli zatajila svoje ljudstvo«, to je dejal Benedikt XVI. ob obisku v Auschwitzu in nadaljeval: »Ona je kot kristjanka in judinja sprejela, da umre skupaj s svojim ljudstvom in zanj. Edith Stein je bila žena, ki je iskala resnico; našla jo je v Kristusovem križu.« »Vzeti križ« je dejal Benedikt XVI. med Angelovim češčenjem, »pomeni truditi se premagati greh, ki ovira pot k Bogu, sprejeti vsak dan Gospodovo voljo, okrepiti vero predvsem pred problemi, težavami in trpljenjem. Sveta karmeličanka, ki je to osebno izpričala v času preganjanja, je leta 1938 takole napisala v svojem pismu v kolnskem karmelu: 'Danes razumem... kaj pomeni biti Gospodova nevesta v znamenju križa, čeprav se to ne bo dalo nikoli v polnosti razumeti, ker je skrivnost. Bolj ko je okoli nas tema, bolj moramo odpreti srce luči, ki prihaja od zgoraj'.«

»Šla je skozi temačen čas druge svetovne vojne, ne da bi kdajkoli izgubila izpred oči upanje v Boga življenja in ljubezni«, se je tako Benedikt XVI. leta 2010 med molitvijo Angelovega češčenja spomnil svete Terezije Benedikte od Križa. »'Svet je v plamenih', je zapisala Edith Stein v temnem času nacizma, 'boj med Kristusom in antikristom se je odprto razbesnel, zato če se odločiš za Kristusa, bo to lahko pomenilo žrtvovati življenje. Zri v Gospoda, ki visi pred tabo na križu, ker je bil pokoren vse do smrti, smrti na križu'. Zanjo je pravzaprav križ edino upanje: 'Kristjani namreč ne poveličujemo katerega koli križa, temveč križ, ki ga je Jezus posvetil s svojo žrtvijo, ki je sad in pričevanje njegove brezmejne ljubezni. O Crux, ave spes unica! O križ, edino upanje!'«

Izraelova prihodnost ni jasna, vendar ima močno izkušnjo Božje pomoči v najbolj odločilnem času zgodovine. Dokler se bo tega spominjal in pripovedoval otrokom, se nima česa bati. Trudil se bom obnavljati spomin na rešitve in dobrote, ki jih je Bog storil meni, mojim bližnjim in narodu. Gospod, hvala, ker me vabiš k vedno novi ljubezni. Naj bo to vabilo vedno živo v mojem srcu.

Učenci ne morejo delati čudežev, ker imajo premajhno vero. Zato jih Jezus vabi k zaupanju in vztrajnosti. Za zgled jim da majhno gorčično zrno, ki zraste v veliko drevo. Z zaupljivo vero se bom boril proti dvomu nezaupanja in tako premagoval težave. Potem bo mogoče, kar prej ni bilo. Okrepi mi vero, da bo pogumna in trdna v naporu za rast Očetovega kraljestva na svetu.