Kakor nas učijo cerkveni očetje, so skušnjave sestavni del Jezusovega 'spusta' v našo človeško pogojenost, v brezno greha in njegove posledice. To je 'spust', ki ga je Jezus prehodil do konca, vse do smrti na križu in predpekla, do skrajne oddaljenosti od Boga. Na ta način je On roka, ki jo je Bog iztegnil človeku, izgubljeni ovci, da bi jo rešil. Sv. Ambrož pravi: »V tej pripovedi je mogoče prepoznati podobo Adama in spomin na Genezo, saj je bil Adam izgnan iz raja v puščavo, medtem ko gre Kristus, novi Adam v puščavo po nas, da bi nas izpeljal iz puščave skušnjav ter nas ponovno povedel v raj.«

Origen pravi: »Prva skušnjava skuša vpeljati Jezusa v greh požrešnosti, ki je pogubil prvega Adama. Sv. Ciril Aleksandrijski pravi, da je »prvi Adam padel zato, ker je jedel prepovedano hrano, medtem ko je Jezus zmagal, ker ni jedel hrane, s katero ga je Satan skušal v trenutku velike lakote po štirideset dnevnem postu.« Sv. Ambrož dodaja: »Jezus učlovečeni Božji Sin, Beseda Boga je kruh življenja, ki prihaja iz nebes in bo hranil svoje ljudstvo s kruhom, s samim seboj in je premagal Satana s tem nebeškim kruhom, torej Božjo besedo.«

O drugi skušnjavi Origen pravi: »Kraljestva, ki jih je Satan v trenutku pokazal Jezusu, niso kraljestva kakor rimsko ali perzijsko, temveč Satanova nadvlada nad svetom.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi, da si je »Satan s prevaro pridobil ta svet, toda sedaj je prišel Kristus, ki  ga bo s pokorščino, trpljenjem in smrtjo ponovno pripeljal pod svojo oblast.«

Sv. Efrem Sirski pravi, da je »Satan v zadnji skušnjavi spremenil taktiko, a je Jezus kljub temu ostal zvest samemu sebi in svoji nespremenljivi naravi.« Origen pravi, da se »psalm obrača na vse pravične, katerim je Kristus dal oblast hoditi po kačah in škorpijonih, kot je to Gospod obljubil dvainsedemdesetim.«

Kakor uči sv. Avguštin, je Jezus vzel nase naše skušnjave, da bi nam podaril svojo zmago. Zato se ne bojmo soočiti se z bojem proti duhu zla. Pomembno pa je, da to počnemo z njim, s Kristusom, z Zmagovalcem.

Na pepelnično sredo smo začeli štirideset dnevni postni čas, ki nas bo pripravil na obhajanje velike noči. To je čas posebnega prizadevanja na naši duhovni poti. Število štirideset se večkrat pojavi v Svetem pismu. Štirideset pa je bilo tudi dni poti preroka Elija do Božje gore Horeb, kakor tudi obdobje, ki ga je Jezus preživel v puščavi, preden je začel z javnim življenjem in kraj, kjer ga je hudič skušal.

Jezus je torej šel v puščavo, kjer ga je napadla skušnjava, da bi zapustil pot, ki jo je nakazal Oče in šel po drugih lažjih, svetnih poteh (prim. Lk 4,1-13). S tem si je naložil naše skušnjave, nosil našo bedo, da bi premagal hudiča in nam odprl pot k Bogu, pot spreobrnitve.

Razmišljati o skušnjavah, katerim je bil podvržen Jezus v puščavi, je povabilo za vsakega od nas, da odgovorimo na temeljno vprašanje: kaj je tisto, kar je res vredno v mojem življenju? V prvi skušnjavi je hudič predlagal Jezusu, naj spremeni kamen v kruh, da bi potešil lakoto. Jezus je odvrnil, da človek živi tudi od kruha, a ne samo od kruha, saj brez odgovora na lakoto po resnici, po Bogu, se človek ne more rešiti (prim. vv. 3-4). V drugi skušnjavi je hudič Jezusu predlagal pot oblasti. Peljal ga je na višino in mu ponudil nadvlado nad svetom. Toda to ni Božja pot; Jezusu je popolnoma jasno, da ne rešuje sveta svetna moč, temveč moč križa, ponižnosti, ljubezni (vv. 5-8). V tretji skušnjavi, hudič predlaga Jezusu, da se z roba templja vrže dol, saj ga bo Bog po svojih angelih rešil. To pa pomeni, da bi storil nekaj senzacionalnega in s tem preizkušal Boga. Jezusov odgovor je, da Bog ni nekdo, kateremu bi postavljali svoje pogoje, saj je Gospod vsega (prim. vv. 9-12). V čem je bistvo teh treh skušnjav, ki jih je Jezus prestal? Predvsem je predlog, da se strumentalizira Boga, da se ga uporablja za lastne interese, za lastno slavo in uspeh. Gre za to, da bi sebe postavili na mesto Boga, ga odstranili iz lastnega bivanja in ga naredili odvečnega. Vsak se mora torej vprašati: kakšno mesto ima Bog v mojem življenju? Je On Gospod ali sem jaz?

V tem postnem času, med Letom vere, obnovimo svoje prizadevanje na poti spreobrnjenja, da premagamo težnjo po zapiranju vase in naredimo prostor za Boga tako, da bomo na vsakodnevno resničnost gledali z njegovimi očmi. Izbira med zapiranjem v lastno sebičnost in odprtostjo za ljubezen do Boga in bližnjega, lahko rečemo je ista, kot izbira pri skušnjavah, ki jih je imel Jezus. Izbira med človeško oblastjo in ljubeznijo križa, med odrešenjem kot blagostanjem in odrešenjem kot Božjim delom, kateremu damo v našem življenju prvenstvo. Spreobrniti se, pomeni, da ne iščemo več lastnega uspeha, ugleda, položaja, ampak, da nam vsak dan majhne stvari, resnica, vera v Boga ter ljubezen, postanejo nekaj najpomembnejšega.

Nagovor med opoldansko molitvijo 17. februarja 2013
V sredo smo s tradicionalnim obredom pepeljenja vstopili v postni čas, čas med katerem se s spreobrnjenjem in pokoro pripravljamo na veliko noč. Cerkev, ki je mati in učiteljica, kliče vse svoje člane, da se prenovijo v duhu in se ponovno odločno usmerijo k Bogu in tako odpovejo napuhu ter sebičnosti, da bi živeli v ljubezni. V tem Letu vere je postni čas ugoden čas ponovnega odkritja vere v Boga, kot osnovnega vodila našega življenja in življenja Cerkve. To pa vedno prinaša spopad, duhovni boj, saj se duh zla upira našemu posvečevanju in nas hoče speljati z Božje poti. Zaradi tega je na vsako prvo nedeljo v postnem času oznanjen evangelij o Jezusovih skušnjavah v puščavi.

Jezusa je namreč, potem ko je bil 'umeščen' kot Mesija, 'Maziljen' po Svetem Duhu med krstom v Jordanu, isti Duh odvedel v puščavo, da bi ga hudič skušal. Na začetku svojega javnega delovanja je moral Jezus razkrinkati ter zavrniti lažne podobe o Mesiju, ki mu jih je skušnjavec predlagal. Te skušnjave pa so tudi napačne podobe o človeku, ki v vsakem obdobju zalezujejo vest tako, da se preoblečejo v koristne in učinkovite, celo dobre predloge. Evangelista Matej in Luka predstavita tri Jezusove skušnjave, ki se pri njima razlikujejo samo po vrstnem redu. Osnovni namen teh skušnjav je vedno, da bi uporabili Boga za lastne koristi in tako dali prednost uspehu ali materialnim dobrinam. Skušnjavec je prevarant, saj ne sili naravnost v zlo, ampak v lažno dobro in nas prepriča, da sta pravi resničnosti moč in to, kar zadovolji osnovne potrebe. Na ta način postane Bog drugoten, postane sredstvo in končno neresničen, nič več ne velja, izgine. Konec koncev gre v skušnjavah za vero, saj gre za Boga. V odločilnih trenutkih življenja, no, če dobro pogledamo, v vsakem trenutku, smo na križišču: želimo hoditi za jazom ali za Bogom? Za osebno koristjo ali za resničnim Dobrim, tem kar je resnično dobro?

Kakor nas učijo cerkveni očetje, so skušnjave sestavni del Jezusovega 'spusta'v našo človeško pogojenost, v brezno greha in njegove posledice. To je 'spust', ki ga je Jezus prehodil do konca, vse do smrti na križu in predpekla, do skrajne oddaljenosti od Boga. Na ta način je On roka, ki jo je Bog iztegnil človeku, izgubljeni ovci, da bi jo rešil. Kakor uči sv. Avguštin, je Jezus vzel nase naše skušnjave, da bi nam podaril svojo zmago. Zato se ne bojmo soočiti se z bojem proti duhu zla. Pomembno pa je, da to počnemo z njim, s Kristusom, z Zmagovalcem. Da bi bili z Njim se obrnimo na Mater Marijo. Kličimo jo z otroškim zaupanjem v uri preizkušnje in ona nam bo dala čutiti mogočno navzočnost svojega božjega Sina, da odženemo skušnjave z Kristusovo Besedo in tako postavimo Boga v središče našega življenja.

Na pepelnično sredo se je začel postni čas, ko nas Cerkev vabi, da se pripravimo na praznovanje pomembnega praznika velike noči. To je poseben čas, da se spomnimo daru svojega krsta, ko smo postali Božji otroci. Cerkev nas vabi, da oživimo ta poklonjeni dar in ga ne pustimo pozabi, kakor da je neki spomin iz preteklosti. Ta postni čas je pravi trenutek, da obnovimo veselje in upanje, ki nastaneta, kadar se čutimo kakor ljubljeni otroci Očeta. Ta Oče, ki nas čaka, da bi nam odvzel obleke utrujenosti, apatičnosti, brezupnosti ter nas oblekel v dostojanstvo, ki ga samo pravi oče in prava mati lahko dasta svojim otrokom, v obleke, ki izvirajo iz nežnosti in ljubezni.

Naš Oče je Oče velike družine, je Oče naš. Vé, kaj pomeni ljubezen, a ne zna rojevati in ustvarjati »edincev«. Je Bog, ki vé, kaj je družina, bratstvo, razlomljeni in razdeljeni kruh. Je Bog Očenaša, torej »Oče naš«, ne »oče moj« ali pa »očim vaš«.

V vsakem od nas so ugnezdene in živijo tiste sanje Boga, ki jih obhajamo vsako veliko noč, pri vsaki evharistiji: da smo otroci Boga. Sanje, ki so jih skozi zgodovino živeli mnogi naši bratje in sestre. Sanje, ki so bile izpričane s krvjo mnogih mučencev včeraj in danes.

Postni čas je čas spreobrnjenja, kajti imam vsakodnevno izkušnjo, kako so sanje vedno ogrožene s strani »očeta laži«, ki nas hoče ločiti, ko ustvarja razdeljeno in konfliktno družbo; družbo nekaterih in za nekatere. Koliko krat izkusimo v svojem mesu ali v svoji družini, v družinah prijateljev ali sosedov, bolečino, ki nastane zato, ker ni priznano tisto dostojanstvo, ki ga vsi nosimo v sebi. Koliko krat smo morali jokati in se kesati, ker smo se zavedli, da nismo priznali tega dostojanstva v drugih. Koliko krat – in to pravim z bolečino – smo slepi in neobčutljivi pred manjkajočim priznanjem svojega dostojanstva in dostojanstva drugih.

Postni čas je čas, da uredimo čute, odpremo oči pred mnogimi krivicami, ki neposredno napadajo sanje in načrt Boga. Je čas, da »razkrinkamo tri velike skušnjave, ki razbijajo, ločujejo podobo, ki jo je Bog želel oblikovati. To so tri Kristusove skušnjave … Tri skušnjave kristjana, ki hočejo uničiti resnico, h kateri smo bili poklicani. Tri skušnjave, ki hočejo propad in da mi propademo.

Prva skušnjava: bogastvo. Prilastiti si dobrine, ki so bile dane za vse, a jih koristim samo zase ali za »moje«. To pomeni priskrbeti si kruh s trudom nekoga drugega ali celo z življenjem drugih. Tisto bogastvo, kjer ima kruh okus po bolečini, bridkosti, trpljenju. To je kruh, ki ga pokvarjena družina ali družba daje svojim otrokom.

Druga skušnjava: nečimrnost. Iskanje prestiža, ki sloni na stalnem izključevanju tistih, ki »niso nič«. Razjarjeno iskanje tistih »pet minut slave«, ki ne odpušča »slave« drugih.

Tretja skušnjava: nadutost. Postaviti se na raven superiornosti kakršne koli vrste, misliti, da nisem del »življenja navadnih smrtnikov«, ter vsak dan moliti: »Hvala, Gospod, da me nisi naredil kakor njih.«

Tri Kristusove skušnjave so tri skušnjave, s katerimi se kristjan vsak dan sooča. Tri skušnjave, ki hočejo razvrednotiti, uničiti in odtrgati veselje in svežino evangelija; ki nas zapirajo v krog razdejanja in greha.

Dobro se je torej vprašati: Do katere točke se zavedamo teh skušnjav v sebi? Do katere točke smo se navadili na življenjski slog, ki misli, da sta v bogastvu, nečimrnosti in nadutosti izvir in moč življenja? Do katere točke verjamemo, da so naša skrb za drugega, naša zaskrbljenost in skrb za kruh, dobro ime in dostojanstvo drugih vir veselja in upanja?

Izbrali smo Jezusa in ne demona. Hočemo slediti Njegovim sledem, a vemo, da ni lahko. Vemo, kaj pomeni biti zapeljani z denarjem, slavo in močjo. Zato nam Cerkev daje ta čas, vabi nas k spreobrnjenju z eno samo gotovostjo: On nas čaka in hoče ozdraviti naše srce od vsega tistega, kar ga uničuje. To je Bog, ki ima ime: usmiljenje. Njegovo ime je naše bogastvo, Njegovo ime je naša slava, Njegovo ime je naša moč. Skupaj ponovimo psalmistove besede: »Moj Bog, ki vanj zaupam.«

Evangelij današnje prve postne nedelje (glej Lk 4,1-13) pripoveduje o Jezusovih skušnjavah v puščavi. Po štirideset dnevnem postu, Jezusa trikrat skuša hudič. Najprej mu pravi, naj kamen spremeni v kruh. Zatem mu pokaže vsa kraljestva sveta in mu obljubi, da lahko postane mogočen in slaven mesija. Nazadnje mu na spektakularen način pokaže njegovo božansko moč. Tri skušnjave kažejo tri poti, ki jih svet vedno ponuja, ko obljublja velike uspehe: pohlep po imetju, človeška slava, instrumentalizacija Boga. Vendar tu gre za tri varljive poti, ki nas vodijo v pogubo.

Pot pohlepa po imetju je »hudičeva zahrbtna logika«. Hudič začne pri naravni in upravičeni potrebi po hrani, življenju, uresničitvi in sreči, da bi nas zatem potisnil v prepričanje, kako je vse to mogoče brez Boga, obrne nas celo proti Njemu. Jezus pa se upre in pravi: »Pisano je: Človek ne živi samo od kruha.« S tem ko spomni na dolgo pot izvoljenega ljudstva skozi puščavo, Jezus potrdi, da se hoče v polnem zaupanju izročiti previdnosti Očeta, ki vedno skrbi za svoje otroke.

Druga skušnjava je pot človeške slave. Hudič pravi: »Če padeš predme in me moliš, bo vse tvoje.« Bratje in sestre lahko izgubimo vse osebno dostojanstvo, se pustimo pokvariti idolom denarja, uspeha in moči, samo da bi dosegli lastno samopotrditev. Okuša se opojnost praznega veselja, ki zelo kmalu izgine. Zato Jezus odgovori: »Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!«.

Tretja skušnjava govori o instrumentalizaciji Boga v lastno korist. Hudič, ki navaja Spise, Jezusu pravi, naj od Boga zahteva čudež, a Jezus se mu ponovno zoperstavi s trdno odločitvijo, da ostaja ponižen in zaupen pred Očetom: »Rečeno je: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Jezus tako zavrne skušnjavo, ki je morda najbolj prefinjena: hoteti pridobiti Boga na našo stran, prositi ga za milosti, ki pa so v resnici namenjene zadovoljitvi naše ošabnosti.

To so poti, postavljene pred nas, s pretvezo, da lahko tako dosežemo uspeh in srečo. A v resnici so vse tuje Božjemu načinu delovanja. Celo ločujejo nas od Boga, saj so satanovo delo. Jezus, ki v prvi osebi doživi te preizkušnje, trikrat premaga skušnjavo, da bi tako v celoti sprejel Božji načrt. Pokaže nam pripomočke: notranje življenje, vera v Boga, gotovost v njegovo ljubezen. Gre za gotovost, da nas Bog ljubi, da je Oče. S to gotovostjo premagamo vsako skušnjavo. Jezus, ko odgovarja skušnjavcu, z njim ne vstopa v pogovor, ampak na tri izzive odgovori samo z Božjo Besedo. To nas uči, da se s hudičem ne pogovarja, ne sme se pogovarjati, ampak samo odgovoriti z Božjo Besedo.

Izkoristimo torej postni čas kot privilegirani čas za očiščenje, za doživetje tolažeče Božje navzočnosti v našem življenju. Materinska priprošnja Device Marije, ki je podoba zvestobe Bogu, naj nas podpira na naši poti in nam pomaga vedno zavračati hudo ter sprejemati dobro.

 

Angel Gospodov, nedelja, 7. marec 2022
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja prve postne nedelje nas pelje v puščavo, kjer je Sveti Duh Jezusa štirideset dni vodil, da bi ga hudič skušal (prim. Lk 4,1-13). Tudi Jezusa je hudič skušal, zato nas lahko spremlja, vsakega od nas, med našimi skušnjavami.

Puščava je simbol za boj proti zapeljevanju zla, da bi se naučili izbrati resnično svobodo. Jezus je namreč živel izkušnjo puščave, tik preden je začel svoje javno poslanstvo. In ravno preko tega duhovnega boja On odločno potrdi, kakšne vrste Mesija namerava biti. Ne takšen Mesija, ampak takšen. Rekel bi, da gre za izjavo o Jezusovi mesijanski identiteti, o Jezusovi mesijanski poti. »Sem Mesija, vendar po takšni poti«. Poglejmo si sedaj od blizu skušnjave, s katerimi se spopada.

Hudič se dvakrat obrne Nanj, rekoč: »Če si Božji Sin… (vv. 3. 9.). Predlaga mu, naj izkoristi svoj položaj, najprej da bi zadovoljil svoje materialne potrebe, ki jih čuti, lakoto (prim. 3.); zatem, da bi povečal svojo oblast (prim. vv.6-7); in končno, da bi imel od Boga čudežno znamenje (prim. vv. 9-11). Tri skušnjave. Kakor da bi rekel: »Če si Božji Sin, izkoristi to!« Kolikokrat se to zgodi nam: »Ti, ki si na tem položaju, izkoristi ga! Ne izpusti te priložnosti, to je, misli na svojo korist«. Gre za zapeljujoč predlog, ki vodi v zasužnjenje srca, ki nas napravi obsedene z željo po imetju, vse skrči na posedovanje stvari, na oblast, na sloves. In to je bistvo skušnjav po oblasti, stvareh, slovesu, oblasti… Jedro tega je strup strasti, v katerega se zakorenini zlo. Poglejmo vase in odkrili bomo, da imajo naše skušnjave vedno takšno shemo, vedno takšen način delovanja.

Toda Jezus se na zmagoslaven način upre privlačnosti zla. Kako to stori? Na skušnjave odgovori z Božjo Besedo, ki pravi, naj se ne izkoristi, uporablja Boga, druge in stvari zase, naj se ne izkorišča oseben položaj, da bi si pridobivali privilegije. Kajti resnična sreča in svoboda nista v imeti, temveč v podeliti; ne v izkoriščanju drugih, temveč v ljubiti jih; ne v obsedenosti z oblastjo, temveč v veselju služenja.

Dragi bratje in sestre, te skušnjave spremljajo tudi nas na poti življenja. Moramo biti budni, ne se prestrašiti, saj se zgodi vsem, torej biti budni, ker se pogosto predstavljajo pod navidezno obliko dobrega. Kajti hudič, ki je prekanjen, vedno uporablja zvijačo. Hotel je, da bi Jezus verjel, da so njegovi predlogi koristni za to, da pokaže, da je Božji Sin.

Hotel bi sedaj poudariti tole. Jezus se ne pogovarja z hudičem. Jezus se nikoli ne pogovarja z hudičem. Ali ga izžene stran, ko je ozdravljal obsedene in v tem primeru, ko je moral odgovoriti, mu odgovori z Božjo Besedo, nikoli s svojo besedo. Bratje in sestre, nikoli ne vstopajte v pogovor z hudičem, saj je veliko bolj prekanjen od nas. Nikoli! Vedno se trdno držite za Božjo Besedo, kakor Jezus, in kvečjemu vedno odgovorimo z Božjo Besedo. Na tej poti ne bomo zgrešili. Tako počne tudi z nami. Pogosto prihaja s sladkim pogledom, z angelskim obrazom. Zna se celo preobleči v svete namene, navidezno verske!

Če popustimo njegovemu laskanju, končamo tako, da opravičujemo svojo lažnost, jo zamaskiramo z dobrimi nameni. Na primer, kolikokrat smo slišali tole: »Imel sem čudne posle, a sem pomagal revežem«; »izkoristil sem svoj položaj, kot politik, kot vladar, duhovnik, škof, a za dosego dobrega«; »podlegel sem svojim nagonom, a dejansko nisem nikomur naredil nič hudega«. Takšna opravičila, in tako naprej eno za drugo. Prosim vas, nobenega popuščanja zlu! Nobenega pogovora z hudičem! S skušnjavo se ne sme pogovarjati, ne sme se pasti v tisto spanje vesti, ko reče: »sicer pa ni tako hudo, saj vsi delajo tako!« Poglejmo na Jezusa, ki ne išče sporazuma, ne sklepa poslov z zlom. Hudiču nastavi Božjo Besedo, ki je močnejša od hudiča in tako premaga skušnjave.

V tem postnem času bo tudi za nas obdobje puščave. Vzemimo si čas za tišino in za molitev, vsaj malo, dobro nam bo delo. Med tem časom se zaustavimo in poglejmo to, kar vznemirja naše srce, našo notranjo resničnost, tisto, za katero vemo, da je ni mogoče opravičiti. Vzpostavimo notranjo jasnost tako, da se v molitvi postavimo pred Božjo Besedo in da se začne v nas dobrodejen boj proti zlu, ki nas zasužnjuje, boj za svobodo.

Prosimo Sveto Devico, naj nas spremlja med postno puščavo in naj nam pomaga na naši poti spreobrnjenja.

Origen pravi o simbolnem pomenu goloba ter denarja, da »je golob lahko tudi simbol lahkovernosti, denar pa simbol navideznih dobrin.« Origen nadalje pravi: Da, Kristusa použiva gorečnost predvsem za tisto Božjo hišo, ki je v vsakem od nas, saj ne želi, da postane prostor trgovanja in tudi ne, da bi postal jama razbojnikov. Bog namreč ne želi, da bi se karkoli je tuje njegovi volji, pomešalo v duši vsakega človeka, predvsem pa tistega, ki namerava sprejeti resničnost vere.« Sv. Ciril Aleksandrijski pa pravi, da »Kristus ni zaupal nikomur, kdor se še ni utrdil v iskreni in veliki ljubezni do Boga, saj se ta ne vzpostavi v tistem, ki jo hoče takoj, temveč z marljivim in vztrajnim prizadevanjem za dobro.«

Na tretjo postno nedeljo prisluhnemo znamenitemu in lepemu odlomku iz 2. Mojzesove knjige, v katerem nam sveti pisatelj pripoveduje, kako je Bog izročil Dekalog Izraelu. Pri tem najprej zbudi pozornost pomenljiv uvod v naznanilo desetih zapovedi, ki se nanaša na osvoboditev Izraelskega ljudstva. Besedilo se glasi: 'Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti' (2Mz 20,2). Dekalog torej hoče biti potrditev pridobljene svobode. Dejansko so zapovedi, če jih globlje pogledamo, sredstvo, ki nam ga je Gospod podaril, da bi obranil našo svobodo, bodisi od notranjih pogojenosti, kot so strasti, kakor od zunanjega nasilja zlobnežev. 'Ne-ji' zapovedi so po drugi strani 'da-ji' za pristno rast svobode. Potrebno je poudariti še drugo razsežnost Dekaloga. S postavo, ki jo je Gospod dal po Mojzesu Izraelu, želi namreč z njim skleniti zavezo. Postava ni nekaj, kar je bilo naloženo, temveč je dar. Bolj kot zapovedovati človeku, kar mora storiti, želi postava razodevati Božjo izbiro. Bog je na strani izvoljenega ljudstva. Osvobodil ga je iz sužnosti ter ga obdal s svojo usmiljeno dobroto. Dekalog je tako pričevanje posebne Božje ljubezni.

Današnje bogoslužje pa nam ponuja še eno sporočilo. Mojzesova postava je bila dopolnjena po Jezusu, ki je razodel Božjo modrost in ljubezen po skrivnosti križa. Ta je, kakor je rekel apostol Pavel v drugem berilu: 'Judom v spotiko, poganom norost. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, Božja moč in Božja modrost' (1Kor 1,23-24). Ravno na to skrivnost se nanaša današnji evangelij, v katerem Jezus izžene iz templja prodajalce in menjalce denarja. Evangelist nam da ključ za branje tega pomenljivega dogodka z vrstico iz psalma 69: 'Gorečnost za tvojo hišo me použiva' (prim. Ps 69,10). Jezus je namreč tisti, ki ga 'použiva gorečnost' za 'Božjo hišo', ker so jo uporabljali za druge namene, kot je bilo predvideno. Ko so verski voditelji zahtevali znamenje, s kakšno oblastjo to dela, jim je na začudenje navzočih dejal: 'Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil' (Jn 2,19). Jezus je s to besedo odgovoril judovskim oblastem, ki so zahtevale znamenje, s katerim naj bi Jezus dokazal svojo zakonito pravico za dejanje, kakor je očiščenje templja. Njegovo 'znamenje' je križ in vstajenje. Križ in vstajenje ga zakonito izkazujeta kot tistega, ki vzpostavlja pravo bogočastje. Jezus se zagovarja s svojim trpljenjem – z Jonovim znamenjem, ki ga daje Izraelu in svetu.

To skrivnostno, v tistem trenutku nerazumljivo besedo, je evangelist Janez za svoje krščanske bralce pojasnil: 'On pa je govoril o templju svojega telesa' (Jn 2,21). Ta tempelj bodo njegovi nasprotniki uničili, toda On ga bo po treh dneh obnovil z vstajenjem. Kristusova boleča in pohujšljiva smrt je bila kronana z zmago njegovega slavnega vstajenja.

Zavrnitev Jezusa, njegovo križanje, pomeni hkrati konec templja. Čas templja je minil. Prihaja novo bogočastje v templju, ki ga niso naredili ljudje. Ta tempelj je njegovo telo – Vstali, ki zbira ljudstva in jih združuje v zakramentu svojega telesa in krvi. On sam je novi tempelj človeštva. Jezusovo križanje je hkrati porušenje starega templja. Z njegovim vstajenjem se začenja nov način češčenja Boga. Boga ne častimo več na tej ali oni gori, ampak v 'duhu in resnici' (Jn 4,23).

Evangelij te tretje postne nedelje, kot je zapisal sveti Janez, je znan dogodek, ko Jezus izžene iz jeruzalemskega templja prodajalce živali ter menjalce denarja (prim. Jn 2,13-25). Dogodek, ki so ga opisali vsi evangelisti, se je zgodil pred praznikom velike noči ter je naredil velik vtis tako na množico kot na učence. Kako si moramo razlagati to Jezusovo dejanje? Najprej je treba povedati, da varuhi javnega reda tega dejanja niso zatrli, saj so v njem videli tipično preroško dejanje. Preroki so namreč v Božjem imenu pogosto razkrivali zlorabe. Pri tem so se posluževali simboličnih dejanj. Problem je bil samo, s kakšno oblastjo so to delali. Zato so Judje vprašali Jezusa: 'Kakšno znamenje nam pokažeš, ker tako delaš?' (Jn 2,18), dokaži nam, da resnično deluješ v Božjem imenu.

Jezusov izgon prodajalcev iz templja so razlagali tudi v politično revolucionarnem pomenu, ter s tem Jezusa enačili z gibanjem zelotov. Ti so bili resnično 'goreči' za Božjo postavo in pripravljeni uporabiti tudi nasilje, da se jo spoštuje. V Jezusovem času so namreč pričakovali Mesija, ki bo osvobodil Izrael izpod rimske oblasti. Toda Jezus je razočaral to pričakovanje, saj so ga nekateri učenci zapustili in Juda Iškariot ga je celo izdal. V resnici Jezusa ne moremo prikazati kot nasilneža. Nasilje je namreč nasprotovanje Božjemu kraljestvu, je orodje antikrista. Nasilje nikoli ne pripomore k počlovečenju temveč k razčlovečenju.

Prisluhnimo torej Jezusovim besedam, ki jih je izrekel med vršitvijo tega dejanja: 'Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!' (Jn 2,16). Tedaj so se učenci spomnili, da je v nekem psalmu zapisano: 'Kajti gorečnost za tvojo hišo me použiva' (Ps 69,10). Ta psalm je pravzaprav klicanje na pomoč v skrajni nevarnosti zaradi sovraštva nasprotnikov. To bo Jezus doživljal med svojim trpljenjem. Gorečnost za Očeta in njegovo hišo ga bo pripeljala na križ. Osebno bo plačal to gorečnost, ki je gorečnost ljubezni in ne tiste, s katero naj bi se služilo Bogu z nasiljem. Dejansko bo 'znamenje', ki ga bo Jezus dal kot dokaz njegove oblasti, ravno njegova smrt in vstajenje. 'Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil'. Sveti Janez je dodal: 'On pa je govoril o templju svojega telesa' (Jn 2,19.21). Z Jezusovo veliko nočjo se začenja novo bogočastje, bogoslužje ljubezni, in novi tempelj je On sam, vstali Kristus, po katerim more vsak vernik častiti Boga Očeta 'v duhu in resnici' (Jn 4,23).

Angel Gospodov, nedelja, 8. marec 2015
Današnji evangeljski odlomek. nam predstavlja dogodek, ko je Jezus iz templja izgnal prodajalce in menjalce denarja (Jn 2,13-22). Iz vrvi je »spletel bič ter vse izgnal iz templja skupaj z ovcami in voli«, denarjem, vsem. Jezusovo dejanje je na ljudi in njegove učence naredilo močan vtis. Zdela se je preroška gesta, zato so ga nekateri od navzočih vprašali: »Toda … Kakšno znamenje nam pokažeš, ker tako delaš? Kdo si, da tako delaš?« Pričakovali so namreč božansko, čudežno znamenje, ki bi Jezusa potrdilo kot Božjega poslanca. On jim je odgovoril: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Na to so mu odvrnili, da se je tempelj gradilo šestinštirideset let. Niso razumeli, da se je Gospod nanašal na »živi tempelj svojega telesa«, ki bo uničen s smrtjo na križu, a bo tretji dan vstal. Ko je vstal od mrtvih – v nadaljevanju piše evangelist – so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus.

V resnici se to Jezusovo dejanje in njegovo preroško sporočilo v polnosti razumeta v luči njegove velike noči. V tem odlomku najdemo prvo naznanilo Kristusove smrti in vstajenja. Njegovo telo, ki ga bo na križu uničilo nasilje greha, bo v vstajenju postalo kraj vesoljnega srečanja med Bogom in ljudmi. Prav vstali Kristus je kraj vesoljnega srečanja za vse! Zato je Jezusova človeškost resničen tempelj, kjer se Bog razodeva, govori, se daje srečati. Resnični častilci Boga pa »niso varuhi materialnega templja, nosilci oblasti ali verskega znanja, temveč so tisti, ki Boga častijo 'v duhu in resnici' (Jn 4,23).

Hodimo v svetu kot Jezus. Iz vsega našega bivanja naredimo »znamenje njegove ljubezni do naših bratov, zlasti najšibkejših in najrevnejših«: »Zgradimo Bogu tempelj v našem življenju.« Tako, če bomo pričevalci živega Kristusa, ga bodo lahko srečale tudi mnoge osebe, na katere naletimo na naši poti. Toda – vprašajmo se, vsak od nas se lahko vpraša – se Gospod zares počuti doma v mojem življenju? Mu dovolim, da očisti moje srce in da prežene malike? To so tiste drže poželjivosti, ljubosumnosti, posvetnosti, zavisti, sovraštva in navade opravljanja, »odiranja« drugih. Mu dovolim, da očisti vse drže, ki so proti Bogu, bližnjemu in nam samim? Lahko nas je strah, da nas bo Jezus »natepel«. Toda Jezus tega nikoli ne stori. Jezus očisti z nežnostjo, z usmiljenjem, z ljubeznijo. Usmiljenje je njegov način čiščenja. Jezusov bič je usmiljenje.

Vsaka evharistija, ki jo obhajamo z vero, nam pomaga rasti kot živi Gospodov tempelj. Jezus pozna tisto, kar je v vsakem izmed nas. Pozna tudi našo najbolj gorečo željo: »Da bi On, samo On, prebival v nas.« Pustimo mu, da vstopi v naše življenje, v našo družino, v naša srca. Najsvetejša Marija, privilegirano prebivališče Božjega Sina, naj nas spremlja in podpira na poti postnega časa, da bi ponovno odkrili lepoto srečanja s Kristusom, ki nas osvobodi in zveliča.

Angel Gospodov, nedelja, 4. marec 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij predstavlja v Janezovi različici dogodek med katerim je Jezus izgnal prodajalce iz jeruzalemskega templja (prim. Jn 2,13-25).To gesto je napravil tako, da si je spletel bič, prevrnil mize ter rekel: »Iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« (v. 16). To odločno dejanje, storjeno blizu velike noči, je prebudilo velik vtis pri množici ter sovraštvo pri verskih voditeljih in vseh, ki so se čutili ogrožene zaradi svojih ekonomskih interesov. Toda, kako si ga moramo razlagati? Vsekakor ni bilo nasilno dejanje, saj ni spodbudilo posredovanja varuhov javnega reda, policije. Razumljeno je bilo kot tipično dejanje prerokov, ki so pogosto v Božjem imenu razkrinkavali zlorabe in prestopke. To vprašanje je bilo v smislu, kot so mu ga postavili voditelji. Judje so namreč Jezusa vprašali: »Kakšno znamenje nam pokažeš, ker takó delaš?« (v. 18), kakor bi zahtevali dokaz, da je On res deloval v Božjem imenu.

Da bi razložili Jezusovo gesto očiščenja Božje hiše, so se njegovi učenci posluževali svetopisemskega besedila iz Psalma 69: »Gorečnost za tvojo hišo me použiva« (v. 17). Tako pravi psalm. »Gorečnost za tvojo hišo me použiva« Ta psalm je namreč klic na pomoč v skrajni nevarnosti zaradi sovraštva nasprotnikov, kot jo bo Jezus doživel med svojim trpljenjem. Gorečnost za Očeta in njegovo hišo ga bo pripeljala na križ. To je gorečnost ljubezni, ki privede do darovanja samega sebe, ne tista lažna, ki si domišlja, da z nasiljem služi Bogu. Znamenje torej, ki ga bo Jezus dal kot dokaz svoje avtoritete, bo ravno njegova smrt in vstajenje: »Podrite ta tempelj«, pravi »in v treh dneh ga bom postavil« (v. 19). Evangelist je dodal: »On pa je govoril o templju svojega telesa« (v. 21). Z Jezusovo veliko nočjo se začenja novo bogočastje v novem templju, bogočastje ljubezni in novi tempelj je On sam.

Jezusova drža, kot jo opisuje današnji evangeljski odlomek, nas spodbuja, da svojega življenja ne bi živeli v iskanju lastnih ugodnosti in koristi, temveč v slavo Boga, ki je ljubezen. Poklicani smo imeti vedno pred seboj te krepke Jezusove besede: »Iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« (v. 16), Grdo je, ko Cerkev zdrsne v to držo, da iz Očetove hiše dela tržnico. Te besede bodo pomagale odgnati nevarnost, a bi naredili iz svoje duše, ki je bivališče Boga, tržnico ter s tem živeli v nenehnem iskanju osebnih koristi, namesto v velikodušni in solidarni ljubezni. Ta Jezusov nauk je vedno aktualen in sicer ne samo za cerkvene skupnosti, temveč tudi za posameznike, za civilne skupnosti ter za vso družbo. Splošna je namreč skušnjava, da bi izkoristili dobra, včasih dolžna dejanja za gojenje privatnih interesov, če ne celo nezakonitih. To je velika nevarnost, še posebej takrat, ko se instrumentalizira Boga samega in njemu dolžno bogočastje ali pa tudi služenje človeku, ki je njegova podoba. Zaradi tega je Jezus tokrat uporabil krepak način, da bi nas predramil iz smrtne nevarnosti.

Devica Marija naj nas podpira pri prizadevanju, da bo postni čas ugodna priložnost za priznanje Boga kot edinega Gospoda našega življenja s tem, da odstranimo iz svojega srca ter iz naših del vsakršno obliko malikovanja.

Homilija, nedelja, 7. marec 2021
Sveti Pavel nas je spomnil, da je Kristus »Božja moč in Božja modrost.« (1 Kor 1,24) Jezus je to moč in to modrost razodel predvsem z usmiljenjem in odpuščanjem. Tega ni želel storiti z dokazovanjem moči ali s tem, da bi zviška uveljavil svoj glas, niti z dolgimi govori ali z učenimi nastopi brez primere. To je storil tako, da je dal svoje življenje na križu. Svojo božjo modrost in moč je razodel tako, da nam je do konca pokazal zvestobo Očetove ljubezni; zvestobo Boga Zaveze, ki je izpeljal svoje ljudstvo iz suženjstva in ga je vodil po poti svobode (prim. 2 Mz 20,1-2).

Kako lahko se je ujeti v past, ko mislimo, da moramo drugim dokazati, da smo močni, da smo modri … V past, da si ustvarimo napačne predstave o Bogu, ki bi nam zagotovile varnost (prim. 2 Mz 20,4-5). V resnici je ravno nasprotno, vsi potrebujemo Božjo moč in modrost, ki jo je Jezus razodel na križu. Na Kalvariji je Očetu izročil rane, po katerih smo bili ozdravljeni (prim. 1 Pt 2,24). Tukaj, v Iraku, koliko vaših bratov in sester, prijateljev ter sodržavljanov nosi rane vojne in nasilja, rane, ki so vidne in nevidne! Skušnjava je, da bi na ta in na druga boleča dejanja odgovorili s človeško močjo, s človeško modrostjo. Jezus pa nam kaže Božjo pot; tisto, ki jo je prehodil On, in po kateri nas kliče, naj mu sledimo.

V evangeliju, ki smo ga pravkar slišali (Jn 2,13-25), vidimo, kako je Jezus iz jeruzalemskega templja izgnal menjalce in vse tiste, ki so kupovali in prodajali. Zakaj je Jezus storil to tako močno dejanje, tako provokativno? Storil ga je zato, ker ga je Oče poslal, da bi očistil tempelj: ne le tempelj iz kamna, ampak predvsem tempelj našega srca. Tako kot Jezus ni prenašal, da bi hiša njegovega Očeta postala tržnica (prim. Jn 2,16), tako želi, da naše srce ne bi bilo kraj zmede, nereda in zmešnjave. Srce je treba očediti, urediti, očistiti. Česa? Laži, ki ga umažejo, dvojnosti hinavščine. Vsi jih imamo. Gre za bolezni, ki škodijo srcu, ki onečastijo življenje, ga napravijo dvojnega. Ponovno moramo biti očiščeni svojih varljivih gotovosti, ki mešetarijo vero v Boga z minljivimi stvarmi, s trenutnimi koristmi. Iz našega srca in iz Cerkve morajo biti odstranjeni usodni vplivi oblasti in denarja. Da bi ponovno očistili srce, si moramo umazati roke: čutiti, da smo odgovorni in ne zgolj opazovati, medtem ko brat in sestra trpita. Vendar pa kako očistiti srce? Sami ne zmoremo, potrebujemo Jezusa. On ima moč, da premaga naše zlo, da ozdravi naše bolezni, da obnovi tempelj našega srca.

Kot potrditev tega, kot znamenje avtoritete, reče: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom ponovno postavil.« (v. 19) Jezus Kristus, samo On, nas lahko očisti del zla, On, ki je umrl in vstal, On, ki je Gospod! Dragi bratje in sestre, Bog nas ne pusti umreti v našem grehu. Tudi kadar mu obrnemo hrbet, nas nikoli ne prepusti samim sebi. Išče nas, hrepeni po nas, vabi nas, da bi se kesali in očistili. »Kakor jaz živim – govori Gospod preko Ezekielovih ust – nimam veselja nad krivičneževo smrtjo, marveč da se krivični spreobrne od svoje poti in živi.« Gospod želi, da smo rešeni in da postanemo živi tempelj njegove ljubezni, v bratstvu, v služenju in usmiljenju.

Jezus nas ne očiščuje le naših grehov, ampak nam daje, da postajamo deležni njegove moči in modrosti. Osvobaja nas tistega načina razumevanja vere, družine, skupnosti, ki ločuje, ki nasprotuje, izključuje, da bi mogli zgraditi Cerkev in družbo, ki bosta odprti vsem in bosta skrbeli za naše brate in sestre, ki najbolj potrebujejo pomoč. Hkrati pa nas okrepi, da bi se znali upreti skušnjavi po maščevanju, ki se pogreza v brezkončno spiralo povračilnih ukrepov. Z močjo Svetega Duha nas pošilja, ne da bi izvajali prozelitizem, ampak kot svoje misijonarske učence, moške in ženske, ki smo poklicani pričevati, da ima evangelij moč spremeniti življenje. Vstali nas dela za sredstva Božjega miru in njegovega usmiljenja, za potrpežljive in pogumne obrtnike novega družbenega reda. Tako se z močjo Kristusa in njegovega Duha uresniči to, kar je apostol Pavel napovedal Korinčanom: »Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi.« (1 Kor 1,25) Krščanske skupnosti, ki jih tvorijo ponižni in preprosti ljudje, postanejo znamenje Kraljestva, ki prihaja; Kraljestva ljubezni, pravičnosti in miru.

»Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom ponovno postavil.« (v. 19) Govoril je o templju svojega telesa, torej tudi svoje Cerkve. Gospod nam obljublja, da more z močjo svojega vstajenja oživiti tudi nas in naše skupnosti iz razvalin, ki so jih povzročile krivice, razdeljenosti in sovraštvo. To je obljuba, ki jo obhajamo pri tej evharistiji. Z očmi vere prepoznajmo prisotnost križanega in vstalega Gospoda med nami, naučimo se sprejeti njegovo osvobajajočo modrost, počivati v njegovih ranah in najti ozdravljenje ter moč, da bi služili njegovemu Kraljestvu, ki prihaja v naš svet. Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni (prim. 1 Pt 2,24); v njegovih ranah, bratje in sestre, najdemo balzam njegove usmiljene ljubezni; kajti On, Dobri Samarijan človeštva, želi maziliti vsako rano, ozdraviti vsak boleč spomin ter navdihniti prihodnost miru in bratstva na tej zemlji.

Cerkev v Iraku je, z Božjo milostjo, storila in še dela veliko, da bi oznanila to čudovito modrost križa s tem, da širi Kristusovo usmiljenje in odpuščanje, posebej do tistih, ki so najbolj potrebni pomoči. Tudi sredi velike revščine in težav so mnogi izmed vas velikodušno ponudili konkretno pomoč in solidarnost ubogim in trpečim. To je eden izmed razlogov, ki me je spodbudil, da sem poromal med vas: da bi se vam zahvalil ter vas potrdil v veri in pričevanju. Danes lahko vidim in se z roko dotaknem, da je Cerkev v Iraku živa, da Kristus živi in deluje v tem svojem svetem in zvestem ljudstvu.

Dragi bratje in sestre, vas, vaše družine in vaše skupnosti izročam materinskemu varstvu Device Marije, ki je bila pridružena trpljenju in smrti svojega Sina ter je bila deležna veselja njegovega vstajenja. Naj posreduje za nas in nas vodi k Njemu, ki je Božja moč in modrost.