O odlomku Adam in Kristus iz petega poglavja pisma Rimljanom cerkveni očetje pravijo: »Drugi del petega poglavja je v celoti sestavljen iz veličastne antiteze med Adamom in Kristusom: kakor je prvi s tem ko je grešil uvedel v svet smrt za vse ljudi, saj iz njega izvirajo, tako je drugi s tem, ko je dopolnil svoje delo, nazaj prinesel vsem ljudem opravičenje in življenje. Toda simetričnost je samo delna, saj je ena odločilna tako kvalitativna kot kvantitativna razlika med obema dogodkoma, kajti Kristusovo dejanje izbriše ne samo Adamov greh, vir vseh drugih grehov, temveč tudi vse grehe, ki so jih storili ljudje, tudi od tistih, ki so bili pred Kristusovim prihodom. Za Pavla je odrešenje, ki ga je prinesel Kristus resnično vesoljno, saj se razširja na vse vseh časov, zaradi tega označuje začetek nove postave, ki se jo je potrebno držati, in ki je izbrisala vsako sled prejšnje postave, tiste Mojzesove.  

 

Teodor iz Mopsuestije pravi, da je bilo pri »skušanju Jezusa ravno nasprotno kot pri skušanju Adama«. Neznani pisec to pojasni: »Hudič gre nasproti ljudem, da bi jih skušal, toda v tem primeru pa je šel Jezus nasproti hudiču.« Zato sv. Hilarij iz Poitiersa pravi: »Hudič je bil torej poražen v istem mesu, po katerem je smrt dosegla svojo slavo.«Neznani pisec nadaljuje: »Jezus nam je v štiridesetih dneh dal model za naš post.« Sv. Janez Krizostom pravi, da je »skušanje Jezusa poduk za nas. Jezus je namreč storil vse, kar je potrebno za naše zveličanje tako, da je izpolnil vse in utrpel vse.«

Benedikt XVI. je med katehezo na pepelnično sredo, 9. marca 2011 dejal:
»S krstom ste bili namreč pokopani skupaj z Njim, v Njem ste bili tudi obujeni« (Kol 2,12). »Postne nedelje, še posebej v letošnjem liturgičnem letu A, nas uvajajo v življenje krstne poti, podobno kot jo prehodijo katehumeni, torej tisti, ki se pripravljajo na prejem krsta, da bi v nas poživila dar ter da bi ponovno zavzeto zaživeli zahteve tega zakramenta, ki je osnova našega krščanskega življenja. V letošnji postni poslanici sem želel spomniti na posebno povezanost med postnim časom in krstom. Cerkev je velikonočno vigilijo vedno povezovala s podeljevanjem krsta. V tem zakramentu se namreč uresničuje velika skrivnost, ko človek umre grehu in postane deležen novega življenja v vstalem Kristusu ter prejme istega Božjega Duha, ki je tudi Jezusa obudil od mrtvih« (prim. Rim 8,11).

V poslanici za postni čas 2011 je Benedikt XVI. zapisal:
»Prva postna nedelja razkriva naše človeško stanje na tem svetu. Zmagovit boj zoper skušnjave na začetku Jezusovega javnega delovanja je povabilo, da bi se zavedli svoje lastne krhkosti in sprejeli Milost, ki osvobaja od greha in vliva novo moč v Kristusu, ki je pot, resnica in življenje (prim. Uvajanje odraslih v krščanstvo, št. 25). Gre za odločen poziv k zavesti, da krščanska vera po Jezusovem zgledu in v občestvu z Njim vključuje boj »proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti« (Ef 6,12), v kateri hudič deluje in se tudi danes ne utrudi skušati človeka, ki se hoče približati Gospodu: Kristus je v tem boju zmagal, da bi tudi naše srce odprl upanju in nas vodil do zmage nad zapeljivostmi zla.«

Benedikt XVI je med homilijo na pepelnično sredo leta 2009 v baziliki sv. Sabine dejal:
»Poglejte torej kaj je krščanska poklicanost: s Kristusom vstali, smo prešli skozi smrt in sedaj je naše življenje s Kristusom skrito v Bogu (prim. Kol 3.1-2). Da bi lahko živeli to novo bivanje, se je nujno potrebno hraniti z Božjo Besedo. Samo, če smo v dialogu z Bogom, smo resnično povezani z njim ter živimo v njegovi navzočnosti. To Jezus jasno pove v odgovoru na prvo od treh skušnjav v puščavi, ko navaja stavek iz 5. Mojzesove knjige: »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust« (Mt 4,4; prim. 5Mz 8,3). Sveti Pavel priporoča: »Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu« (Kol 3,16). Ravno v tem je apostol Pavel pričevalec, saj njegova pisma zgovorno potrjujejo, da je živel v nenehnem dialogu z Božjo Besedo. Misel, delovanje, molitev, teologija, pridiganje, opominjanje, vse je bilo sad Besede, ki jo je že od mladosti prejel po judovski veri in jo je v polnosti razodelo srečanje z umrlim in vstalim Kristusom. To Besedo je od takrat naprej oznanjal ves čas svojega misijonarskega 'teka'.«

Angelus, 13. marec 2011
»Dragi bratje in sestre, ta nedelja je prva v postnem času. Post kot liturgični čas štiridesetih dni je za Cerkev duhovna pot priprave na veliko noč. V bistvu gre za hojo za Kristusom, ki se je usmeril proti križu, višku njegovega odrešenjskega poslanstva. Če se sprašujemo, zakaj postni čas, zakaj križ, je radikalen odgovor tale: ker obstaja zlo, še več, greh, ki je kot pravi Sveto pismo glavni vzrok vsega zla. Toda ta trditev morda ne zveni prepričljivo, saj mnogi ne sprejemajo besede »greh«, ker le-ta predpostavlja verski pogled na svet in človeka. To gotovo drži, saj če odstranimo Boga z obzorja sveta, ne moremo govoriti o grehu. Podobno kot takrat ko sonce zaide izginejo tudi sence. Senca je namreč takrat, ko je sonce; tako tudi mrk Boga nujno za sabo potegne mrk greha. Zato se čut za greh, ki je nekaj drugega kot občutek krivde, kakor to razume psihologija, ponovno pridobi z odkritjem čuta za Boga. To izraža psalm Miserere, ki ga pripisujejo kralju Davidu, potem ko je storil dvojni greh, prešuštvo in umor: »Zoper tebe«, pravi David Bogu, »zoper tebe samega, sem grešil« (Ps 51,6).

Pred moralnim zlom se Bog obnaša tako, da se upre grehu, da bi rešil grešnika. Bog ne trpi zla, ker je Ljubezen, Pravičnost, Zvestoba in ravno zaradi tega noče smrti grešnika, ampak, da se spreobrne in živi. Bog posega, da bi rešil človeštvo. To vidimo v vsej zgodovini judovskega ljudstva od osvoboditve iz Egipta naprej. Bog se je odločil osvoboditi svoje sinove suženjstva, da bi jih pripeljal v svobodo. A najhujše in najgloblje suženjstvo je suženjstvo greha. Bog poslal svojega Sina na svet zato, da bi ljudi osvobodil nadvlade Satana, ki je vir in vzrok vsakega greha. Svojega Sina je poslal v naše umrljivo meso, da bi s smrtjo na križu postal spravna žrtev. Proti temu dokončnemu in vse obsegajočemu načrtu odrešenja se je hudič uprl z vsemi močni, kakor to prikazuje današnji evangelij o skušanju Jezusa v puščavi. Ta evangelij oznanjamo na vsako prvo postno nedeljo. Saj vstopiti v postni čas pomeni, z Jezusom se upreti grehu, ter se podati kot posamezniki in kot Cerkev v duhovni boj proti duhu zla.

Prosimo na pravkar začeti poti postnega časa za materinsko pomoč Sveto Marijo, da bo bogat s sadovi spreobrnjenja. Še posebej prosim, da se spomnite v molitvi mene in sodelavcev rimske kuriji, ki bomo nocoj začeli tedenske duhovne vaje.«

Postni čas je za vse nas ugodna priložnost, da prehodimo pot spreobrnjenja. Obnovimo naše krstne obljube: odpovejmo se Satanu in vsem njegovim delom ter zapeljivostim – kajti on je zapeljivec – da bi hodili po Božjih poteh in prispeli do velike noči v veselju Svetega Duha.

Evangeljski odlomek 1. postne nedelje pripoveduje, kako je Sveti Duh Jezusa po krstu v Jordanu za štirideset dni odvedel v puščavo, da bi se tam odprto soočil s Satanom, preden je nato začel svoje javno delovanje. Skušnjavec poskuša Jezusa odvrniti od Očetovega načrta, oziroma od poti darovanja, ljubezni, ki v pokori ponudi samo sebe. Satan želi, da bi se Jezus odločil za lažjo pot uspeha in oblasti. Da bi ga torej odvrnil od poti križa, ga opozarja na »lažna mesijanska upanja«. To so ekonomska blaginja, ki jo nakazuje možnost spremenitve kamnov v kruh; spektakularen in utopičen stil, o katerem govori ideja, da bi se vrgel z vrha jeruzalemskega templja in bi ga rešili angeli; ter navsezadnje bližnjica do oblasti in gospodovanja, v zamenjavo za dejanje počastitve Satana. To so tri skupine skušnjav, ki jih tudi mi dobro poznamo.

Jezus odločno zavrne vse te skušnjave in poudari neomajno voljo, da bo sledil poti, ki jo je določil Oče. In sicer brez vsakega kompromisa z grehom in logiko sveta. Poglejte način, kako Jezus odgovori. On se s Satanom ne pogovarja, kot je to storila Eva v zemeljskem raju. Jezus dobro ve, da se s Satanom ni mogoče pogovarjati, ker je zelo prebrisan. Zato se Jezus, namesto da bi se pogovarjal, kot je storila Eva, odloči, da se zateče k Božji besedi in odgovori z močjo te Besede. Spomnimo se tega v trenutku skušnjave, v naših skušnjavah: nič argumentov s Satanom, pa vendar vedno zavarovani z Božjo besedo. To nas bo rešilo.

V Jezusovih odgovorih Satanu, uporabljajoč Božjo besedo, nas Gospod tako spomni na tri stvari. Najprej, da »človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki izhaja iz Božjih ust«. To je tisto, kar nam daje moč, kar nas podpira v boju proti posvetni mentaliteti. Le-ta človeka »ponižuje na raven primarnih potreb« in zaradi nje človek »izgubi lakoto po tistem, kar je resnično, dobro in lepo, lakoto po Bogu in njegovi ljubezni«. Zatem Gospod spomni, da se Boga ne skuša, kajti »pot vere gre tudi preko teme in dvoma« ter se hrani »s ponižnostjo in vztrajnim pričakovanjem«. Nazadnje pa nas Jezusovi odgovori spomnijo še: »Pisano je: 'Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi!'« Znebiti se moramo idolov, ničevih stvari, in graditi svoje življenje na bistvenem.

Jezusove besede se ujemajo z njegovimi kasnejšimi dejanji. Njegova absolutna zvestoba Očetovemu načrtu ljubezni ga bo čez približno tri leta pripeljala do končnega obračuna z 'vladarjem tega sveta', to bo v uri trpljenja in križa, kjer bo Jezus dosegel svojo dokončno zmago, zmago ljubezni!

Angel Gospodov, 5. marec 2017

Na prvo postno nedeljo nas evangelij uvede na pot naproti veliki noči s tem, da nam pokaže Jezusa, ki štirideset dni ostane v puščavi, kjer je podvržen hudičevim skušnjavam (glej Mt 4,1-11).

Dogodek nas postavi v točno določen trenutek Jezusovega življenja: takoj po krstu v reki Jordan in pred začetek javnega poslanstva. Maloprej je bil slovesno umeščen: Sveti Duh se je spustil nadenj in nebeški Oče ga je imenoval »moj ljubljeni Sin« (Mt 3,17). Jezus je sedaj pripravljen, da začne svoje poslanstvo; in ker ima le-to odkritega nasprotnika, to je Satana, se z njim takoj sooči iz oči v oči. Da bi Jezusa oddaljil od izpolnjevanja njegovega poslanstva, hudič pritisne ravno na naziv »Božji Sin«. Dvakrat mu ponovi »če si Božji Sin …« in mu predlaga, da bi »bil čarovnik«, da bi naredil kaj čudežnega, kot je spremeniti kamne v kruh in se tako nasititi, in vreči se z roba templja, da bi ga angeli zatem rešili. Tema dvema skušnjavama sledi še tretja, in sicer, da bi počastil njega, hudiča, da bi tako imel oblast nad svetom.

Preko te trojne skušnjave hoče hudič Jezusa odvrniti od poti pokorščine in ponižanja – ve namreč, da bo s tem, po tej poti, premagano zlo – in ga odpeljati na lažno bližnjico uspeha in slave. Toda Jezus vse hudičeve strupene puščice odbije s ščitom Božje Besede, ki izraža Očetovo voljo. Jezus ne izreče nobene lastne besede: odgovarja le z Božjo Besedo. In tako Sin, napolnjen z močjo Svetega Duha, iz puščave odide zmagovito.

V štiridesetih dneh postnega časa smo kot kristjani povabljeni, da hodimo po Jezusovih sledeh in se soočimo z duhovnim bojem proti Zlu, z močjo Božje Besede. Ne z našo besedo, ki ne koristi. Božja beseda: ta ima moč, da premaga Satana. Zato pa je potrebno postati domači s Svetim pismom: ga pogosto brati, meditirati, sprejeti za svojega. Sveto pismo vsebuje Božjo besedo, ki je vedno aktualna in učinkovita. Nekdo je dejal: kaj bi se zgodilo, če bi s Svetim pismom ravnali kakor ravnamo z našim mobilnim telefonom? Če bi ga vedno nosili s seboj, vsaj majhen žepni evangelij, kaj bi se zgodilo?; če bi se vrnili nazaj, kadar bi ga pozabili: kadar pozabim mobilni telefon, se vrnem nazaj in ga grem iskat; če bi ga odprli večkrat na dan; če bi Božja sporočila, vsebovana v Svetem pismu, prebirali kakor beremo sporočila na telefonu, kaj bi se zgodilo?

Jasno je, da gre za paradoksno primerjavo, toda da nam misliti. V resnici, če bi imeli Božjo besedo vedno v srcu, nas ne bi nobena skušnjava mogla oddaljiti od Boga in nobena ovira nas ne bi mogla odvrniti od poti dobrega; znali bi premagati vsakodnevne sugestije zla, ki je v nas in zunaj nas; počutili bi se bolj sposobne živeti vstalo življenje, v skladu z Duhom, sprejemati in ljubiti svoje brate, posebej tiste, ki so najšibkejši in so v stiski, pa tudi svoje sovražnike.

Devica Marija, popolna podoba poslušnosti Bogu in brezpogojnega zaupanja v njegovo voljo, naj nas podpira na poti postnega časa, da bi krotko prisluhnili Božji besedi in uresničili pravo spreobrnjenje srca.

Na prvo postno nedeljo nam evangelij (glej Mt 4,1-11) pripoveduje, kako je po krstu v reki Jordan »Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal«. Jezus se pripravlja na svoje poslanstvo oznanjevalca nebeškega kraljestva in to s štiridesetdnevnim postom, kakor Mojzes in Elija v Stari zavezi (glej 2 Mz 24,18; 1 Kr 19,8).

Ob koncu tega postnega obdobja, vdre skušnjavec, hudič, ki trikrat poskuša Jezusa pahniti v težave. Prva skušnjava se začne z dejstvom, da je Jezus lačen, in hudič mu predlaga: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« A Jezusov odgovor je jasen: »Pisano je: ›Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.‹« Sklicuje se na Mojzesa, ko se spominja ljudstva na dolgi poti skozi puščavo, kjer se je naučil, da je njegovo življenje odvisno od Božje besede (glej 5 Mz 8,3).

Pri drugem poskusu hudič postane bolj pretkan in tudi on navaja svete spise. Strategija jasna: če imaš veliko zaupanje v Božjo moč, jo torej preizkusi, saj sami spisi zatrjujejo, da mu bodo na pomoč prišli angeli. A tudi tukaj se Jezus ne pusti zbegati, kajti kdor veruje, vé, da se Boga ne postavlja na preizkušnjo, ampak se zaupa njegovi dobroti. Na besede Svetega pisma, ki jih je instrumentalizirano interpretiral hudič, Jezus odgovori z naslednji navedkom: »Pisano je tudi: ›Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!‹«

In tukaj je še tretja skušnjava: Tretji poskus razkrije resnično hudičevo misel: ker prihod nebeškega kraljestva pomeni začetek njegovega poraza, bi hudodelec hotel Jezusa odvrniti od izpolnitve njegovega poslanstva, s tem ko mu ponudi perspektivo političnega mesijanstva. A Jezus zavrne idolatrijo človeške moči in slave ter na koncu nažene skušnjavca z besedami: »Pobêri se, satan, kajti pisano je: ›Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!‹« In na tej točki k Jezusu, ki je zvest v izročitvi Očetu, pristopijo angeli in mu strežejo.

Jezus se s hudičem ne pogovarja. Odgovarja mu z Božjo besedo, ne svojo. Mi se v skušnjavi mnogokrat začnemo pogovarjati s skušnjavo, se pogovarjati s hudičem. Nikoli se pogovarjati s hudičem! Jezus s hudičem naredi dvoje: ali ga nažene stran, ali pa mu odgovori z Božjo besedo. Bodite pazljivi! Nikoli se pogovarjati s skušnjavo, nikoli se pogovarjati s hudičem!

Tudi danes satan vdira v življenje oseb, da bi jih skušal s svojimi mamljivimi predlogi; svoj glas pomeša z mnogimi glasovi, ki hočejo udomačiti vest. Z več strani prihajajo sporočila, ki vabijo, naj se 'pustimo skušati' in doživimo opojnost prekrška. Jezusova izkušnja nas uči, da je skušnjava poskus, da bi namesto Božje poti prehodili alternativne poti, ki nam dajejo občutek samozadostnosti, uživanja življenja, ki je namenjeno samo sebi. A vse to je iluzorno: kaj kmalu se zavemo, da bolj ko se oddaljujemo od Boga, bolj se čutimo nezaščiteni in nemočni pred veliki eksistencialnimi problemi.

Devica Marija, Mater Njega, ki je zdrobil glavo kači, naj nam pomaga v tem postnem času, da bomo čuječi pred skušnjavami, da ne bomo podlegli nobenemu idolu tega sveta, da bomo sledili Jezusu v boju proti zlu in bomo tako tudi mi uspeli biti zmagovalci kakor On.

Angel Gospodov, nedelja, 26. februar 2023
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij te prve postne nedelje nam predstavlja Jezusa v puščavi, ko ga skuša hudič (prim. Mt 4,1). Hudič pomeni »tisti, ki ločuje«. Hudič hoče vedno ustvariti ločitev in to si zada tudi s skušanjem Jezusa. Poglejmo od koga ga hoče hudič ločiti in na kakšen način.

Od koga hoče hudič ločiti Jezusa? Malo preden je prijel krst od Janeza v Jordanu, je Oče Jezusa imenoval »moj ljubljeni Sin« (Mt 3,17) in Sveti Duh se je spustil nadenj v obliki goloba (prim. v. 16). Evangelij nam tako predstavi tri božje osebe povezane v ljubezni. Jezus sam bo rekel, da je prišel na svet, da bi tudi nas napravil deležne te enosti med Njim in Očetom (prim. Jn 17,11). Hudič pa počne ravno nasprotno. Vstopi na prizorišče, da bi ločil Jezusa od Očeta in ga odvrnil od njegovega poslanstva edinosti za nas. Hudič vedno ločuje.

Sedaj pa poglejmo, na kakšen način skuša ločiti Jezusa. Hudič hoče izkoristiti Jezusovo človeško pogojenost, saj je slaboten, ker se je štirideset dni postil in je lačen (prim. Mt 4,2). Zlobec torej skuša vanj vnesti tri močne »strupe«, da bi ohromil njegovo poslanstvo edinosti. Ti strupi so navezanost, nezaupanje in oblast. Najprej je strup navezanosti na stvari, na potrebe. S prepričljivimi razlogi skuša hudič vplivati na Jezusa: »Lačen si, zakaj se moraš postiti? Prisluhni svoji potrebi in jo poteši, saj imaš pravico do nje in tudi oblast. Spremeni kamenje v kruh.« Takšna je prva skušnjava. Sledi drugi strup, ki je nezaupanje: »Si prepričan, podtika hudič, da ti Oče želi dobro? Preizkusi ga, izsiljuj ga! Vrzi se dol z najvišje točke templja in daj, da bo storil to, kar ti hočeš«. In končno oblast: »Svojega Očeta ne potrebuješ! Zakaj čakaš na njegove darove? Pojdi za kriteriji sveta, vse vzemi sam in boš mogočen!« To so tri Jezusove skušnjave. Tudi mi vedno preživljamo te tri skušnjave. Grozno, kajneda? Ampak ravno tako je tudi za nas: navezanost na stvari, nezaupanje in hlepenje po oblasti so tri razširjene in zelo nevarne skušnjave, ki jih hudič uporablja, da bi nas ločil od Očeta in da se ne bi več čutili bratje in sestre med seboj ter bi nas tako popeljal v osamljenost in obup. To hoče storiti z hudič, storiti z nami, da nas popelje v osamljenost in obup!

Toda Jezus premaga skušnjave. Kako jih premaga? Tako, da se izogne razpravljanju z hudičem in da odgovori z Božjo besedo. To je pomembno. Z hudičem se ne razpravlja, z hudičem se ne pogovarja. Jezus se zoperstavi z Božjo besedo. Navede tri stavke Svetega pisma, ki govorijo o nenavezanosti na stvari (prim. 5 Mz 8,3); o zaupanju (prim. 5Mz 6,16) in o služenju Bogu (prim. 5Mz 6,13). Gre za tri stavke, ki so nasprotni skušnjavam. Ne pogovarja se z hudičem, ne pogaja se z njim, ampak zavrne njegova podtikanja z dobrodejnimi besedami Svetega pisma. To je povabilo tudi za nas. S hudičem se ne razpravlja, se ne pogaja, se ne pogovarja! Ne moreš ga poraziti tako, da se zmeniš zanj, saj je močnejši od nas. Porazimo ga tako, da se mu upremo z vero Božje besede. Na ta način nas Jezus uči, kako braniti edinost z Bogom in med nami pred napadi njega, ki ločuje. Božja beseda je Jezusov odgovor na hudičeve skušnjave.

Vprašajmo se, kakšno mesto ima v mojem življenju Božja Beseda? Med svojimi duhovnimi boji se zatekam k Božji besedi? Če imam kakšno pregreho ali kakšno ponavljajočo se skušnjavo, zakaj za pomoč ne poiščem stavek Božje besede, ki je povezan s to pregreho? Kajti potem, ko se ponovno pojavi skušnjava, ga ponavljam in prosim zaupno Kristusovo milost. Poskusimo. Pomagalo nam bo, zelo nam bo pomagalo v skušnjavah, saj bo med glasovi, ki burijo znotraj nas, odmevala blagodejnost Božje Besede.

Marija, ki je sprejela Besedo in je s svojo ponižnostjo porazila njega, ki ločuje, naj nas spremlja med duhovnim bojem v postnem času.

Origen pravi o simbolnem pomenu goloba ter denarja, da »je golob lahko tudi simbol lahkovernosti, denar pa simbol navideznih dobrin.« Origen nadalje pravi: Da, Kristusa použiva gorečnost predvsem za tisto Božjo hišo, ki je v vsakem od nas, saj ne želi, da postane prostor trgovanja in tudi ne, da bi postal jama razbojnikov. Bog namreč ne želi, da bi se karkoli je tuje njegovi volji, pomešalo v duši vsakega človeka, predvsem pa tistega, ki namerava sprejeti resničnost vere.« Sv. Ciril Aleksandrijski pa pravi, da »Kristus ni zaupal nikomur, kdor se še ni utrdil v iskreni in veliki ljubezni do Boga, saj se ta ne vzpostavi v tistem, ki jo hoče takoj, temveč z marljivim in vztrajnim prizadevanjem za dobro.«

Na tretjo postno nedeljo prisluhnemo znamenitemu in lepemu odlomku iz 2. Mojzesove knjige, v katerem nam sveti pisatelj pripoveduje, kako je Bog izročil Dekalog Izraelu. Pri tem najprej zbudi pozornost pomenljiv uvod v naznanilo desetih zapovedi, ki se nanaša na osvoboditev Izraelskega ljudstva. Besedilo se glasi: 'Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti' (2Mz 20,2). Dekalog torej hoče biti potrditev pridobljene svobode. Dejansko so zapovedi, če jih globlje pogledamo, sredstvo, ki nam ga je Gospod podaril, da bi obranil našo svobodo, bodisi od notranjih pogojenosti, kot so strasti, kakor od zunanjega nasilja zlobnežev. 'Ne-ji' zapovedi so po drugi strani 'da-ji' za pristno rast svobode. Potrebno je poudariti še drugo razsežnost Dekaloga. S postavo, ki jo je Gospod dal po Mojzesu Izraelu, želi namreč z njim skleniti zavezo. Postava ni nekaj, kar je bilo naloženo, temveč je dar. Bolj kot zapovedovati človeku, kar mora storiti, želi postava razodevati Božjo izbiro. Bog je na strani izvoljenega ljudstva. Osvobodil ga je iz sužnosti ter ga obdal s svojo usmiljeno dobroto. Dekalog je tako pričevanje posebne Božje ljubezni.

Današnje bogoslužje pa nam ponuja še eno sporočilo. Mojzesova postava je bila dopolnjena po Jezusu, ki je razodel Božjo modrost in ljubezen po skrivnosti križa. Ta je, kakor je rekel apostol Pavel v drugem berilu: 'Judom v spotiko, poganom norost. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, Božja moč in Božja modrost' (1Kor 1,23-24). Ravno na to skrivnost se nanaša današnji evangelij, v katerem Jezus izžene iz templja prodajalce in menjalce denarja. Evangelist nam da ključ za branje tega pomenljivega dogodka z vrstico iz psalma 69: 'Gorečnost za tvojo hišo me použiva' (prim. Ps 69,10). Jezus je namreč tisti, ki ga 'použiva gorečnost' za 'Božjo hišo', ker so jo uporabljali za druge namene, kot je bilo predvideno. Ko so verski voditelji zahtevali znamenje, s kakšno oblastjo to dela, jim je na začudenje navzočih dejal: 'Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil' (Jn 2,19). Jezus je s to besedo odgovoril judovskim oblastem, ki so zahtevale znamenje, s katerim naj bi Jezus dokazal svojo zakonito pravico za dejanje, kakor je očiščenje templja. Njegovo 'znamenje' je križ in vstajenje. Križ in vstajenje ga zakonito izkazujeta kot tistega, ki vzpostavlja pravo bogočastje. Jezus se zagovarja s svojim trpljenjem – z Jonovim znamenjem, ki ga daje Izraelu in svetu.

To skrivnostno, v tistem trenutku nerazumljivo besedo, je evangelist Janez za svoje krščanske bralce pojasnil: 'On pa je govoril o templju svojega telesa' (Jn 2,21). Ta tempelj bodo njegovi nasprotniki uničili, toda On ga bo po treh dneh obnovil z vstajenjem. Kristusova boleča in pohujšljiva smrt je bila kronana z zmago njegovega slavnega vstajenja.

Zavrnitev Jezusa, njegovo križanje, pomeni hkrati konec templja. Čas templja je minil. Prihaja novo bogočastje v templju, ki ga niso naredili ljudje. Ta tempelj je njegovo telo – Vstali, ki zbira ljudstva in jih združuje v zakramentu svojega telesa in krvi. On sam je novi tempelj človeštva. Jezusovo križanje je hkrati porušenje starega templja. Z njegovim vstajenjem se začenja nov način češčenja Boga. Boga ne častimo več na tej ali oni gori, ampak v 'duhu in resnici' (Jn 4,23).

Evangelij te tretje postne nedelje, kot je zapisal sveti Janez, je znan dogodek, ko Jezus izžene iz jeruzalemskega templja prodajalce živali ter menjalce denarja (prim. Jn 2,13-25). Dogodek, ki so ga opisali vsi evangelisti, se je zgodil pred praznikom velike noči ter je naredil velik vtis tako na množico kot na učence. Kako si moramo razlagati to Jezusovo dejanje? Najprej je treba povedati, da varuhi javnega reda tega dejanja niso zatrli, saj so v njem videli tipično preroško dejanje. Preroki so namreč v Božjem imenu pogosto razkrivali zlorabe. Pri tem so se posluževali simboličnih dejanj. Problem je bil samo, s kakšno oblastjo so to delali. Zato so Judje vprašali Jezusa: 'Kakšno znamenje nam pokažeš, ker tako delaš?' (Jn 2,18), dokaži nam, da resnično deluješ v Božjem imenu.

Jezusov izgon prodajalcev iz templja so razlagali tudi v politično revolucionarnem pomenu, ter s tem Jezusa enačili z gibanjem zelotov. Ti so bili resnično 'goreči' za Božjo postavo in pripravljeni uporabiti tudi nasilje, da se jo spoštuje. V Jezusovem času so namreč pričakovali Mesija, ki bo osvobodil Izrael izpod rimske oblasti. Toda Jezus je razočaral to pričakovanje, saj so ga nekateri učenci zapustili in Juda Iškariot ga je celo izdal. V resnici Jezusa ne moremo prikazati kot nasilneža. Nasilje je namreč nasprotovanje Božjemu kraljestvu, je orodje antikrista. Nasilje nikoli ne pripomore k počlovečenju temveč k razčlovečenju.

Prisluhnimo torej Jezusovim besedam, ki jih je izrekel med vršitvijo tega dejanja: 'Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!' (Jn 2,16). Tedaj so se učenci spomnili, da je v nekem psalmu zapisano: 'Kajti gorečnost za tvojo hišo me použiva' (Ps 69,10). Ta psalm je pravzaprav klicanje na pomoč v skrajni nevarnosti zaradi sovraštva nasprotnikov. To bo Jezus doživljal med svojim trpljenjem. Gorečnost za Očeta in njegovo hišo ga bo pripeljala na križ. Osebno bo plačal to gorečnost, ki je gorečnost ljubezni in ne tiste, s katero naj bi se služilo Bogu z nasiljem. Dejansko bo 'znamenje', ki ga bo Jezus dal kot dokaz njegove oblasti, ravno njegova smrt in vstajenje. 'Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil'. Sveti Janez je dodal: 'On pa je govoril o templju svojega telesa' (Jn 2,19.21). Z Jezusovo veliko nočjo se začenja novo bogočastje, bogoslužje ljubezni, in novi tempelj je On sam, vstali Kristus, po katerim more vsak vernik častiti Boga Očeta 'v duhu in resnici' (Jn 4,23).

Angel Gospodov, nedelja, 8. marec 2015
Današnji evangeljski odlomek. nam predstavlja dogodek, ko je Jezus iz templja izgnal prodajalce in menjalce denarja (Jn 2,13-22). Iz vrvi je »spletel bič ter vse izgnal iz templja skupaj z ovcami in voli«, denarjem, vsem. Jezusovo dejanje je na ljudi in njegove učence naredilo močan vtis. Zdela se je preroška gesta, zato so ga nekateri od navzočih vprašali: »Toda … Kakšno znamenje nam pokažeš, ker tako delaš? Kdo si, da tako delaš?« Pričakovali so namreč božansko, čudežno znamenje, ki bi Jezusa potrdilo kot Božjega poslanca. On jim je odgovoril: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Na to so mu odvrnili, da se je tempelj gradilo šestinštirideset let. Niso razumeli, da se je Gospod nanašal na »živi tempelj svojega telesa«, ki bo uničen s smrtjo na križu, a bo tretji dan vstal. Ko je vstal od mrtvih – v nadaljevanju piše evangelist – so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus.

V resnici se to Jezusovo dejanje in njegovo preroško sporočilo v polnosti razumeta v luči njegove velike noči. V tem odlomku najdemo prvo naznanilo Kristusove smrti in vstajenja. Njegovo telo, ki ga bo na križu uničilo nasilje greha, bo v vstajenju postalo kraj vesoljnega srečanja med Bogom in ljudmi. Prav vstali Kristus je kraj vesoljnega srečanja za vse! Zato je Jezusova človeškost resničen tempelj, kjer se Bog razodeva, govori, se daje srečati. Resnični častilci Boga pa »niso varuhi materialnega templja, nosilci oblasti ali verskega znanja, temveč so tisti, ki Boga častijo 'v duhu in resnici' (Jn 4,23).

Hodimo v svetu kot Jezus. Iz vsega našega bivanja naredimo »znamenje njegove ljubezni do naših bratov, zlasti najšibkejših in najrevnejših«: »Zgradimo Bogu tempelj v našem življenju.« Tako, če bomo pričevalci živega Kristusa, ga bodo lahko srečale tudi mnoge osebe, na katere naletimo na naši poti. Toda – vprašajmo se, vsak od nas se lahko vpraša – se Gospod zares počuti doma v mojem življenju? Mu dovolim, da očisti moje srce in da prežene malike? To so tiste drže poželjivosti, ljubosumnosti, posvetnosti, zavisti, sovraštva in navade opravljanja, »odiranja« drugih. Mu dovolim, da očisti vse drže, ki so proti Bogu, bližnjemu in nam samim? Lahko nas je strah, da nas bo Jezus »natepel«. Toda Jezus tega nikoli ne stori. Jezus očisti z nežnostjo, z usmiljenjem, z ljubeznijo. Usmiljenje je njegov način čiščenja. Jezusov bič je usmiljenje.

Vsaka evharistija, ki jo obhajamo z vero, nam pomaga rasti kot živi Gospodov tempelj. Jezus pozna tisto, kar je v vsakem izmed nas. Pozna tudi našo najbolj gorečo željo: »Da bi On, samo On, prebival v nas.« Pustimo mu, da vstopi v naše življenje, v našo družino, v naša srca. Najsvetejša Marija, privilegirano prebivališče Božjega Sina, naj nas spremlja in podpira na poti postnega časa, da bi ponovno odkrili lepoto srečanja s Kristusom, ki nas osvobodi in zveliča.

Angel Gospodov, nedelja, 4. marec 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij predstavlja v Janezovi različici dogodek med katerim je Jezus izgnal prodajalce iz jeruzalemskega templja (prim. Jn 2,13-25).To gesto je napravil tako, da si je spletel bič, prevrnil mize ter rekel: »Iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« (v. 16). To odločno dejanje, storjeno blizu velike noči, je prebudilo velik vtis pri množici ter sovraštvo pri verskih voditeljih in vseh, ki so se čutili ogrožene zaradi svojih ekonomskih interesov. Toda, kako si ga moramo razlagati? Vsekakor ni bilo nasilno dejanje, saj ni spodbudilo posredovanja varuhov javnega reda, policije. Razumljeno je bilo kot tipično dejanje prerokov, ki so pogosto v Božjem imenu razkrinkavali zlorabe in prestopke. To vprašanje je bilo v smislu, kot so mu ga postavili voditelji. Judje so namreč Jezusa vprašali: »Kakšno znamenje nam pokažeš, ker takó delaš?« (v. 18), kakor bi zahtevali dokaz, da je On res deloval v Božjem imenu.

Da bi razložili Jezusovo gesto očiščenja Božje hiše, so se njegovi učenci posluževali svetopisemskega besedila iz Psalma 69: »Gorečnost za tvojo hišo me použiva« (v. 17). Tako pravi psalm. »Gorečnost za tvojo hišo me použiva« Ta psalm je namreč klic na pomoč v skrajni nevarnosti zaradi sovraštva nasprotnikov, kot jo bo Jezus doživel med svojim trpljenjem. Gorečnost za Očeta in njegovo hišo ga bo pripeljala na križ. To je gorečnost ljubezni, ki privede do darovanja samega sebe, ne tista lažna, ki si domišlja, da z nasiljem služi Bogu. Znamenje torej, ki ga bo Jezus dal kot dokaz svoje avtoritete, bo ravno njegova smrt in vstajenje: »Podrite ta tempelj«, pravi »in v treh dneh ga bom postavil« (v. 19). Evangelist je dodal: »On pa je govoril o templju svojega telesa« (v. 21). Z Jezusovo veliko nočjo se začenja novo bogočastje v novem templju, bogočastje ljubezni in novi tempelj je On sam.

Jezusova drža, kot jo opisuje današnji evangeljski odlomek, nas spodbuja, da svojega življenja ne bi živeli v iskanju lastnih ugodnosti in koristi, temveč v slavo Boga, ki je ljubezen. Poklicani smo imeti vedno pred seboj te krepke Jezusove besede: »Iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« (v. 16), Grdo je, ko Cerkev zdrsne v to držo, da iz Očetove hiše dela tržnico. Te besede bodo pomagale odgnati nevarnost, a bi naredili iz svoje duše, ki je bivališče Boga, tržnico ter s tem živeli v nenehnem iskanju osebnih koristi, namesto v velikodušni in solidarni ljubezni. Ta Jezusov nauk je vedno aktualen in sicer ne samo za cerkvene skupnosti, temveč tudi za posameznike, za civilne skupnosti ter za vso družbo. Splošna je namreč skušnjava, da bi izkoristili dobra, včasih dolžna dejanja za gojenje privatnih interesov, če ne celo nezakonitih. To je velika nevarnost, še posebej takrat, ko se instrumentalizira Boga samega in njemu dolžno bogočastje ali pa tudi služenje človeku, ki je njegova podoba. Zaradi tega je Jezus tokrat uporabil krepak način, da bi nas predramil iz smrtne nevarnosti.

Devica Marija naj nas podpira pri prizadevanju, da bo postni čas ugodna priložnost za priznanje Boga kot edinega Gospoda našega življenja s tem, da odstranimo iz svojega srca ter iz naših del vsakršno obliko malikovanja.

Homilija, nedelja, 7. marec 2021
Sveti Pavel nas je spomnil, da je Kristus »Božja moč in Božja modrost.« (1 Kor 1,24) Jezus je to moč in to modrost razodel predvsem z usmiljenjem in odpuščanjem. Tega ni želel storiti z dokazovanjem moči ali s tem, da bi zviška uveljavil svoj glas, niti z dolgimi govori ali z učenimi nastopi brez primere. To je storil tako, da je dal svoje življenje na križu. Svojo božjo modrost in moč je razodel tako, da nam je do konca pokazal zvestobo Očetove ljubezni; zvestobo Boga Zaveze, ki je izpeljal svoje ljudstvo iz suženjstva in ga je vodil po poti svobode (prim. 2 Mz 20,1-2).

Kako lahko se je ujeti v past, ko mislimo, da moramo drugim dokazati, da smo močni, da smo modri … V past, da si ustvarimo napačne predstave o Bogu, ki bi nam zagotovile varnost (prim. 2 Mz 20,4-5). V resnici je ravno nasprotno, vsi potrebujemo Božjo moč in modrost, ki jo je Jezus razodel na križu. Na Kalvariji je Očetu izročil rane, po katerih smo bili ozdravljeni (prim. 1 Pt 2,24). Tukaj, v Iraku, koliko vaših bratov in sester, prijateljev ter sodržavljanov nosi rane vojne in nasilja, rane, ki so vidne in nevidne! Skušnjava je, da bi na ta in na druga boleča dejanja odgovorili s človeško močjo, s človeško modrostjo. Jezus pa nam kaže Božjo pot; tisto, ki jo je prehodil On, in po kateri nas kliče, naj mu sledimo.

V evangeliju, ki smo ga pravkar slišali (Jn 2,13-25), vidimo, kako je Jezus iz jeruzalemskega templja izgnal menjalce in vse tiste, ki so kupovali in prodajali. Zakaj je Jezus storil to tako močno dejanje, tako provokativno? Storil ga je zato, ker ga je Oče poslal, da bi očistil tempelj: ne le tempelj iz kamna, ampak predvsem tempelj našega srca. Tako kot Jezus ni prenašal, da bi hiša njegovega Očeta postala tržnica (prim. Jn 2,16), tako želi, da naše srce ne bi bilo kraj zmede, nereda in zmešnjave. Srce je treba očediti, urediti, očistiti. Česa? Laži, ki ga umažejo, dvojnosti hinavščine. Vsi jih imamo. Gre za bolezni, ki škodijo srcu, ki onečastijo življenje, ga napravijo dvojnega. Ponovno moramo biti očiščeni svojih varljivih gotovosti, ki mešetarijo vero v Boga z minljivimi stvarmi, s trenutnimi koristmi. Iz našega srca in iz Cerkve morajo biti odstranjeni usodni vplivi oblasti in denarja. Da bi ponovno očistili srce, si moramo umazati roke: čutiti, da smo odgovorni in ne zgolj opazovati, medtem ko brat in sestra trpita. Vendar pa kako očistiti srce? Sami ne zmoremo, potrebujemo Jezusa. On ima moč, da premaga naše zlo, da ozdravi naše bolezni, da obnovi tempelj našega srca.

Kot potrditev tega, kot znamenje avtoritete, reče: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom ponovno postavil.« (v. 19) Jezus Kristus, samo On, nas lahko očisti del zla, On, ki je umrl in vstal, On, ki je Gospod! Dragi bratje in sestre, Bog nas ne pusti umreti v našem grehu. Tudi kadar mu obrnemo hrbet, nas nikoli ne prepusti samim sebi. Išče nas, hrepeni po nas, vabi nas, da bi se kesali in očistili. »Kakor jaz živim – govori Gospod preko Ezekielovih ust – nimam veselja nad krivičneževo smrtjo, marveč da se krivični spreobrne od svoje poti in živi.« Gospod želi, da smo rešeni in da postanemo živi tempelj njegove ljubezni, v bratstvu, v služenju in usmiljenju.

Jezus nas ne očiščuje le naših grehov, ampak nam daje, da postajamo deležni njegove moči in modrosti. Osvobaja nas tistega načina razumevanja vere, družine, skupnosti, ki ločuje, ki nasprotuje, izključuje, da bi mogli zgraditi Cerkev in družbo, ki bosta odprti vsem in bosta skrbeli za naše brate in sestre, ki najbolj potrebujejo pomoč. Hkrati pa nas okrepi, da bi se znali upreti skušnjavi po maščevanju, ki se pogreza v brezkončno spiralo povračilnih ukrepov. Z močjo Svetega Duha nas pošilja, ne da bi izvajali prozelitizem, ampak kot svoje misijonarske učence, moške in ženske, ki smo poklicani pričevati, da ima evangelij moč spremeniti življenje. Vstali nas dela za sredstva Božjega miru in njegovega usmiljenja, za potrpežljive in pogumne obrtnike novega družbenega reda. Tako se z močjo Kristusa in njegovega Duha uresniči to, kar je apostol Pavel napovedal Korinčanom: »Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi.« (1 Kor 1,25) Krščanske skupnosti, ki jih tvorijo ponižni in preprosti ljudje, postanejo znamenje Kraljestva, ki prihaja; Kraljestva ljubezni, pravičnosti in miru.

»Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom ponovno postavil.« (v. 19) Govoril je o templju svojega telesa, torej tudi svoje Cerkve. Gospod nam obljublja, da more z močjo svojega vstajenja oživiti tudi nas in naše skupnosti iz razvalin, ki so jih povzročile krivice, razdeljenosti in sovraštvo. To je obljuba, ki jo obhajamo pri tej evharistiji. Z očmi vere prepoznajmo prisotnost križanega in vstalega Gospoda med nami, naučimo se sprejeti njegovo osvobajajočo modrost, počivati v njegovih ranah in najti ozdravljenje ter moč, da bi služili njegovemu Kraljestvu, ki prihaja v naš svet. Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni (prim. 1 Pt 2,24); v njegovih ranah, bratje in sestre, najdemo balzam njegove usmiljene ljubezni; kajti On, Dobri Samarijan človeštva, želi maziliti vsako rano, ozdraviti vsak boleč spomin ter navdihniti prihodnost miru in bratstva na tej zemlji.

Cerkev v Iraku je, z Božjo milostjo, storila in še dela veliko, da bi oznanila to čudovito modrost križa s tem, da širi Kristusovo usmiljenje in odpuščanje, posebej do tistih, ki so najbolj potrebni pomoči. Tudi sredi velike revščine in težav so mnogi izmed vas velikodušno ponudili konkretno pomoč in solidarnost ubogim in trpečim. To je eden izmed razlogov, ki me je spodbudil, da sem poromal med vas: da bi se vam zahvalil ter vas potrdil v veri in pričevanju. Danes lahko vidim in se z roko dotaknem, da je Cerkev v Iraku živa, da Kristus živi in deluje v tem svojem svetem in zvestem ljudstvu.

Dragi bratje in sestre, vas, vaše družine in vaše skupnosti izročam materinskemu varstvu Device Marije, ki je bila pridružena trpljenju in smrti svojega Sina ter je bila deležna veselja njegovega vstajenja. Naj posreduje za nas in nas vodi k Njemu, ki je Božja moč in modrost.