Origen pravi o simbolnem pomenu goloba ter denarja, da »je golob lahko tudi simbol lahkovernosti, denar pa simbol navideznih dobrin.« Origen nadalje pravi: Da, Kristusa použiva gorečnost predvsem za tisto Božjo hišo, ki je v vsakem od nas, saj ne želi, da postane prostor trgovanja in tudi ne, da bi postal jama razbojnikov. Bog namreč ne želi, da bi se karkoli je tuje njegovi volji, pomešalo v duši vsakega človeka, predvsem pa tistega, ki namerava sprejeti resničnost vere.« Sv. Ciril Aleksandrijski pa pravi, da »Kristus ni zaupal nikomur, kdor se še ni utrdil v iskreni in veliki ljubezni do Boga, saj se ta ne vzpostavi v tistem, ki jo hoče takoj, temveč z marljivim in vztrajnim prizadevanjem za dobro.«

V današnjem evangeliju Jezus izžene iz templja prodajalce in menjalce denarja. Evangelist nam da ključ za branje tega pomenljivega dogodka z vrstico iz psalma 69: »Gorečnost za tvojo hišo me použiva« (prim. Ps 69,10). Jezus je namreč tisti, ki ga »použiva gorečnost« za »Božjo hišo«, ker so jo uporabljali za druge namene, kot je bilo predvideno. Ko so verski voditelji zahtevali znamenje, s kakšno oblastjo to dela, jim je na začudenje navzočih dejal: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil« (Jn 2,19). Jezus je s to besedo odgovoril judovskim oblastem, ki so zahtevale znamenje, s katerim naj bi Jezus dokazal svojo zakonito pravico za dejanje, kakor je očiščenje templja. Njegovo ‘znamenje’ je križ in vstajenje. Križ in vstajenje ga zakonito izkazujeta kot tistega, ki vzpostavlja pravo bogočastje. Jezus se zagovarja s svojim trpljenjem – z Jonovim znamenjem, ki ga daje Izraelu in svetu.

To skrivnostno, v tistem trenutku nerazumljivo besedo, je evangelist Janez za svoje krščanske bralce pojasnil: »On pa je govoril o templju svojega telesa« (Jn 2,21). Ta tempelj bodo njegovi nasprotniki uničili, toda On ga bo po treh dneh obnovil z vstajenjem. Kristusova boleča in pohujšljiva smrt je bila kronana z zmago njegovega slavnega vstajenja.

Zavrnitev Jezusa, njegovo križanje, pomeni hkrati konec templja. Čas templja je minil. Prihaja novo bogočastje v templju, ki ga niso naredili ljudje. Ta tempelj je njegovo telo – Vstali, ki zbira ljudstva in jih združuje v zakramentu svojega telesa in krvi. On sam je novi tempelj človeštva. Jezusovo križanje je hkrati porušenje starega templja. Z njegovim vstajenjem se začenja nov način češčenja Boga. Boga ne častimo več na tej ali oni gori, ampak v ‘duhu in resnici’ (Jn 4,23).

Dogodek, ki so ga opisali vsi evangelisti, se je zgodil pred praznikom velike noči ter je naredil velik vtis tako na množico kot na učence. Kako si moramo razlagati to Jezusovo dejanje? Najprej je treba povedati, da varuhi javnega reda tega dejanja niso zatrli, saj so v njem videli tipično preroško dejanje. Preroki so namreč v Božjem imenu pogosto razkrivali zlorabe. Pri tem so se posluževali simboličnih dejanj. Problem je bil samo, s kakšno oblastjo so to delali. Zato so Judje vprašali Jezusa: »Kakšno znamenje nam pokažeš, ker tako delaš?« (Jn 2,18), dokaži nam, da resnično deluješ v Božjem imenu.

Jezusov izgon prodajalcev iz templja so razlagali tudi v politično revolucionarnem pomenu, ter s tem Jezusa enačili z gibanjem zelotov. Ti so bili resnično »goreči« za Božjo postavo in pripravljeni uporabiti tudi nasilje, da se jo spoštuje. V Jezusovem času so namreč pričakovali Mesija, ki bo osvobodil Izrael izpod rimske oblasti. Toda Jezus je razočaral to pričakovanje, saj so ga nekateri učenci zapustili in Juda Iškariot ga je celo izdal. V resnici Jezusa ne moremo prikazati kot nasilneža. Nasilje je namreč nasprotovanje Božjemu kraljestvu, je orodje antikrista. Nasilje nikoli ne pripomore k počlovečenju temveč k razčlovečenju. Prisluhnimo torej Jezusovim besedam, ki jih je izrekel med vršitvijo tega dejanja: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« (Jn 2,16). Tedaj so se učenci spomnili, da je v nekem psalmu zapisano: »Kajti gorečnost za tvojo hišo me použiva« (Ps 69,10). Ta psalm je pravzaprav klicanje na pomoč v skrajni nevarnosti zaradi sovraštva nasprotnikov. To bo Jezus doživljal med svojim trpljenjem. Gorečnost za Očeta in njegovo hišo ga bo pripeljala na križ. Osebno bo plačal to gorečnost, ki je gorečnost ljubezni in ne tiste, s katero naj bi se služilo Bogu z nasiljem. Dejansko bo »znamenje«, ki ga bo Jezus dal kot dokaz njegove oblasti, ravno njegova smrt in vstajenje. »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil«. Sveti Janez je dodal: »On pa je govoril o templju svojega telesa« (Jn 2,19.21). Z Jezusovo veliko nočjo se začenja novo bogočastje, bogoslužje ljubezni, in novi tempelj je On sam, vstali Kristus, po katerim more vsak vernik častiti Boga Očeta »v duhu in resnici« (Jn 4,23).

Angel Gospodov, nedelja, 9. november 2014
Danes se z bogoslužjem spominjamo »posvetitve lateranske bazilike«, ki je rimska stolnica ter jo izročilo imenuje »mater vseh cerkva mesta in sveta« (Urbe et Orbe). Z nazivom »mati« ni toliko mišljena sveta stavba bazilike, ampak delovanje Svetega Duha, ki se v tej stavbi razodeva in pomnožuje preko službe rimskega škofa v vse skupnosti, ki so v enosti s Cerkvijo, katere na čelu je.

Vsakič, ko obhajamo posvetitev kakšne cerkve, nas to spomni na bistveno resnico, da je svetišče, narejeno iz opek, znamenje skozi zgodovino žive in delujoče Cerkve, torej tistega »duhovnega svetišča«, kakor pravi apostol Peter, katerega »živi kamen, zavržen od ljudi, a izbran ter dragocen za Boga« (1Pt 2,4-8), je Kristus sam. Jezus je v evangeliju današnjega bogoslužja, ko je govoril o templju, razodel osupljivo resnico, da Božji tempelj ni samo zgradba, narejena iz opek, ampak je predvsem njegovo telo, narejeno iz živih kamnov. V moči krsta postane vsak kristjan del Božje stavbe (prim. 1Kor 3,9), še več, postane Božja Cerkev. Duhovna zgradba, Cerkev, skupnost ljudi, posvečenih s Kristusovo krvjo ter z Duhom vstalega Gospoda, zahteva od vsakega od nas, da je v skladu z darom vere in da hodi po poti krščanskega pričevanja. Ni pa to lahko, to vemo vsi… biti v življenju skladen z vero ter pričevanjem. Iti moramo naprej ter storiti, da bo naše življenje vsak dan skladno s tem. Kristjan je takšen, ne zaradi tega kar reče, temveč zaradi tega, kar dela, zaradi načina, kako se obnaša. Ta skladnost nam daje življenje in je milost Svetega Duha, za katero pa moramo prositi. Cerkev je bila na začetku svojega življenja ter poslanstva v svetu skupnost, ustanovljena, da bi izpovedovala vero v Jezusa Kristusa Božjega Sina ter človekovega Odrešenika, vero, ki deluje po karitativni ljubezni. Ti dve gresta skupaj. Tudi danes je Cerkev poklicana, da je v svetu skupnost, ki po krstu zakoreninjena v Kristusu, izpoveduje ponižno in pogumno vero Vanj ter jo izpričuje s karitativno ljubeznijo. K temu prvotnemu namenu morajo biti usmerjene vse pastoralne institucionalne strukture in organizmi. Torej, ta bistveni namen je pričevanje vere s karitativno ljubeznijo. Karitativna ljubezen je izraz vere in vera je razlaga temelja, ki je karitativna ljubezen.

Današnji praznik nas vabi k premišljevanju o občestvu vseh Cerkva, torej te krščanske skupnosti ter nas spodbuja k prizadevanju, da bo človeštvo lahko preraslo meje sovraštva ter ravnodušnosti in si prizadevalo graditi mostove razumevanja ter dialoga, da bo ves svet ena sama družina v bratstvu in solidarnosti spravljenih ljudstev med seboj. Cerkev je namreč znamenje ter predokus tega novega človeštva, ko živi ter širi svoje pričevanje evangelija, ki je sporočilo upanja ter sprave za vse ljudi.

Prosimo za priprošnjo Sveto Marijo, naj nam pomaga postati kakor ona, »Božja hiša« živo svetišče Njegove ljubezni.

Angel Gospodov, nedelja, 8. marec 2015
Današnji evangeljski odlomek. nam predstavlja dogodek, ko je Jezus iz templja izgnal prodajalce in menjalce denarja (Jn 2,13-22). Iz vrvi je »spletel bič ter vse izgnal iz templja skupaj z ovcami in voli«, denarjem, vsem. Jezusovo dejanje je na ljudi in njegove učence naredilo močan vtis. Zdela se je preroška gesta, zato so ga nekateri od navzočih vprašali: »Toda … Kakšno znamenje nam pokažeš, ker tako delaš? Kdo si, da tako delaš?« Pričakovali so namreč božansko, čudežno znamenje, ki bi Jezusa potrdilo kot Božjega poslanca. On jim je odgovoril: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Na to so mu odvrnili, da se je tempelj gradilo šestinštirideset let. Niso razumeli, da se je Gospod nanašal na »živi tempelj svojega telesa«, ki bo uničen s smrtjo na križu, a bo tretji dan vstal. Ko je vstal od mrtvih – v nadaljevanju piše evangelist – so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus.

V resnici se to Jezusovo dejanje in njegovo preroško sporočilo v polnosti razumeta v luči njegove velike noči. V tem odlomku najdemo prvo naznanilo Kristusove smrti in vstajenja. Njegovo telo, ki ga bo na križu uničilo nasilje greha, bo v vstajenju postalo kraj vesoljnega srečanja med Bogom in ljudmi. Prav vstali Kristus je kraj vesoljnega srečanja za vse! Zato je Jezusova človeškost resničen tempelj, kjer se Bog razodeva, govori, se daje srečati. Resnični častilci Boga pa »niso varuhi materialnega templja, nosilci oblasti ali verskega znanja, temveč so tisti, ki Boga častijo ‘v duhu in resnici’ (Jn 4,23).

Hodimo v svetu kot Jezus. Iz vsega našega bivanja naredimo »znamenje njegove ljubezni do naših bratov, zlasti najšibkejših in najrevnejših«: »Zgradimo Bogu tempelj v našem življenju.« Tako, če bomo pričevalci živega Kristusa, ga bodo lahko srečale tudi mnoge osebe, na katere naletimo na naši poti. Toda – vprašajmo se, vsak od nas se lahko vpraša – se Gospod zares počuti doma v mojem življenju? Mu dovolim, da očisti moje srce in da prežene malike? To so tiste drže poželjivosti, ljubosumnosti, posvetnosti, zavisti, sovraštva in navade opravljanja, »odiranja« drugih. Mu dovolim, da očisti vse drže, ki so proti Bogu, bližnjemu in nam samim? Lahko nas je strah, da nas bo Jezus »natepel«. Toda Jezus tega nikoli ne stori. Jezus očisti z nežnostjo, z usmiljenjem, z ljubeznijo. Usmiljenje je njegov način čiščenja. Jezusov bič je usmiljenje. Vsaka evharistija, ki jo obhajamo z vero, nam pomaga rasti kot živi Gospodov tempelj. Jezus pozna tisto, kar je v vsakem izmed nas. Pozna tudi našo najbolj gorečo željo: »Da bi On, samo On, prebival v nas.« Pustimo mu, da vstopi v naše življenje, v našo družino, v naša srca.

Homilija, 9. november 2019, Lateran
Nocoj, med tem obhajanjem posvetitve, želim vzeti iz Božje besede tri vrstice ter vam jih podariti, da boste lahko o njih razmišljali in molili.

Vrstica iz Psalma 46 za rimsko skupnost (Ps 46,5)
Za prvo (vrstico) čutim, da je namenjena vsem, vsej škofijski rimski skupnosti. Je vrstica iz psalma z odpevom: »Reka s svojimi tokovi razveseljuje Božje mesto« (Ps 46,5). Kristjani, ki prebivajo v tem mestu, so kakor reka, ki izvira iz templja, saj prinašajo Besedo življenja in upanja, ki je sposobna oploditi puščavo v srcih, kakor tok vode, opisan v videnju preroka Ezekijela (prim. 47. poglavje), ki oplaja puščavo Arábo in ozdravlja slane vode brez življenja Mrtvega morja. Pomembno je, da vodni tok izvira iz templja in je namenjen v sovražna obličja zemlje. Mesto ne more drugače, kot da se razveseli, ko vidi kristjane, ki postajajo veseli oznanjevalci, odločeni, da podelijo z drugimi zaklade Božje Besede in si prizadevajo za skupno dobro. Teren, za katerega se je zdelo, da bo za vedno ostal suh, pokaže svoje izjemne zmožnosti, saj postane vrt z vedno zelenečimi drevesi, katerih listje in sadovi imajo zdravilno moč. Ezekijel razloži od kot takšna rodovitnost: »Kajti voda, ki ga napaja, teče iz svetišča« (Ezk 47, 12). Bog je namreč skrivnost te moči novega življenja!

Da bi se Bog res veselil, ko nas bo videl v gibanju pripravljene s srcem prisluhniti svoje uboge, ki vpijejo k Njemu. Da bo mati Cerkev v Rimu lahko okušala tolažbo, ko bo ponovno videla poslušnost in pogum svojih otrok, navdušenih za ta novi letni čas evangelizacije. Srečati druge, vstopiti v dialog z njimi, prisluhniti jim s ponižnostjo, zastonjskostjo in uboštvom srca… Vabim vas, da bi živeli vse to, ne kot mučno prizadevanje, ampak z duhovno lahkotnostjo. Namesto, da nas vodi tesnoba po dosežkih, je bolj pomembno razširiti zaznavanje, da razberemo navzočnost in delovanje Boga v mestu. To je kontemplacija, ki se porodi iz ljubezni.

Duhovnikom vrstica iz Pavlovega pisma Korinčanom (1Kor 3,11)
Vam duhovnikom pa želim posvetiti vrstico iz današnjega drugega berila Prvega pisma Korinčanom: »Drugega temelja namreč nihče ne more postaviti namesto tistega, ki je že položen, in ta je Jezus Kristus« (1Kor 3,11). To je vaša naloga, srce vašega poslanstva, da pomagate skupnosti biti vedno ob Gospodovih nogah in poslušati Besedo; jo držati daleč od vsake posvetnosti, od škodljivih kompromisov; ohranjati temelj in sveto korenino duhovne stavbe; braniti jo pred krvoločnimi volkovi, pred tistimi, ki jo želijo speljati stran od poti evangelija. Kakor Pavel ste tudi vi modri arhitekti (prim. 1Kor 3,10). Modri zaradi tega, ker se zavedate, da katera koli druga ideja ali resničnost, ki bi jo namesto evangelija polagali v temelj Cerkve, bi morda zagotavljala večji uspeh, morda takojšnjo tolažbo, a bi neizogibno pripeljala do zrušitve duhovne zgradbe!

Od kar sem rimski škof, sem številne med vami bolj od blizu spoznal, občudoval vero in ljubezen do Gospoda, bližino ljudem in velikodušnost v skrbi za revne. Četrti mesta poznate bolje kot nihče drug ter ohranjate v srcu obraze, nasmehe in solze številnih ljudi. Opustili ste ideološka nasprotovanja ter osebno potegovanje za vodilne vloge in tako napravili prostor za tisto, kar od vas zahteva Bog. Realizem tistega, ki stoji z nogami na tleh in ve »kako potekajo stvari tega sveta«, vam ni onemogočil letenja v višave z Gospodom ter sanjanja na veliko. Bog naj vas blagoslovi. Naj bo veselje domačnosti z Njim najboljša nagrada za vse dobro, ki ga vsak dan storite.

Vrstica, namenjena članom pastoralnih ekip (Jn 2,13-22)
In končno vrstica za vas, člane pastoralnih ekip, ki ste tukaj, da bi od škofa prejeli posebno pooblastilo. Nisem mogel, da je ne bi vzel iz evangelija (Jn 2,13-22), kjer se Jezus obnaša božansko izzivalno. Da bi lahko stresel topost ljudi in jih pripeljal do korenitih sprememb, včasih Bog izbere krepak način delovanja, da s tem prekine določeno situacijo. Jezus s svojim delovanjem želi povzročiti spremembo hoje, spremembo smeri. Isti način so imeli številni svetniki, saj so bila nekatera njihova obnašanja, nerazumljiva za človeško logiko, sad intuicije, ki jo je prebudil Sveti Duh in so imela namen izzvati njihove sodobnike ter jim pomagati razumeti, da »moje misli, niso vaše misli«, kakor pravi Bog po preroku Izaiju (Iz 55,8).

Da bi prav razumeli današnji evangeljski dogodek, je potrebno poudariti pomembno podrobnost. Prodajalci so se nahajali na dvorišču poganov, na kraju, ki je bil dostopen nejudom. Ravno to dvorišče je bilo spremenjeno v tržnico. Bog namreč hoče, da je njegov tempelj hiša molitve za vsa ljudstva (prim. Iz 56,7). Od tu izhaja Jezusova odločitev, da prevrne mize menjalcem denarja in odžene živali. To očiščenje svetišča je bilo potrebno zato, da bi Izrael ponovno odkril svojo poklicanost, da je luč za vsa ljudstva, torej malo ljudstvo izbrano, da je v službi zveličanja, ki ga Bog želi dati vsem. Jezus ve, da ga bo to izzivanje drago stalo. In ko ga vprašajo: »Kakšno znamenje nam pokažeš, ko tako delaš? (Jn 2,18), jim Gospod takole odgovori: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom obudil« (v. 19).

Ravno ta vrstica je, ki jo želim nocoj izročiti vam, pastoralne ekipe. Zaupana vam je naloga, da pomagate vašim skupnostim in pastoralnim delavcem pri doseganju prebivalcev tega mesta tako, da odkrijete nove poti za srečanje s tistim, ki je oddaljen od vere in Cerkve. Toda, pri opravljanju te službe ponesite v sebi to zavest, to zaupanje, da ni človeškega srca, v katerem se Kristus ne bi hotel ali bi mogel ponovno roditi. V našem življenju grešnikov se nam pogosto zgodi, da se oddaljimo od Gospoda in ugasnemo Duha. Podiramo Božji tempelj, ki je vsak od nas. Pa vendar to ni nikoli dokončno stanje, saj Gospodu zadostujejo trije dnevi za ponovno postavitev templja v nas!

Nihče, ki je od zla ranjen, ni na tej zemlji obsojen na večno ločitev od Boga. Na pogosto skrivnosten, a realen način naredi Gospod nove špranje, torej želje dobrega in lepega, ki napravijo prostor za evangelizacijo. Včasih se lahko naleti na nezaupanje in sovražnost, a se zaradi tega ni treba ustaviti, temveč ohraniti prepričanje, da Bogu zadostujejo trije dnevi za obuditev svojega Sina v srcu človeka. To je zgodovina tudi nekaterih med nami, torej temeljito spreobrnjenje, ki je sad nepredvidenega delovanja milosti. Mislim na 2. vatikanski koncil: »Ker je namreč Kristus za vse umrl in ker je poslednja človekova poklicanost v resnici samo ena, torej božja, moramo biti prepričani, da Sveti Duh na način, ki je znan Bogu, vsem ljudem podarja možnost, da so pridruženi velikonočni skrivnosti« (v. 22).

Naj nam Gospod da, da bomo vse to izkusili v našem evangelizacijskem delovanju. Da bomo lahko rastli v veri v velikonočno skrivnost in bili pridruženi njegovi »gorečnosti« za našo hišo. Srečno pot!

Efrem Sirski pravi: »Saduceji so prišli in rekli, da ni vstajenja mrtvih. Saduceji so sebe imenovali saduceji, kar pomeni 'pravični' zato, ker pravijo: 'Mi ne služimo Bogu zato, da bi upali na plačilo'. Oni ne pričakujejo vstajenja in zato se imenujejo pravični ter pravijo, da ljubijo Boga, ne da bi pričakovali povračilo«. Sv. Avguštin pa za farizeje pravi, da so verovali v vstajenje mesa, vendar v takšno, da bo vstajensko življenje podobno, kot je sedanje življenje. Nadalje Avguštin pravi, da so saduceji skušali Jezusa glede poroke ujeti v past, toda napačno so razumeli preroke in Pisma, saj so enačili sedanji vek s tistim, ki mora priti, v katerem pa ne bo več ne poroke ne potomcev, saj ne bo več smrti niti propadanja. Sveti Ciril Aleksandrijski dodaja, da bodo tisti, ki jih bo Bog imel za vredne, torej tisti, ki poslušajo Božjo besedo ter sprejmejo po veri Božje kraljestvo, živeli večno, saj bodo podobni angelom... Božjim otrokom... otrokom vstajenja. Klemen Aleksandrijski pa pravi, da bomo kakor angeli rešeni želja tega sveta in tako ne bo več potrebna poroka ne rojevanje otrok, ki izhajajo iz te želje. Ciprijan pa dodaja, da bo poklicanost k devištvu, ki je že obstajala pred padcem prvih staršev, obstajala v vstajenju od mrtvih. Sedaj pa v devištvu že prejemamo predokus nebeške slave. »Jezus je« kot nadalje pravi Ciril Aleksandrijski, »navedel odlomek o gorečem grmu, kjer je Gospod rekel Mojzesu, da je Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov, da bi pokazal, kako so bili patriarhi v Mojzesovem času (umrli so nekaj stoletij prej) živi v Bogu«. Filozem Maburški pa pride do zaključka, da pravzaprav Jezus v tem odlomku pravi, da je vstajenje in življenje od trenutka, ko vsi po milosti krsta začnejo živeti v Njem.

Benedikt XVI. je imel v ponedeljek, 11. junija 2012 Lectio Divina o krstu v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha (prim. Mt 28,19).
Gospod sam nam je pomagal še bolj razumeti to resničnost v pogovoru s saduceji o vstajenju. Saduceji so namreč iz kanona Stare zaveze priznavali samo pet Mojzesovih knjig in v teh ni omenjeno vstajenje. Zaradi tega so ga zanikali. Gospod pa je ravno iz teh petih knjig dokazal resničnost vstajenja, ko je rekel, da se Bog imenuje Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov? Torej Bog je vzel te tri in ravno v njegovem imenu so postali ime Boga. Da bi razumeli, kdo je ta Bog, moramo videti te osebe, ki so postale ime Boga, Božje ime, potopljeni so v Boga. Tako vidimo, da je tisti, ki je v imenu Boga, ki je potopljen v Boga, je živ, kajti Bog, pravi Gospod, je Bog, ne mrtvih, ampak živih, in če je Bog teh, je Bog živih in živi so živi, ker so v spominu, v življenju Boga. To pa se zgodi, ko smo krščeni, smo vključeni v ime Boga, pripadamo temu imenu in Njegovo ime postane naše ime in tudi mi lahko, z našim pričevanjem, kakor on trije iz Stare zaveze, smo priče Boga, znamenje tega Boga, ime tega Boga. Torej biti krščeni, pomeni biti združeni z Bogom. Na edinstven, nov način pripadamo Bogu, smo potopljeni v Boga samega. Ko imamo v mislih to, lahko iztega potegnemo nekaj 'posledic'.
Prva je, da Bog ni več daleč od nas, ni neka resničnost, o kateri je potrebno razpravljati, ali je ali ni, temveč smo mi v Bogu in Bog je v nas. Prvenstvo, osrednje mesto Boga v našem življenju je prva 'posledica' krsta. Če se ponovno vrnemo k Kristusovi besedi saducejem: »Bog je Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov«, torej ti niso mrtvi. Če so od Boga, so živi. To pomeni, da smo s krstom, s potopitvijo v Božje ime, potopljeni v nesmrtno življenje, smo za vedno živi. Če povem drugače: krst je prva etapa vstajenja. Potopljeni v Boga, smo že potopljeni v neuničljivo življenje, začenja se vstajenje. Kot so Abraham, Izak in Jakob s tem, ko so 'ime Boga', živi, tako smo mi, vključeni v ime Boga, živi v nesmrtnem življenju.

Iz okrožnice Rešeni v upanju
Zdaj Bog pokaže svoje lastno obličje ravno v liku Trpečega, ki skupaj nosi človekovo zapuščenost od Boga. Ta nedolžno Trpeči je postal gotovost upanja: Bog obstaja, in Bog zna ustvariti pravico na način, ki si je mi ne moremo zamisliti in ki jo vendar smemo v veri slutiti. Da, obstaja vstajenje mesa. Obstaja pravičnost. Prepričan sem, da je vprašanje pravičnosti dejanski, vsekakor najmočnejši dokaz za vero v večno življenje.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje nam predstavlja Jezusa obkroženega s saduceji, ki so zanikali vstajenje. Vendar so ravno glede te teme postavili Jezusu vprašanje, da bi ga spravili v zadrego in osmešili vero v vstajenje mrtvih. Pri tem so izhajali iz namišljenega primera: 'Neka žena je imela sedem mož, ki so umrli drug za drugim' in zatem vprašali Jezusa: 'Čigava bo torej ta žena, ko bo umrla?' Jezus, ki je vedno krotak in potrpežljiv najprej odgovori, da za življenje po smrti ne veljajo ista merila, kot za to zemeljsko. Večno življenje je drugačno življenje v drugačni razsežnosti, kjer med drugim ne bo več poroke, ki je vezana na naše bivanje na tem svetu. Vstali, pravi Jezus, bodo kot angeli in bodo živeli v drugačnem stanju, ki ga sedaj še ne moremo okušati ali si ga predstavljati. Tako je Jezus to razložil.

Za tem pa gre Jezus, če lahko tako rečemo, v proti napad. S tako preprostostjo in izvirnostjo navaja Sveto pismo, da resnično z občudovanjem gledamo na našega Učitelja, edinega Učitelja. Potrditev vstajenja je Jezus našel v prizoru, ko je Mojzes pred gorečim grmom (prim 2Mz 3,1-6) in se Bog razodene kot Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov. Božje ime je povezano z imeni mož in žena s katerimi se On veže in ta vez je močnejša od smrti. Mi lahko tudi rečemo za odnos Boga z nami, z vsakim od nas: On je naš Bog! On je Bog vsakega od nas, kot da bi On nosil naše ime. To On z veseljem pove in to je zaveza. Zdaj veste zakaj Jezus pravi: 'Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo' (Lk 20,38). In tista odločilna in temeljna vez je zaveza z Jezusom. On sam je Zaveza, On sam je Življenje in Vstajenje, saj je s svojo križano ljubeznijo premagal smrt. V Jezusu nam Bog podarja večno življenje, ga podarja vsem in tako imajo po njem vsi upanje po življenju, ki je še bolj resnično kot sedanje. Življenje, ki nam ga Bog pripravlja, ni preprosto odprava tega sedanjega, je življenje, ki presega našo predstavo, saj nas Bog nenehno preseneča s svojo ljubeznijo in usmiljenjem.

Zato je to, kar se bo zgodilo, ravno nasprotno, kar so pričakovali saduceji. Naj ne projiciramo tega življenja v večnost, v to drugo življenje, ki nas čaka, ampak naj večnost, tisto življenje, osvetljuje in daje upanje zemeljskemu življenju vsakega od nas. Če gledamo samo s človeškim očesom, bi lahko rekli, da gre pot človeka od življenja proti smrti. To se vidi! Toda, to se vidi, če gledamo samo s človeškimi očmi. Jezus pa je popolnoma obrnil ta pogled in je zatrdil, da gre pravzaprav naše romanje od smrti k življenju, polnemu življenju. Smo na poti, romamo proti življenju v polnosti in to življenje v polnosti osvetljuje našo pot. Torej smrt je zadaj, za nami, ne pred nami. Pred nami je Bog živih, Bog zaveze, Bog, ki nosi moje ime, naše ime, kakor je rekel: 'Jaz sem Bog Abrahamov, Izakov, Jakobov', je tudi Bog z mojim, tvojim imenom, z našim imenom. Je Bog živih. Smrt in greh sta bila dokončno poražena in pred nami je novi čas veselja in svetlobe brez konca. Toda že tu na zemlji v molitvi, zakramentih, v bratstvu, srečamo Jezusa in njegovo ljubezen in tako že v naprej okušamo nekaj od vstalega življenja. Izkušnja, ki jo imamo o Njegovi ljubezni ter zvestobi, prižge nekaj kakor ogenj v našem srcu ter pomnoži našo vero v vstajenje. Kajti, če je Bog zvest in ljubi, ne more to biti za določen čas. Zvestoba je večna, ne more se spremeniti. Božja ljubezen je večna, ne more se spremeniti. Ni za določen čas, je za vedno. On je za vedno zvest in vsakega od nas čaka ter spremlja s svojo večno zvestobo.

Angel Gospodov, 6. november 2016

Dragi bratje in sestre, dober dan! Le nekaj dni po slovesnem prazniku Vseh svetih in po spominu vernih rajnih, nas bogoslužje današnje nedelje ponovno vabi k razmišljanju o skrivnosti vstajenja od mrtvih.

Evangelij (prim. Lk 20,27-38) nam predstavi Jezusa, ki se je soočil z nekaterimi saduceji, ki niso verovali v vstajenje in so razumeli odnos z Bogom samo v razsežnosti zemeljskega življenja. Torej, da bi osmešili vstajenje in spravili Jezusa v težavo, so mu predstavili protisloven in nesmisel primer žene, ki je imela sedem mož, vsi so bili med sabo bratje in ki so drug za drugim umrli. In iz tega so Jezusu zastavili zlobno vprašanje: »Čigava bo torej žena ob vstajenju?« (v. 33).

Jezus se ni ujel v zanko in je potrdil resnico o vstajenju. Razložil jim je, da bo bivanje po smrti drugačno, kot je to na zemlji. Svojim sogovorcem je dal razumeti, da ni mogoče prenesti kategorij tega sveta na resničnosti, ki so onkraj in so veliko večje od tega, kar vidimo v tem življenju. Pravi namreč: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile« (v. 34-35). S temi besedami je želel razložiti, da na tem svetu živimo začasno resničnost, ki bo minila; medtem ko onkraj, po vstajenju, ne bomo imeli več pred sabo obzorja smrti in bomo živeli vse, tudi človeško povezanost, v Božji razsežnosti, na spremenjen način. Tudi zakon, ki je znamenje in orodje Božje ljubezni na tem svetu, bo spremenjen zasvetil v polni luči v slavnem občestvu svetih v raju.

»Otroci nebes in vstajenja« niso redki izbranci, temveč so vsi možje in žene, saj je zveličanje, ki ga je prinesel Jezus za vsakega od nas. In življenje sinov vstajenja bo podobna življenju angelov (v. 36), torej vsa potopljena v svetlobo Boga, vsa posvečena njegovi slavi, v večnosti polni veselja in miru. Toda pozor! Vstajenje ni samo dejstvo, da bomo vstali po smrti, ampak je nova zvrst življenja, ki ga okušamo že danes, torej je zmaga nad ničem, ki jo že lahko okušamo. Vstajenje je temelj krščanske vere in upanja! Če ne bi bilo sklicevanja na raj in na večno življenje, bi krščanstvo bilo skrčeno na etiko in na življenjsko filozofijo. Nasprotno pa sporočilo krščanske vere prihaja iz nebes, je od Boga razodeto in gre onkraj tega sveta. Verovati v vstajenje je bistvenega pomena, da vsako naše dejanje krščanske ljubezni, ne bo kratkotrajno in bi imelo namen samo v sebi, temveč da postane seme, ki bo vzklilo v Božjem vrtu, in bo rodilo sadove večnega življenja.

Naj nas Devica Marija, kraljica neba in zemlje, potrdi v upanju na vstajenje in naj nam pomaga, da bo beseda njenega Sina posejana v naših srcih obrodila v dobrih delih sadove.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangeljski odlomek (prim. Lk 20,27-38) nam ponuja čudovit Jezusov nauk o vstajenju mrtvih. Jezusa so javno vprašali nekateri saduceji, ki ne verjamejo v vstajenje in so ga zato izzivali z zahrbtnim spornim problemom, od koga bo žena ob vstajenju, saj je imela zaporedoma sedem mož, vsi pa so bili med sabo bratje, ki so drug za drugim umrli. Jezus se ne ulovi v nastavljeno past in odgovori, da vstali onkraj »se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne morejo več; enaki so namreč angelom in so Božji sinovi, saj so sinovi vstajenja« (vv. 35-36). Tako je Jezus odgovoril.

S tem odgovorom Jezus predvsem povabi svoje sogovornike – in tudi nas – k premisleku, da ta zemeljska razsežnost, v kateri sedaj živimo, ni edina razsežnost, ampak je tudi druga, ki ni več podvržena smrti, v kateri se bo v polnosti pokazalo, da smo Božji otroci. Veliko tolažbo in upanje da to poslušanje teh preprostih in jasnih Jezusovih besed o življenju onkraj smrti. To tako zelo potrebujemo še posebej v našem času, ki je tako bogat spoznanj o vesolju, a tako reven glede modrosti o večnem življenju.

Ta jasna Jezusova gotovost o vstajenju je v celoti utemeljena na zvestobi Bogu, ki je Bog življenja. Dejansko se za vprašanjem saducejev skriva še eno globlje, ne samo od koga bo ta žena vdova po sedmih možeh, ampak od koga bo njeno življenje. Gre za dvom, ki se dotakne človeka vsakega obdobja in tudi nas, kaj bo po tem zemeljskem romanju z našim življenjem? Bo pripadalo niču, smrti?

Jezus odgovori, da življenje pripada Bogu, ki nas ljubi in tako skrbi za nas, da je svoje ime povezal z našim, saj je »Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov. Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo« (vv. 37-38). Življenje obstaja tam, kjer je povezanost, občestvo, bratstvo. To življenje je močnejše od smrti, če je zgrajeno na resničnih odnosih in vezeh zvestobe. Nasprotno pa ni življenja, kjer se domišlja, da pripadamo sami sebi in živimo kot otoki. V takšnih držah prevlada smrt. To je sebičnost. Živim samo zase in tako sejem smrt v svojem srcu.

Devica Marija naj nam pomaga vsak dan živeti z vidika, ki ga izjavljamo v sklepnem delu Veroizpovedi: »Pričakujem vstajenje mrtvih in življenje v prihodnjem veku.« Čakati na onkraj.