Origen pravi o simbolnem pomenu goloba ter denarja, da »je golob lahko tudi simbol lahkovernosti, denar pa simbol navideznih dobrin.« Origen nadalje pravi: Da, Kristusa použiva gorečnost predvsem za tisto Božjo hišo, ki je v vsakem od nas, saj ne želi, da postane prostor trgovanja in tudi ne, da bi postal jama razbojnikov. Bog namreč ne želi, da bi se karkoli je tuje njegovi volji, pomešalo v duši vsakega človeka, predvsem pa tistega, ki namerava sprejeti resničnost vere.« Sv. Ciril Aleksandrijski pa pravi, da »Kristus ni zaupal nikomur, kdor se še ni utrdil v iskreni in veliki ljubezni do Boga, saj se ta ne vzpostavi v tistem, ki jo hoče takoj, temveč z marljivim in vztrajnim prizadevanjem za dobro.«

V današnjem evangeliju Jezus izžene iz templja prodajalce in menjalce denarja. Evangelist nam da ključ za branje tega pomenljivega dogodka z vrstico iz psalma 69: »Gorečnost za tvojo hišo me použiva« (prim. Ps 69,10). Jezus je namreč tisti, ki ga »použiva gorečnost« za »Božjo hišo«, ker so jo uporabljali za druge namene, kot je bilo predvideno. Ko so verski voditelji zahtevali znamenje, s kakšno oblastjo to dela, jim je na začudenje navzočih dejal: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil« (Jn 2,19). Jezus je s to besedo odgovoril judovskim oblastem, ki so zahtevale znamenje, s katerim naj bi Jezus dokazal svojo zakonito pravico za dejanje, kakor je očiščenje templja. Njegovo ‘znamenje’ je križ in vstajenje. Križ in vstajenje ga zakonito izkazujeta kot tistega, ki vzpostavlja pravo bogočastje. Jezus se zagovarja s svojim trpljenjem – z Jonovim znamenjem, ki ga daje Izraelu in svetu.

To skrivnostno, v tistem trenutku nerazumljivo besedo, je evangelist Janez za svoje krščanske bralce pojasnil: »On pa je govoril o templju svojega telesa« (Jn 2,21). Ta tempelj bodo njegovi nasprotniki uničili, toda On ga bo po treh dneh obnovil z vstajenjem. Kristusova boleča in pohujšljiva smrt je bila kronana z zmago njegovega slavnega vstajenja.

Zavrnitev Jezusa, njegovo križanje, pomeni hkrati konec templja. Čas templja je minil. Prihaja novo bogočastje v templju, ki ga niso naredili ljudje. Ta tempelj je njegovo telo – Vstali, ki zbira ljudstva in jih združuje v zakramentu svojega telesa in krvi. On sam je novi tempelj človeštva. Jezusovo križanje je hkrati porušenje starega templja. Z njegovim vstajenjem se začenja nov način češčenja Boga. Boga ne častimo več na tej ali oni gori, ampak v ‘duhu in resnici’ (Jn 4,23).

Dogodek, ki so ga opisali vsi evangelisti, se je zgodil pred praznikom velike noči ter je naredil velik vtis tako na množico kot na učence. Kako si moramo razlagati to Jezusovo dejanje? Najprej je treba povedati, da varuhi javnega reda tega dejanja niso zatrli, saj so v njem videli tipično preroško dejanje. Preroki so namreč v Božjem imenu pogosto razkrivali zlorabe. Pri tem so se posluževali simboličnih dejanj. Problem je bil samo, s kakšno oblastjo so to delali. Zato so Judje vprašali Jezusa: »Kakšno znamenje nam pokažeš, ker tako delaš?« (Jn 2,18), dokaži nam, da resnično deluješ v Božjem imenu.

Jezusov izgon prodajalcev iz templja so razlagali tudi v politično revolucionarnem pomenu, ter s tem Jezusa enačili z gibanjem zelotov. Ti so bili resnično »goreči« za Božjo postavo in pripravljeni uporabiti tudi nasilje, da se jo spoštuje. V Jezusovem času so namreč pričakovali Mesija, ki bo osvobodil Izrael izpod rimske oblasti. Toda Jezus je razočaral to pričakovanje, saj so ga nekateri učenci zapustili in Juda Iškariot ga je celo izdal. V resnici Jezusa ne moremo prikazati kot nasilneža. Nasilje je namreč nasprotovanje Božjemu kraljestvu, je orodje antikrista. Nasilje nikoli ne pripomore k počlovečenju temveč k razčlovečenju. Prisluhnimo torej Jezusovim besedam, ki jih je izrekel med vršitvijo tega dejanja: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« (Jn 2,16). Tedaj so se učenci spomnili, da je v nekem psalmu zapisano: »Kajti gorečnost za tvojo hišo me použiva« (Ps 69,10). Ta psalm je pravzaprav klicanje na pomoč v skrajni nevarnosti zaradi sovraštva nasprotnikov. To bo Jezus doživljal med svojim trpljenjem. Gorečnost za Očeta in njegovo hišo ga bo pripeljala na križ. Osebno bo plačal to gorečnost, ki je gorečnost ljubezni in ne tiste, s katero naj bi se služilo Bogu z nasiljem. Dejansko bo »znamenje«, ki ga bo Jezus dal kot dokaz njegove oblasti, ravno njegova smrt in vstajenje. »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil«. Sveti Janez je dodal: »On pa je govoril o templju svojega telesa« (Jn 2,19.21). Z Jezusovo veliko nočjo se začenja novo bogočastje, bogoslužje ljubezni, in novi tempelj je On sam, vstali Kristus, po katerim more vsak vernik častiti Boga Očeta »v duhu in resnici« (Jn 4,23).

Angel Gospodov, nedelja, 9. november 2014
Danes se z bogoslužjem spominjamo »posvetitve lateranske bazilike«, ki je rimska stolnica ter jo izročilo imenuje »mater vseh cerkva mesta in sveta« (Urbe et Orbe). Z nazivom »mati« ni toliko mišljena sveta stavba bazilike, ampak delovanje Svetega Duha, ki se v tej stavbi razodeva in pomnožuje preko službe rimskega škofa v vse skupnosti, ki so v enosti s Cerkvijo, katere na čelu je.

Vsakič, ko obhajamo posvetitev kakšne cerkve, nas to spomni na bistveno resnico, da je svetišče, narejeno iz opek, znamenje skozi zgodovino žive in delujoče Cerkve, torej tistega »duhovnega svetišča«, kakor pravi apostol Peter, katerega »živi kamen, zavržen od ljudi, a izbran ter dragocen za Boga« (1Pt 2,4-8), je Kristus sam. Jezus je v evangeliju današnjega bogoslužja, ko je govoril o templju, razodel osupljivo resnico, da Božji tempelj ni samo zgradba, narejena iz opek, ampak je predvsem njegovo telo, narejeno iz živih kamnov. V moči krsta postane vsak kristjan del Božje stavbe (prim. 1Kor 3,9), še več, postane Božja Cerkev. Duhovna zgradba, Cerkev, skupnost ljudi, posvečenih s Kristusovo krvjo ter z Duhom vstalega Gospoda, zahteva od vsakega od nas, da je v skladu z darom vere in da hodi po poti krščanskega pričevanja. Ni pa to lahko, to vemo vsi… biti v življenju skladen z vero ter pričevanjem. Iti moramo naprej ter storiti, da bo naše življenje vsak dan skladno s tem. Kristjan je takšen, ne zaradi tega kar reče, temveč zaradi tega, kar dela, zaradi načina, kako se obnaša. Ta skladnost nam daje življenje in je milost Svetega Duha, za katero pa moramo prositi. Cerkev je bila na začetku svojega življenja ter poslanstva v svetu skupnost, ustanovljena, da bi izpovedovala vero v Jezusa Kristusa Božjega Sina ter človekovega Odrešenika, vero, ki deluje po karitativni ljubezni. Ti dve gresta skupaj. Tudi danes je Cerkev poklicana, da je v svetu skupnost, ki po krstu zakoreninjena v Kristusu, izpoveduje ponižno in pogumno vero Vanj ter jo izpričuje s karitativno ljubeznijo. K temu prvotnemu namenu morajo biti usmerjene vse pastoralne institucionalne strukture in organizmi. Torej, ta bistveni namen je pričevanje vere s karitativno ljubeznijo. Karitativna ljubezen je izraz vere in vera je razlaga temelja, ki je karitativna ljubezen.

Današnji praznik nas vabi k premišljevanju o občestvu vseh Cerkva, torej te krščanske skupnosti ter nas spodbuja k prizadevanju, da bo človeštvo lahko preraslo meje sovraštva ter ravnodušnosti in si prizadevalo graditi mostove razumevanja ter dialoga, da bo ves svet ena sama družina v bratstvu in solidarnosti spravljenih ljudstev med seboj. Cerkev je namreč znamenje ter predokus tega novega človeštva, ko živi ter širi svoje pričevanje evangelija, ki je sporočilo upanja ter sprave za vse ljudi.

Prosimo za priprošnjo Sveto Marijo, naj nam pomaga postati kakor ona, »Božja hiša« živo svetišče Njegove ljubezni.

Angel Gospodov, nedelja, 8. marec 2015
Današnji evangeljski odlomek. nam predstavlja dogodek, ko je Jezus iz templja izgnal prodajalce in menjalce denarja (Jn 2,13-22). Iz vrvi je »spletel bič ter vse izgnal iz templja skupaj z ovcami in voli«, denarjem, vsem. Jezusovo dejanje je na ljudi in njegove učence naredilo močan vtis. Zdela se je preroška gesta, zato so ga nekateri od navzočih vprašali: »Toda … Kakšno znamenje nam pokažeš, ker tako delaš? Kdo si, da tako delaš?« Pričakovali so namreč božansko, čudežno znamenje, ki bi Jezusa potrdilo kot Božjega poslanca. On jim je odgovoril: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Na to so mu odvrnili, da se je tempelj gradilo šestinštirideset let. Niso razumeli, da se je Gospod nanašal na »živi tempelj svojega telesa«, ki bo uničen s smrtjo na križu, a bo tretji dan vstal. Ko je vstal od mrtvih – v nadaljevanju piše evangelist – so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus.

V resnici se to Jezusovo dejanje in njegovo preroško sporočilo v polnosti razumeta v luči njegove velike noči. V tem odlomku najdemo prvo naznanilo Kristusove smrti in vstajenja. Njegovo telo, ki ga bo na križu uničilo nasilje greha, bo v vstajenju postalo kraj vesoljnega srečanja med Bogom in ljudmi. Prav vstali Kristus je kraj vesoljnega srečanja za vse! Zato je Jezusova človeškost resničen tempelj, kjer se Bog razodeva, govori, se daje srečati. Resnični častilci Boga pa »niso varuhi materialnega templja, nosilci oblasti ali verskega znanja, temveč so tisti, ki Boga častijo ‘v duhu in resnici’ (Jn 4,23).

Hodimo v svetu kot Jezus. Iz vsega našega bivanja naredimo »znamenje njegove ljubezni do naših bratov, zlasti najšibkejših in najrevnejših«: »Zgradimo Bogu tempelj v našem življenju.« Tako, če bomo pričevalci živega Kristusa, ga bodo lahko srečale tudi mnoge osebe, na katere naletimo na naši poti. Toda – vprašajmo se, vsak od nas se lahko vpraša – se Gospod zares počuti doma v mojem življenju? Mu dovolim, da očisti moje srce in da prežene malike? To so tiste drže poželjivosti, ljubosumnosti, posvetnosti, zavisti, sovraštva in navade opravljanja, »odiranja« drugih. Mu dovolim, da očisti vse drže, ki so proti Bogu, bližnjemu in nam samim? Lahko nas je strah, da nas bo Jezus »natepel«. Toda Jezus tega nikoli ne stori. Jezus očisti z nežnostjo, z usmiljenjem, z ljubeznijo. Usmiljenje je njegov način čiščenja. Jezusov bič je usmiljenje. Vsaka evharistija, ki jo obhajamo z vero, nam pomaga rasti kot živi Gospodov tempelj. Jezus pozna tisto, kar je v vsakem izmed nas. Pozna tudi našo najbolj gorečo željo: »Da bi On, samo On, prebival v nas.« Pustimo mu, da vstopi v naše življenje, v našo družino, v naša srca.

Homilija, 9. november 2019, Lateran
Nocoj, med tem obhajanjem posvetitve, želim vzeti iz Božje besede tri vrstice ter vam jih podariti, da boste lahko o njih razmišljali in molili.

Vrstica iz Psalma 46 za rimsko skupnost (Ps 46,5)
Za prvo (vrstico) čutim, da je namenjena vsem, vsej škofijski rimski skupnosti. Je vrstica iz psalma z odpevom: »Reka s svojimi tokovi razveseljuje Božje mesto« (Ps 46,5). Kristjani, ki prebivajo v tem mestu, so kakor reka, ki izvira iz templja, saj prinašajo Besedo življenja in upanja, ki je sposobna oploditi puščavo v srcih, kakor tok vode, opisan v videnju preroka Ezekijela (prim. 47. poglavje), ki oplaja puščavo Arábo in ozdravlja slane vode brez življenja Mrtvega morja. Pomembno je, da vodni tok izvira iz templja in je namenjen v sovražna obličja zemlje. Mesto ne more drugače, kot da se razveseli, ko vidi kristjane, ki postajajo veseli oznanjevalci, odločeni, da podelijo z drugimi zaklade Božje Besede in si prizadevajo za skupno dobro. Teren, za katerega se je zdelo, da bo za vedno ostal suh, pokaže svoje izjemne zmožnosti, saj postane vrt z vedno zelenečimi drevesi, katerih listje in sadovi imajo zdravilno moč. Ezekijel razloži od kot takšna rodovitnost: »Kajti voda, ki ga napaja, teče iz svetišča« (Ezk 47, 12). Bog je namreč skrivnost te moči novega življenja!

Da bi se Bog res veselil, ko nas bo videl v gibanju pripravljene s srcem prisluhniti svoje uboge, ki vpijejo k Njemu. Da bo mati Cerkev v Rimu lahko okušala tolažbo, ko bo ponovno videla poslušnost in pogum svojih otrok, navdušenih za ta novi letni čas evangelizacije. Srečati druge, vstopiti v dialog z njimi, prisluhniti jim s ponižnostjo, zastonjskostjo in uboštvom srca… Vabim vas, da bi živeli vse to, ne kot mučno prizadevanje, ampak z duhovno lahkotnostjo. Namesto, da nas vodi tesnoba po dosežkih, je bolj pomembno razširiti zaznavanje, da razberemo navzočnost in delovanje Boga v mestu. To je kontemplacija, ki se porodi iz ljubezni.

Duhovnikom vrstica iz Pavlovega pisma Korinčanom (1Kor 3,11)
Vam duhovnikom pa želim posvetiti vrstico iz današnjega drugega berila Prvega pisma Korinčanom: »Drugega temelja namreč nihče ne more postaviti namesto tistega, ki je že položen, in ta je Jezus Kristus« (1Kor 3,11). To je vaša naloga, srce vašega poslanstva, da pomagate skupnosti biti vedno ob Gospodovih nogah in poslušati Besedo; jo držati daleč od vsake posvetnosti, od škodljivih kompromisov; ohranjati temelj in sveto korenino duhovne stavbe; braniti jo pred krvoločnimi volkovi, pred tistimi, ki jo želijo speljati stran od poti evangelija. Kakor Pavel ste tudi vi modri arhitekti (prim. 1Kor 3,10). Modri zaradi tega, ker se zavedate, da katera koli druga ideja ali resničnost, ki bi jo namesto evangelija polagali v temelj Cerkve, bi morda zagotavljala večji uspeh, morda takojšnjo tolažbo, a bi neizogibno pripeljala do zrušitve duhovne zgradbe!

Od kar sem rimski škof, sem številne med vami bolj od blizu spoznal, občudoval vero in ljubezen do Gospoda, bližino ljudem in velikodušnost v skrbi za revne. Četrti mesta poznate bolje kot nihče drug ter ohranjate v srcu obraze, nasmehe in solze številnih ljudi. Opustili ste ideološka nasprotovanja ter osebno potegovanje za vodilne vloge in tako napravili prostor za tisto, kar od vas zahteva Bog. Realizem tistega, ki stoji z nogami na tleh in ve »kako potekajo stvari tega sveta«, vam ni onemogočil letenja v višave z Gospodom ter sanjanja na veliko. Bog naj vas blagoslovi. Naj bo veselje domačnosti z Njim najboljša nagrada za vse dobro, ki ga vsak dan storite.

Vrstica, namenjena članom pastoralnih ekip (Jn 2,13-22)
In končno vrstica za vas, člane pastoralnih ekip, ki ste tukaj, da bi od škofa prejeli posebno pooblastilo. Nisem mogel, da je ne bi vzel iz evangelija (Jn 2,13-22), kjer se Jezus obnaša božansko izzivalno. Da bi lahko stresel topost ljudi in jih pripeljal do korenitih sprememb, včasih Bog izbere krepak način delovanja, da s tem prekine določeno situacijo. Jezus s svojim delovanjem želi povzročiti spremembo hoje, spremembo smeri. Isti način so imeli številni svetniki, saj so bila nekatera njihova obnašanja, nerazumljiva za človeško logiko, sad intuicije, ki jo je prebudil Sveti Duh in so imela namen izzvati njihove sodobnike ter jim pomagati razumeti, da »moje misli, niso vaše misli«, kakor pravi Bog po preroku Izaiju (Iz 55,8).

Da bi prav razumeli današnji evangeljski dogodek, je potrebno poudariti pomembno podrobnost. Prodajalci so se nahajali na dvorišču poganov, na kraju, ki je bil dostopen nejudom. Ravno to dvorišče je bilo spremenjeno v tržnico. Bog namreč hoče, da je njegov tempelj hiša molitve za vsa ljudstva (prim. Iz 56,7). Od tu izhaja Jezusova odločitev, da prevrne mize menjalcem denarja in odžene živali. To očiščenje svetišča je bilo potrebno zato, da bi Izrael ponovno odkril svojo poklicanost, da je luč za vsa ljudstva, torej malo ljudstvo izbrano, da je v službi zveličanja, ki ga Bog želi dati vsem. Jezus ve, da ga bo to izzivanje drago stalo. In ko ga vprašajo: »Kakšno znamenje nam pokažeš, ko tako delaš? (Jn 2,18), jim Gospod takole odgovori: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom obudil« (v. 19).

Ravno ta vrstica je, ki jo želim nocoj izročiti vam, pastoralne ekipe. Zaupana vam je naloga, da pomagate vašim skupnostim in pastoralnim delavcem pri doseganju prebivalcev tega mesta tako, da odkrijete nove poti za srečanje s tistim, ki je oddaljen od vere in Cerkve. Toda, pri opravljanju te službe ponesite v sebi to zavest, to zaupanje, da ni človeškega srca, v katerem se Kristus ne bi hotel ali bi mogel ponovno roditi. V našem življenju grešnikov se nam pogosto zgodi, da se oddaljimo od Gospoda in ugasnemo Duha. Podiramo Božji tempelj, ki je vsak od nas. Pa vendar to ni nikoli dokončno stanje, saj Gospodu zadostujejo trije dnevi za ponovno postavitev templja v nas!

Nihče, ki je od zla ranjen, ni na tej zemlji obsojen na večno ločitev od Boga. Na pogosto skrivnosten, a realen način naredi Gospod nove špranje, torej želje dobrega in lepega, ki napravijo prostor za evangelizacijo. Včasih se lahko naleti na nezaupanje in sovražnost, a se zaradi tega ni treba ustaviti, temveč ohraniti prepričanje, da Bogu zadostujejo trije dnevi za obuditev svojega Sina v srcu človeka. To je zgodovina tudi nekaterih med nami, torej temeljito spreobrnjenje, ki je sad nepredvidenega delovanja milosti. Mislim na 2. vatikanski koncil: »Ker je namreč Kristus za vse umrl in ker je poslednja človekova poklicanost v resnici samo ena, torej božja, moramo biti prepričani, da Sveti Duh na način, ki je znan Bogu, vsem ljudem podarja možnost, da so pridruženi velikonočni skrivnosti« (v. 22).

Naj nam Gospod da, da bomo vse to izkusili v našem evangelizacijskem delovanju. Da bomo lahko rastli v veri v velikonočno skrivnost in bili pridruženi njegovi »gorečnosti« za našo hišo. Srečno pot!

Svetopisemska berila današnjega nedeljskega bogoslužja nas vabijo, da nadaljujemo s premišljevanjem o večnem življenju, ki smo ga začeli z obhajanjem spomina vseh vernih rajnih. V tej točki je zelo jasna razlika med tistim, ki veruje in tistim, ki ne veruje, oziroma, kot lahko rečemo, med tistim, ki ima upanje in tistim, ki nima upanja. Sveti Pavel namreč piše Tesaloničanom: 'Nočemo pa, bratje, da ne bi vi ničesar vedeli o tem, kako je s tistimi, ki so zaspali, tako da se ne boste vdajali žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja' (1Tes 4,13). Vera v smrt in vstajenje Jezusa Kristusa, pripelje tudi na tem področju do odločilnega razpotja. Ponovno sv. Pavel spominja kristjane v Efezu, da so bili preden so sprejeli veselo sporočilo 'brez upanja in v svetu brez Boga' (Ef 2,12). Saj grško verovanje, poganski obredi in miti niso bili sposobni osvetliti skrivnosti smrti, kakor pravi starodavni napis: 'In nihil ab nihilo quam cito recidimus', kar pomeni 'Iz niča v nič bomo slej ko prej spet padli'. Če odmislimo Boga, če odmislimo Kristusa, bi svet znova padel v praznino in temo. To pa ponovno srečamo izraženo v sodobnem nihilizmu, s katerim se nehote žal okužijo številni mladi.

Vprašanje vstajenja, odpira nov pogled. To je pričakovanje Gospodove vrnitve. Zato nas vodi k premišljevanju o odnosu med sedanjim časom, časom Cerkve in Kristusovega kraljestva, ter prihodnjim časom (eshatonom), ki nas čaka, ko bo Kristus izročil kraljestvo Očetu (prim. 1Kor 15,24). Vsak krščanski pogovor o poslednjih rečeh, ki ga imenujemo»eshatologija«, vedno izhaja iz dogodka vstajenja: v tem dogodku so se poslednje reči že začele in so v nekem smislu že navzoče.

Sveti Pavel je verjetno leta 52 pisal prvo svoje pismo, Prvo pismo Tesaloničanom, kjer govori o tej Jezusovi vrnitvi, ki se imenuje parousia - prihod, nova in dokončna ter očitna navzočnost (prim. 1 Tes 4,13-18). Tesaloničanom, ki imajo svoje dvome in težave, apostol piše tako: »Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tako tudi tiste, ki so umrli, po Jezusu skupaj z njim pripeljal v slavo« (4,14). In nadaljuje: »Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu; nato bomo mi živeči, ki bomo ostali, obenem z njim odneseni na oblakih v višavo, Gospodu naproti, in tako bomo vedno z Gospodom« (4,16-17). Pavel opisuje Kristusov prihod, parousio, posebno živo in s simboličnimi podobami, ki posredujejo preprosto in globoko sporočilo: na koncu bomo vedno z Gospodom. To je bistveno sporočilo, onkraj podob: naša prihodnost je »bivanje z Gospodom«, kot verujoči smo že v svojem življenju z Gospodom; naša prihodnost, večno življenje, se je že začelo.

Eden od temeljnih elementov je pričakovanje, ki pa je istočasno tudi upanje. To nas spodbuja, da razumemo smisel časa in zgodovine kot 'kairos', kot ugodno priložnost za naše zveličanje. Jezus je to skrivnostno resničnost ponazoril s številnimi prilikami, med njimi tudi s priliko o devicah, ki čakajo na ženina. Človek je za časa svojega življenja v nenehnem pričakovanju: ko je otrok želi odrasti, ko odraste se želi uresničiti in uspeti, ko se postara, pričakuje zaslužen počitek. Toda pride čas, ko odkrije, da je premalo upal, če mu poleg službe in družbenega položaja ne ostane nič drugega, v kar bi polagal svoje upanje. Pot človeštva zaznamuje upanje, toda za nas kristjane to upanje vodi gotovost: Gospod je navzoč v minevanju našega življenja ter nas spremlja. Nekega, ne tako oddaljenega dne, bo vse to našlo dopolnitev v Božjem kraljestvu, kraljestvu pravičnosti in miru.

Današnji evangelij pa je tista znana prilika o desetih dekletih, ki so bile povabljene na svatbo, ki predstavlja nebeško kraljestvo ter večno življenje (prim. Mt 25, 1-13). S to veselo prispodobo pa nas Jezus pouči o resnici, ki pa nas pretrese, saj jih od desetih pet lahko vstopi na svatbo, ker imajo ob ženinovem prihodu olje, da lahko prižgejo svoje svetilke, medtem ko ostalih pet ostane zunaj, ker neumnice, niso prinesle s seboj olja. Kaj torej predstavlja to 'olje', ki je nujno potrebno, da nas spustijo na svatbo? Sveti Avguštin, kakor tudi drugi starodavni avtorji razberejo v tem simbolu ljubezen, ki se je ne more kupiti, temveč se jo dobi kot dar, se jo ohrani v notranjosti ter se jo udejanja v dobrih delih. Prava modrost je v tem, da izkoristimo umrljivo življenje za izvrševanje del usmiljenja, saj po smrti to ne bo več možno. Ko pa bomo obujeni za poslednjo sodbo, bomo sojeni glede na ljubezen, ki smo jo udejanjali med zemeljskim življenjem (prim. Mt 25, 31,46). To ljubezen pa nam je podaril Kristus, ki jo je Sveti Duh izlil v nas. Kdor veruje v Boga-Ljubezen, nosi v sebi nepremagljivo upanje, kakor svetilko, s katero bo lahko prešel noč smrti ter prispel do velikega praznovanja življenja.

Sedaj pa, ko se spušča noč, nam Jezus pravi, naj bodo naše svetilke prižgane. In sicer luč vere, luč molitve, luč upanja in ljubezni! Nam, ki nismo luč, lahko samo Kristus pravi: »Vi ste luč sveta« ter nam tako zaupa skrb, da bo zasijala luč brezpogojne ljubezni, saj ko živimo krščansko ljubezen, vnašamo v ta svet Božjo luč ter tako kažemo na resnični izvor.

Marijo, Sedež modrosti prosimo, da nas uči resnične modrosti, tiste, ki je v Jezusu meso postala. On je Pot, ki vodi od tega življenja k Bogu, k Večnemu. On nam je dal spoznati Očetovo obličje ter nam tako podaril ljubezni polno upanje. Zato se Cerkev obrača na Gospodovo Mater z besedami: 'življenje, veselje in upanje naše'. Naučimo se od nje živeti in umreti v upanju, ki ne razočara.

Sveti Avguštin pravi, da »deset devic predstavlja celotno Cerkev. Svetilke so dobra dela storjena s čistim srcem. Preudarne device so tiste duše, ki imajo vesoljno vero in lahko pokažejo dobra dela.« Sveti Hilarij iz Poitiersa pa pravi: »Preudarne device predstavljajo tiste osebe, ki so že pripravljene na Gospodov prihod.« Sv. Avguštin nadalje pravi:»Potrebna je budnost, da ne bi Kristus prišel po svojo nevesto Cerkev ravno v najmanj pričakovanem trenutku.« Epifan Latinec pa pravi, da »nespametne device predstavljajo tiste, ki so leni in nemarni. Njihova nespamet je v tem, da so pripravljeni samo za sedanjost, ne pa tudi za prihodnost.« Sveti Hilarij nadaljuje: »Saj se ubadajo samo s trenutnimi rečmi, pozabljajo pa na to, kar je rekel Bog in ne usmerjajo svojih naporov proti upanju vstajenja.« Sv. Avguštin razlaga simboliko svetilk takole: »Če naša srca, ki jih predstavljajo svetilke, ne bodo imela v sebi nobenega smisla za globoko zalogo od Boga podeljene nam milosti, nam bo vedno primanjkovalo olja in bomo vedno pozabljali ga vzeti s seboj.«Sveti Leon Veliki piše: »Kdor resnično živi v polnosti in čistosti v Cerkvi, kdor misli na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji (prim. Kol 3,2), je v nekem smislu podoben nebeški luči. S tem, ko se trudi živeti v svetlobi svetega življenja, mnogim kaže kot zvezda pot, ki vodi k Bogu«.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to nedeljo nam evangelij (prim. Mt 25,1-13) nakaže pogoj za vstop v nebeško kraljestvo. To stori s priliko o desetih devicah. Gre za tiste družice, ki so imele nalogo, da sprejmejo in spremljajo ženina med svatbeno slovesnostjo in ker so tisti čas svatbo obhajali ponoči, so družice imele svetilke.

Prilika pravi, da je bilo pet devic preudarnih in pet nespametnih, saj so preudarne prinesle s seboj olje za svetilke, medtem ko ga nespametne niso prinesle. Ker se je ženin mudil, so vse zaspale. Ob polnoči pa je naznanjen ženinov prihod. Tedaj so nespametne device ugotovile, da nimajo olja za svetilke, zato so ga prosile pri preudarnih. Toda te so odgovorile, da jim ga ne morejo dati, ker ne bo zadostovalo za vse. Medtem ko so nespametne iskale olje, je prišel ženin. Preudarne device so vstopile z njim v svatbeno dvorano in vrata so se zaprla. Pet nespametnih pa se je prepozno vrnilo in ko so potrkale na vrata, je bil odgovor: »Ne poznam vas« (v. 12). In ostale so zunaj.

Kaj nas Jezus želi poučiti s to priliko? Spominja nas, da moramo biti pripravljeni na srečanje z Njim. Jezus velikokrat v evangeliju opominja k čuječnosti in to stori tudi na koncu tega evangelija: »Čujte torej, ker ne veste ne dneva ne ure!« (v. 13). S to priliko pa nam pravi, da čuti, ne pomeni bedeti, ampak biti pripravljeni, saj so vse device pred ženinovim prihodom spale, toda, ko so se zbudile, so bile nekatere pripravljene, druge pa ne. Tu je torej pomen tega, da smo modri in preudarni, saj gre za to, da ne čakamo na zadnji trenutek svojega življenja za sodelovanje z Božjo milostjo, temveč da to storimo sedaj. Lepo je malo pomisliti na to, da bo en dan zadnji. Če je danes, kako sem pripravljen, pripravljena. To in to moram storiti… Pripravljati se, kakor da je zadnji dan. To bo dobro delo.

Svetilka je simbol za vero, ki razsvetljuje naše življenje, medtem ko je olje simbol za dejavno ljubezen, ki poživlja ter nareja luč vere rodovitno in verodostojno. Pogoj za to, da smo pripravljeni na srečanje z Gospodom, ni samo vera, temveč krščansko življenje bogato z dejavno ljubeznijo, ljubeznijo do bližnjega. Če se pustimo voditi temu, kar se nam zdi bolj lagodno torej s iskanjem svojih interesov, postane naše življenje nerodovitno. S tem si ne nabiramo zaloge olja za svetilko naše vere. Vera bo tako ugasnila ob trenutku Gospodovega prihoda, ali pa morda že prej. Če pa smo čuječni in si prizadevamo delati dobro z dejanji ljubezni, podeljevanja, služenju bližnjemu v težavah, smo lahko mirni, medtem ko čakamo ženinov prihod, kajti Gospod lahko pride v katerem koli trenutku. Pri tem pa nas tudi spanec smrti ne plaši, saj imamo zalogo olja, zbranega z vsakodnevnimi dobrimi deli. Vera navdihuje dejavno ljubezen in dejavna ljubezen ohranja vero.

Devica Marija naj nam pomaga napraviti našo vero preko dejavne ljubezni vedno bolj dejavno, da bo lahko naša svetilka svetila že tu na zemeljski poti in potem za vedno na svatbeni gostiji v raju.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangeljski odlomek te nedelje (Mt 25,1-13) nas vabi, da nadaljujemo z razmišljanjem o večnem življenju, ki smo ga začeli s praznikom Vseh svetih in spominom na verne rajne. Jezus namreč pripoveduje priliko o desetih devicah, ki so bile povabljene na svatbo, kar je simbol nebeškega kraljestva.

V Jezusovem času je bil običaj, da se je svatba obhajala ponoči, zato je bilo potrebno, da se je sprevod povabljenih premikal s prižganimi svetilkami. Nekatere družice so nespametne, saj so vzele svetilke, niso pa vzele s seboj olja. Medtem ko so tiste pametne skupaj s svetilkami vzele tudi olje. Ženin je zamujal, zamujal s prihodom in vse so pospale. Ko jih neki glas opozori, da prihaja ženin, nespametne v tem trenutku opazijo, da nimajo olja za svoje svetilke, zato ga prosijo pri pametnih. Te pa odgovorijo, da ga ne morejo dati, ker ne bo dovolj za vse. Medtem ko neumne gredo kupovat olje, pride ženin. Pametna dekleta vstopijo z njim v svatbeno dvorano in vrata se zaprejo. Druge pa pridejo prepozno in so zavrnjene.

Jasno je, da nam s to priliko hoče Jezus reči, da moramo biti pripravljeni na srečanje z Njim. Ne samo na končno srečanje, temveč za vsakodnevna mala, velika srečanja s pogledom na to srečanje, za katero pa ne zadostuje svetilka vere, temveč je tudi potrebno olje dejavne ljubezni in dobra dela. Vera, ki nas resnično pridruži k Jezusu, je tista, kakor pravi apostol Pavel, »ki deluje po dejavni ljubezni« (Gal 5,6). To je to, kar predstavlja drža pametnih deklet. Biti modri in preudarni pomeni, da se ne čaka na zadnji trenutek za odgovor na Božjo milost, ampak se ga daje dejavno takoj, začeti sedaj. »Jaz, da…, potem, pozneje se bom spreobrnil.« »Danes se spreobrni! Danes spremeni življenje!« »Da, da, jutri«. Isto bo rekel jutri. Tako je. Nikoli ne bo prišel danes. Če želimo biti pripravljeni za zadnje srečanje z Gospodom, moramo od sedaj naprej sodelovati z njim ter opravljati dobra dela, ki so navdihnjena pri njegovi ljubezni.

Mi pa vemo, da se žal zgodi, da pozabimo na cilj svojega življenja, torej na dokončno srečanje z Bogom, tako da zgubimo občutek za pričakovanje ter absolutiziramo sedanjost. Ko nekdo absolutizira sedanjost, samo gleda na sedanjost, izgubi čut za pričakovanje, kar je nekaj zelo lepega. Pričakovati Gospoda je zelo potrebno, saj nas vrže ven iz trenutnih kontradiktornosti. Takšna drža zapre, ko se izgubi čut za pričakovanje, vsakršen pogled na onkraj. Vse se počne tako, kot da se ne bo potrebno odpraviti v drugo življenje. Tedaj se obremenjuje samo s tem, da se hlepi po imetju, da si vedno viden, zaposlen… Če se pustimo voditi temu, kar se zdi, da je bolj privlačno, temu kar mi je všeč, torej iskanju svojih interesov, bo naše življenje postalo nerodovitno. S tem si ne nabiramo nobene zaloge olja za našo svetilko in ta bo ugasnila pred srečanjem z Gospodom. Živeti moramo danes, toda danes, ki gre proti jutri, proti tistemu srečanju, torej danes, ki je poln upanja. Če pa smo čuječi in delamo dobro ter tako sodelujemo z Božjo milostjo, lahko z vso vedrostjo pričakujemo ženinov prihod. Gospod bo lahko prišel tudi, medtem ko spimo. To pa nas ne skrbi, saj imamo zalogo olja, ki smo si jo nabrali z vsakodnevnimi dobrimi deli, zbranimi med pričakovanjem Gospoda, ki bo kmalu prišel in me povedel s seboj.

Sveto Marijo prosimo za priprošnjo, da nam pomaga živeti, kakor je živela ona, dejavno vero. To je prižgana svetilka, s katero lahko prestopimo tudi noč smrti in prispemo na veliko življenjsko praznovanje.