Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Janez Krizostom pa pravi: »Angel je podelil Jožefu čast, da da Zveličarju ime in da skrbi za Očetovega Sina. Skrivnost rojstva je lažje razumljiva, če jo povežemo z napredovanjem zveličanja in njenim preroškim pričakovanjem, ki jo je Gospod naznanil po besedah preroka Izaija.«Neznani  pisec pravi: »Devica je v svojem telesu nosila to, kar ni mogel ves svet. Kakor je Kristus pozneje izročil Marijo svojim učencem, tako jo sedaj izroča Jožefu«. Sv. Janez Krizostom pa ponovno poudarja: »Angel je podelil Jožefu čast, da se je lahko imel za očeta in mu dal pravico dati Božjemu Sinu ime.«

Cerkveni očetje o Marijinem rojstvu
Sv. Andrej s Krete, ki je živel med 7. in 8. stoletjem je v svoji znani pridigi o Marijinem rojstvu dogodek predstavil kot dragoceni kamenček v izjemnem mozaiku, ki je Božji načrt za zveličanje človeštva. »Skrivnost Boga, ki postane človek, pobožanstvenje človeka z Besedo, predstavljata najbolj vzvišeni dar, ki nam ga je poklonil Kristus,« je Benedikt XVI. navedel besede svetega Andreja s Krete. »Prihod Boga med ljudi kot sijoče luči in jasne ter vidne božje stvarnosti je velik in čudovit dar zveličanja, ki nam je podarjeno. Današnje bogoslužje časti rojstvo Božje Matere. Vendar pa je pravi pomen in cilj tega dogodka učlovečenje Besede. Marija se namreč rodi, se doji in raste zato, da bi bila Mati Kralja vseh vekov.«

Bogoslužje Božje besede nam prinaša berila praznika Rojstva Device Marije, ki se že stoletja obhaja 8. septembra. Na ta dan je bila namreč v Jeruzalemu posvečena bazilika, zgrajena nad hišo sv. Ane, Marijine matere. Berila praznika nam govorijo o skrivnosti rojstva. V prvem berilu je čudovita prerokba preroka Miheja o Betlehemu, v katerem naj bi se po napovedi rodil Mesija. Ta bo, kakor pravi prerokba, potomec kralja Davida, ki je bil kakor bo Mesija iz Betlehema. Toda njegova podoba bo presegala meje človeškega: Njegov izhod je od nekdaj, se izgublja v davnih časih in prehaja v večnost.
V evangeliju po Mateju pa smo slišali pripoved o Jezusovem rojstvu. Toda pred tem je rodovnik, ki ga je evangelist postavil na začetek svojega evangelija kot uvod. Tudi v njem se zelo jasno pokaže Marijina vloga v zgodovini zveličanja, ki je popolnoma povezana s Kristusom, predvsem z njegovim učlovečenjem. 'Jakobu pa se je rodil Jožef, mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus.' (Mt 1.16). Pri rodovniku takoj opazimo prekinitev sheme, saj ne piše 'se mu je rodil' temveč' mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus'. V tem lahko opazimo lepoto Božjega načrta, ki s spoštovanjem človeškega spočne od znotraj ter iz ponižne Device iz Nazareta pride na dan, kot najlepši sad Njegovega stvariteljskega in odrešenjskega delovanja.

Tako lahko ponovno zremo Marijino mesto v zveličavnem Božjem načrtu, tistem načrtu, ki je zapisan v Pismu Rimljanom. Apostol Pavel namreč v dveh stavkih povzame onkraj zgodovinski pogled na človeško bivanje, v priliki o zveličanju, ki ima začetek in konec pri Bogu ter ima vzgib in jo vodi le Njegova ljubezen. Gre za Božji načrt, ves prežet z Božjo svobodo, ki pa pričakuje od človeške svobode bistveni prispevek; odgovor ustvarjenega bitja na Stvarnikovo ljubezen. In tukaj, v tem prostoru človeške svobode zaznamo navzočnost Device Marije, čeprav ni nikoli izrecno omenjena. Ona je namreč v Kristusu, prvina in zgled tistih, ki 'ljubijo Boga' (Rim 8,28). V Jezusovo v vnaprejšnjo odbranost je vključena tudi Marija, kakor tudi vsaka človeška oseba. V Sinovem 'Tukaj sem' je tudi Materin 'Tukaj sem', kakor tudi 'Tukaj sem' v Sinu posinovljenih Božjih otrok, torej vseh nas.

Naj vam Marija pomaga, da boste ponesli Kristusa v vaše družine, majhne domače cerkve in celice družbe, ki danes bolj kot kdaj koli potrebujejo zaupanje in pomoč bodisi na duhovnem kot na družbenem nivoju.

Pri branju Geneze lahko mislimo, kako je Bog bil neki čarovnik in je stvari naredil s čarobno paličico. To seveda ni res. Bog je ustvaril stvari in vsaki dal notranje zakone, da bi se lahko razvijale in dospele do polnosti. Gospod je stvarem vesolja dal samostojnost, ne pa neodvisnosti. Ker Bog ni čarovnik, je stvarnik. In ko šesti dan pride do stvarjenja človeka, temu da neko drugo avtonomijo, malo drugačno, a ne neodvisno: avtonomijo, ki je svoboda. Človeku pravi, naj gre naprej skozi zgodovino, naredi ga odgovornega za stvarstvo, tudi zato, da bi mu gospodoval, ga razvijal in tako prispel do polnosti časov. Polnost časov pa je bila tisto, kar je Bog imel v srcu: prihod njegovega Sina. Kajti Bog nas je vse v naprej določil, da bi bili podobni njegovemu Sinu. To je pot človeštva, je pot človeka. Bog je želel, da bi bili kot njegov Sin in da bi njegov Sin bil kot mi.

Današnji evangelij govori o Jezusovem rodovniku. Na tem seznamu so tako svetniki kot grešniki, a zgodovina se nadaljuje, ker je Bog hotel, da bi ljudje bili svobodni. Ko je človek zlorabil svojo svobodo, ga je Bog izgnal iz raja in mu dal obljubo; človek je šel iz raja z upanjem. Kot grešnik, a z upanjem. A ljudje ne hodijo sami, Bog hodi z njimi. Dal je namreč možnost izbire za čas, ne za trenutek. Je Bog časa, Bog zgodovine, je Bog, ki hodi s svojimi otroki, in to vse do polnosti časov, ko se njegov Sin učloveči. Bog hodi s pravičnimi in grešniki. Hodi z vsemi, da bi človek prispel do dokončnega srečanja z Njim.

Evangelij to stoletno zgodovino zaključi v majhni vasi z Jožefom in Marijo. Bog velike zgodovine je tudi v mali zgodovini, saj hoče z nami hoditi. Kot je dejal sv. Tomaž: Ne se prestrašiti pred velikimi stvarmi, ampak se tudi zavedati malih, to je božje. Bog namreč ni samo v velikih stvareh, ampak tudi v malih. Gospod, ki hodi z nami, je tudi Gospod potrpežljivosti. Božja potrpežljivost. Potrpežljivost, ki jo je imel z vsemi temi rodovi. Z vsemi temi osebami, ki so živele svojo zgodovino milosti in greha, je Bog potrpežljiv. Bog hodi z nami, saj želi, da vsi mi postanemo podobni njegovemu Sinu. In od takrat, ko nam je s stvarjenjem dal svobodo, ne neodvisnosti, pa vse do danes še naprej hodi.«

Tako torej prispemo do Marije. Danes se nahajamo v predsobi te zgodovine: Marijino rojstvo. Prosimo v molitvi, naj nam Gospod podeli edinost za skupno hojo in mir v srcu. To je milost današnjega dne: Danes lahko zremo v Marijo, majhno, sveto, brez greha, čisto, izbrano, da bo postala Mati Boga. Prav tako lahko zremo na dolgo zgodovino in se vprašamo: Kako pa jaz hodim skozi svojo zgodovino? Dopuščam, da Bog hodi z mano? Dopuščam, da On hodi z mano, ali pa hočem hoditi sam? Dopuščam, da me boža, mi pomaga, mi odpušča, me vodi naprej, da bi prispel v srečanje z Jezusom Kristusom? To bo konec naše poti: srečanje z Gospodom. Zastavimo si vprašanje: Dopuščam Bogu, da je z mano potrpežljiv? Ko tako zremo na to veliko zgodovino in tudi v ta majhni kraj, lahko slavimo Gospoda in ponižno prosimo, naj nam podari mir, tisti mir srca, ki nam ga lahko da samo On, ki nam ga daje smo takrat, ko mu dopustimo, da hodi z nami.

Kljub krstu so kristjani podvrženi različnim težavam. Prihaja do sporov in tožarjenja. Pavel ne zavrača sodišč, poudarja pa, da bi morali sami reševati spore. Vpraša jih, ali ni nikogar, ki bi razsodil med njimi. Bolj se bom zavedal, da mora v moj odnos z drugimi vstopiti krščanski pogled. Gospod, daj mi iskreno srce, da bom sproti reševal probleme in znal tudi kaj potrpeti.

Vso noč moli Jezus na gori. Zjutraj pokliče učence, med njimi jih izbere dvanajst, da bi bili z njim in potem nadaljevali njegovo delo. Spremljajo ga med ljudi, ko uči in zdravi. Tudi mene je Jezus vzljubil in poklical za svojega učenca. Gospod, hvala, ker morem biti tvoj prijatelj. Očisti me vsega, kar me odvrača od tvojega poklica. Daj, da bom zaživel to življenje z vsem, kar sem.