Sv. Efrem Sirski o tem evangeljskem odlomku takole razmišlja: »Oblast, ki je ni mogoče manipulirati, se je sklonila in si nadela meso, da bi se ga lahko dotaknili in bi vse človeštvo moglo zreti njegovo božanstvo, ki sicer presega vsak dotik mesa.« Sv. Laktancij, sv. Prudencij in sv. Gregor Veliki pa v Jezusovem dejanju vidijo še več: »Gospodovo dejanje, da se je dotaknil jezika in odprl ušesa, vsebuje še višji pomen in sicer ta, da bodo lahko vsi narodi poslušali in govorili o Gospodovem prihodu.« Sv. Ambrož pa doda: »Danes se (Gospodov) služabnik med pridiganjem Besede na simboličen način dotakne človekovih ušes, da bodo preko službe milosti odprte za živečo Besedo.«

V središču današnjega evangelija (Mr 7,31-37) je kratka, a zelo pomembna beseda. Ena beseda, ki pa s svojim globokim pomenom, povzame celotno Kristusovo sporočilo in njegovo delovanje. Evangelist Marko jo je navedel v istem jeziku, v katerem jo je Jezus izgovoril in zato jo še bolj živo slišimo. Ta beseda je 'effatá, kar pomeni 'odpri se'. Poglejmo sedaj kontekst, v katerem je bila izrečena. Jezus je šel po sredi pokrajine Deseteromestja iz obrežja Tira in Sidona proti Galileji, torej po nejudovem področju. Privedli so mu gluhonemega človeka, da bi ga ozdravil, saj se je očitno glas o njem razširil vse do sem. Jezus ga je vzel na samo, se dotaknil ušes ter jezika in potem, ko se je ozrl proti nebu, globoko zavzdihnil: 'Effatá', kar seveda pomeni 'Odpri se'. S tem je ta človek slišal in je začel pravilno govoriti (prim. Mr 7,35). To je torej zgodovinski, dobeseden pomen te besede. Ta gluhonemi se je po Jezusovem posegu 'odprl'. Poprej je bil zaprt, sam in se je zelo težko sporazumeval. Z ozdravljenjem se je tako odprl drugim, svetu. S tem, da se je odprl organ sluha in govorjenja, se je on ves odprl, kot oseba in tudi njegovo življenje. Spet se je lahko sporazumeval in na nov način vzpostavljal odnose.

Vsi pa tudi vemo, da to, da je človek zaprt ali izoliran, ni odvisno samo od čutil. Človeku se lahko zapre tudi njegovo najgloblje notranje jedro, ki ga Sveto pismo imenuje 'srce'.  In ravno to je Jezus prišel 'odpret', osvobodit, da bi mi lahko v polnosti živeli odnos z Bogom in z drugimi. Sedaj razumete, zakaj sem rekel, da ta kratka beseda 'effata – odpri se' povzame vse Kristusovo poslanstvo. On je postal človek, da bi človek, ki je zaradi greha postal gluh in nem, spet lahko slišal Božji glas, glas Ljubezni, ki govori na njegovo srce ter bi se tako tudi on naučil govoriti jezik ljubezni ter se z njim sporazumeval z Bogom in drugimi. Zaradi tega sta beseda in dejanje 'effata' vključeni v obred krsta, kot eno od znamenj, ki razložijo njegov pomen. Ko se duhovnik dotakne ust in ušes novokrščenca, reče: 'Effatá' in moli, da bo lahko ta kmalu prisluhnil Božji Besedi ter izpovedal vero. S krstom začne človeška oseba, če tako rečemo, 'dihati' Svetega Duha, njega, ki ga je Jezus izprosil od Očeta s tistim globokim vzdihom, da bi ozdravil gluhonemega.

Obrnimo se sedaj v molitvi na Sveto Marijo, katere rojstvo smo včeraj obhajali. Zaradi njenega edinstvenega odnosa z Učlovečeno Besedo, je Marija popolnoma 'odprta' za Gospodovo ljubezen. Njeno srce je v nenehnem poslušanju njegove Besede. Naj nam s svojo materinsko priprošnjo izprosi, da bomo vsak dan v veri okušali čudež 'Effatá' in tako živeli v občestvu z Bogom ter z brati in sestrami.

V čudežnem dogodku vidimo, kako Jezus ponovno vzpostavi popolno komunikacijo človeka z Bogom in drugimi ljudmi. Čudež je postavljen v pokrajino Deseteromestij, ki je v celoti pogansko ozemlje. In zato postane gluhonemi, ki ga pripeljejo k Jezusu, simbol ne-vernika, ki opravi pot k veri. Njegova gluhota namreč izraža ravno nezmožnost poslušati in razumeti, ne samo človeških besed, ampak prav tako Božjo besedo. Sveti Pavel nas spominja, da se vera rodi iz poslušanja oznanjevanja.

Prva stvar, ki jo naredi Jezus, je, da gluhonemega odpelje stran od množice. Dejanju, ki ga bo storil, ne želi delati reklame, prav tako ne želi, da bi njegovo besedo preglasil hrušč glasov in govorjenja iz okolice. Božja beseda, ki nam jo posreduje Kristus, potrebuje tišino, da bi lahko bila sprejeta kot Beseda, ki ozdravlja, ki spravlja in ponovno vzpostavlja komunikacijo.

Izstopata dve Jezusovi gesti. Jezus se dotakne ušes in jezika« gluhonemega. Da bi obnovil odnos s človekom, ki je »blokiran« v komunikaciji, najprej poskuša ponovno vzpostaviti kontakt. A čudež je dar od zgoraj, ki ga Jezus izprosi od Očeta. Zato dvigne oči proti nebu in zapove Odpri se. Ušesa gluhonemega se odprejo, razveže se vozel njegovega jezika in začne pravilno govoriti.

Nauk, ki ga lahko izluščimo iz tega prizora, je to, da Bog ni zaprt vase, ampak se odpira in vstopa v komunikacijo s človeštvom. V svojem neizmernem usmiljenju preseže brezno neskončne razlike med sabo in nami in nam prihaja v srečanje. Da bi uresničil to komunikacijo s človekom, Bog postane človek. Ni mu dovolj govoriti po postavi in prerokih, ampak postane navzoč v osebi svojega Sina, učlovečeni Besedi. Jezus je veliki graditelj mostov, ki v sebi zgradi veliki most polnega občestva z Očetom.

A evangelij govori tudi o nas. Pogosto smo upognjeni vase in zaprti, ustvarjamo mnoge nedostopne in negostoljubne otoke. Včasih celo najosnovnejši človeški odnosi ustvarjajo stvarnosti, ki so nezmožne vzajemne odprtosti: zaprt par, zaprta družina, zaprta skupina, zaprta župnija, zaprta domovina … To ni od Boga. To je od nas. To je naš greh.

Na začetku našega krščanskega življenja, pri krstu, pa je ravno tista Jezusova gesta in so ravno tiste njegove besede: Efatá! Odpri se! Čudež je bil narejen: ozdravljeni smo bili gluhote egoizma, neme zaprtosti in greha, postavljeni smo bili v družino Cerkve. Moremo poslušati Boga, ki nam govori in sporoča svojo Besedo vsem, ki je niso nikoli slišali, ali tistemu, ki jo je pozabil in pokopal pod bodičevje skrbi in prevare sveta.

Prosimo sveto Devico, ženo poslušanja in veselega pričevanja, naj nas podpira v prizadevanju, da bi izpovedali svojo vero in govorili o čudovitih Gospodovih delih vsem, ki jih srečujemo na naši poti.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje (prim. 7,31-37) prinaša dogodek čudežnega ozdravljenja gluhonemega, ki ga je storil Jezus. Prinesli so mu gluhonemega in ga prosili, da bi nanj položil roko. On pa nasprotno napravi nad njim dve različni gesti. Najprej ga je odvedel vstran, daleč od množice. Ob tej priložnosti, kakor tudi ob drugih, Jezus deluje z obzirnostjo. Ne želi vzbujati zanimanja ljudi, ne išče popularnosti ali uspeh, ampak želi samo delati dobro ljudem. S to držo nas uči, da je potrebno delati dobro brez trušča in brez razkazovanja, brez trobljenja naokoli. Potrebno je to storiti v tišini.

Ko je bil na samem z njim, je Jezus položil gluhonememu v ušesa prste in se s slino dotaknil jezika. Ta gesta nakazuje učlovečenje. Božji Sin je človek, ki je popolnoma vključen v človeško resničnost, zato lahko tudi razume neprijetno stanje drugega človeka in posreduje z gesto, v katero je vključena vsa njegova človeškost. Isto časno pa želi Jezus dati razumeti, da se je čudež zgodil zaradi njegove povezanosti z Očetom. Zaradi tega se je ozrl proti nebu. Potem je zavzdihnil in izrekel odločilno besedo: »Efatá!« to je »Odpri se!«. In mož je bil takoj ozdravljen. Odprla so se mu ušesa in razvezal se mu je jezik. Ozdravljenje je bilo zanj »odprtost« k drugim in v svet.

Ta evangeljska pripoved poudarja potrebo po dvojnem ozdravljenju. Najprej ozdravitev bolezni in fizičnega trpljenja, da je telo ponovno zdravo, čeprav ta namen ni nikoli tu na zemlji v polnosti dosegljiv, navkljub prizadevanjem znanosti in medicine. Je pa tudi drugo ozdravljenje, ki je morda še težje in to je ozdravitev od strahu, našega strahu, ki nas žene, da odrinemo na rob bolnika, trpečega, prizadetega. Več načinov potiskanja na rob je, tudi preko lažnega usmiljenja ali odstranitve problema, pri tem pa se ostane gluh in nem pred bolečinami oseb, ki so bolne, so v stiskah ali v težavah. Pogosto bolnik ali trpeči postaneta problem, čeprav bi morala biti spodbuda, da pokažemo vnemo in solidarnost družbe do najslabotnejših.

Jezus nam je razkril skrivnost čudeža, ki ga lahko ponovimo tudi mi tako, da postanemo protagonisti »Efatá!«, torej tiste besede »Odpri se«, s katero je ponovno dal besedo in sluh gluhonememu. Gre za to, da se odpremo potrebam naših trpečih in pomoči potrebnim bratom in sestram ter se s tem izognemo sebičnosti in zaprtosti srca. Ravno srce, torej naše najgloblje jedro osebe, ki ga je prišel Jezus »odpreti«, ga osvoboditi, da bi postalo sposobno v polnosti živeti odnos z Bogom ter z drugimi. On je postal človek zato, da bi človek, ki je postal zaradi greha notranje gluh in nem, lahko prisluhnil Božjemu glasu, glasu Ljubezni, ki govori njegovemu srcu in bi se tako naučil govoriti jezik ljubezni ter bi ga prevedel v geste velikodušnosti in podaritve samega sebe.

Naj nam Marija, ki se je popolnoma »odprla« Gospodovi ljubezni, izprosi, da bomo vsak dan v veri okušali čudež »Efatá!« in bi živeli v občestvu z Bogom ter z brati in sestrami.

Angel Gospodov, 5. september 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja predstavlja Jezusa, ki opravi ozdravitev gluhoneme osebe. V pripovedi napravi vtis način, s katerim Jezus stori to čudežno znamenje. Takole naredi: gluhonemega povede na samo, vtakne mu prste v ušesa in se s slino dotakne jezika, zatem pogleda v nebo, zavzdihne in pravi »Effatà«, to je »Odpri se!« (prim. Mr 7,33-34). Za druge ozdravitve z vidika bolezni prav tako težke, kot je hromost ali gobavost, Jezus ni storil toliko gest. Zakaj sedaj počne vse to, čeprav so ga prosili, da položi le roke na bolnika (prim. v. 32), zakaj stori vse te geste? Morda zato, ker ima stanje te osebe poseben simboličen pomen – biti gluhonem je bolezen, je pa tudi simbol - in ima nekaj za reči tudi vsem nam. Zakaj gre? O gluhosti. Ta človek ni mogel govoriti, ker ni mogel slišati. Zato Jezus, da bi ozdravil vzrok njegovega stanja, mu da prste v ušesa, potem na jezik, a najprej v ušesa.

Vsi imamo ušesa, a večkrat ne uspemo poslušati. Zakaj? Bratje in sestre, obstaja tudi notranja gluhota, za katero danes prosimo Jezusa, da se je dotakne in ozdravi. Gluhota srca je hujša od fizične, ker je gluhota srca. Prevzeti od naglice, tisočih stvari, ki jih je potrebno reči in storiti, ne najdemo časa, da bi se ustavili in prisluhnili kdo nam govori. Tvegamo, da postanemo neprepustni za vse in da ne damo več prostora tistemu, ki potrebuje poslušanje. Tu mislim na otroke, mlade, ostarele, na številne, ki ne potrebujejo toliko besede in pridige, ampak poslušanje. Vprašajmo se: Kako je z mojim poslušanjem? Pustim, da se me dotakne življenje ljudi, znam posvetiti čas tistemu, ki mi je blizu, da bi ga poslušal? To je za vse nas, na poseben način za duhovnike. Duhovnik mora prisluhniti ljudem in ne hiteti. Poslušati in nato videti, kako se lahko pomaga, a le potem, ko je prisluhnil. Za vse nas, najprej poslušati in zatem odgovoriti. Pomislimo na življenje v družini. Kolikokrat se govori, ne da bi se najprej poslušalo, ponavljajoč vedno iste fraze. Nesposobni poslušanja izgovarjamo ene in iste stvari ali pa ne pustimo, da drugi preneha z govorjenjem, izražanjem. Mi ga prekinemo. Ponoven začetek pogovora se ne zgodi zaradi besed temveč zaradi tišine, zaradi ne upiranja, zaradi potrpežljivega začenjanja poslušanja drugega, njegovega dela, tistega kar nosi v sebi. Ozdravitev srca se začne s poslušanjem. Poslušanje in to ozdravlja srce. »Toda oče, so dolgočasni ljudje, ki vedno govorijo iste stvari«. Poslušaj jih in potem ko bodo prenehali govoriti, reči tudi ti kaj, a prej poslušaj vse.

Enako velja z Gospodom. Dobro delamo, če ga zasipljemo s prošnjami, a še bolje storimo, če mu predvsem začnemo poslušati. Ko ga v evangeliju vprašajo, katera je prva zapoved, Jezus odgovori: »Poslušaj Izrael.« Potem doda: »Ljubi Gospoda svojega Boga z vsem srcem… in bližnjega kakor samega sebe« (Mr 12,28-31). Najprej pa pravi: »Poslušaj Izrael, ti poslušaj!« Se spomnimo na to in začnemo poslušati Gospoda? Kristjani smo, pa morda med tisočimi besedami, ki jih vsak dan slišimo, ne najdemo kakšno sekundo, da bi pustili v nas odmevati tistih nekaj besed evangelija. Jezus je Beseda. Če se ne ustavimo, da bi mu prisluhnili, gre naprej. Če se ne ustavimo, da bi poslušali Jezusa, gre naprej. Sv. Avguštin je rekel: »Bojim se Gospoda, ko gre mimo.« In strah je bil v tem, da bi mu pustil iti naprej, ne da bi mu prisluhnil. Če pa posvetimo čas evangeliju, bomo našli skrivnost za naše duhovno zdravje. Poglejte, to je zdravilo: Vsak dan vsaj malo poslušanja in tišine, kakšno nepotrebno besedo manj in kakšno Božjo Besedo več. Vedno z evangelijem v žepu, ki ti zelo pomaga. Slišimo danes namenjeno nam, kakor na dan krsta, Jezusovo besedo: »Effatà, odpri se!« Odpri ušesa. Jezus, odpri me svoji Besedi, Jezus odpri me poslušanju. Ozdravi moje srce zaprtosti, ozdravi moje srce naglice in ozdravi moje srce nepotrpežljivosti.

Devica Marija, ki je bila odprta za poslušanje Besede, ki je v njej postala meso, naj nam vsak dan pomaga poslušati njenega Sina po evangeliju in po bratih in sestrah s dojemljivim srcem, potrpežljivim srcem in pozornim srcem.

Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Janez Krizostom pa pravi: »Angel je podelil Jožefu čast, da da Zveličarju ime in da skrbi za Očetovega Sina. Skrivnost rojstva je lažje razumljiva, če jo povežemo z napredovanjem zveličanja in njenim preroškim pričakovanjem, ki jo je Gospod naznanil po besedah preroka Izaija.«Neznani  pisec pravi: »Devica je v svojem telesu nosila to, kar ni mogel ves svet. Kakor je Kristus pozneje izročil Marijo svojim učencem, tako jo sedaj izroča Jožefu«. Sv. Janez Krizostom pa ponovno poudarja: »Angel je podelil Jožefu čast, da se je lahko imel za očeta in mu dal pravico dati Božjemu Sinu ime.«

Cerkveni očetje o Marijinem rojstvu
Sv. Andrej s Krete, ki je živel med 7. in 8. stoletjem je v svoji znani pridigi o Marijinem rojstvu dogodek predstavil kot dragoceni kamenček v izjemnem mozaiku, ki je Božji načrt za zveličanje človeštva. »Skrivnost Boga, ki postane človek, pobožanstvenje človeka z Besedo, predstavljata najbolj vzvišeni dar, ki nam ga je poklonil Kristus,« je Benedikt XVI. navedel besede svetega Andreja s Krete. »Prihod Boga med ljudi kot sijoče luči in jasne ter vidne božje stvarnosti je velik in čudovit dar zveličanja, ki nam je podarjeno. Današnje bogoslužje časti rojstvo Božje Matere. Vendar pa je pravi pomen in cilj tega dogodka učlovečenje Besede. Marija se namreč rodi, se doji in raste zato, da bi bila Mati Kralja vseh vekov.«

Bogoslužje Božje besede nam prinaša berila praznika Rojstva Device Marije, ki se že stoletja obhaja 8. septembra. Na ta dan je bila namreč v Jeruzalemu posvečena bazilika, zgrajena nad hišo sv. Ane, Marijine matere. Berila praznika nam govorijo o skrivnosti rojstva. V prvem berilu je čudovita prerokba preroka Miheja o Betlehemu, v katerem naj bi se po napovedi rodil Mesija. Ta bo, kakor pravi prerokba, potomec kralja Davida, ki je bil kakor bo Mesija iz Betlehema. Toda njegova podoba bo presegala meje človeškega: Njegov izhod je od nekdaj, se izgublja v davnih časih in prehaja v večnost.
V evangeliju po Mateju pa smo slišali pripoved o Jezusovem rojstvu. Toda pred tem je rodovnik, ki ga je evangelist postavil na začetek svojega evangelija kot uvod. Tudi v njem se zelo jasno pokaže Marijina vloga v zgodovini zveličanja, ki je popolnoma povezana s Kristusom, predvsem z njegovim učlovečenjem. 'Jakobu pa se je rodil Jožef, mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus.' (Mt 1.16). Pri rodovniku takoj opazimo prekinitev sheme, saj ne piše 'se mu je rodil' temveč' mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus'. V tem lahko opazimo lepoto Božjega načrta, ki s spoštovanjem človeškega spočne od znotraj ter iz ponižne Device iz Nazareta pride na dan, kot najlepši sad Njegovega stvariteljskega in odrešenjskega delovanja.

Tako lahko ponovno zremo Marijino mesto v zveličavnem Božjem načrtu, tistem načrtu, ki je zapisan v Pismu Rimljanom. Apostol Pavel namreč v dveh stavkih povzame onkraj zgodovinski pogled na človeško bivanje, v priliki o zveličanju, ki ima začetek in konec pri Bogu ter ima vzgib in jo vodi le Njegova ljubezen. Gre za Božji načrt, ves prežet z Božjo svobodo, ki pa pričakuje od človeške svobode bistveni prispevek; odgovor ustvarjenega bitja na Stvarnikovo ljubezen. In tukaj, v tem prostoru človeške svobode zaznamo navzočnost Device Marije, čeprav ni nikoli izrecno omenjena. Ona je namreč v Kristusu, prvina in zgled tistih, ki 'ljubijo Boga' (Rim 8,28). V Jezusovo v vnaprejšnjo odbranost je vključena tudi Marija, kakor tudi vsaka človeška oseba. V Sinovem 'Tukaj sem' je tudi Materin 'Tukaj sem', kakor tudi 'Tukaj sem' v Sinu posinovljenih Božjih otrok, torej vseh nas.

Naj vam Marija pomaga, da boste ponesli Kristusa v vaše družine, majhne domače cerkve in celice družbe, ki danes bolj kot kdaj koli potrebujejo zaupanje in pomoč bodisi na duhovnem kot na družbenem nivoju.

Pri branju Geneze lahko mislimo, kako je Bog bil neki čarovnik in je stvari naredil s čarobno paličico. To seveda ni res. Bog je ustvaril stvari in vsaki dal notranje zakone, da bi se lahko razvijale in dospele do polnosti. Gospod je stvarem vesolja dal samostojnost, ne pa neodvisnosti. Ker Bog ni čarovnik, je stvarnik. In ko šesti dan pride do stvarjenja človeka, temu da neko drugo avtonomijo, malo drugačno, a ne neodvisno: avtonomijo, ki je svoboda. Človeku pravi, naj gre naprej skozi zgodovino, naredi ga odgovornega za stvarstvo, tudi zato, da bi mu gospodoval, ga razvijal in tako prispel do polnosti časov. Polnost časov pa je bila tisto, kar je Bog imel v srcu: prihod njegovega Sina. Kajti Bog nas je vse v naprej določil, da bi bili podobni njegovemu Sinu. To je pot človeštva, je pot človeka. Bog je želel, da bi bili kot njegov Sin in da bi njegov Sin bil kot mi.

Današnji evangelij govori o Jezusovem rodovniku. Na tem seznamu so tako svetniki kot grešniki, a zgodovina se nadaljuje, ker je Bog hotel, da bi ljudje bili svobodni. Ko je človek zlorabil svojo svobodo, ga je Bog izgnal iz raja in mu dal obljubo; človek je šel iz raja z upanjem. Kot grešnik, a z upanjem. A ljudje ne hodijo sami, Bog hodi z njimi. Dal je namreč možnost izbire za čas, ne za trenutek. Je Bog časa, Bog zgodovine, je Bog, ki hodi s svojimi otroki, in to vse do polnosti časov, ko se njegov Sin učloveči. Bog hodi s pravičnimi in grešniki. Hodi z vsemi, da bi človek prispel do dokončnega srečanja z Njim.

Evangelij to stoletno zgodovino zaključi v majhni vasi z Jožefom in Marijo. Bog velike zgodovine je tudi v mali zgodovini, saj hoče z nami hoditi. Kot je dejal sv. Tomaž: Ne se prestrašiti pred velikimi stvarmi, ampak se tudi zavedati malih, to je božje. Bog namreč ni samo v velikih stvareh, ampak tudi v malih. Gospod, ki hodi z nami, je tudi Gospod potrpežljivosti. Božja potrpežljivost. Potrpežljivost, ki jo je imel z vsemi temi rodovi. Z vsemi temi osebami, ki so živele svojo zgodovino milosti in greha, je Bog potrpežljiv. Bog hodi z nami, saj želi, da vsi mi postanemo podobni njegovemu Sinu. In od takrat, ko nam je s stvarjenjem dal svobodo, ne neodvisnosti, pa vse do danes še naprej hodi.«

Tako torej prispemo do Marije. Danes se nahajamo v predsobi te zgodovine: Marijino rojstvo. Prosimo v molitvi, naj nam Gospod podeli edinost za skupno hojo in mir v srcu. To je milost današnjega dne: Danes lahko zremo v Marijo, majhno, sveto, brez greha, čisto, izbrano, da bo postala Mati Boga. Prav tako lahko zremo na dolgo zgodovino in se vprašamo: Kako pa jaz hodim skozi svojo zgodovino? Dopuščam, da Bog hodi z mano? Dopuščam, da On hodi z mano, ali pa hočem hoditi sam? Dopuščam, da me boža, mi pomaga, mi odpušča, me vodi naprej, da bi prispel v srečanje z Jezusom Kristusom? To bo konec naše poti: srečanje z Gospodom. Zastavimo si vprašanje: Dopuščam Bogu, da je z mano potrpežljiv? Ko tako zremo na to veliko zgodovino in tudi v ta majhni kraj, lahko slavimo Gospoda in ponižno prosimo, naj nam podari mir, tisti mir srca, ki nam ga lahko da samo On, ki nam ga daje smo takrat, ko mu dopustimo, da hodi z nami.