Branje šestega poglavja Janezovega evangelija, ki nas spremlja te nedelje med bogoslužjem, nas je vodilo od razmišljanja o čudežni pomnožitvi, med katero je pet ječmenovih hlebov in dve ribi zadostovalo, da se je pet tisoč mož nasitilo, do povabila, ki ga Jezus namenja tistim, ki jih je nasitil, naj delajo za jed, ki ostane za večno življenje. Želi jim pomagati razumeti globok pomen čudeža, ki ga je storil; da jih je s tem, ko je na čudežen način nasitil njihovo fizično lakoto, pripravljal sprejeti oznanilo, da je On kruh, ki je prišel iz nebes (prim. Jn 6,41) in ki dokončno nasiti. Tudi hebrejsko ljudstvo je imelo med svojo dolgo potjo po puščavi izkušnjo s kruhom iz nebes, mano, ki jih je ohranjala pri življenju vse do prihoda v obljubljeno deželo. Sedaj pa Jezus govori o sebi kot o resničnem kruhu, ki je prišel iz nebes, ki je sposoben ohranjati pri življenju, ne samo nekaj trenutkov ali pa del poti, temveč za vedno. On je hrana, ki daje večno življenje, saj je edinorojeni Božji Sin, ki je v Očetovem naročju in je prišel dati človeku življenje v polnosti ter ga uvesti v življenje Boga samega.

V hebrejski misli je bilo jasno, da je resnični kruh iz nebes, ki je hranil Izraela, Postava, Božja beseda. Izraelsko ljudstvo je z jasnostjo spoznalo, da je Tora, temeljni in trajni Mojzesov dar in da je osnovni element, po katerem so se razlikovali od drugih narodov ta, da so poznali Božjo voljo in torej pravo pot življenja. Sedaj Jezus, ki se je razodel kot kruh iz nebes, pričuje, da je on osebno, učlovečena Božja Beseda, po kateri lahko postane Božja volja človekova hrana, ki usmerja in vzdržuje bivanje.

Dvomiti v Jezusovo božanstvo, kakor so to storili Judje v današnjem evangeljskem odlomku, pomeni nasprotovati Božjemu delu. Oni so namreč trdili: Jožefov sin je. Poznamo njegovega očeta in mater! (prim. Jn 6,42). Niso šli onkraj njegovega zemeljskega izvora in so zato zavrnili, da bi ga sprejeli kot Božjo Besedo, ki je meso postala. Samo kogar je pritegnil Bog Oče, kdor ga posluša in se mu pusti poučiti, lahko veruje v Jezusa, ga sreča ter se hrani z Njim in tako ima življenje v polnosti, večno življenje.

V evharistiji se razodeva načrt ljubezni, ki vodi vso odrešenjsko zgodovino (prim. Ef 1,10; 3,8–11). V tej zgodovini se troedini Bog, ki je ljubezen sama (prim. Jn 4,7–8), v polnosti poveže z našim človeškim bivanjem. Pod podobama kruha in vina, pod katerima se nam Kristus daruje pri velikonočni gostiji (prim. Lk 22,14–20; 1 Kor 11,23–26), je navzoče Božje življenje, ki prihaja k nam in se nam podarja v zakramentalni podobi.

Ko je Gospod Jezus, ki je postal za nas hrana resnice in ljubezni, govoril o daru svojega življenja, nam je zagotovil: »Kdor jé od tega kruha, bo živel vekomaj«(Jn 6,51). »Kruh, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta« (Jn6,51). S temi besedami je Gospod pojasnil resnični pomen daru svojega življenja za vse ljudi. Govore nam tudi o notranjem sočutju, ki ga ima Gospod do vsakega človeka. Evangeliji pogosto poročajo o Jezusovem sočutju do ljudi, zlasti do trpečih in grešnikov (prim. Mt 20,34; Mr 6,34; Lk 19,41). Na zelo človeški način je Jezus izražal Božji zveličavni načrt za vsakega človeka, da bi dosegel resnično življenje. Vsako obhajanje evharistije zakramentalno aktualizira dar, ki ga je Jezus naklonil z darovanjem lastnega življenja na križu za nas in za ves svet. Hkrati nas Jezus v evharistiji naredi za pričevalce Božjega sočutja do vsakega brata in sestre. Tako se ob skrivnosti evharistije rojeva služba ljubezni do bližnjega, ki obstaja prav v tem, da v Bogu in z Bogom ljubim tudi sočloveka, ki ga sicer ne maram ali niti ne poznam. To pa je mogoče le iz notranjega srečanja z Bogom, srečanja, ki je postalo skupnost volje in sega prav do čustev. Tedaj se učim, da na sočloveka ne gledam več s svojimi očmi in čustvi, ampak z vidika Jezusa Kristusa.

Tako prepoznavam v ljudeh, ki jih srečujem, brate in sestre, za katere je Gospod dal svoje življenje in jim tako izkazal »ljubezen do konca« (Jn 13,1). Ko torej naša občestva obhajajo evharistijo, se morajo vedno bolj zavedati, da je Kristusova daritev namenjena vsem, zato evharistija v Kristusu spodbuja vsakega vernika, da tudi sam postane »razlomljen kruh« za druge in si prizadeva za bratski in pravičnejši svet.

Ko se priporočamo Devici Mariji, jo prosimo, naj nas vodi na srečanje z Jezusom, da bo naše prijateljstvo z Njim vedno močnejše. Prosimo jo, naj nas uvede v polno občestvo ljubezni s njenim Sinom, živim kruhom, ki je prišel iz nebes, da nas bo v globini našega bitja prenovil.«

Sveti Avguštin v svojem komentarju Janezovega evangelija razlaga: 'bili so daleč od tega nebeškega kruha in nesposobni začutiti lakoto po njem. Usta svojega srca so imeli bolna..., saj ta kruh zahteva lakoto notranjega človeka'(Pridige o Janezovem evangeliju, 26,1). Sveti Avguštin nadaljuje: 'Gospod je potrdil, da je kruh, ki je prišel z nebes ter nas pozval naj verujemo vanj. Jesti živi kruh namreč pomeni, verovati vanj. Kdor veruje, jé; na neviden način je nasičen, kakor je tudi na neviden način prerojen za bolj poglobljeno življenje, saj je prerojen od znotraj in v svoji najgloblji notranjosti postane novi človek'(ibid.).

Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to nedeljo se nadaljuje branje šestega poglavja Janezovega evangelija, v katerem Jezus potem, ko je storil velik čudež pomnožitve kruha, razloži množici pomen tega 'znamenja' (Jn 6, 41-51). Kakor je pred tem storil s Samarijanko, ko je izhajal iz izkušnje žeje in znamenja vode, tako tu Jezus izhaja iz izkušnje lakote in znamenja kruha, da bi razodel samega sebe ter povabil k veri Vanj.

Množica ga išče in posluša, saj je zaradi čudeža ostala navdušena, hoteli so ga postaviti za kralja. Ko pa Jezus začne trditi, da je On sam resnični kruh, se številni pohujšajo in začenjajo med sabo godrnjati: »Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« (Jn 6,42). Tedaj jim Jezus odgovori: »Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal«, in doda: »Kdor veruje, ima večno življenje« (vv. 44.47).

Ta Gospodova beseda nas začudi in nam da misliti. »Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal. Kdor veruje, ima večno življenje« (vv. 44.47). Ta beseda uvaja namreč v dinamiko vere, ki je odnos. Razmerje med človeško osebo in Osebo Jezusom, kjer ima odločilno vlogo Oče in seveda tudi Sveti Duh, ki ga tu predpostavljamo. Ni dovolj samo srečati Jezusa, da se veruje Vanj, ni dovolj brati Sveto pismo, evangelij, je sicer pomembno, a ni dovolj, biti navzoč pri kakšnem čudežu… Toliko oseb je bilo zelo blizu Jezusu, a mu niso verjele, še več, zaničevale so ga in obsodile. Sprašujem se zakaj to? Jih ni pritegnil Oče? To pa zato, ker je bilo njihovo srce zaprto za delovanje Božjega Duha. Bog oče nas vedno pritegne k Jezusu, mi se zapremo. Medtem pa vera kot seme v globini srca vzklije, ko pustimo, da nas Oče pritegne k Jezusu in gremo k njemu z odprtim srcem, z odprto dušo, brez predsodkov. Tedaj v njegovem obličju prepoznamo Božje obličje in v njegovih besedah Božjo Besedo, saj smo po Svetem Duhu vstopili v razmerje ljubezni in življenja, ki je med Jezusom in Bogom Očetom. Tu dobimo darilo, dar vere.

Tedaj lahko s takšno držo vere razumemo tudi pomen 'Kruha življenja', ki nam ga daje Jezus in o katerem takole pravi: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta« (Jn 6,51). V Jezusu, v njegovem 'mesu', torej v njem kot konkretnem človeku, je navzoča vsa Božja ljubezen, ki je Sveti Duh. Kdor se pusti pritegniti tej ljubezni, gre z vero k Jezusu in od Njega prejme življenje, večno življenje.

Tista, ki je na edinstven način živela to izkušnjo je Devica iz Nazareta, Marija, prva človeška oseba, ki je verjela Bogu ter sprejela Jezusovo meso. Učimo se od Nje, naše Matere, veselja in hvaležnosti za dar vere. Dar, ki ni 'zaseben', 'zasebna last' temveč za podelitev: »Je za življenje sveta!

Dragi bratje in sestre, dragi mladi Italijani, dober dan! V današnjem drugem berilu nam sv. Pavel namenja nujno povabilo: »Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve« (Ef 4,30). Toda, kako se žalosti Svetega Duha? Vsi smo ga prejeli s krstom in s birmo, zato je potrebno, da ne žalostimo Svetega Duha, živeti na način, ki je skladen s krstnimi obljubami, obnovljenimi med sveto birmo. Te obljube imajo dva vidika: odpoved zlu in pripadati dobremu.

Odpovedati se zlu pomeni, reči »ne« skušnjavam, grehu, satanu. Še bolj konkretno to pomeni reči »ne« kulturi smrti, ki se kaže v begu od resničnosti v lažno srečo, zaznamovano z lažjo, prevaro, krivičnostjo in zaničevanjem drugega. Vsemu temu se reče »ne«. Kako se temu reče? »Ne.« Novo življenje, ki nam je bilo dano v krstu in ima kot svoj vir Svetega Duha, zavrača vedenje, ki ga obvladujejo čustva ločitve in nesoglasja. Zaradi tega apostol Pavel opominja naj odstranimo iz svojega srca vsakršno ujedljivost, vsakršno besnenje, jezo, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred« (v. 31). Teh šest elementov ali nagnjenj, ki kalijo veselje Svetega Duha, zastrupljajo srce in vodijo v kletev proti Bogu in proti bližnjemu.

Vendar pa ne zadostuje ne delati hudo, da smo dobri kristjani. Potrebno je pripadati dobremu in delati dobro. Zato sv. Pavel nadaljuje: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu« (v. 32). Večkrat se zgodi, da slišimo nekatere, ki pravijo: »Nikomur ne delam nič hudega.« Misli, da je svetnik. Ne. Pa dobro, mu delaš? Koliko oseb ne počne nič hudega, pa tudi ne nič dobrega in zato njihovo življenje mineva v ravnodušnosti, v brezčutnosti, v mlačnosti. Taka drža je nasprotna evangeliju in je nasprotna tudi značaju vas mladih, ki ste že po naravi dinamični, zagreti in pogumni. To si zapomnite. Če si boste zapomnili: »Dobro je ne delati slabo, je slabo ne delati dobrega.« Ponovimo: »Dobro je ne delati slabo, je pa slabo ne delati dobro.«

Danes vas spodbujam, da postanete protagonisti v dobrem! Ne zadovoljite se s tem, da ne delate nič slabega, saj je vsak kriv za tisto dobro, ki bi ga lahko storil, pa ga ni. Ni dovolj ne sovražiti, potrebno je odpuščati; ni dovolj ne biti zagrenjen, potrebno je moliti za sovražnike; ni dovolj ne biti vzrok za ločitev, potrebno je prinašati mir tja, kjer ga ni; ni dovolj ne govoriti slabo o drugih, potrebno je prekiniti to, če slišimo slabo govoriti o drugem. Ustaviti govorice. To pomeni delati dobro. Če se ne upremo zlu, ga z molkom množimo. Potrebno je posredovati tam, kjer se širi zlo, kajti zlo se širi tam, kjer ni smelih kristjanov, ki se mu uprejo z dobrim in ki hodijo, kot opominja sv. Pavel, v dejavni ljubezni.

Angel Gospodov, nedelja, 8. avgust 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju današnjega bogoslužja Jezus nadaljuje s pridigo ljudem, ki so videli čudež pomnožitve kruha! Te osebe je povabil, da bi napravile kvalitetni preskok. Potem ko je naprej omenjal mano, s katero je Bog hranil očete na dolgi poti skozi puščavo, sedaj uporabi simbol kruha za sebe samega. Jasno pravi: »Jaz sem kruh življenja« (Jn 6,48).

Toda, kaj pomeni »kruh življenja«? Za življenje je potreben kruh. Kdor je lačen, ne prosi za izbrana in draga jedila, temveč prosi kruh. Kdor je brez službe, ne zahteva ogromne plače, temveč »kruh« zaposlitve. Jezus se razodeva kot kruh, torej kot bistven in potreben za vsakdanje življenje. Brez Njega stvari ne delujejo. Ne kruh med tolikimi drugimi, temveč kruh življenja. Z drugimi besedami, mi brez Njega, bolj da bi živeli, životarimo. Kajti samo On nam hrani dušo, samo On nam odpušča tisto zlo, ki se ga sami ne uspemo znebiti, samo On nam da čutiti, četudi nas vsi razočarajo, da smo ljubljeni. Samo On nam da moč ljubiti in samo On nam da moč odpuščati v težavah. Samo On da srcu tisti mir, ki ga le-to išče. Samo Jezus da življenje za vedno, ko se življenje tu spodaj konča. On je življenjsko potreben kruh.

Jaz sem kruh življenja. Ostanimo pri tej lepi podobi Jezusa. Lahko bi napravil razmišljanje, predstavitev, kajti – kot vemo – Jezus govori v prilikah, a v tem stavku: »Jaz sem kruh življenja«, v resnici povzame vso svojo bit in vse svoje poslanstvo. Jaz sem kruh življenja. To bo v polnosti vidno na koncu v zadnji večerji. Jezus ve, da ga Oče ne prosi samo, da ljudem da jesti, ampak da jim da samega sebe, da razlomi samega sebe, svoje življenje, svoje meso, svoje srce, da bi mi lahko imeli življenje. Te Gospodove besede prebudijo v nas čudenje nad darom Evharistije. Nihče na tem svetu, pa naj še tako ljubi drugo osebo, ne more postati hrana zanjo. Bog je to naredil in to dela za nas. Ponovno si prebudimo to začudenje. To storimo s češčenjem Kruha življenja, kajti češčenje napolni življenje z začudenjem.

V evangeliju pa kljub temu, da so ljudje začudeni, se pohujšajo, pretrgajo svoja oblačila. Mislijo si: »Tega Jezusa mi poznamo, poznamo njegovo družino, kako more zdaj govoriti: 'Sem kruh, ki je prišel iz nebes‹« (prim. vv. 41-42). Tudi mi se morda pohujšujemo, saj bi bilo bolj udobno imeti Boga, ki je v nebesih in se ne vmešava v naše življenje, medtem ko mi lahko vodimo dogodke tu spodaj. Pa vendar Bog je postal človek, da bi vstopil v konkretnost sveta, da bi vstopil v našo konkretnost. Bog je postal človek zame, zate, zate, za vse nas, da bi vstopil v naše življenje. Zanima se za vse v našem življenju. Pripovedujemo mu lahko o čustvih, o delu, o dnevu, o bolečinah, o stiskah, o katerikoli stvari. Lahko mu rečemo vse, ker Jezus si želi te domačnosti z nami. Kaj pa si ne želi? Ne želi si biti zmanjšan na prilogo, – torej On, ki je kruh – biti prezrt in odstavljen ali biti poklican, ko ga potrebujemo.

Jaz sem kruh življenja. Vsaj enkrat na dan se zberemo, da skupaj pojemo hrano, morda za večerjo v družini po dnevu polnem dela in študija. Lepo bi bilo, preden razlomimo kruh, povabiti Jezusa, kruh življenja in ga s preprostostjo prositi, da blagoslovi to, kar smo storili in to, česar nismo uspeli narediti. Povabimo ga na dom, molimo »po domače«. Jezus bo tako pri mizi z nami in nahranjeni bomo s še večjo ljubeznijo.

Devica Marija, v kateri je Beseda postala meso, naj nam pomaga dan za dnem rasti v prijateljstvu z Jezusom, kruhom življenja.

Dominik se je rodil v Španiji, v mestu Caleruega, okrog leta 1170. Pripadal je plemeniti družini iz Stare Kastilje in se je s podporo strica duhovnika izobraževal na znameniti sholi v Palenciji. Že zgodaj se je odlikoval po zanimanju za študij Svetega pisma in po ljubezni do ubogih, tako da je celo prodal knjige, ki so bile v tistih časih dragocena dobrina, da bi z izkupičkom pomagal žrtvam pomanjkanja.

Uboštveni red
Dominiku Guzmanu so se pozneje pridružili še drugi možje, ki jih je privlačilo isto hrepenenje. Tako se je postopno od začetkov v Toulousu začel oblikovati red pridigarjev. Dominik je v popolni pokorščini napotkom papežev svojega časa Inocenca III. in Honorija III. sprejel starodavno Vodilo sv. Avguština in ga prilagodil zahtevam apostolskega življenja. Te so njega in njegove tovariše pošiljale oznanjevat tako, da so hodili iz kraja v kraj in se potem vračali v svoje samostane, ki so bili kraji študija, molitve in skupnega življenja. Na poseben način je Dominik hotel poudariti dve vrednoti, ki se jima ni smel odreči, če je hotel, da bi bilo poslanstvo evangelizacije uspešno: skupno življenje v uboštvu in študij.

Predvsem so se Dominik in bratje pridigarji predstavili kot uboštveni red, to je brez obsežnih posestev, ki bi jih bilo treba upravljati. To jih je naredilo bolj odprte za študij in popotno pridiganje in je bilo konkretno pričevanje za ljudi. Notranje vodstvo dominikanskih samostanov in provinc se je oblikovalo po sistemu kapitljev, ki so izbirali lastne predstojnike, ki so jih potem potrjevali višji predstojniki. Ta organizacija je torej spodbujala bratsko življenje in odgovornost vseh članov skupnosti ter zahtevala trdno osebno prepričanje. Opredelitev za takšen sistem se je rodila prav iz dejstva, da so morali dominikanci kot znanilci resnice o Bogu živeti v skladu s tem, kar so oznanjali. Resnica, ki so jo študirali in podelili v ljubezni z brati, je najgloblji temelj veselja. Bl. Jordan Saški pravi o sv. Dominiku: »Vsakega človeka je sprejemal v veliki objem ljubezni, in ker je ljubil vse, so ga vsi imeli radi. Postavil si je osebno pravilo, da se bo veselil z veselimi in jokal z jokajočimi« (Libellus de principiis Ordinis Praedicatorum autore Iordano de Saxonia, ed. H.C. Scheeben,

Pismo njegove svetosti papeža Frančiška
patru Gerardu Franciscu Timonerju OP,
Generalnemu magistru Reda pridigarjev
za 800-letnico smrti sv. Dominika iz Caleruege
Praedicator Gratiae: med nazivi, ki jih pripisujejo sv. Dominiku, zaradi svojega soglasja s karizmo in poslanstvom reda, ki ga je ustanovil, izstopa naziv »Pridigar milosti«. V tem letu, ko obhajamo osemsto letnico smrti sv. Dominika, se z veseljem pridružujem bratom pridigarjem v zahvaljevanju za duhovno rodovitnost te karizme in poslanstva, ki jo vidimo v bogati raznolikosti dominikanske družine, kakor je rasla skozi stoletja. Svoje molitvene pozdrave in dobre želje namenjam vsem članom te velike družine, ki zaobjema kontemplativno življenje in apostolska dela svojih redovnic, svojih duhovniških in laiških bratovščin, svojih svetnih inštitutov in svojih mladinskih gibanj.

V Apostolski spodbudi Veselite in radujte se sem izrazil svoje prepričanje, da je »vsak svetnik neko poslanstvo; to je Očetov načrt, o katerem mora razmišljati in ga udejanjiti kot naročilo evangelija v določenem zgodovinskem času« (št. 19). Dominik je na nujno potrebo svojega časa odgovoril ne samo s prenovljenim in odmevnim oznanjevanjem evangelija, ampak tudi, kar je enako pomembno, s prepričljivim pričevanjem svojih povabil k svetosti v živem občestvu Cerkve. V duhu vsake pristne reforme se je skušal vrniti k uboštvu in preprostosti krščanske skupnosti začetkov, ki je bila zbrana okoli apostolov in zvesta njihovemu oznanjevanju (prim. Apd 2,42). Istočasno ga je njegova gorečnost za zveličanje duš vodila k oblikovanju skupine predanih pridigarjev, katerih ljubezen do svetih strani in celovitost življenja bi lahko razsvetlila misli in ogrela srca z resnico Božje besede, ki podarja življenje.

V našem času, za katerega so značilne epohalne spremembe in novi izzivi za evangelizacijsko poslanstvo Cerkve, lahko Dominik služi kot navdih za vse krščene, ki so kot misijonski učenci poklicani, da gredo na vsa »obrobja« našega sveta z lučjo evangelija in usmiljene Kristusove ljubezni. Ko je papež Benedikt XVI. govoril o trajnih časnih linijah vizije in karizme sv. Dominika, nas je spomnil, da mora »v srcu Cerkve vedno goreti misijonski ogenj« (Splošna avdienca, 3. februarja 2010).

Veliki Dominikov poklic je bilo oznanjevati evangelij usmiljene Božje ljubezni v vsej njegovi odrešilni resnici in zveličavni moči. Kot študent v Palenciji je prišel do tega, da je cenil neločljivost vere in ljubezni, resnice in ljubezni, celovitosti in sočutja. Kot nam pripoveduje blaženi Jordan Saški, je Dominik, ganjen od velikih množic, ki so trpele in umirale med veliko hudo lakoto, prodal svoje dragocene knjige in z zgledno ljubeznivostjo postavil razdelilnico miloščine, kjer so lahko dajali jesti revežem (Libellus, 10). Njegovo pričevanje Kristusovega usmiljenja in njegova želja, da bi njegov ozdravljajoči balzam prinašal vsem, ki so živeli v materialni in duhovni revščini, so potem navdihnili ustanovitev vašega reda in oblikovali življenje in apostolat neštetih dominikancev v različnih časih in krajih. Enotnost resnice in ljubezni sta morda svoj najvišji izraz našli v dominikanski šoli v Salamanki, zlasti v delu fra. Francisca de Vitoria, ki je predložil okvir mednarodnega prava, ki temelji na splošnih človekovih pravicah. To pa je dalo filozofsko in teološko podlago junaškim prizadevanjem za obrambo dostojanstva in pravic domačih ljudstev bratov Antonia Montesinosa in Bartolomea de Las Casasa v Amerikah, ter Dominga de Salazarja v Aziji.

Evangeljsko sporočilo o našem neodtujljivem človeškem dostojanstvu Božjih otrok in članov ene same človeške družine danes izziva Cerkev h krepitvi vezi družbenega prijateljstva, preseganju krivičnih gospodarskih in političnih struktur ter k delu za celosten razvoj vsakega posameznika in ljudstva. Zvesti Gospodovi volji in navdihnjeni od Svetega Duha so tisti, ki sledijo Kristusu, poklicani, da sodelujejo pri vsakem prizadevanju, da bi rodili »nov svet, kjer smo vsi bratje, kjer je prostor za vsakega izgnanca iz naše družbe, kjer sijeta pravičnost in mir« (Vsi smo bratje, 278). Naj bo Red pridigarjev kakor takrat tudi sedaj v prvih vrstah prenovljenega oznanjevanja evangelija, sposoben nagovarjati srca moških in žensk našega časa ter prebuditi v njih žejo po prihodu Kristusovega kraljestva svetosti, pravičnosti in miru!

Gorečnost sv. Dominika za evangelij in njegova želja po pristno apostolskem življenju sta ga vodili, da je poudaril pomen življenja v skupnosti. Blaženi Jordan Saški nam ponovno pripoveduje, da je Dominik pri ustanavljanju vašega reda pomenljivo izbral, »naj ga ne kličejo vice-prior, ampak Fra Dominik (prim. Libellus, 21). Ideal bratstva je dobil izraz v vključujoči obliki vodenja, pri katerem so v procesu razločevanja in sprejemanja odločitev preko sistema kapitljev na vseh ravneh sodelovali vsi, v skladu s svojimi vlogami in oblastjo. Ta »sinodalni« proces je Redu omogočil, da je svoje življenje in svoje poslanstvo prilagodil spreminjajočim se zgodovinskim okoliščinam in obenem ohranil svojo bratsko občestvo. Pričevanje evangeljskega bratstva kot preroška priča končnega Božjega načrta v Kristusu za spravo v edinosti celotne človeške družine ostaja temeljna prvina dominikanske karizme in steber prizadevanja Reda za pospeševanje prenove krščanskega življenja in širjenje evangelija v sedanjem času.

Skupaj s sv. Frančiškom Asiškim je sv. Dominik razumel, da oznanjevanje evangelija verbis et exemplo vključuje rast celotne cerkvene skupnosti v bratski edinosti in misijonskem učenčevstvu. Dominikanska karizma pridiganja se je kmalu razvila v ustanovitev različnih vej velike dominikanske družine, ki je zaobjela vse življenjske stanove v Cerkvi. V naslednjih stoletjih je dobila zgovoren izraz v spisih sv. Katarine Sienske, v slikah blaženega fra Angelica, v dobrodelnosti sv. Roze iz Lime, blažene Giovanne Macias in sv. Marjete iz Castella. Tako tudi v naših časih še naprej navdihuje delo umetnikov, učenjakov, učiteljev in komunikatorjev. V tem letu obletnice ne moremo, da se ne bi spomnili tistih članov dominikanske družine, katerih mučeništvo je bilo samo po sebi močna oblika pridiganja. Ali neštetih mož in žena, ki so s posnemanjem preprostosti in sočutja sv. Martina Porresa prinašali evangeljsko veselje na obrobja družbe in našega sveta. Tukaj posebej mislim na tiho pričevanje na tisoče dominikanskih tretjerednikov in članov Dominikanskega mladinskega gibanja, ki odsevajo pomembno in dejansko nepogrešljivo vlogo laikov pri delu evangelizacije.

V jubileju rojstva sv. Dominika za večno življenje bi rad na poseben način izrazil hvaležnost bratom pridigarjem za izjemen prispevek k oznanjevanju evangelija s teološkim raziskovanjem skrivnosti vere. Ko je Dominik poslal prve brate na novo nastale evropske univerze, je priznal, kako pomembno je bodočim pridigarjem dati zdravo in trdno teološko izobrazbo, ki temelji na Svetem pismu, spoštuje vprašanja, ki jih postavlja razum in je pripravljena na discipliniran in spoštljiv dialog v službi Božjega razodetja v Kristusu. Intelektualni apostolat Reda, njegove številne šole in visokošolski inštituti, njegovo negovanje svetih znanosti in njegova navzočnost v svetu kulture, so spodbujali srečevanje med vero in razumom, gojili življenjsko moč krščanske vere in spodbujali poslanstvo Cerkve pri privabljanju misli in src h Kristusu. Tudi v tem pogledu lahko samo ponovim svojo hvaležnost za zgodovino Reda v službi Apostolskega sedeža, ki sega do samega Dominika.

Med obiskom Bologne pred petimi leti sem bil blagoslovljen s tem, da sem mogel nekaj trenutkov preživeti v molitvi pred grobom sv. Dominika. Posebej sem molil za Red pridigarjev, za njegove člane prosil milost vztrajnosti v zvestobi njihovi ustanovni karizmi in sijajnemu izročilu, katerega dediči so. Ko sem se svetniku zahvaljeval za vse dobro, ki ga njegovi sinovi in hčere delajo v Cerkvi, sem kot za poseben dar prosil za znatno povečanje duhovniških in redovniških poklicev.

Naj obhajanje jubilejnega leta razlije obilje milosti na brate pridigarje in na celotno dominikansko družino ter vzpostavi novo pomlad evangelija. Z veliko ljubeznijo vse, ki bodo sodelovali pri jubilejnih slavjih, izročam ljubeči priprošnji Rožnovenske Matere Božje in vašega očeta sv. Dominika, ter iz vsega srca podeljujem svoj apostolski blagoslov kot znamenje modrosti, veselja in miru v Gospodu.