Sv. Hieronim pravi: »Življenje evangelija navzven, je z enim očesom vedno na revežu.« Sv. Avguštin nadaljuje: »Zmernost pri uporabi dovoljenih stvari, kot na primer hrana, je zato, da se naučimo vzdržati se tistih nedovoljenih.« Sv. Ciril Aleksandrijski dodaja: »Evangelij uvaja pozitivno pravičnost, pri kateri pa je potrebno, da sodeluje tudi Kristus.« Teodoret iz Cira pravi: »Duhovno zdravje ozdravlja slabost in ustvarja preprosto in Bogu všečno dobrino.« Sv. Hieronim pravi, da »se zdravljenje ran greha lahko začne že v tem življenju.«

Ambroziaster pravi, da je »Pavel izkusil človeški strah, ko so ga zaradi pridiganja bili ali preganjali. Če je pridiganje utemeljeno na človeškem razmišljanju in na govorniški veščini, pogosto slabši dokaz povozi boljšega in tako dobi pridigar priložnost, da se začne bahati z lastnim uspehom.« Sv. Avguštin pravi, da so »lažni preroki v težavah pred učlovečeno besedo in gluhi na vzvišen nauk« »tistega, v katerem Bog uresničuje zveličanje po križu in vstajenju. Vera se ne porodi iz filozofije in govorništva, temveč iz Božje moči.«

Origen pravi: »Kakor sol obvaruje meso pred razkrajanjem, tako imajo Kristusovi učenci v sebi sposobnost, da se ohranijo.« Sv. Hilarij iz Poitiersa in Kromacij Oglejski zato pravita, da »učenci ne smejo zapraviti tega dobrega okusa.« Kromacij Oglejski nadaljuje: »Tisti, ki so bili poučeni v veri in nebeški modrosti morajo temu ostati zvesti do konca, če ne, postanejo zaradi hudičeve izdaje neslani, plehki.« »Njihova naloga je«, kot dodaja sv. Janez Krizostom, »povrniti vsemu ustvarjenemu redu izvirno dobroto, ki je zaradi greha podrvžena pokvarjenosti.« Ciril Aleksandrijski nadalje razlaga: »Jezus misli s soljo na tisto dušo, ki se je nasitila z apostolsko besedo. Ko je bila le-ta posejana v naše duše, je namreč omogočila besedi modrosti, da je začela v nas prebivati.« Sv. Janez Krizostom nadaljuje svoje razmišljanje o pokvarjenosti: »Bistvo ljudi je zaradi greha postalo plehko in pokvarjeno. Ko postanejo sol in s tem zemlji ohranjajo okus, učenci odsevajo razsvetljenje Boga v svet preko luči njegove resnice.« »Jezusovi učenci so luč sveta zato, ker jih je osvetlil Bog, ki je resnična in večna luč«, pritrjuje Janezu Krizostomu Kromacij Oglejski. Teodor iz Mopsuestije pravi, da je »vse, kar pripada svetu, bolj podobno merniku kot pa svetilniku«, »ker je skromno pred Bogom in bogato na zemlji«, doda sv. Janez Krizostom. Neznani pisec pa vse to naobrne na »voditelja Cerkve, ki mora biti bogat v vsaki kreposti«.

 

 

»Vi ste sol zemlje, vi ste luč sveta.«
Papež Benedikt XVI. v okrožnici Ljubezen v resnici piše: »Zaradi tesne povezanosti z resnico lahko prepoznavamo ljubezen kot pristen izraz človečnosti in temeljno sestavino v človeških odnosih, tudi javnih. Ljubezen blesti in jo lahko pristno živimo samo v resnici. Resnica je luč, ki daje ljubezni smisel in vrednost. To je hkrati luč razuma in vere, po kateri razumnost prihaja do naravne resnice in nadnaravne ljubezni: v njej dojema pomen podaritve, sprejemanja in občestvenosti« (Benedikt XVI., Okrožnica Ljubezen v resnici 3).

»Vi ste sol zemlje, vi ste luč sveta.«
Pogosto obvelja mnenje, da razvoj in z njim povezani družbenogospodarski ukrepi zahtevajo le to, da jih uresničujemo skupaj. To skupno delovanje pa je treba usmerjati, kajti »vsaka družbena dejavnost sloni na nekem nauku«. Spričo večplastnosti vprašanja je jasno, da je treba delo različnih strok med seboj usklajevati. Ljubezen ne izključuje znanja, saj ga celo zahteva, pospešuje in od znotraj poživlja. Znanje ni nikoli zgolj plod inteligence, razmišljanja. Lahko ga seveda zožimo na račun in na poskus, a če naj bo modrost, sposobna usmerjati človeka k luči prvega načela in zadnjega smotra, mora biti »začinjeno« s »soljo« ljubezni. Delo brez znanja je slepo, znanje brez ljubezni pa jalovo« (Benedikt XVI. Okrožnica Ljubezen v resnici 30).

Sveti oče je v pismu škofom, duhovnikom, posvečenim osebam in vernim laikom katoliške Cerkve na Kitajskem zapisal: »Katoliška Cerkev na Kitajskem je kot majhna čreda navzoča in delujoča med neizmerno številnim kitajskim ljudstvom. Kako opogumljajoče in izzivalne so zate Jezusove besede: »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo (Lk 12,32), kajti vi ste: »Vi ste sol zemlje...vi ste luč sveta« zato naj: »Takó vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«

Sveti oče Benedikt XVI. je takole nagovoril med splošno avdienco zbrane ob praznovanju petdesete obletnice Slovenika: »Lepo pozdravljam vse, ki ste prišli k praznovanju petdesete obletnice Papeškega slovenskega zavoda v Rimu. Skupaj z vami, dragi prijatelji, se veselim obilnih sadov, ki jih je Bog po tej ustanovi podelil Cerkvi na Slovenskem in drugod. Vse, ki danes tvorite skupnost »Slovenika«, spodbujam, da si dosledno prizadevate za rast v modrosti in v sleherni kreposti, da boste resnično sol zemlje in luč sveta. Slovenija in ves svet potrebujeta modrih, pogumnih in zvestih pričevalcev za Kristusa! Ob tej slovesni priložnosti vam prav rad podelim apostolski blagoslov!« (Splošna avdienca 24. november 2010).

Angelus, 6. februar 2011
»Dragi bratje in sestre, v evangeliju današnje nedelje, Gospod Jezus reče svojim učencem: »Vi ste sol zemlje...vi ste luč sveta« (Mt 5,13.14). Preko teh pomensko bogatih podob jim želi nakazati pomen njihovega poslanstva ter njihovega pričevanja. Sol v kulturi bližnjega vzhoda ima različne pomene, kot je zaveza, solidarnost, življenje in modrost. Luč je prvo delo Boga Stvarnika in vir življenja. Psalmist Božjo Besedo primerja z lučjo: »Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč moji stezi« (Ps 119, 105). Med današnjo božjo besedo je prerok Izaija dejal: »če daješ lačnemu, kar imaš sam rad, in sitiš revežu grlo, bo vzšla v temi tvoja luč in tvoja temina bo kakor poldan« (Iz 58,10). Modrosti se torej pripiše ugodne učinke soli in luči. Gospodovi učenci so namreč poklicani, da dajo svetu nov »okus« in ga zaščitijo pred propadanjem z Božjo modrostjo, ki odseva na Sinovem obličju, saj je On: »resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka« (Jn 1,9). Združeni z njim lahko kristjani razširjajo med temino ravnodušnosti in sebičnosti luč Božje ljubezni, resnične modrosti, ki daje smisel človeškemu bivanju in delovanju.«

Slovenske romarje iz Vrhnike je Benedikt XVI. takole pozdravil: »Lepo pozdravljam romarje iz Vrhnike v Sloveniji! Naj vam bo to vaše romanje v pomoč, da boste v skladu z evangelijem, ki smo ga poslušali danes pri sveti maši, vedno bolj postajali sol zemlje in luč sveta. Naj bo z vami moj blagoslov!«

Angel Gospodov, nedelja, 9. februar 2014

V evangeliju današnje nedelje, ki je takoj za Blagri, Jezus pravi svojim učencem: 'Vi ste sol zemlje... Vi ste luč sveta' (Mt 5,13.14.) To nas malo začudi, če pomislimo, koga je imel Jezus pred sabo, ko je izrekel te besede. Kdo so pravzaprav bili ti učenci? Bili so ribiči, preprosti ljudje... Toda Jezus jih gleda z Božjimi očmi. Njegovo trditev razumemo kot nekaj, kar izhaja iz Blagrov. Jezus namreč hoče reči: če boste ubogi v duhu, če boste krotki, če boste čistega srca, če boste usmiljeni.. boste sol zemlje in luč sveta.

Da bolje razumemo podobi soli in luči, moramo vedeti, da je bilo po judovski postavi predpisano dati nekaj soli na vsako daritev namenjeno Bogu kot znamenje zaveze. Luč pa je bila za Izrael simbol mesijanskega razodetja, ki slavi zmago nad temo poganstva. Kristjani, novi Izrael torej prejmejo poslanstvo za vse ljudi, da z vero in karitativno ljubeznijo morejo dajati smer, posvetiti in napraviti rodovitno vse človeštvo. Vsi mi krščeni smo učenci in misijonarji ter poklicani, da postanemo v svetu živ evangelij. S svetim življenjem bomo namreč dali 'okus' v različnih okoljih ter jih obvarovali propadanja, kakor to stori sol. S pričevanjem pristne karitativne ljubezni pa jim bomo prinašali Kristusovo luč. Toda, če kristjani izgubimo okus in s tem ugasnemo našo navzočnost kot sol in luč, izgubimo učinkovitost. Kristjan mora biti svetla osebnost, tista, ki prinaša luč in daje luč. Luč, ki pa ni njegova, temveč je Božji dar, Jezusov dar.

Papež Frančišek je navezujoč se na to, kar je izrekel, vzpostavil dialog z verniki na Trgu sv. Petra. »Sedaj bi vas rad vprašal, kako hočete vi živeti? Kot prižgana svetilka ali kot ugasla svetilka? Prižgana ali ugasla? Tu zgoraj ne slišim dobro. Kako?« »Prižgana!« »Prižgana svetilka, ja. In prav Bog je tisti, ki nam da to luč in mi jo dajemo drugim. Prižgana svetilka! To je krščanska poklicanost.«

Dragi bratje in sestre, dober dan. Bogoslužje nam na te nedelje predlaga tako imenovani Govor na gori iz evangelija po Mateju. Potem ko je prejšnjo nedeljo predstavilo Blagre, danes izpostavlja Jezusove besede, ki opisujejo poslanstvo njegovih učencev v svetu (prim. Mt 5.13-16). Uporablja prispodobi soli in luči in njegove besede so namenjene učencem vseh časov, torej tudi nam.

Jezus nas vabi, da smo odsev njegove luči in sicer preko pričevanja dobrih del. Pravi: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16). Te besede namreč poudarjajo, da smo prepoznavni kot resnični učenci Njega, ki je Luč sveta, ne po besedah temveč po svojih delih. Dejansko in predvsem naše obnašanje v dobrem in v zlu zapušča v drugih znamenje. Imamo torej nalogo in odgovornost glede prejetega daru. Torej luč vere, ki je v nas po Kristusu in po delovanju Sveta Duha, ne smemo zadrževati, kot da je naša lastnina. Poklicani smo namreč, da zasveti svetu, da jo podarimo drugim preko dobrih del. In kako zelo potrebuje svet luč evangelija, ki preoblikuje, ozdravlja in zagotavlja zveličanje tistemu, ki jo sprejme! To luč moramo prinašati s svojimi dobrimi deli.

Luč naše vere s podarjanjem ne ugasne, ampak se okrepi. Lahko pa pojenja, če je ne hranimo z ljubeznijo in deli dejavne ljubezni. Tako se podoba luči sreča s podobo soli. Evangeljski odlomek namreč pravi, da smo kot Kristusovi učenci tudi »sol zemlje« (v. 13). Sol je element, ki poleg tega, da daje okus tudi ohranja hrano pred spreminjanem in kvarjenjem, torej v Jezusovem času še ni bilo hladilnikov. Zato je poslanstvo kristjanov v družbi, dati z vero in ljubeznijo, ki nam ju je Kristus podaril, okus življenju ter hkrati ne dopustiti, da pridejo blizu okužujoči črvi sebičnosti, nevoščljivosti, opravljanja in tako naprej. Ti črvi kvarijo tkivo naših skupnosti, ki pa bi morale nasprotno zasvetiti kot kraji sprejemanja, solidarnosti in sprave. Da bi izpolnili to poslanstvo, pa je potrebno, da smo mi prvi osvobojeni pokvarljive izrojenosti vpliva posvetnosti, ki je nasprotna Kristusu in evangeliju. To očiščevanje pa se nikoli ne konča, potrebno ga je vsak dan opravljati.

Vsakdo od nas je poklican biti luč in sol v svojem okolju vsakdanjega življenja in vztrajati v nalogi pri prenavljanju človeške realnosti v duhu evangelija ter v luči Božjega kraljestva. Naj nam bo vedno v pomoč varstvo Svete Marije, prve Jezusove učenke in zgled vernikom, ki vsak dan zgodovine živijo svojo poklicanost in poslanstvo. Naša mati naj nam pomaga, da se bomo vedno pustili Gospodu očistiti ter razsvetliti in bomo tudi mi postali »sol zemlje« ter »luč sveta«.

Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeliju (prim. Mt 5,13-16) Jezus pravi svojim učencem: »Vi ste sol zemlje… Vi ste luč sveta« (v. 13.14). Uporablja simbolično govorico, da bi nakazal tistim, ki nameravajo hoditi za njim nekatere kriterije, kako živeti svojo navzočnost in pričevanje v svetu.

Prva podoba: sol. Sol je element, ki da okus in ki ohrani in obvaruje hrano, da se ne pokvari. Učenec je torej poklican, da drži daleč od družbe nevarnost, razjedajoče črve, ki onesnažujejo življenje ljudi. Gre za to, da se upremo moralnemu propadanju, grehu s pričevanjem vrednot poštenosti in bratstva, ne da bi pri tem zapadli v posvetno laskanje stremuštva, moči in bogastva. Učenec je sol takrat, ko se kljub vsakodnevnim polomom dviga iz prahu lastnih napak, ki jih imamo vsi, pogumno in potrpežljivo znova začenja in vsak dan išče dialog in srečanje z drugimi. Učenec je sol takrat, ko ne išče soglašanja ali aplavza, ampak si prizadeva s svojo ponižno in konstruktivno navzočnostjo v zvestobi Jezusovih naukov, ki je prišel na svet, ne zato, da bi mu stregli, ampak da bi stregel. In takšno držo tako zelo potrebujemo.

Druga podoba, ki jo Jezus predlaga svojim učencem je (podoba) luči: »Vi ste luč sveta«. Luč razžene temino in omogoča, da vidimo. Jezus je luč, ki je pregnala temo, a ta še ostaja na svetu in v posameznih osebah. Kristjanova naloga je razgnati (temo) tako, da odseva Kristusovo luč in oznanja njegov evangelij. Gre za žarenje, ki lahko prihaja iz naših besed, predvsem pa mora izhajati iz naših »dobrih del« (v. 16). Učenec in krščanska skupnost sta luč sveta tedaj, ko usmerjata druge k Bogu ter vsakemu pomagata okušati njegovo dobroto ter njegovo usmiljenje. Učenec je luč takrat, ko zna živeti svojo vero tudi zunaj zaprtih prostorov, ko prispeva k odpravljanju predsodkov, odpravljanju obrekovanj in omogoča, da vstopi luč resnice v grešna stanja hinavščine in laži. Biti luč. Toda to ni moja luč, ampak je Jezusova luč. Mi smo orodje, da Jezusova luč pride do vseh.

Jezus nas vabi, da se naj ne bojimo živeti v svetu, četudi v njem včasih naletimo na stanje sporov in greha. Pred nasiljem, krivičnostjo in zatiranjem se kristjan ne sme zapreti sam vase ali se skriti na varno za svojo ograjo, tudi Cerkev se ne sme zapreti sama vase, ne sme zapustiti svojega poslanstva evangeliziranja in služenja. Jezus je med zadnjo večerjo prosil Očeta, da ne odvzame učencev iz sveta, ampak naj jih pusti tam, v svetu in obvaruje pa naj jih duha sveta. Cerkev se z velikodušnostjo in nežnostjo troši za male in revne, to ni duh sveta, ampak luč in sol. Cerkev posluša krik zadnjih in izključenih, saj ve, da je skupnost, ki roma in je kot takšna poklicana nadaljevati v zgodovini zveličavno navzočnost Jezusa Kristusa.

Sveta Devica naj nam pomaga, da bomo sredi ljudi sol zemlje in luč sveta in bomo z življenjem ter z besedo vsem prinašali blagovest Božje ljubezni.

Juba, homilija, nedelja, 5. februar 2023
Besede, ki jih je apostol Pavel namenil skupnosti v Korintu v drugem berilu, bi danes rad posvojil in jih ponovil pred vami: »Ko sem jaz prišel k vam, nisem prišel zato, da bi vam z vzvišenostjo besede ali modrosti oznanjal Božjo skrivnost. Sklenil sem namreč, da med vami ne bom vedel za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer križanega« (1 Kor 2,1-2). Da, Pavlova bojazen je tudi moja, ko sem tukaj z vami v imenu Jezusa Kristusa, Boga ljubezni, Boga, ki je uresničil mir s svojim križem; Jezusa, križanega Boga za vse nas; Jezusa, križanega v tistem, ki trpi; Jezusa, križanega v življenju tolikih med vami, v mnogih ljudeh te države. Prihajam k vam, da bi vam oznanil Njega, da vas potrdim v Njem, saj je oznanilo Kristusa oznanilo upanja. On namreč pozna bridkosti in pričakovanja, ki jih nosite v srcu, veselje in napore, ki zaznamujejo vaša življenja, temo, ki vas mori in vero, ki jo kot pesem v noči dvigate k Nebu. Jezus vas pozna in vas ljubi. Če torej ostajamo v Njem, se nam ni treba bati, saj se bo tudi za nas vsak križ spremenil v vstajenje, vsaka žalost v upanje in vsaka žalostinka v ples.

Rad bi se torej nekoliko zadržal pri besedah življenja, ki nam jih je naš Gospod Jezus danes namenil v evangeliju: »Vi ste sol zemlje […]. Vi ste luč sveta« (Mt 5,13.14). Kaj te podobe povedo nam, Kristusovim učencem?

Najprej smo sol zemlje. Sol služi temu, da da okus hrani. Je nevidna sestavina, ki daje okus vsemu. Ravno zaradi tega so vse od starodavnih časov naprej nanjo gledali kot na simbol modrosti, tiste kreposti, ki se ne vidi, ki pa daje okus življenju in brez katere bivanje postane plehko, brez okusa. Toda o kakšni modrosti nam govori Jezus? Podobo soli uporabi takoj potem, ko je učencem razglasil blagre. Iz tega razumemo, da so blagri sol kristjanovega življenja. Blagri namreč prinašajo na zemljo nebeško modrost. Spremenijo merila sveta in običajni način razmišljanja. In kaj pravijo blagri? Na kratko, povedo, da si nam za to, da bi bili blaženi, se pravi v polnosti srečni, ni treba prizadevati, da bi bili močni, bogati, prepotentni, ampak ponižni, krotki in usmiljeni; da nikomur ne delamo hudega, ampak da smo za vse delavci za mir. To je modrost učenca, pravi Jezus, in to je tisto, kar daje okus deželi, v kateri prebivamo. Ne pozabimo: če uresničujemo blagre, če učlovečimo Kristusovo modrost, ne dajemo dobrega okusa samo svojemu življenju, ampak tudi družbi in državi, v kateri živimo.

Sol pa ima poleg tega, da daje okus, še drugo funkcijo, ki je bila v Kristusovih časih bistvena: ohraniti živila, da se ne spridijo, da ne postanejo pokvarjena. Sveto pismo pa pravi, da je neka »jed«, neka bistvena dobrina, ki jo je treba ohraniti pred vsako drugo zaveza z Bogom. Zato so v tistih časih vsakokrat, ko je kdo daroval Gospodu, dodali malo soli. Prisluhnimo, kaj glede tega pravi Sveto pismo: »Sleherni dar jedilne daritve osôli; ne daj, da bi na tvoji jedilni daritvi manjkala sol zaveze s tvojim Bogom; pri vsakem daru daruj sol« (3 Mz 2,13). Na ta način je sol spominjala na prvotno potrebo ohranjanja vezi z Bogom, ker je On zvest nam, njegova zaveza z nami je nepokvarljiva, nedotakljiva in trajna (prim. 4 Mz 18,19; 2 Krn 13,5). Zato je Gospodov učenec kot sol zemlje priča zaveze, ki jo je On sklenil, tiste zaveze, ki jo obhajamo pri vsaki maši: nove, večne, nezlomljive zaveze (prim. 1 Kor 11,25; Heb 9), ljubezni do nas, ki je ne morejo pokvariti niti naše nezvestobe.

Bratje, sestre, priče smo tega čudeža. V starih časih, ko so posamezniki ali ljudstva vzpostavili med seboj prijateljstvo, so ga pogosto sklenili tako, da so izmenjali malo soli. Mi, ki smo sol, smo poklicani, da pričujemo za zavezo z Bogom v veselju, s hvaležnostjo, ko pokažemo, da smo sposobni ustvarjati prijateljske vezi, živeti v bratstvu, graditi dobre človeške odnose in s tem preprečiti, da bi prevladali pokvarjenost zla, bolezen delitev, umazanija krivičnih poslov, globoka rana krivice.

Danes bi se vam rad zahvalil, ker ste sol zemlje v tej državi. Vendar se vam pred tolikšnimi ranami, pred nasiljem, ki dovaja strup sovraštva, pred krivico, ki povzroča bedo in revščino, lahko zazdi, da ste majhni in nemočni. Toda ko vas napade skušnjava, da bi se čutili neprimerni, skušajte pogledati sol in njena majcena zrnca. Gre za majhno sestavino in ko jo enkrat damo na krožnik, izgine, se raztopi, vendar ravno na ta način da okus vsej vsebini. Tako tudi mi kristjani, čeprav smo krhki in majhni, tudi kadar se nam naše moči zdijo nepomembne spričo velikosti problemov in slepe silovitosti nasilja, lahko damo odločilen prispevek k spremembi zgodovine. Jezus hoče, da to storimo kot sol. Dovolj je ščepec, ki se raztopi in celoti da drugačen okus. Zato se ne moremo umakniti, kajti brez tega malo, brez našega malo, vse izgubi okus. Začnimo ravno od malega, od bistvenega, od tega, kar se ne pojavlja v zgodovinskih knjigah, ampak spreminja zgodovino. V imenu Jezusa, njegovih blagrov, odložimo orožje sovraštva in maščevanja, da bi zgrabili molitev in ljubezen; premagajmo tiste antipatije in odpor, ki so sčasoma postali kronični in predstavljajo nevarnost, da zoperstavijo plemena in etnične skupine. Naučimo se na rane dajati sol odpuščanja, ki peče vendar celi. Četudi srce krvavi zaradi zadanih krivic, se enkrat za vselej odpovejmo temu, da bi na zlo odgovarjali z zlom, in dobro nam bo delo v notranjosti. Sprejemajmo se in ljubimo se iskreno ter velikodušno, kakor Bog ravna z nami. Ohranjajmo dobro, kar smo in ne pustimo se pokvariti zlu!

Preidimo k drugi podobi, ki jo je uporabil Jezus, k luči: Vi ste luč sveta. Slovita prerokba je govorila o Izraelu: »Zato sem te postavil za luč narodom, da boš moje odrešenje do konca zemlje« (Iz 49,6). Sedaj se je prerokba izpolnila, ker je Bog Oče poslal svojega Sina, in On je luč sveta (prim. Jn 8,12), prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka in vsako ljudstvo, luč, ki sveti v temi in razganja oblake vsake teme (prim. Jn 1,5.9). Vendar sam Jezus, luč sveta, pravi svojim učencem, da so tudi oni luč sveta. To pomeni, da mi, ko sprejmemo Kristusovo luč, luč, ki je Kristus, postanemo svetli, izžarevamo Božjo luč!

Jezus dodaja: »Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši« (Mt 5,14-15). Tudi v tem primeru gre za dobro znane podobe tistega časa. Različne vasi v Galileji so bile na gričih in od daleč dobro vidne; in svetilke v hišah so bile postavljene visoko, da so osvetljevale vse kote sobe. Ko jih je bilo treba ugasniti, so jih pokrili z lesenim ali keramičnim predmetom, imenovanim »mernik«, zaradi česar je plamenu zmanjkalo kisika in je ugasnil.

Bratje in sestre, Jezusovo povabilo, naj bomo luč sveta, je jasno. Mi, ki smo njegovi učenci, smo poklicani, naj svetimo kot mesto, ki stoji na višini, kot svetilka, katere plamen ne sme ugasniti. Z drugimi besedami, preden nas začne skrbeti za temo, ki nas obdaja, preden upamo, da se bo nekaj okoli nas razsvetlilo, moramo sijati, s svojim življenjem in s svojimi deli razsvetljevati vasi in kraje, v katerih prebivamo, ljudi, ki jih obiskujemo, dejavnosti, ki jih opravljamo. Gospod nam daje moč, moč, da bi bili v Njem luč za vse; da bi lahko vsi videli naša dobra dela in ko bi to videli – nas spominja Jezus – bi se z začudenjem odprli Bogu in ga slavili (prim. v. 16). Če bomo živeli kot otroci in bratje na zemlji, bodo ljudje odkrili, da imajo Očeta v nebesih. Od nas se torej zahteva, da gorimo od ljubezni. Naj se ne zgodi, da bi naša luč ugasnila, da bi iz našega življenja izginil kisik ljubezni, da bi dela zla jemala čist zrak našemu pričevanju. Ta dežela, čudovita in trpinčena, potrebuje luč, ki jo ima vsak izmed vas, ali bolje, luč, ki vsak izmed vas je!

Predragi, želim, da bi bili sol, ki se velikodušno raztresa in raztaplja, da bi Južnemu Sudanu dali bratski okus evangelija; da bi bili svetle krščanske skupnosti, ki kot mesta na gori lahko luč dobrega mečejo na vse in pokažejo, da je mogoče živeti zastonjskost, imeti upanje in skupaj graditi spravljeno prihodnost. Bratje in sestre, z vami sem in vam želim, da bi doživljali veselje evangelija, okus in luč, ki ju Gospod, »Bog miru« (Flp 4,9), »Bog vse tolažbe« (2 Kor 1,3) želi razliti na vsakega izmed vas.

A zdaj se vsiljuje vprašanje: v čem obstaja to upanje, ki je kot upanje »odrešenje«? No, jedro odgovora je nakazano v mestu iz Pisma Efežanom. Efežani so bili pred srečanjem s Kristusom brez upanja, ker so bili »brez Boga na svetu«. Spoznati Boga, resničnega Boga, pomeni sprejeti upanje. Mi, ki že od nekdaj živimo s krščanskim pojmom Boga in smo v odnosu do njega že kar otopeli, komaj še dojemamo, kaj pomeni imeti upanje, ki izhaja iz resničnega srečanja s tem Bogom.

Primer svetnice našega časa utegne nekoliko ponazoriti, kaj pomeni, če človek prvič in resnično sreča tega Boga. Mislim na Afričanko Jožefino Bakhita, ki jo je papež Janez Pavel II. razglasil za svetnico. Bila je rojena nekako – natančnega datuma ni poznala – leta 1869 v Darfurju v Sudanu. Pri devetih letih so jo trgovci s sužnji ugrabili, do krvi pretepli in petkrat prodali na sudanskih trgih s sužnji. Nazadnje je kot sužnja služila materi in soprogi nekega generala. Tu so jo vsak dan do krvi prebičali, od česar ji je za vse življenje ostalo 144 brazgotin. Leta 1882 jo je končno kupil neki italijanski trgovec za italijanskega konzula Callista Legnanija, ki se je zaradi prodiranja mahdistov vrnil v Italijo. Tukaj je Bakhita končno po tako groznih »gospodarjih, paronih«, katerim je bila do tedaj podložna, spoznala povsem drugačnega »Gospodarja«, ki ga je v beneškem narečju imenovala »Parón«. Zdaj je spoznala živega Boga, Boga Jezusa Kristusa. Do tedaj je poznala samo gospodarje, ki so jo prezirali in z njo grdo ravnali ali jo v najboljšem primeru imeli za koristno sužnjo. Zdaj pa je slišala, da obstaja »Parón« nad vsemi paroni, Gospod vseh gospodov, in da je ta Gospod dober, Dobrota sama. Izkusila je, da ta Gospod pozna tudi njo, da je tudi njo ustvaril, še več, da jo ljubi. Tudi ona je bila ljubljena, in sicer od najvišjega Parona, pred katerim so vsi drugi paroni le ubogi služabniki. Bakhito je Bog poznal in ljubil ter pričakoval. Še več, ta Paron je sam sprejel nase usodo pretepenosti in je zdaj čakal nanjo na »Očetovi desnici«. Zdaj je imela »upanje«, ne več samo majhno upanje, da bo našla manj okrutne gospodarje, marveč veliko upanje. Jaz sem dokončno ljubljena, in kar koli se mi že pripeti, ta ljubezen me pričakuje. In tako je moje življenje dobro. Po tem spoznanju upanja je bila »odrešena«. Zdaj ni bila več sužnja, marveč svoboden otrok Boga.

Bakhita je razumela, kar je povedal Pavel, ko je Efežane spomnil na to, da so bili prej na svetu brez upanja in brez Boga – brez upanja zato, ker so bili brez Boga. Zato se je branila, ko so jo hoteli spet poslati v Sudan. Ni bila pripravljena, da bi jo še enkrat ločili od njenega »Gospoda, Parona«. Dne 9. januarja 1890 je bila po rokah beneškega patriarha krščena in birmana ter je prejela prvo sveto obhajilo. Dne 8. decembra 1896 je v Veroni naredila zaobljube pri sestrah iz Canosse. Odtlej je, poleg svojih opravil v zakristiji in v samostanski vratarnici, skušala predvsem na različnih potovanjih po Italiji spodbujati k misijonski dejavnosti. Osvoboditev, ki jo je sama prejela po srečanju z Bogom v Jezusu Kristusu, je morala podarjati naprej; ta osvoboditev mora biti podarjena tudi drugim, kolikor mogoče mnogim. Upanja, ki se je rodilo v njej in jo je »odrešilo«, ni smela obdržati zase. To upanje je moralo priti k mnogim, k vsem.

Zahvala pred sklepom maše v Jubi, 5. februarja 2023
V Južnem Sudanu obstaja pogumna Cerkev, ki je v sorodu s sudansko, kot nas je spomnil nadškof, ki je omenil lik svete Jožefine Bakhite, velike žene, ki je z Božjo milostjo spremenila pretrpljeno trpljenje v upanje. «Upanja, ki se je zanjo rodilo in jo »odkupilo«, ni mogla zadržati zase; to upanje je moralo doseči mnoge, doseči vse,« je zapisal Benedikt XVI. (Okrožnica Spe Salvi, 3). Upanje je beseda, ki bi jo rad pustil vsakemu od vas, kot darilo, ki ga delite, kot seme, ki obrodi sad. Kot nas spominja lik svete Jožefine, je upanje, zlasti tukaj, v znamenju žena in rad bi se na poseben način zahvalil in blagoslovil vsem ženskam v državi.