Sv. Hieronim pravi: »Verniki so v podobnem stanju kot Simonova tašča, prosijo, da bi Gospod stegnil roko in jih dvignil. Ker je bil Jezus med njimi, jih ozdravljal, se podarjal, bi bilo absurdno misliti, da bi kdo od teh hotel ostati v postelji.« Sv. Avguštin dodaja, da »od starodavnosti ni bilo slišati o nekom, ki bi ozdravil toliko bolezni, kolikor jih je Kristus.« Origen nadalje pravi: »Sveto pismo nenehno potrjuje, da je bil Jezus človek molitve.« Sv. Ciprijan pa zaključi, da je »sedaj Jezusovo poslanstvo zaupano Cerkvi.«

Evangelij današnje nedelje (prim. Mr 1,29-39) je nadaljevanje odlomka iz prejšnje nedelje, saj nam predstavi Jezusa, ki je potem, ko je pridigal v sinagogi v Kafarnaumu, ozdravil veliko bolnikov, začenši z ozdravitvijo Petrove tašče. Ko je vstopil v njegovo hišo, jo je našel v postelji, ker je bila vročična. Takoj jo je prejel za roko, jo ozdravil in vzdignil. Ko je sonce zašlo, je ozdravil veliko bolnikov z različnimi boleznimi.

Vsi štirje evangelisti so soglasni, da je osvoboditev od bolezni in slabosti vseh vrst skupaj s poučevanjem, Jezusova osnovna dejavnost med njegovim javnim življenjem. Bolezni so namreč znamenje delovanja Zla v svetu in v človeku, medtem ko ozdravljanja dokazujejo, da se je Božje kraljestvo, Bog sam, približal. Jezus Kristus je namreč prišel, da bi v sami korenini premagal Zlo. Ozdravljanja že v naprej kažejo na njegovo zmago, ki jo je dosegel s smrtjo in vstajenjem.

Jezus je nekega dne dejal: 'Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni' (Mr 2,17). S tem je mislil na grešnike, ki jih je On prišel klicat in zveličat. Kljub vsemu pa drži, da je bolezen tipična človeška pogojenost, med katero krepko občutimo, da si nismo samozadostni, temveč, da potrebujejo druge. V tem smislu lahko rečemo, čeprav je paradoksno, da bolezen lahko postane milostni trenutek, med katerim smo deležni pozornosti drugih ter smo pozorni do drugih. Kljub temu pa bolezen ostaja preizkušnja, včasih dolga in težka. Ko ozdravljenja ni in ni, ter se podaljšuje trpljenje, nas to lahko potre ter nam vzame pogum. Kako naj se odzovemo na takšen napad Zla? Prav gotovo s pravilnim zdravljenjem, saj je zdravstvo v teh desetletjih izredno napredovalo, za kar smo hvaležni. Vendar pa nas Božja Beseda uči, da je odločilna in temeljna drža pri soočanju z boleznijo, drža vere v Boga in njegovo dobroto. Jezus je vedno ponavljal osebam, ki jih je ozdravil: 'Vera te je rešila' (prim. Mr 5,34.36). Celo pri soočanju s smrtjo, je z vero mogoče to, kar je človeško nemogoče. Toda vera v kaj? Vera v Božjo ljubezen. To je resnični odgovor, ki v korenini premaga Zlo. Kakor se je Jezus z močjo ljubezni, ki prihaja od Očeta, soočil z Hudičem, se lahko tudi mi soočimo in premagamo preizkušnjo bolezni tako, da ohranimo naše srce potopljeno v Božjo ljubezen. Vsi poznamo osebe, ki so lahko prenašale neznosne bolečine, ker jim je Bog dajal notranjo vedrino. Pri tem mislim na blaženo Chiaro Badano, ki jo je v cvetu mladosti pobirala neozdravljiva bolezen. Tisti, ki so jo obiskovali, so od nje prejemali luč in zaupanje. Kljub temu pa imamo vsi med boleznijo potrebo po človeški toplini. Pri tolaženju bolnika pa bolj kot besede velja vedra in iskrena prisotnost.

Čeprav je bolezen sestavni del človeške izkušnje, se z njo nikakor ne moremo sprijazniti. Ne samo zato, ker včasih postane težka in mučna, ampak ker smo pravzaprav ustvarjeni za življenje, za popolno življenje. Ob tem po notranjem vzgibu upravičeno pomislimo na Boga, kot polnost življenja, še več kot večno in popolno Življenje. Ko nas zadenejo preizkušnje in se zdi, da so naše molitve zaman, se v nas pojavi dvom, da se izmučeni sprašujemo: a je to Božja volja? Vendar pa ravno na to vprašanje najdemo odgovor v evangeliju. V današnjem odlomku beremo, da je Jezus 'ozdravil veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov' (Mr 1,34), v drugem odlomku sv. Matej pravi, da je 'Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom' (Mt 4,23). Jezus ne pušča dvomov, saj je Bog, katerega obličje je on sam razodel, Bog življenja, ki nas osvobaja vsakršnega zla. Ozdravljenja, ki jih izvršuje, so znamenja te njegove moči ljubezni. Vse to pa dokazuje, da se je Božje kraljestvo, ki vrača možem in ženam telesno in duhovno polnost, približalo. Trdim, da so ta ozdravljenja znamenja, saj dejansko nimajo namena samega v sebi, temveč nas vodijo k Kristusovemu sporočilu, nas vodijo k Bogu ter nam dajo razumeti, da je namreč resnična ter najgloblja človekova bolezen, odsotnost Boga, saj je le On pravi vir resnice in ljubezni. Samo sprava z Bogom nam lahko podari resnično ozdravljenje, resnično življenje, saj življenje brez resnice ter brez ljubezni ni življenje. Božje kraljestvo je ravno v prisotnosti te resnice in ljubezni, ki ozdravlja globine našega bivanja. Sedaj je razumljivo, zakaj sta Jezusovo pridiganje ter dela ozdravljanja vedno med seboj povezana, saj predstavljata eno samo sporočilo upanja in zveličanja.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (prim. Mr 1,29-39) nam predstavlja Jezusa, ki je potem, ko je pridigal v soboto v shodnici, ozdravil veliko bolnikov. Pridigati in ozdravljati, to dvoje je osnovna Jezusova dejavnost med njegovim javnim delovanjem. S pridiganjem oznanja Božje kraljestvo, z ozdravljanji pa dokaže, da je blizu, da je Božje kraljestvo med nami.

Ko je Jezus vstopil v hišo Simona Petra, je videl, da je tašča zaradi vročice v postelji. Takoj jo je prijel za roko, jo ozdravil in vzdignil. Ko je sonce zašlo in se je končal sobotni počitek, so ljudje lahko prišli in mu prinesli bolnike, da je ozdravil veliko oseb prizadetih z različnimi boleznimi, tako telesnimi, duševnimi in duhovnimi. Ker je prišel na svet oznanjat in uresničit zveličanje celotnega človeka in vseh ljudi, je Jezus pokazal posebno ljubezen do vseh, ki so ranjeni tako na telesu kot v duhu, kot so revni, grešniki, obsedeni, bolni, zapostavljeni. S tem se razodene kot zdravnik tako duše kot telesa, kot človekov dober Samarijan. On je resničen Zveličar, saj Jezus rešuje, Jezus zdravi, Jezus ozdravlja.

Ta resničnost Kristusovega ozdravljanja bolnih nas vabi k razmišljanju o smislu in vrednosti bolezni. Na to nas tudi spominja Svetovni dan bolnikov, ki ga bomo obhajali v sredo, 11. februarja, na bogoslužni spomin Blažene lurške Device Marije. Blagoslavljam pobude, ki so pripravljene za ta dan, še posebej bedenje, ki bo v Rimu 10. februarja zvečer. Tukaj se bom ustavil in spomnil na predsednika Papeškega sveta za bolnike, za zdravje, msgr. Zygmunta Zimowskega, ki je zelo bolan in je na Poljskem. Eno molitev zanj, za njegovo zdravje, saj je bil namreč on tisti, ki je pripravljal ta dan in naj nas on s svojim trpljenjem spremlja ta dan. Molitev za msgr. Zimovskega.

Kristusovo zveličavno delovanje pa se ne konča z njegovim zemeljskim življenjem, temveč se nadaljuje po Cerkvi, zakramentu ljubezni in nežnosti Boga do ljudi. Ko je Jezus poslal svoje učence, jim podeli dvojno poslanstvo in sicer, da oznanjajo evangelij zveličanja ter ozdravljajo bolnike (prim. Mt 10,7-8). Cerkev, zvesta temu nauku, je imela skrb za bolnike vedno kot sestavni del svojega poslanstva.

»Revne in trpeče boste vedno imeli med sabo«, je opozoril Jezus (prim. Mt 26,11). In Cerkev jih nenehno najdeva na cesti in ima bolne za tisto privilegirano pot, da sreča Kristusa, ga sprejme ter mu streže. Skrbeti za bolnika, sprejeti ga in mu streči, je streči Jezusu, saj je bolnik Kristusovo meso.

To se dogaja tudi danes, ko kljub številnim pridobitvam znanosti, notranje in telesno trpljenje oseb prebuja težka vprašanja o smislu bolezni, bolečini in tudi zakaj je smrt. Gre za bivanjska vprašanja, na katera mora pastoralno delovanje Cerkve odgovoriti v luči vere, ko ima pred očmi Križanega, v katerem je vsa zveličavna skrivnost Boga Očeta, ki iz ljubezni do ljudi ni prizanesel lastnemu Sinu (prim. Rim 8,32). Zaradi tega je vsak od nas poklican prinašati luč Božje Besede ter moč milosti vsem, ki trpijo in tistim, ki zanje skrbijo, domačim, zdravnikom, bolničarjem, da bo oskrba bolnikov vedno udejanjena s človeškostjo, z velikodušno skrbnostjo, z evangeljsko ljubeznijo ter nežnostjo. Mati Cerkev namreč po naših rokah ljubeče boža naše trpljenje ter oskrbuje naše rane, to resnično počne z materinsko nežnostjo.

Prosimo Marijo, Zdravje bolnikov, da bi vsak bolnik lahko okušal ob tistih, ki mu stojijo ob strani, moč Božje ljubezni ter tolažbo njegove očetovske, materinske nežnosti.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje nadaljuje z opisom Jezusovega dneva v Kafarnáumu na soboto, nacionalni praznik judov (prim. Mr 1,21-39). Tokrat evangelist Marko poudari odnos med Jezusovo dejavnostjo ozdravljanja ter prebuditvijo vere v osebah, ki jih srečuje. Z znamenji ozdravljanja, ki jih vrši na bolnikih vseh vrst, želi Gospod prebuditi kot odgovor vero.

Jezusov dan se začne z ozdravitvijo Petrove tašče in se zaključi s prizorom ljudi iz vsega mesteca nagnetenih pred hišo, kjer je bil nastanjen, ki so prinesli vse bolnike (prim. v. 33). Množica, zaznamovana s telesnim trpljenjem in duhovno revščino, predstavlja, če tako rečemo, »vitalno okolje«, v katerem se udejanja Jezusovo poslanstvo, sestavljeno iz ozdravljajočih in tolažečih besed ter dejanj. Jezus ni prišel in prinesel zveličanje v nekem laboratoriju. Ne pridiga po laboratorijsko, stran od ljudi, ampak sredi ljudi! Sredi ljudstva! Pomislite na to, da je Jezus večino svojega javnega življenja preživel na poti, torej med ljudmi in pridigal evangelij ter ozdravljal tako telesne kot duhovne rane. To človeštvo, ta množica, kot večkrat ponavlja evangelij, je človeštvo razbrazdano zaradi trpljenja, naporov in težav. Takšnemu bednemu človeštvu je namenjeno močno, osvobajajoče in prenavljajoče Jezusovo delovanje. Tako se je sredi množice pozno v noč, končala tista sobota. In kaj je zatem storil Jezus?

Pred zoro naslednjega dne, je Jezus prišel ven, ne da bi ga videli z mestnih vrat ter se sam umaknil na samotni kraj, da bi molil. Jezus moli. S tem se je izognil izpostavitvi samega sebe ter svojega poslanstva viziji zmagoslavja, ki napačno razume smisel čudežev in njegovo karizmatično moč. Čudeži so namreč znamenja, ki izvabljajo odgovor vere, torej znamenja, ki jih vedno spremljajo razsvetljujoče besede, ter skupaj znamenja in besede prebudijo zaradi božanske moči Kristusove milosti vero ter spreobrnjenje.

Zaključek današnjega odlomka (vv. 35-39) kaže na to, da je ravno pot tisti najbolj primeren kraj Jezusovega oznanjevanja Božjega kraljestva. Kaj je Jezus učencem, ki so ga hoteli ponovno peljati v mesto, saj so ga prišli iskat na kraj, odgovoril? »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal« (v. 38). Takšna je bila pot Božjega Sina in takšna bo pot njegovih učencev in naj bo pot vsakega kristjana. Saj pot, kot kraj veselega oznanjevanja evangelija, postavlja namreč poslanstvo Cerkve pod znamenje »iti«, torej »gibanja« in nikoli statičnosti.

Devica Marija naj nam pomaga, da bomo vedno odprti za glas Svetega Duha, ki spodbuja Cerkev, da vedno bolj postavi svoj šotor sredi ljudstva, da tako prinaša vsem ozdravljajočo besedo Jezusa, zdravnika duš in teles.

Angel Gospodov, nedelja, 7. februar 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (prim. Mr 1,29-39) predstavlja ozdravljenje, ki ga je storil Jezus Petrovi tašči ter potem tolikim drugim bolnikom in trpečim, ki so se gnetli okoli Njega. Ozdravitev Petrove tašče je prvo fizično ozdravljenje po Markovem pripovedovanju. Žena je z vročico v postelji. Do nje ima Jezus značilno simbolno držo in geste: »Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil« (v. 31), je zabeležil evangelist. Toliko ljubkosti je v tem preprostem dejanju, da se zdi kar naravno: »Vročica jo je pustila in ona jim je stregla« (prav tam). Jezusova ozdravljajoča moč ne naleti na noben odpor. Ozdravljena oseba nadaljuje s svojim normalnim življenjem, s takojšnjo mislijo na druge in ne na sebe samo. In to je pomenljivo, saj je znamenje resničnega »zdravja«!

Tisti dan pa je bila sobota. Ljudje iz vasi so čakali na zahod in potem ko je bilo konec zapovedanega počitka, so šli ven in prinesli pred Jezusa vse bolnike in obsedene. In On jih je ozdravil, a je prepovedal demonom razodevati, da je On Kristus (prim. vv. 32-34). Od vsega začetka je torej Jezus pokazal svojo prednostno izbiro za trpeče tako na telesu, kot v duhu. To je Jezusova prednostna izbira, da se približa osebam, ki trpijo tako na telesu kot v duhu. Ta prednostna izbira je Očetova, ki jo On udejanja in razodeva z dejanji in z besedami. Njegovi učenci so bili očividci tega. To so videli in so potem pričevali. Toda Jezus jih ni hotel imeti samo za gledalce njegovega poslanstva. Vključil jih je, jih poslal in jim dal oblast ozdravljati bolnike in izganjati demone (prim. Mt 10,1; Mr 6,7). To se je brez prekinitve nadaljevalo v življenju Cerkve vse do danes. Pomembno je, da poskrbeti za bolnike različnih vrst ni za Cerkev izbirna dejavnost, ne, nekaj dodatnega, ne, poskrbeti za bolnike različnih vrst je sestavni del poslanstva Cerkve, kakor je bilo to za Jezusovo poslanstvo. To poslanstvo je, da prinesemo trpečemu človeštvu Božjo nežnost. Na to nas bo čez nekaj dni, 11. februarja, spomnil Svetovni dan bolnikov.

Resničnost, ki jo trenutno živimo na svetu zaradi pandemije, napravlja to sporočilo še posebej aktualno, to bistveno poslanstvo Cerkve. Jobov glas, ki odmeva v današnjem bogoslužju, je znova razlagalec naše človeške pogojenosti, ki je tako vzvišena zaradi dostojanstva, a istočasno tako krhka. Pred to resničnostjo se vedno v srcu porodi vprašanje: »Zakaj?«.

Na to vprašanje Jezus, Učlovečena Beseda, odgovori, a ne z razlago, zakaj smo tako vzvišeni zaradi dostojanstva, a tako krhki zaradi pogojenosti. Jezus na ta zakaj ne odgovori z razlago, temveč s svojo navzočnostjo ljubezni, ki se skloni, prime za roko in pomaga vstati, kakor je storil Petrovi tašči (prim. Mr 1,31). Skloniti se, da bi ponovno dvignili drugega. Ne pozabimo, da je edina zakonita oblika, edin zakoniti način, da gledamo neko osebo od zgoraj navzdol ta, ko iztegneš roko, da bi ji pomagal vstati. Edina. In to je poslanstvo, ki ga je Jezus zaupal Cerkvi.

Božji Sin ne razodeva svojega gospostva »od zgoraj navzdol«, tudi ne na daljavo, temveč z bližino, z nežnostjo, s sočutjem. Bližina, nežnost in sočutje so stil Boga. Bog postaja naš bližnji z nežnostjo in sočutjem. Kolikokrat v evangeliju beremo, da je pred problemom z zdravjem ali kakršnim koli problemom imel sočutje. Jezusovo sočutje, Božja bližina po Jezusu je stil Boga. In današnji evangelij nas spomni, da ima tudi to sočutje svoje korenine v intimnem odnosu z Očetom. Zakaj? Ker se je Jezus pred zoro in po zahodu sonca umaknil in ostal sam, da bi molil (prim. v. 35). Od tu je zajemal moč za izpolnitev svojega poslanstva s pridiganjem in ozdravljanji.

Sveta Devica naj nam pomaga, da se bomo pustili ozdraviti Jezusu, saj to tako zelo potrebujemo, vsi, da bomo potem tudi mi lahko priče ozdravljajoče Božje nežnosti.

A zdaj se vsiljuje vprašanje: v čem obstaja to upanje, ki je kot upanje »odrešenje«? No, jedro odgovora je nakazano v mestu iz Pisma Efežanom. Efežani so bili pred srečanjem s Kristusom brez upanja, ker so bili »brez Boga na svetu«. Spoznati Boga, resničnega Boga, pomeni sprejeti upanje. Mi, ki že od nekdaj živimo s krščanskim pojmom Boga in smo v odnosu do njega že kar otopeli, komaj še dojemamo, kaj pomeni imeti upanje, ki izhaja iz resničnega srečanja s tem Bogom.

Primer svetnice našega časa utegne nekoliko ponazoriti, kaj pomeni, če človek prvič in resnično sreča tega Boga. Mislim na Afričanko Jožefino Bakhita, ki jo je papež Janez Pavel II. razglasil za svetnico. Bila je rojena nekako – natančnega datuma ni poznala – leta 1869 v Darfurju v Sudanu. Pri devetih letih so jo trgovci s sužnji ugrabili, do krvi pretepli in petkrat prodali na sudanskih trgih s sužnji. Nazadnje je kot sužnja služila materi in soprogi nekega generala. Tu so jo vsak dan do krvi prebičali, od česar ji je za vse življenje ostalo 144 brazgotin. Leta 1882 jo je končno kupil neki italijanski trgovec za italijanskega konzula Callista Legnanija, ki se je zaradi prodiranja mahdistov vrnil v Italijo. Tukaj je Bakhita končno po tako groznih »gospodarjih, paronih«, katerim je bila do tedaj podložna, spoznala povsem drugačnega »Gospodarja«, ki ga je v beneškem narečju imenovala »Parón«. Zdaj je spoznala živega Boga, Boga Jezusa Kristusa. Do tedaj je poznala samo gospodarje, ki so jo prezirali in z njo grdo ravnali ali jo v najboljšem primeru imeli za koristno sužnjo. Zdaj pa je slišala, da obstaja »Parón« nad vsemi paroni, Gospod vseh gospodov, in da je ta Gospod dober, Dobrota sama. Izkusila je, da ta Gospod pozna tudi njo, da je tudi njo ustvaril, še več, da jo ljubi. Tudi ona je bila ljubljena, in sicer od najvišjega Parona, pred katerim so vsi drugi paroni le ubogi služabniki. Bakhito je Bog poznal in ljubil ter pričakoval. Še več, ta Paron je sam sprejel nase usodo pretepenosti in je zdaj čakal nanjo na »Očetovi desnici«. Zdaj je imela »upanje«, ne več samo majhno upanje, da bo našla manj okrutne gospodarje, marveč veliko upanje. Jaz sem dokončno ljubljena, in kar koli se mi že pripeti, ta ljubezen me pričakuje. In tako je moje življenje dobro. Po tem spoznanju upanja je bila »odrešena«. Zdaj ni bila več sužnja, marveč svoboden otrok Boga.

Bakhita je razumela, kar je povedal Pavel, ko je Efežane spomnil na to, da so bili prej na svetu brez upanja in brez Boga – brez upanja zato, ker so bili brez Boga. Zato se je branila, ko so jo hoteli spet poslati v Sudan. Ni bila pripravljena, da bi jo še enkrat ločili od njenega »Gospoda, Parona«. Dne 9. januarja 1890 je bila po rokah beneškega patriarha krščena in birmana ter je prejela prvo sveto obhajilo. Dne 8. decembra 1896 je v Veroni naredila zaobljube pri sestrah iz Canosse. Odtlej je, poleg svojih opravil v zakristiji in v samostanski vratarnici, skušala predvsem na različnih potovanjih po Italiji spodbujati k misijonski dejavnosti. Osvoboditev, ki jo je sama prejela po srečanju z Bogom v Jezusu Kristusu, je morala podarjati naprej; ta osvoboditev mora biti podarjena tudi drugim, kolikor mogoče mnogim. Upanja, ki se je rodilo v njej in jo je »odrešilo«, ni smela obdržati zase. To upanje je moralo priti k mnogim, k vsem.

Zahvala pred sklepom maše v Jubi, 5. februarja 2023
V Južnem Sudanu obstaja pogumna Cerkev, ki je v sorodu s sudansko, kot nas je spomnil nadškof, ki je omenil lik svete Jožefine Bakhite, velike žene, ki je z Božjo milostjo spremenila pretrpljeno trpljenje v upanje. «Upanja, ki se je zanjo rodilo in jo »odkupilo«, ni mogla zadržati zase; to upanje je moralo doseči mnoge, doseči vse,« je zapisal Benedikt XVI. (Okrožnica Spe Salvi, 3). Upanje je beseda, ki bi jo rad pustil vsakemu od vas, kot darilo, ki ga delite, kot seme, ki obrodi sad. Kot nas spominja lik svete Jožefine, je upanje, zlasti tukaj, v znamenju žena in rad bi se na poseben način zahvalil in blagoslovil vsem ženskam v državi.