Oznanilo Jezusovega rojstva je neposredno za napovedjo Janezovega rojstva. Evangelist začne opis prizora z vstopom Gabrijela, katerega ime pomeni 'Božja moč'. Globok vtis napravi kratkost opisa Marijine osebnosti. Edini pomemben podatek je njena deviškot, ki jo ponudi v dar Bogu. Tako sv. Beda Častitljivi opaža in razlaga začetek današnjega evangeljskega odlomka v svojih homilijah o Lukovem evangeliju. Sveti Hieronim pa o Mariji pravi, da je zaročenka in devica, ki bo takšna ostala tudi po Jezusovem rojstvu. Sv. Ambrož pa v Mariji vidi predpodobo Cerkve, ki bo tudi kot nevesta ostala brez madeža. Z zaroko ima tako Marija moža med nosečnostjo in porodom, nadaljuje sv. Beda z razlago. Origen pa je ugotovil, da se je pozdrav »Pozdravljena, milosti polna« uporabil samo za Marijo. Peter Krizolog pravi, da je angel med pozdravom oznanil tudi, »Gospod je s teboj!«, kar je Marijo vznemirilo, sv. Ambrož pa dodaja, da se je to zgodilo zaradi njene sramežljivosti. Z Jezusovim spočetjem v Mariji se začenja novo obdobje zveličanja, pravi Beda ter nadaljuje, kot je Eva v svojem telesu nosila vse človeštvo obsojeno na greh, pa sedaj Marija nosi v svojem telesu novega Adama, ki bo s svojo milostjo priklical v življenje novo človeštvo. Angel se je razveselil Marije, kot sedeža Božje slave, saj se je Bog poslužil njenega telesa, da bi ljudi povedel v svojo slavo, poje Stichera (himna) vzhodne liturgije za praznik Oznanjenja. Prudencij pa pravi, da je Marija dobila pojasnila o otroku od Gabrijela, ki ji razodene božansko skrivnost Božjega delovanja v njej, saj bo ostala devica, čeprav bo postala mati. Maksim torinski pa prepozna v Zveličarjevem rojstvu navzočnost Trojice, ki pričuje v prid deviškemu rojstvu. K temu sv. Beda dodaja, da bo v Mariji spočeti otrok, tako Božji Sin kot sin človekov. Efrem sirski pa razlaga, da se ime Jezus bolj nanaša na njegovo delovanje kot na njegovo naravo, ker bo ljudstvo rešil njegovih grehov, k temu pa vzhodna zaključna himna na praznik Oznanjenja dodaja, da bo vse privedel k novemu stvarjenju sveta, saj je ta, ki ga je Marija spočela v svojem telesu, nihče drug kot Stvarnik vseh stvari, dodaja Stichera. 

Na poti adventnega časa sveti Brezmadežna Marija kot zvezda, ki je 'znamenje trdnega upanja in tolažbe'. Da bi prišli do Jezusa, prave luči, sonca, ki je pregnalo vse temine zgodovine, potrebujemo luči, ki so nam bliže. To so človeške osebe, ki odsevajo Kristusovo luč in razsvetljujejo pot, ki jo moramo še prehoditi. In katera oseba sveti bolj kot Marija? Kdo je lahko za nas bolj zvezda upanja kot je ona, jutranja zarja, ki je napovedala dan odrešenja? Zaradi tega obhajamo pred prihajajočim božičem slovesni praznik Marijinega Brezmadežnega spočetja.

Med liturgijo današnjega praznika beremo evangelij oznanjenja (Lk 1,26-38), ki vsebuje pogovor med angelom Gabrijelom in Devico. »Razveseli se, milosti polna, Gospod je s teboj«, pravi Božji poslanec in tako razkrije Marijino najglobljo identiteto, njeno ime, če tako rečemo, po katerem jo Bog pozna: 'milosti polna'. Ta izraz, nam tako domač že od otroštva, saj ga izgovorimo vsakič, ko molimo Zdravo Marijo, razloži skrivnost, ki jo danes obhajamo. Marijo je namreč od trenutka, ko sta jo spočela njena starša, Bog še posebej vzljubil, saj jo je v svojem večnem načrtu izbral za mater svojega učlovečenega Sina in jo tako obvaroval izvirnega greha. Zato jo je Angel nagovoril s tem imenom, ki dobesedno pomeni: »od vedno napolnjena z Božjo ljubeznijo«, njegovo milostjo.

Skrivnost Božje milosti je Marijo objela že od prvega trenutka njenega bivanja in jo pripravljala tako, da je ni okužil izvirni greh, ker bo postala Odrešenikova Mati. Ko zremo Njo, odkrivamo veličino in lepoto Božjega načrta za vsakega človeka: da bi postali po podobi našega Stvarnika v ljubezni sveti in brezmadežni. Zares velik dar je imeti za mater Brezmadežno Marijo! Mati, ki odseva lepoto in prosojnost Božje ljubezni. Pri tem pa pomislim na današnjo mladino, ki odrašča v času nasičenim s sporočili, ki propagirajo lažne modele sreče.

Skrivnost Brezmadežnega spočetja je vir notranje luči, upanja in tolažbe. Sredi preizkušenj življenja, še posebno nasprotovanj, ki jih človek doživlja bodisi v sebi bodisi okoli sebe, nam Marija, Kristusova Mati pravi, da je Milost večja od greha, da je Božje usmiljenje močnejše od zla, ki se razodeva na različne načine v medsebojnih odnosih in v dogodkih. To zlo ima svoje korenine v ranjenem, bolnem človekovem srcu, ki pa se ne more samo ozdraviti.  Sveto pismo nam razodeva, da je na začetku vsakega zla neposlušnost Božji volji, ter da je smrt na zemlji zato, ker je človekova svobodna volja podlegla Hudičevi skušnjavi. Toda Bog ni odnehal v svojem načrtu ljubezni in življenja: preko dolge in potrpežljive poti sprave je pripravil novo in večno zavezo ter jo je zapečatil s krvjo svojega Sina, ki pa se je, da bi lahko sebe dal v zadoščenje, »rodil iz žene« (Gal 4,4).

Ob tem prazniku se želimo zahvaliti Gospodu za veliko znamenje Njegove dobrote, da nam je podaril Marijo, svojo Mater in Mater Cerkve. Prosimo ga, da postavi Marijo na našo pot kot luč, ki bo pomagala tudi nam postati luč in da bomo lahko to luč prinašali v noči zgodovine.

Angelus, 8. december 2011
Kot je leta 1854 v apostolskem pismu Ineffabilis Deus razglasil papež Pij IX., je Marija bila »po izredni milosti vsemogočnega Boga, z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, Zveličarja človeškega rodu, obvarovana vsakega madeža izvirnega greha«. To versko resnico vsebujejo tudi pozdravne besede nadangela Gabriela: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Izraz »obdarjena z milostjo« kaže na čudovito delo ljubezni Boga, ki nam je želel ponovno dati življenje in svobodo, izgubljeno z grehom, in sicer po učlovečenem edinorojenem Sinu. Zato se vse od drugega stoletja na Vzhodu in Zahodu Cerkev priporoča Devici in jo časti, saj je s svojim »Zgodi se« približala nebo k zemlji ter postala tako »Bogorodica in Rednica našega življenja«, kot to v starodavni pesmi zapiše sv. Roman Melodes. V sedmem stoletju je sv. Sofronij Jeruzalemski opeval veličino Marije, ker se je v njej naselil Sveti Duh: »Ti presegaš vse darove, ki jih je veličastvo Boga kdajkoli namenilo kakšni človeški osebi. Od vseh si bogatejša s posedovanjem Boga, ki prebiva v tebi.« Sv. Beda Častitljivi pa pravi: »Marija je blagoslovljena med vsemi ženami, ker je z okrasjem devištva bila deležna milosti biti mati otroka, ki je Bog.«

Angelus 8. december 2012
Marija je Brezmadežna zaradi zastonjskega daru Božje milosti, ki je v njej našel popolno razpoložljivost in sodelovanje. V tem smislu je Marija ''blažena'', ker ''je verovala'' (Lk 1,45), ker je imela trdno vero v Boga. Marija predstavlja tisti ''preostanek Izraela'', tisto sveto korenino, ki so jo oznanjali preroki. V njej so sprejete obljube starodavne zaveze. V Mariji najde Božja Beseda posluh, sprejetje, odgovor, najde tisti ''da'', ki ji omogoči, da se utelesi in pride prebivat med nas. V Mariji se človeštvo in zgodovina zares odpreta Bogu, sprejmeta njegovo milost, sta pripravljena izpolniti njegovo voljo. Marija je pristen izraz Milosti. Predstavlja novi Izrael, ki ga Stara zaveza opisuje s simbolom neveste. Pavel v Pismu Efežanom, kjer govori o zakonu, pravi, da »je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, da bi jo posvetil, ko jo je očistil s kopeljo vode z besedo, tako da bi sam postavil predse veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna« (Ef 5,25-27). Tudi cerkveni očetje so razvili to podobo in tako je nauk o Brezmadežni najprej nastal v povezanosti s Cerkvijo kot devico-materjo, in šele pozneje v povezanosti z Marijo.

Luč, ki prihaja iz Marijinega lika, nam tudi pomaga razumeti pravi smisel izvirnega greha. V Mariji je namreč v polnosti živ in delujoč tisti odnos z Bogom, ki ga greh prelomi. V njej ni nobenega nasprotovanja med Bogom in njenim bitjem. Obstaja popolno občestvo, popoln dogovor. Gre za vzajemni ''da'': Boga njej in nje Bogu. Marija je svobodna greha zato, ker je vsa v Bogu, je v celoti razlaščena zanj. Je polna njegove milosti za njegovo ljubezen.

Nauk o brezmadežnem spočetju Marije izraža gotovost vere, da so se Božje obljube uresničile, da njegova zaveza ne razočara, ampak je ustvarila sveto korenino, iz katere je pognal blagoslovljen Sad vsega vesoljstva, Jezus, Odrešenik. Brezmadežna nam kaže, da je milost zmožna izzvati odgovor, da Božja zvestoba zna roditi resnično in dobro vero.

Dragi bratje in sestre, dober dan. Na letošnjo drugo adventno nedeljo pride praznik Brezmadežno spočetje Device Marije in zato naš pogled privlači lepota Jezusove Matere, naše Matere. Cerkev z velikim veseljem zre 'polno milosti' (Lk 1,28). Začnimo s temi besedami in jo skupaj trikrat pozdravimo 'polna milosti!. Takšno jo je od prvega trenutka v svojem načrtu ljubezni videl Bog, videl jo je lepo, 'polno milosti'. Lepa je naša Mati! Marija nas podpira na naši poti proti božiču, saj nas uči, kako živeti ta adventni čas v pričakovanju Gospoda. Saj je ta adventni čas, čas pričakovanja Gospoda, ki nas bo s prazniki vse obiskal, pa tudi vsakega od nas v našem srcu. Gospod prihaja, pričakujmo ga.

Lukov evangelij nam predstavi Marijo, dekle iz Nazareta, majhnega kraja v Galileji, na robu rimskega imperija in tudi na robu Izraela. In vendar se je na njej, na tem dekletu iz tega majhnega oddaljenega kraja, ustavil pogled Gospoda, ki jo je v naprej izbral za mater svojemu Sinu. Zaradi tega materinstva je bila Marija obvarovana izvirnega greha, torej tistega preloma občestva z Bogom ter z drugimi ter s stvarstvom, ki globoko rani vsako človeško bitje. Ta prelom je bil v naprej ozdravljen v Materi Njega, ki je prišel osvoboditi nas sužnosti greha. Brezmadežna je vpisana v Božji načrt, je sad Božje ljubezni, ki rešuje svet.

Marija se ni nikoli oddaljila od te ljubezni. Vse njeno življenje, vse njeno bivanje, je 'da' tej ljubezni, je 'da' Bogu. Gotovo pa za njo ni bilo lahko! Ko jo je angel imenoval 'polno milosti' (Lk 1.28), se je 'zelo vznemirila', saj se je v svoji človeškosti čutila kot nič pred Bogom. Angel pa jo je potolažil: 'Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus' (v. 30). To oznanilo jo je še bolj pretreslo, tudi ker še ni bila poročena z Jožefom, a angel je dodal: 'Sveti Duh bo prišel nadte... in zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin' (v. 35). Marija posluša, notranje uboga in odgovori: 'Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!' (v. 38).

Skrivnost tega dekleta iz Nazareta, ki je v srcu Boga, nam ni tuja. Ona ni nekje tam in mi tukaj. Ne, ne, smo povezani. Saj namreč Bog ustavi svoj pogled ljubezni nad vsakim moškim in vsako žensko, z imenom in priimkom. Njegov pogled ljubezni je nad vsakim od nas. Apostol Pavel zatrjuje, da nas je Bog 'izvolil pred stvarjenjem sveta, da bi bili sveti in brezmadežni' (Ef 1,4). Tudi nas je od vedno Bog izbral, da bi živeli sveto življenje, osvobojeno greha. To je projekt ljubezni, ki ga Bog obnovi vsakokrat, ko se mu približamo, še posebej v zakramentih.

S tem praznikom, ko zremo našo Brezmadežno Mater, lepo, priznamo tudi našo najbolj resnično usodo, našo najglobljo poklicanost, da smo ljubljeni ter z ljubeznijo spremenjeni, spremenjeni z Božjo lepoto. Glejmo njo, našo Mater in pustimo, da nas Ona gleda, saj je naša Mati in nas ima tako zelo rada. Pustimo, da nas gleda, da se bomo naučili biti bolj ponižni in tudi bolj pogumni v hoji za Božjo Besedo ter sprejeti nežen objem njenega Sina Jezusa, objem, ki nam daje življenje, upanje in mir.

Dragi bratje in sestre, dober dan in blagoslovljen praznik! Evangelij današnjega slovesnega praznika nas uvede v Marijino hišo, da bi nam spregovoril o oznanjenju (prim. Lk  1,26-38).

Angel je Marijo takole pozdravil: »Razveseli se, milosti polna, Gospod je s teboj« (v. 28). Ne pokliče je po njenem imenu, Marija, ampak z novim imenom, ki ga ona ni poznala: milosti polna. Polna milosti in torej prazna greha, to je ime, ki ji ga je dal Bog in ga danes obhajamo.

Toda pomislimo na Marijino osuplost. Šele tedaj je odkrila svojo najbolj resnično istovetnost. Seveda, veliko je vedela o sebi, o svojih starših, o svojem zaročencu, toda sedaj ji Bog razodene največjo skrivnost, ki je prej ni poznala. Nekaj podobnega se lahko zgodi tudi nam. V kašnem smislu? Da smo tudi mi, grešniki, prejeli začetni dar, ki nam je napolnil življenje, dobrino, večjo od vsega, izvirno milost, mi toliko govorimo o izvirnem grehu, a smo tudi prejeli izvirno milost, ki pa se je pogosto ne zavedamo.

Za kaj gre pri tej izvirni milosti? Za to, kar smo prejeli na dan našega krsta, zato je dobro, da se tega spominjamo in tudi praznujemo! Postavil bom vprašanje: Ta prijeta milost na dan krsta je pomembna, toda kdo med vami ve za datum svojega krsta. Pomislite in če se ga ne spomnite, ko se boste vrnili domov, vprašajte botra ali botro, mamo, očeta: Kdaj sem bil krščen, bila krščena. Kajti ta dan, je dan velike milosti, novega začetka življenja, izvirne milosti, ki jo imamo. Bog se je spustil v naše življenje, za vedno smo postali njegovi ljubljeni otroci. To je naša izvorna lepota, ki se je moramo veseliti! Danes nas Marija, presenečena od milosti, ki jo je polepšala od prvega trenutka življenja, vodi do čudenja naši lepoti. Lahko jo dojamemo preko podobe: podobe o krstnem belem oblačilu; spominja nas, da je pod zlom, s katerim smo se omadeževali skozi leta, v nas dobro, ki je večje od vsega zla, ki se je zgodilo. Prisluhnimo njegovemu odmevu, poslušajmo Boga, ki nam pravi: »Sin, hči moja, ljubim te in sem vedno s teboj, zame si pomemben, tvoje življenje je dragoceno«. Takšen je Božji govor nam. Ko gre kaj narobe in smo malodušni, ko izgubimo pogum in smo v nevarnosti, da bi se počutili nekoristne in slabe, pomislimo na to, na izvirno milost. Bog je z nami, Bog je z menoj od tistega dne. Premislimo to.

Danes nas Božja beseda uči še nekaj pomembnega: da ohranjanje naše lepote zahteva ceno, zahteva boj. Evangelij nam namreč pokaže pogum Marije, ki je Bogu rekla »da«; da se je odločila za Božje tveganje. Odlomek iz Prve Mojzesove knjige v zvezi z izvirnim grehom, nam govori o boju proti skušnjavcu in njegovim skušnjavam (prim. 1 Mz 3,15). Vendar to poznamo tudi iz izkušnje: zahteva napor odločiti se za dobro, zahteva napor varovati dobro, ki je v nas. Pomislimo, kolikokrat smo zapravili priložnost, ko smo popustili dobrikanju zla, da smo bili premeteni za svoje koristi, ali smo storili nekaj, kar nam je onesnažilo srce; pa tudi ko smo zapravljali čas v nekoristnih in škodljivih stvareh, ko smo odlagali molitev in ko smo rekli »ne morem« nekomu, ki nas je potreboval, ko bi dejansko lahko.

Toda spričo vsega tega imamo danes dobro novico: Marija, edino človeško bitje v zgodovini brez greha, je z nami v boju, naša sestra je in predvsem Mati. In mi, ki se s težavo odločimo za dobro, se lahko  zaupamo njej. Ko se ji zaupamo, ko se posvetimo Mariji, ji recimo: »Primi me za roko Mati, ti me vodi: s teboj bom imel več moči v boju proti zlu, s teboj bom ponovno odkril svojo prvotno lepoto«. Izročimo se Mariji danes, vsak dan in ji ponavljajmo: »Marija, izročam ti svoje življenje, svojo družino, svoje delo, svoje srce in svoje boje. Posvečam se tebi«. Brezmadežna naj nam pomaga, da bomo svojo lepoto obvarovali pred zlom.

Angel Gospodov, petek, 8. december 2023
Danes, na slovesni praznik brezmadežnega spočetja, nam evangelij predstavlja prizor oznanjenja (prim. Lk 1,26-38). Prikazuje dve Marijini drži, ki nam pomagata razumeti, kako je varovala edinstveni dar, ki ga je prejela, to je srce, popolnoma osvobojeno greha. Ti dve drži sta čudenje nad Božjimi deli in zvestoba v preprostih stvareh.

Poglejmo prvo: čudenje. Angel reče Mariji: »Vesêli se, milosti polna, Gospod je s teboj!« (v. 28). Evangelist Luka zapiše, da se je Devica »vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to« (v. 29). Je presenečena, pretresena, vznemirjena: osupla je, ko sliši, da jo imenuje »milosti polna« – Marija je ponižna –, se pravi, da je polna Božje ljubezni. To je plemenita drža: znati se čuditi nad Gospodovimi darovi, nikoli jih jemati za samoumevne, ceniti njihovo vrednost, veseliti se zaupanja in nežnosti, ki ju prinašajo. Pomembno pa je tudi, da o tem čudenju pričujemo pred drugimi in ponižno govorimo o Božjih darovih, o dobrem, ki smo ga prejeli, in ne le o vsakdanjih težavah. Biti bolj pozitivni. Lahko se vprašamo: ali se znam čuditi ob Božjih delih? Ali kdaj čutim začudenje in ga s kom delim? Ali pa vedno iščem slabe in žalostne stvari?

In tako pridemo do druge drže: zvestoba v preprostih stvareh. Evangelij pred oznanjenjem ne pove ničesar o Mariji. Predstavi nam jo kot preprosto dekle, navidez enako kot mnoga druga, ki so živela v njeni vasi. Mlado dekle, ki je ravno zaradi svoje preprostosti ohranjalo čisto tisto Brezmadežno Srce, s katerim je bila po Božji milosti spočeta. In tudi to je pomembno, kajti da bi sprejeli velike Božje darove, je ključnega pomena, da znamo ceniti tiste bolj vsakdanje in manj opazne.

Natančneje, z vsakodnevno zvestobo v dobrem je Marija dopustila Božjemu daru, da je v njej rasel; na ta način se je usposobila za odgovor Gospodu in mu z vsem svojim življenjem rekla »da«.

Zato se vprašajmo: ali verjamem, da je tako v vsakdanjih situacijah kot na duhovni poti pomembna zvestoba Bogu? In če to verjamem, ali najdem čas za branje evangelija, molitev, pristopanje k evharistiji in prejem zakramenta odpuščanja, za kakšno konkretno dejanje zastonjskega služenja? To so tiste majhne vsakodnevne in odločilne izbire za sprejem Gospodove navzočnosti.

Brezmadežna Marija naj nam pomaga, da se bomo čudili nad Božjimi darovi in se nanje vsak dan odzvali z zvesto velikodušnostjo.

Angel Gospodov, četrtek, 8. december 2024
Dragi bratje in sestre, dober dan in lepo praznovanje! Na praznik Brezmadežnega spočetja nam danes evangelij pripoveduje o enem najpomembnejših dogodkov v zgodovini človeštva: oznanjenju (prim. Lk 1,26-38), ko je Marijin »da« nadangelu Gabrielu omogočil učlovečenje Božjega Sina, Jezusa. To je prizor, ki vzbuja največje začudenje in ganjenost, ker se Bog, Najvišji, Vsemogočni po angelu pogovarja z mladenko iz Nazareta in jo prosi za sodelovanje pri njegovem načrtu zveličanja. Če bomo danes našli nekaj časa, poiščite odlomek v evangeliju svetega Luka in berite ta prizor. Zagotavljam vam, da vam bo dobro delo, zelo dobro.

Kot v prizoru stvarjenja Adama, ki ga je Michelangelo naslikal v Sikstinski kapeli, kjer se prst nebeškega Očeta dotika človekovega prsta; tako se tudi tukaj, z vso obzirnostjo srečujeta človeško in božansko, na začetku našega odrešenja, v blagoslovljenem trenutku, v katerem Devica Marija izreče svoj »da«. Ženska iz majhnega obrobnega mesta je za vedno poklicana v središče zgodovine. Od njenega odgovora je odvisna usoda človeštva, ki se spet lahko začne smejati in upati, saj je bila njegova usoda položena v dobre roke. Ona bo nosila od Svetega Duha spočetega Zveličarja.

Marija je torej, kot jo pozdravi nadangel Gabriel, »polna milosti« (Lk 1,28), Brezmadežna, popolnoma v službi Božje Besede, vedno z Gospodom, na katerega se popolnoma zanese. V njej ni ničesar, kar bi se upiralo njegovi volji, torej Božji volji, ničesar, kar bi nasprotovalo resnici in ljubezni. To je njen blagor, ki ga bodo opevali vsi rodovi. Tudi mi se razveselimo, ker nam je Brezmadežna podarila Jezusa, naše zveličanje!

Bratje in sestre, ko zremo to skrivnost, se lahko vprašamo: v našem času, ki ga pretresajo vojne in se osredotoča na prizadevanje za posedovanje in prevlado, kam polagam svoje upanje? V moč, v denar, v mogočne prijatelje, ali v Božje neskončno usmiljenje? In ob lesketajočih se modelih, ki krožijo v medijih in po internetu, kje iščem svojo srečo? Kje je zaklad mojega srca? Ali je v dejstvu, da me Bog zastonjsko ljubi, da me njegova ljubezen vedno prehiteva in mi je pripravljen odpustiti, kadar se spokorjen vrnem k njemu? V tem sinovskem zaupanju v Boga ali pa se slepim, ko skušam za vsako ceno uveljaviti svoj jaz in svojo voljo?

Bratje in sestre, ko se bliža odprtje svetih vrat Jubileja, odprimo vrata srca in duha Gospodu Jezusu, rojenem iz Brezmadežne Marije, in ponižno prosimo Marijo. Dam vam nasvet: danes je zelo lep dan, da se odločimo za dobro spoved. Če ne morete danes, pa ta teden ali prihodnjo nedeljo odprite srce. Gospod vse odpušča. Vse, vse in tako bomo v Marijinem naročju bolj srečni.

Homilija, sveta maša, bazilika sv. Petra, nedelja, 8. december 2024
»Veseli se, polna milosti« (Lk 1,28). S tem pozdravom angel v skromni hiši v Nazaretu Mariji razkrije skrivnost njenega brezmadežnega Srca, ki je od spočetja »odporno na vsak madež izvirnega greha« (Bl. Pij IX., apostolska konstitucija Ineffabilis Deus, 8. december 1854). Na veliko načinov, z besedami in podobami, so kristjani skozi stoletja skušali predstaviti ta dar, pri čemer so poudarjali milost in sladkost v značilnostih »blažene med vsemi ženami« (prim. Lk 1,42), s telesnimi značilnostmi in kategorijami najrazličnejših etničnih skupin in kultur.

In dejansko nam Božja Mati – kot je opazil sveti Pavel VI. – kaže, »kar imamo vsi globoko v srcu: pristno podobo človeškosti

Na drugo adventno nedeljo je med bogoslužjem evangeljski odlomek, s katerim sveti Luka, če lahko tako rečemo, pripravlja prizorišče, na katerem se bo pojavil Jezus in začel svoje javno poslanstvo (prim. 3,1-6). Pri tem je evangelist usmeril pozornost na Janeza Krstnika, Mesijevega predhodnika in z veliko natančnostjo zarisal tako krajevne kot časovne koordinate njegovega pridiganja. Luka takole piše: »V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Herod četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Itureje in Trahonítide in Lizanija četrtni oblastnik Abilene  in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, je v puščavi prišla Božja Beseda Janezu, Zaharijevemu sinu« (Lk 3,1-2). Pri tem dve stvari pritegneta našo pozornost. Prvo je obilno navajanje vseh političnih in verskih voditeljev Palestine leta 27/28 po Kristusu. Prav gotovo želi evangelist opozoriti tistega, ki bere ali posluša evangelij, da to ni legenda, temveč resnična pripoved ter da je Jezus iz Nazareta resnična zgodovinska osebnost, ki je bil v točno določenem prostoru in času. Drugi element, ki ga je vredno omeniti po tem obsežnem zgodovinskem uvodu, je to, da postane subjekt pripovedi 'Božja Beseda', ki jo evangelist predstavi kot moč, ki se je spustila in obstala na Janezu Krstniku.

Sveti Ambrož, veliki milanski škof, katerega god smo obhajali 7. decembra, razlaga to evangeljsko besedilo takole: »Božji Sin je, preden je zbral skupaj Cerkev, najprej deloval v svojem ponižnem služabniku. Zato zelo dobro pravi sveti Luka, da se je Božja Beseda spustila na Janeza, Zaharijevega sina, v puščavi, ker Cerkve niso začeli ljudje, temveč Beseda«. Poglejte, v čem je pomen tega: Božja Beseda je subjekt, ki premika zgodovino, navdihuje preroke, pripravlja pot Mesiju, zbere skupaj Cerkev. Jezus je ta Božja Beseda, ki je postala v Marijinem deviškem telesu meso. V njem se je Bog v polnosti razodel. Izrekel in dal nam je vse, saj je odprl svoje zaklade resnice in usmiljenja. Sveti Ambrož nadaljuje s svojo razlago: »Beseda se je torej spustila, da bi zemlja, ki je bila puščava, obrodila za nas svoje sadove«.

Dragi prijatelji, najlepši cvet, ki je vzklil iz Božje Besede je Devica Marija. Ona je prvina Cerkve, Božji vrt na zemlji. Toda, medtem ko je Marija Brezmadežna, pa je Cerkev potrebna nenehnega očiščenja, saj greh zalezuje vse njene člane. V Cerkvi nenehno poteka boj med puščavo in vrtom, med grehom, ki izsuši zemljo ter milostjo, ki jo namoči, da obrodi obilne sadove svetosti. Prosimo torej Gospodovo Mater, da nam pomaga med tem adventnim časom 'zravnati' naše poti ter se pustiti voditi Božji Besedi.

Bogoslužje adventnega časa še posebej predstavi dve osebnosti, ki sta pripravili Mesijev prihod: Devica Marija in Janez Krstnik. Danes nam sv. Luka predstavi to drugo osebnost z značilnostmi, ki se razlikujejo od drugih evangelistov. 'Vsi štirje evangelisti postavijo na začetek Jezusovega delovanja Janeza Krstnika, ki ga predstavijo kot njegovega predhodnika. Sveti Luka pa je povezavo med obema osebnostnima in njunimi poslanstvi predstavil že prej... Že s spočetjem ter rojstvom sta Jezus in Janez postavljena v medsebojni odnos.' (Benedikt XVI., Jezusovo otroštvo, str. 23). Iz tega lahko razumemo, da Janez kot sin Zaharija in Elizabete, oba pa iz duhovniške družine, ni samo zadnji izmed prerokov, temveč predstavlja celotno duhovništvo Stare zaveze in tako pripravlja ljudi za duhovno bogoslužje Nove zaveze, ki se je začelo z Jezusom (prim. ibid.27-28). Luka pa tudi ovrže vsako pogosto mitsko branje evangelijev tako, da postavi Janezovo življenje v zgodovinske koordinate: 'V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj ... ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa' (Lk 3,1-2). Znotraj tega zgodovinskega okvirja pa je postavljen resnično velik dogodek, Kristusovo rojstvo, ki ga sodobniki niso niti opazili. Bogu so mogočniki zgodovine za okvir majhnim!

Janez Krstnik je sebe označil kot 'glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!' (Lk 3,4). Glas izreka besedo, toda v tem primeru je bila Božja Beseda prej, saj se pred tem spustila na Janeza, Zaharijevega sina, v puščavi (prim. Lk 3,2). On ima torej pomembno vlogo, a vedno v službi Kristusu. Sveti Avguštin razlaga: 'Janez je glas. O Gospodu pa je rečeno: 'V začetku je bila Beseda' (Jn 1,1). Janez je glas, ki mine. Kristus pa je večna Beseda, ki je bila na začetku. Če glasu odvzameš besedo, kaj ostane? Nejasen zvok. Glas brez besede resda zadane sluh, vendar ne spodbudi srca'(Govor 293,3). Naša naloga je torej, da danes prisluhnemo temu glasu in tako pripravimo v srcu prostor in sprejem za Jezusa, Besedo, ki nas rešuje. V tem adventnem času se pripravljamo, da bomo videli z očmi vere, v skromni betlehemski votlini, Božje zveličanje (prim. Lk 3,6). Našo potrošniško družbo, ki skuša iskati veselje v stvareh, Krstnik poučuje, kaj je za življenje bistveno, da bomo Božič preživeli, ne kot zunanje praznovanje, temveč kot praznovanje Božjega Sina, ki je prišel, da bi prinesel ljudem mir, življenje ter resnično veselje.

Zaupajmo materinski priprošnji Marije, Device adventa, našo pot srečanja z Gospodom, ki prihaja, da bomo pripravljeni sprejeli v srce in tudi v vse svoje življenje, Emanuela, Boga z nami.

Sv. Gregor Veliki pravi: »S tem ko Luka postavi svojo pripoved v rimsko judovski zgodovinski kontekst, poudari, da je spust Božje Besede nad Janeza med kralji in duhovniki, pomemben dogodek zgodovine sveta in zgodovine zveličanja.« Sveti Ambrož, veliki milanski škof razlaga to evangeljsko besedilo takole: »Božji Sin je, preden je zbral skupaj Cerkev, najprej deloval v svojem ponižnem služabniku. Zato zelo dobro pravi sveti Luka, da se je Božja Beseda spustila na Janeza, Zaharijevega sina, v puščavi, ker Cerkve niso začeli ljudje, temveč Beseda.« Origen razlaga: »Jordan pomeni 'spust', saj se Božja reka za krst spušča iz Kristusa.« Sv. Gregor Veliki razlaga naprej: »Janez se je spustil k Jordanu in pridigal krst pokore, ki nas pripelje do odpuščanja grehov.« Sv. Ciril Aleksandrijski pa k temu dodaja, da »je vera v Kristusa najvišja oblika skesanosti«, in sv. Janez Krizostom nadaljuje: »Pripraviti pot Gospodu je isto kot obroditi sadove kesanja.« Origen to pojasni takole: »Gospodova pot je pot kateheze, je osebna pot življenja in dela Mesije, Jezusa, ki ni pot v 'dobesednem pomenu', temveč jo najdemo v srcu.« Sveti Avguštin pravi: »Janez je glas. O Gospodu pa je rečeno: 'V začetku je bila Beseda' (Jn 1,1). Janez je glas, ki mine. Kristus pa je večna Beseda, ki je bila na začetku. Če glasu odvzameš besedo, kaj ostane? Nejasen zvok. Glas brez besede resda zadane sluh, vendar ne spodbudi srca« (Govor 293,3).

Angel Gospodov nedelja, 6. december 2015
Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to drugo adventno nedeljo nas bogoslužje postavi v šolo Janezu Krstniku, ki je pridigal »krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov« (Lk 3,3). Morda se sprašujemo: Zakaj se moramo spreobrniti? Spreobrne se tisti, ki od ateista postane vernik, od grešnika postane pravičen, toda mi tega ne potrebujemo, mi smo že kristjani! Se smemo tako spraševati? Torej smo v redu? Toda to ni res!

Ko tako mislimo, se niti ne zavedamo, da se moramo ravno od te domišljavosti spreobrniti, da smo kristjani, da smo vsi dobri, da smo v redu in ravno od te domišljavosti se moramo spreobrniti, torej od stališča, da konec koncev je dobro tako in da ne potrebujemo spreobrnjenja. Poskušajmo se vprašati, če je res tako, da imamo v različnih situacijah in okoliščinah v sebi resnično Jezusova čutenja. Je res, da čutimo tako, kakor čuti Jezus? Na primer, ko utrpimo krivico ali žalitev, se odzovemo brez sovražnosti in odpustimo iz srca tistemu, ki se nam opraviči? Kako težko je odpusti! Kako težko je! To mi boš že plačal! Ta beseda prihaja iz notranjosti? Ko smo poklicani deliti z drugimi veselje in bolečino, resnično jočemo s tistim, ki joče in se veselimo s tistim, ki se veseli? Ko moramo izraziti svojo vero, zmoremo to storiti pogumno in preprosto, ne da bi se sramovali evangelija? Tako si torej lahko postavljamo številna vprašanja. Nismo v redu… vedno se moramo spreobrniti, da bomo imeli ista čutenja kot Jezus.

Krstnikov glas vpije tudi v današnjih puščavah človeštva. Kateri sta ti puščavi danes? Zaprt razum in trdo srce. Glas nas izziva, da se vprašamo, če resnično hodimo po pravi poti tako, da živimo po evangeliju. Tudi danes kakor takrat nas on opominja z besedami preroka Izaija: »Pripravite Gospodovo pot!« (v. 4). To je nujno povabilo, da odpremo srce in sprejmemo Božje zveličanje, ki nam ga nenehno, skoraj trmoglavo ponuja, saj nam želi, da smo prosti sužnosti greha. Toda besedilo še bolj razširi ta glas, saj napoveduje, da »bo vsak človek videl Božje zveličanje« (v. 6). Zveličanje je ponujeno vsakemu človeku, vsakemu ljudstvu, nihče ni izključen, vsakemu od nas. Nihče med nami ne more reči: »Sem že svetnik, popoln sem, sem že zveličan.« Ne. Vedno moramo sprejeti to ponudbo zveličanja, in zaradi tega je to leto Usmiljenja, torej zato, da bi šli naprej po tej poti zveličanja, po tej poti, ki nas jo je učil Jezus. Bog namreč želi, da bi se vsi ljudje zveličali po Jezusu Kristusu, edinem sredniku (prim. 1Tim 2,4-6).

Zaradi tega je vsak od nas poklican predstaviti Jezusa tistim, ki ga še ne poznajo. To ne pomeni prozelitizma. Ne, to je le odpiranje vrat. »Kajti gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!« (1Kor 9,16), pravi sv. Pavel. Če je Gospod Jezus nam spremenil življenje in ga spremeni vsakič, ko gremo k Njemu, kako ne bi čutili strasti predstaviti ga tistim, ki jih srečujemo na delu, v šoli, v stanovanjski zgradbi, v bolnišnici, na krajih, kjer se zbiramo? Če se ozremo naokoli, bomo našli osebe, ki bi bile pripravljene začeti ali ponovno začeti pot vere, če bi le srečale kristjane zaljubljene v Jezusa. Ne bi morali biti in ne bi lahko bili mi tisti kristjani? Izročam vam vprašanje: Sem res zaljubljen v Jezusa? Sem prepričan, da mi Jezus ponuja in mi daje zveličanje? In če sem zaljubljen, ga moram predstaviti drugim!Toda biti moramo pogumni, saj moramo ponižati gore ošabnosti in rivalstva, napolniti brezna, ki sta jih izkopala ravnodušnost in mlačnost, zravnati steze naše lenobe in našega popuščanja.

Naj nam Devica Marija, ki je Mati in ve kako to storiti, pomaga podreti pregrade in ovire, ki preprečujejo našo spreobrnitev, torej našo pot naproti Gospodu. Samo On, samo Jezus lahko izpolni vsa človekova upanja!

Angel Gospodov nedelja, 9. december 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! Prejšnjo nedeljo nas je bogoslužje vabilo naj začnemo živeti adventni čas in pričakovanje Gospoda z držo čuječnosti in tudi z molitvijo: »Čujte in molite«. Danes, na drugo adventno nedeljo pa nam je nakazano, kako hraniti to pričakovanje in sicer, da se podamo na pot spreobrnitve torej kako napraviti to pričakovanje konkretno.

Kot vodnika na tej poti nam evangelij predstavlja lik Janeza Krstnika, ki je »prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov« (Lk 3,3). Da bi opisal Krstnikovo poslanstvo, je evangelist Luka zbral starodavno Izaijevo prerokbo, ki takole pravi: »Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža« (vv. 4-5).

Da pripravimo pot Gospodu, ki prihaja, je potrebno računati na zahteve po spreobrnjenju, h kateremu vabi Krstnik. Katere so te zahteve po spreobrnitvi? Predvsem smo poklicani očistiti usedline, ki sta jih povzročila hladnost in ravnodušnost tako, da se odpremo drugim z istimi Jezusovimi občutji, torej z tisto prisrčnostjo in bratsko pozornostjo, ki si naloži nase potrebe bližnjih in tako torej očistiti usedline, ki jih je proizvedla hladnost. Ne moremo imeti odnosa ljubezni, dejavne ljubezni, bratstva z bližnjim, če so jame. To je isto, kot iti po poti, ki ima ogromno lukenj. Ta potreba po spremembi drže. In vse to s posebno nujnostjo do najbolj pomoči potrebnim. Potem je potrebno znižati tolike hrapavosti, ki sta jih povzročila ošabnost in nadutost. Koliko ljudi je, ki se morda niti ne zavedajo, ošabnih in rezkih ter nima tistega prisrčnega odnosa. To je potrebno prerasti tako, da napravimo konkretne geste sprave s svojimi brati in sestrami in jih prosimo za odpuščanje svojih krivd. Ni se lahko spraviti. Vedno se misli na to, kdo bo napravil prvi korak. Gospod nam bo pri tem pomagal, če bomo imeli dobro voljo. Spreobrnjenje je namreč popolno, če vodi v ponižno priznanje svojih napak, svojih nezvestob in neizpolnitev.

Vernik je tisti, ki preko tega, da postane bližnji bratu, kot Janez Krstnik odpre poti v puščavi, torej nakaže vidike upanja tudi v tistih nedostopnih bivanjskih kontekstih, ki sta ju povzročila polom in poraz. Ne smemo odnehati pred negativnimi situacijami zaprtosti in zavračanja. Ne smemo se podvreči miselnosti sveta, saj je središče življenja Jezus ter njegova beseda svetlobe, ljubezni in tolažbe. On je! Krstnik je k spreobrnjenju vabil ljudi svojega časa z vso močjo, gorečnostjo in strogostjo. Kljub temu pa je znal poslušati, vršiti dejanja nežnosti in odpuščanja vsej tej množici moških in žensk, ki so prihajali k njemu, da bi izpovedali svoje grehe in bi se dali krstiti s krstom pokore.

Pričevanje Janeza Krstnika naj nam pomaga iti naprej v našem pričevanju življenja. Čistost njegovega oznanila, njegov pogum razglašati resnico sta uspela prebuditi pričakovanja in upanja po Mesiju, ki so že dolgo časa utihnile. Tudi danes so Jezusovi učenci poklicani biti njegovi ponižni a pogumni pričevalci, ki bodo ponovno prižgali upanje in dali razumeti, kako se kljub vsemu nadaljuje iz dneva v dan z močjo Svetega Duha z izgradnjo Božjega kraljestva. Naj pomisli vsak od nas, kako lahko pripravi pot Gospodu.

Naj nam Devica Marija pomaga dan za dnem pripraviti pot Gospodu tako, da začnemo pri nas samih in bomo tako z vztrajno potrpežljivostjo širili okoli nas semena miru, pravičnosti in bratstva.