Oznanilo Jezusovega rojstva je neposredno za napovedjo Janezovega rojstva. Evangelist začne opis prizora z vstopom Gabrijela, katerega ime pomeni 'Božja moč'. Globok vtis napravi kratkost opisa Marijine osebnosti. Edini pomemben podatek je njena deviškot, ki jo ponudi v dar Bogu. Tako sv. Beda Častitljivi opaža in razlaga začetek današnjega evangeljskega odlomka v svojih homilijah o Lukovem evangeliju. Sveti Hieronim pa o Mariji pravi, da je zaročenka in devica, ki bo takšna ostala tudi po Jezusovem rojstvu. Sv. Ambrož pa v Mariji vidi predpodobo Cerkve, ki bo tudi kot nevesta ostala brez madeža. Z zaroko ima tako Marija moža med nosečnostjo in porodom, nadaljuje sv. Beda z razlago. Origen pa je ugotovil, da se je pozdrav »Pozdravljena, milosti polna« uporabil samo za Marijo. Peter Krizolog pravi, da je angel med pozdravom oznanil tudi, »Gospod je s teboj!«, kar je Marijo vznemirilo, sv. Ambrož pa dodaja, da se je to zgodilo zaradi njene sramežljivosti. Z Jezusovim spočetjem v Mariji se začenja novo obdobje zveličanja, pravi Beda ter nadaljuje, kot je Eva v svojem telesu nosila vse človeštvo obsojeno na greh, pa sedaj Marija nosi v svojem telesu novega Adama, ki bo s svojo milostjo priklical v življenje novo človeštvo. Angel se je razveselil Marije, kot sedeža Božje slave, saj se je Bog poslužil njenega telesa, da bi ljudi povedel v svojo slavo, poje Stichera (himna) vzhodne liturgije za praznik Oznanjenja. Prudencij pa pravi, da je Marija dobila pojasnila o otroku od Gabrijela, ki ji razodene božansko skrivnost Božjega delovanja v njej, saj bo ostala devica, čeprav bo postala mati. Maksim torinski pa prepozna v Zveličarjevem rojstvu navzočnost Trojice, ki pričuje v prid deviškemu rojstvu. K temu sv. Beda dodaja, da bo v Mariji spočeti otrok, tako Božji Sin kot sin človekov. Efrem sirski pa razlaga, da se ime Jezus bolj nanaša na njegovo delovanje kot na njegovo naravo, ker bo ljudstvo rešil njegovih grehov, k temu pa vzhodna zaključna himna na praznik Oznanjenja dodaja, da bo vse privedel k novemu stvarjenju sveta, saj je ta, ki ga je Marija spočela v svojem telesu, nihče drug kot Stvarnik vseh stvari, dodaja Stichera. 

Na poti adventnega časa sveti Brezmadežna Marija kot zvezda, ki je 'znamenje trdnega upanja in tolažbe'. Da bi prišli do Jezusa, prave luči, sonca, ki je pregnalo vse temine zgodovine, potrebujemo luči, ki so nam bliže. To so človeške osebe, ki odsevajo Kristusovo luč in razsvetljujejo pot, ki jo moramo še prehoditi. In katera oseba sveti bolj kot Marija? Kdo je lahko za nas bolj zvezda upanja kot je ona, jutranja zarja, ki je napovedala dan odrešenja? Zaradi tega obhajamo pred prihajajočim božičem slovesni praznik Marijinega Brezmadežnega spočetja.

Med liturgijo današnjega praznika beremo evangelij oznanjenja (Lk 1,26-38), ki vsebuje pogovor med angelom Gabrijelom in Devico. »Razveseli se, milosti polna, Gospod je s teboj«, pravi Božji poslanec in tako razkrije Marijino najglobljo identiteto, njeno ime, če tako rečemo, po katerem jo Bog pozna: 'milosti polna'. Ta izraz, nam tako domač že od otroštva, saj ga izgovorimo vsakič, ko molimo Zdravo Marijo, razloži skrivnost, ki jo danes obhajamo. Marijo je namreč od trenutka, ko sta jo spočela njena starša, Bog še posebej vzljubil, saj jo je v svojem večnem načrtu izbral za mater svojega učlovečenega Sina in jo tako obvaroval izvirnega greha. Zato jo je Angel nagovoril s tem imenom, ki dobesedno pomeni: »od vedno napolnjena z Božjo ljubeznijo«, njegovo milostjo.

Skrivnost Božje milosti je Marijo objela že od prvega trenutka njenega bivanja in jo pripravljala tako, da je ni okužil izvirni greh, ker bo postala Odrešenikova Mati. Ko zremo Njo, odkrivamo veličino in lepoto Božjega načrta za vsakega človeka: da bi postali po podobi našega Stvarnika v ljubezni sveti in brezmadežni. Zares velik dar je imeti za mater Brezmadežno Marijo! Mati, ki odseva lepoto in prosojnost Božje ljubezni. Pri tem pa pomislim na današnjo mladino, ki odrašča v času nasičenim s sporočili, ki propagirajo lažne modele sreče.

Skrivnost Brezmadežnega spočetja je vir notranje luči, upanja in tolažbe. Sredi preizkušenj življenja, še posebno nasprotovanj, ki jih človek doživlja bodisi v sebi bodisi okoli sebe, nam Marija, Kristusova Mati pravi, da je Milost večja od greha, da je Božje usmiljenje močnejše od zla, ki se razodeva na različne načine v medsebojnih odnosih in v dogodkih. To zlo ima svoje korenine v ranjenem, bolnem človekovem srcu, ki pa se ne more samo ozdraviti.  Sveto pismo nam razodeva, da je na začetku vsakega zla neposlušnost Božji volji, ter da je smrt na zemlji zato, ker je človekova svobodna volja podlegla Hudičevi skušnjavi. Toda Bog ni odnehal v svojem načrtu ljubezni in življenja: preko dolge in potrpežljive poti sprave je pripravil novo in večno zavezo ter jo je zapečatil s krvjo svojega Sina, ki pa se je, da bi lahko sebe dal v zadoščenje, »rodil iz žene« (Gal 4,4).

Ob tem prazniku se želimo zahvaliti Gospodu za veliko znamenje Njegove dobrote, da nam je podaril Marijo, svojo Mater in Mater Cerkve. Prosimo ga, da postavi Marijo na našo pot kot luč, ki bo pomagala tudi nam postati luč in da bomo lahko to luč prinašali v noči zgodovine.

Angelus, 8. december 2011
Kot je leta 1854 v apostolskem pismu Ineffabilis Deus razglasil papež Pij IX., je Marija bila »po izredni milosti vsemogočnega Boga, z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, Zveličarja človeškega rodu, obvarovana vsakega madeža izvirnega greha«. To versko resnico vsebujejo tudi pozdravne besede nadangela Gabriela: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Izraz »obdarjena z milostjo« kaže na čudovito delo ljubezni Boga, ki nam je želel ponovno dati življenje in svobodo, izgubljeno z grehom, in sicer po učlovečenem edinorojenem Sinu. Zato se vse od drugega stoletja na Vzhodu in Zahodu Cerkev priporoča Devici in jo časti, saj je s svojim »Zgodi se« približala nebo k zemlji ter postala tako »Bogorodica in Rednica našega življenja«, kot to v starodavni pesmi zapiše sv. Roman Melodes. V sedmem stoletju je sv. Sofronij Jeruzalemski opeval veličino Marije, ker se je v njej naselil Sveti Duh: »Ti presegaš vse darove, ki jih je veličastvo Boga kdajkoli namenilo kakšni človeški osebi. Od vseh si bogatejša s posedovanjem Boga, ki prebiva v tebi.« Sv. Beda Častitljivi pa pravi: »Marija je blagoslovljena med vsemi ženami, ker je z okrasjem devištva bila deležna milosti biti mati otroka, ki je Bog.«

Angelus 8. december 2012
Marija je Brezmadežna zaradi zastonjskega daru Božje milosti, ki je v njej našel popolno razpoložljivost in sodelovanje. V tem smislu je Marija ''blažena'', ker ''je verovala'' (Lk 1,45), ker je imela trdno vero v Boga. Marija predstavlja tisti ''preostanek Izraela'', tisto sveto korenino, ki so jo oznanjali preroki. V njej so sprejete obljube starodavne zaveze. V Mariji najde Božja Beseda posluh, sprejetje, odgovor, najde tisti ''da'', ki ji omogoči, da se utelesi in pride prebivat med nas. V Mariji se človeštvo in zgodovina zares odpreta Bogu, sprejmeta njegovo milost, sta pripravljena izpolniti njegovo voljo. Marija je pristen izraz Milosti. Predstavlja novi Izrael, ki ga Stara zaveza opisuje s simbolom neveste. Pavel v Pismu Efežanom, kjer govori o zakonu, pravi, da »je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, da bi jo posvetil, ko jo je očistil s kopeljo vode z besedo, tako da bi sam postavil predse veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna« (Ef 5,25-27). Tudi cerkveni očetje so razvili to podobo in tako je nauk o Brezmadežni najprej nastal v povezanosti s Cerkvijo kot devico-materjo, in šele pozneje v povezanosti z Marijo.

Luč, ki prihaja iz Marijinega lika, nam tudi pomaga razumeti pravi smisel izvirnega greha. V Mariji je namreč v polnosti živ in delujoč tisti odnos z Bogom, ki ga greh prelomi. V njej ni nobenega nasprotovanja med Bogom in njenim bitjem. Obstaja popolno občestvo, popoln dogovor. Gre za vzajemni ''da'': Boga njej in nje Bogu. Marija je svobodna greha zato, ker je vsa v Bogu, je v celoti razlaščena zanj. Je polna njegove milosti za njegovo ljubezen.

Nauk o brezmadežnem spočetju Marije izraža gotovost vere, da so se Božje obljube uresničile, da njegova zaveza ne razočara, ampak je ustvarila sveto korenino, iz katere je pognal blagoslovljen Sad vsega vesoljstva, Jezus, Odrešenik. Brezmadežna nam kaže, da je milost zmožna izzvati odgovor, da Božja zvestoba zna roditi resnično in dobro vero.

Dragi bratje in sestre, dober dan. Na letošnjo drugo adventno nedeljo pride praznik Brezmadežno spočetje Device Marije in zato naš pogled privlači lepota Jezusove Matere, naše Matere. Cerkev z velikim veseljem zre 'polno milosti' (Lk 1,28). Začnimo s temi besedami in jo skupaj trikrat pozdravimo 'polna milosti!. Takšno jo je od prvega trenutka v svojem načrtu ljubezni videl Bog, videl jo je lepo, 'polno milosti'. Lepa je naša Mati! Marija nas podpira na naši poti proti božiču, saj nas uči, kako živeti ta adventni čas v pričakovanju Gospoda. Saj je ta adventni čas, čas pričakovanja Gospoda, ki nas bo s prazniki vse obiskal, pa tudi vsakega od nas v našem srcu. Gospod prihaja, pričakujmo ga.

Lukov evangelij nam predstavi Marijo, dekle iz Nazareta, majhnega kraja v Galileji, na robu rimskega imperija in tudi na robu Izraela. In vendar se je na njej, na tem dekletu iz tega majhnega oddaljenega kraja, ustavil pogled Gospoda, ki jo je v naprej izbral za mater svojemu Sinu. Zaradi tega materinstva je bila Marija obvarovana izvirnega greha, torej tistega preloma občestva z Bogom ter z drugimi ter s stvarstvom, ki globoko rani vsako človeško bitje. Ta prelom je bil v naprej ozdravljen v Materi Njega, ki je prišel osvoboditi nas sužnosti greha. Brezmadežna je vpisana v Božji načrt, je sad Božje ljubezni, ki rešuje svet.

Marija se ni nikoli oddaljila od te ljubezni. Vse njeno življenje, vse njeno bivanje, je 'da' tej ljubezni, je 'da' Bogu. Gotovo pa za njo ni bilo lahko! Ko jo je angel imenoval 'polno milosti' (Lk 1.28), se je 'zelo vznemirila', saj se je v svoji človeškosti čutila kot nič pred Bogom. Angel pa jo je potolažil: 'Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus' (v. 30). To oznanilo jo je še bolj pretreslo, tudi ker še ni bila poročena z Jožefom, a angel je dodal: 'Sveti Duh bo prišel nadte... in zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin' (v. 35). Marija posluša, notranje uboga in odgovori: 'Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!' (v. 38).

Skrivnost tega dekleta iz Nazareta, ki je v srcu Boga, nam ni tuja. Ona ni nekje tam in mi tukaj. Ne, ne, smo povezani. Saj namreč Bog ustavi svoj pogled ljubezni nad vsakim moškim in vsako žensko, z imenom in priimkom. Njegov pogled ljubezni je nad vsakim od nas. Apostol Pavel zatrjuje, da nas je Bog 'izvolil pred stvarjenjem sveta, da bi bili sveti in brezmadežni' (Ef 1,4). Tudi nas je od vedno Bog izbral, da bi živeli sveto življenje, osvobojeno greha. To je projekt ljubezni, ki ga Bog obnovi vsakokrat, ko se mu približamo, še posebej v zakramentih.

S tem praznikom, ko zremo našo Brezmadežno Mater, lepo, priznamo tudi našo najbolj resnično usodo, našo najglobljo poklicanost, da smo ljubljeni ter z ljubeznijo spremenjeni, spremenjeni z Božjo lepoto. Glejmo njo, našo Mater in pustimo, da nas Ona gleda, saj je naša Mati in nas ima tako zelo rada. Pustimo, da nas gleda, da se bomo naučili biti bolj ponižni in tudi bolj pogumni v hoji za Božjo Besedo ter sprejeti nežen objem njenega Sina Jezusa, objem, ki nam daje življenje, upanje in mir.

Dragi bratje in sestre, dober dan in blagoslovljen praznik! Evangelij današnjega slovesnega praznika nas uvede v Marijino hišo, da bi nam spregovoril o oznanjenju (prim. Lk  1,26-38).

Angel je Marijo takole pozdravil: »Razveseli se, milosti polna, Gospod je s teboj« (v. 28). Ne pokliče je po njenem imenu, Marija, ampak z novim imenom, ki ga ona ni poznala: milosti polna. Polna milosti in torej prazna greha, to je ime, ki ji ga je dal Bog in ga danes obhajamo.

Toda pomislimo na Marijino osuplost. Šele tedaj je odkrila svojo najbolj resnično istovetnost. Seveda, veliko je vedela o sebi, o svojih starših, o svojem zaročencu, toda sedaj ji Bog razodene največjo skrivnost, ki je prej ni poznala. Nekaj podobnega se lahko zgodi tudi nam. V kašnem smislu? Da smo tudi mi, grešniki, prejeli začetni dar, ki nam je napolnil življenje, dobrino, večjo od vsega, izvirno milost, mi toliko govorimo o izvirnem grehu, a smo tudi prejeli izvirno milost, ki pa se je pogosto ne zavedamo.

Za kaj gre pri tej izvirni milosti? Za to, kar smo prejeli na dan našega krsta, zato je dobro, da se tega spominjamo in tudi praznujemo! Postavil bom vprašanje: Ta prijeta milost na dan krsta je pomembna, toda kdo med vami ve za datum svojega krsta. Pomislite in če se ga ne spomnite, ko se boste vrnili domov, vprašajte botra ali botro, mamo, očeta: Kdaj sem bil krščen, bila krščena. Kajti ta dan, je dan velike milosti, novega začetka življenja, izvirne milosti, ki jo imamo. Bog se je spustil v naše življenje, za vedno smo postali njegovi ljubljeni otroci. To je naša izvorna lepota, ki se je moramo veseliti! Danes nas Marija, presenečena od milosti, ki jo je polepšala od prvega trenutka življenja, vodi do čudenja naši lepoti. Lahko jo dojamemo preko podobe: podobe o krstnem belem oblačilu; spominja nas, da je pod zlom, s katerim smo se omadeževali skozi leta, v nas dobro, ki je večje od vsega zla, ki se je zgodilo. Prisluhnimo njegovemu odmevu, poslušajmo Boga, ki nam pravi: »Sin, hči moja, ljubim te in sem vedno s teboj, zame si pomemben, tvoje življenje je dragoceno«. Takšen je Božji govor nam. Ko gre kaj narobe in smo malodušni, ko izgubimo pogum in smo v nevarnosti, da bi se počutili nekoristne in slabe, pomislimo na to, na izvirno milost. Bog je z nami, Bog je z menoj od tistega dne. Premislimo to.

Danes nas Božja beseda uči še nekaj pomembnega: da ohranjanje naše lepote zahteva ceno, zahteva boj. Evangelij nam namreč pokaže pogum Marije, ki je Bogu rekla »da«; da se je odločila za Božje tveganje. Odlomek iz Prve Mojzesove knjige v zvezi z izvirnim grehom, nam govori o boju proti skušnjavcu in njegovim skušnjavam (prim. 1 Mz 3,15). Vendar to poznamo tudi iz izkušnje: zahteva napor odločiti se za dobro, zahteva napor varovati dobro, ki je v nas. Pomislimo, kolikokrat smo zapravili priložnost, ko smo popustili dobrikanju zla, da smo bili premeteni za svoje koristi, ali smo storili nekaj, kar nam je onesnažilo srce; pa tudi ko smo zapravljali čas v nekoristnih in škodljivih stvareh, ko smo odlagali molitev in ko smo rekli »ne morem« nekomu, ki nas je potreboval, ko bi dejansko lahko.

Toda spričo vsega tega imamo danes dobro novico: Marija, edino človeško bitje v zgodovini brez greha, je z nami v boju, naša sestra je in predvsem Mati. In mi, ki se s težavo odločimo za dobro, se lahko  zaupamo njej. Ko se ji zaupamo, ko se posvetimo Mariji, ji recimo: »Primi me za roko Mati, ti me vodi: s teboj bom imel več moči v boju proti zlu, s teboj bom ponovno odkril svojo prvotno lepoto«. Izročimo se Mariji danes, vsak dan in ji ponavljajmo: »Marija, izročam ti svoje življenje, svojo družino, svoje delo, svoje srce in svoje boje. Posvečam se tebi«. Brezmadežna naj nam pomaga, da bomo svojo lepoto obvarovali pred zlom.

Angel Gospodov, petek, 8. december 2023
Danes, na slovesni praznik brezmadežnega spočetja, nam evangelij predstavlja prizor oznanjenja (prim. Lk 1,26-38). Prikazuje dve Marijini drži, ki nam pomagata razumeti, kako je varovala edinstveni dar, ki ga je prejela, to je srce, popolnoma osvobojeno greha. Ti dve drži sta čudenje nad Božjimi deli in zvestoba v preprostih stvareh.

Poglejmo prvo: čudenje. Angel reče Mariji: »Vesêli se, milosti polna, Gospod je s teboj!« (v. 28). Evangelist Luka zapiše, da se je Devica »vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to« (v. 29). Je presenečena, pretresena, vznemirjena: osupla je, ko sliši, da jo imenuje »milosti polna« – Marija je ponižna –, se pravi, da je polna Božje ljubezni. To je plemenita drža: znati se čuditi nad Gospodovimi darovi, nikoli jih jemati za samoumevne, ceniti njihovo vrednost, veseliti se zaupanja in nežnosti, ki ju prinašajo. Pomembno pa je tudi, da o tem čudenju pričujemo pred drugimi in ponižno govorimo o Božjih darovih, o dobrem, ki smo ga prejeli, in ne le o vsakdanjih težavah. Biti bolj pozitivni. Lahko se vprašamo: ali se znam čuditi ob Božjih delih? Ali kdaj čutim začudenje in ga s kom delim? Ali pa vedno iščem slabe in žalostne stvari?

In tako pridemo do druge drže: zvestoba v preprostih stvareh. Evangelij pred oznanjenjem ne pove ničesar o Mariji. Predstavi nam jo kot preprosto dekle, navidez enako kot mnoga druga, ki so živela v njeni vasi. Mlado dekle, ki je ravno zaradi svoje preprostosti ohranjalo čisto tisto Brezmadežno Srce, s katerim je bila po Božji milosti spočeta. In tudi to je pomembno, kajti da bi sprejeli velike Božje darove, je ključnega pomena, da znamo ceniti tiste bolj vsakdanje in manj opazne.

Natančneje, z vsakodnevno zvestobo v dobrem je Marija dopustila Božjemu daru, da je v njej rasel; na ta način se je usposobila za odgovor Gospodu in mu z vsem svojim življenjem rekla »da«.

Zato se vprašajmo: ali verjamem, da je tako v vsakdanjih situacijah kot na duhovni poti pomembna zvestoba Bogu? In če to verjamem, ali najdem čas za branje evangelija, molitev, pristopanje k evharistiji in prejem zakramenta odpuščanja, za kakšno konkretno dejanje zastonjskega služenja? To so tiste majhne vsakodnevne in odločilne izbire za sprejem Gospodove navzočnosti.

Brezmadežna Marija naj nam pomaga, da se bomo čudili nad Božjimi darovi in se nanje vsak dan odzvali z zvesto velikodušnostjo.

Angel Gospodov, četrtek, 8. december 2024
Dragi bratje in sestre, dober dan in lepo praznovanje! Na praznik Brezmadežnega spočetja nam danes evangelij pripoveduje o enem najpomembnejših dogodkov v zgodovini človeštva: oznanjenju (prim. Lk 1,26-38), ko je Marijin »da« nadangelu Gabrielu omogočil učlovečenje Božjega Sina, Jezusa. To je prizor, ki vzbuja največje začudenje in ganjenost, ker se Bog, Najvišji, Vsemogočni po angelu pogovarja z mladenko iz Nazareta in jo prosi za sodelovanje pri njegovem načrtu zveličanja. Če bomo danes našli nekaj časa, poiščite odlomek v evangeliju svetega Luka in berite ta prizor. Zagotavljam vam, da vam bo dobro delo, zelo dobro.

Kot v prizoru stvarjenja Adama, ki ga je Michelangelo naslikal v Sikstinski kapeli, kjer se prst nebeškega Očeta dotika človekovega prsta; tako se tudi tukaj, z vso obzirnostjo srečujeta človeško in božansko, na začetku našega odrešenja, v blagoslovljenem trenutku, v katerem Devica Marija izreče svoj »da«. Ženska iz majhnega obrobnega mesta je za vedno poklicana v središče zgodovine. Od njenega odgovora je odvisna usoda človeštva, ki se spet lahko začne smejati in upati, saj je bila njegova usoda položena v dobre roke. Ona bo nosila od Svetega Duha spočetega Zveličarja.

Marija je torej, kot jo pozdravi nadangel Gabriel, »polna milosti« (Lk 1,28), Brezmadežna, popolnoma v službi Božje Besede, vedno z Gospodom, na katerega se popolnoma zanese. V njej ni ničesar, kar bi se upiralo njegovi volji, torej Božji volji, ničesar, kar bi nasprotovalo resnici in ljubezni. To je njen blagor, ki ga bodo opevali vsi rodovi. Tudi mi se razveselimo, ker nam je Brezmadežna podarila Jezusa, naše zveličanje!

Bratje in sestre, ko zremo to skrivnost, se lahko vprašamo: v našem času, ki ga pretresajo vojne in se osredotoča na prizadevanje za posedovanje in prevlado, kam polagam svoje upanje? V moč, v denar, v mogočne prijatelje, ali v Božje neskončno usmiljenje? In ob lesketajočih se modelih, ki krožijo v medijih in po internetu, kje iščem svojo srečo? Kje je zaklad mojega srca? Ali je v dejstvu, da me Bog zastonjsko ljubi, da me njegova ljubezen vedno prehiteva in mi je pripravljen odpustiti, kadar se spokorjen vrnem k njemu? V tem sinovskem zaupanju v Boga ali pa se slepim, ko skušam za vsako ceno uveljaviti svoj jaz in svojo voljo?

Bratje in sestre, ko se bliža odprtje svetih vrat Jubileja, odprimo vrata srca in duha Gospodu Jezusu, rojenem iz Brezmadežne Marije, in ponižno prosimo Marijo. Dam vam nasvet: danes je zelo lep dan, da se odločimo za dobro spoved. Če ne morete danes, pa ta teden ali prihodnjo nedeljo odprite srce. Gospod vse odpušča. Vse, vse in tako bomo v Marijinem naročju bolj srečni.

Homilija, sveta maša, bazilika sv. Petra, nedelja, 8. december 2024
»Veseli se, polna milosti« (Lk 1,28). S tem pozdravom angel v skromni hiši v Nazaretu Mariji razkrije skrivnost njenega brezmadežnega Srca, ki je od spočetja »odporno na vsak madež izvirnega greha« (Bl. Pij IX., apostolska konstitucija Ineffabilis Deus, 8. december 1854). Na veliko načinov, z besedami in podobami, so kristjani skozi stoletja skušali predstaviti ta dar, pri čemer so poudarjali milost in sladkost v značilnostih »blažene med vsemi ženami« (prim. Lk 1,42), s telesnimi značilnostmi in kategorijami najrazličnejših etničnih skupin in kultur.

In dejansko nam Božja Mati – kot je opazil sveti Pavel VI. – kaže, »kar imamo vsi globoko v srcu: pristno podobo človeškosti

Sv. Hieronim pravi: »Kristus bo pognal iz Marije kakor cvet iz stebla.« Sv. Efrem Sirski pravi: »Po zaslugi sadu korenine, nas bo on cepil na drevo.« Evzebij iz Cezareje pojasnjuje: »Do klica poganov je prišlo s Kristusovim rojstvom, kakor je bilo napovedano.« Več cerkvenih očetov se strinja, da »Kristus kot človek izhaja od Jeseja in Davida po Devici Mariji.« Sv. Afraat pravi: »Ob svojem drugem prihodu bo Kristus imel sorodstveno vejo, ki izhaja iz poganov, ter drugo iz Jesejevih potomcev.« Sv. Efrem Sirski ponovno pravi: »Samo Jezusov človeški rod po Devici izhaja iz Davida, Jesejevega sina.« Sv. Ambrož pravi: »Kristus je cvet, ki je razširil svoj vonj po svetu.« Sv. Hieronim trdi, »da je iz Jesejeve korenine prišla osvoboditev zapornikov.« Sv. Avguštin pojasnjuje: »Evangelij, ki ga Nova zaveza vsebuje, je že skrit v korenini Stare zaveze.« Sv. Quodvultdeus, kartažanski škof nadaljuje: »Kristus se je rodil brez kakšnega koli moškega semena.« Sv. Justin, mučenec pravi, da po »Kristusovem prihodu niso bile več potrebne pridige prerokov, saj v Njem v polnosti delujejo darovi Sveta Duha.« Sv. Ambrož ter sv. Avguštin soglašata: »Po vstajenju je Sveti Duh neprestano bival pri Gospodovih učencih.« Sv. Ambrož nadaljuje: »Sveti Duh je reka, ki namaka zemljo.« Sv. Faust iz Rieza dodaja: »Jezus je bil poln Svetega Duha.«

Sv. Janez Krizostom pravi: »Tako preroki kot Janez so nakazali pot in pripravili Kristusov prihod, še preden se je zgodil. Janez še ne ponuja daru odpuščanja grehov, kajti to je še moralo priti, vendar pa je vnaprej očistil duše tistih, ki bi naj sprejele Boga vesoljstva.« Sv. Kromacij Oglejski razvija naprej misel: »Tako je potrebno v vsakem od nas s kesanjem tlakovati pot za čistost, vero in svetost.« Neznani pisec o Janezu pravi, da je bil »glas v puščavi, ni pa bil obljubljena Beseda, ki pa je morala še priti.« Sv. Kromacij Oglejski pravi, da je Janez »pridigal, da so lahko grehi proti Božji postavi očiščeni s kesanjem.« Sv. Peter Krizolog in sv. Teodor iz Mopsuestije razlagata: »Janezovo obleko iz kamelje kože so vzeli za simbol strogega dejanja evangeljskega kesanja ne samo Judje ampak tudi pogani.« Sv. Peter Krizolog pojasnjuje: »Njegova hrana so bile kobilice, torej spokorna jed, in med, sladek sad usmiljenja, da bi ublažil grenkobo kesanja.« Podobno o medu kot sadu usmiljenja pravi tudi Origen. Sv. Hilarij iz Poitiersa pa razloži pomen pasu: »S pasom opasano življenje v izpolnjevanju dobrih del, nas pripravlja na to, da bomo opasani z Gospodovo voljo pri izpolnjevanju naših nalog.« Sv. Teodor iz Mopsuestije pravi, da so množice hitele k Janezu kot možu, ki ga je poslal Bog.« Sveti Gregor Veliki je takole razložil lik Krstnika: »oznanjal je pravo vero in dobra dela... da bi lahko moč milosti vstopila, luč resnice zasijala, poti k Bogu se zravnale in bi se v duši porodile pravične misli ob poslušanju Besede, ki vodi k dobremu.«

Danes, na drugo adventno nedeljo nam liturgija predstavlja strogo podobo Predhodnika, ki ga evangelist Matej takole predstavi: »Tiste dni se je pojavil Janez Krstnik in v Judejski puščavi oznanjal z besedami: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo! (Mt 3,1-2).« Njegovo poslanstvo je bilo pripraviti in izravnati pot pred Mesijem, tako da je pozival Izraelsko ljudstvo k obžalovanju lastnih grehov in popravi vseh krivic. S trdimi besedami je Janez Krstnik naznanjal skorajšnjo sodbo: »Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj (Mt 3,10).« Svaril je predvsem pred hinavščino tistih, ki so se čutili varne (gotove) iz preprostega dejstva, ker pripadajo izvoljenemu ljudstvu: pred Bogom – je govoril – se nihče ne more hvaliti z naslovi, temveč mora »Obroditi sad, vreden spreobrnjenja (Mt 3,8).Jezusov Predhodnik, postavljen med Staro in Novo zavezo, je kakor zvezda danica, ki sveti pred vzhodom Sonca, Kristusa, Njega, nad katerim bo – po neki drugi Izaijevi prerokbi – »počival Gospodov duh: duh modrosti in razumnosti, duh svéta in moči, duh spoznanja in strahu Gospodovega« (Iz 11,2).

Medtem ko se nadaljuje pot adventa in se pripravljamo na obhajanje Kristusovega rojstva, odmeva v naših skupnostih klic Janeza Krstnika k spreobrnjenju. Je nujen klic, da odpremo srce in sprejmemo Božjega Sina, ki prihaja med nas, da razodene Božjo sodbo. Oče – piše evangelist Janez – ne sodi nikogar, ampak je izročil Sinu oblast sodbe, ker je Sin človekov (prim. Jn 5,22.27). Danes, sedaj se odloča o naši bodoči usodi, z konkretnim obnašanjem v tem življenju odločamo o naši večni usodi. Ob zatonu naših dni na zemlji, v trenutku smrti, bomo ovrednoteni na podlagi naše podobnosti z Otrokom, ki se bo rodil v ubogi votlini v Betlehemu, saj je On merilo, ki ga je dal Bog človeštvu. Nebeški Oče, ki je z rojstvom svojega Edinorojenega Sina razodel svojo usmiljeno ljubezen, nas vabi naj hodimo za Njim tako, da naredimo iz našega bivanja dar ljubezni, kakor je to On storil. In sadovi ljubezni so tisti “vredni sadovi spreobrnjenja”, o katerih govori sveti Janez Krstnik, ko se z ostrimi besedami obrača na farizeje in saduceje, ki so pomešani med ljudstvom prišli krstit

V adventnem času smo poklicani tudi mi, da poslušamo Božji glas, ki odmeva v puščavi sveta po Svetem pismu, še posebej, kadar je le-to oznanjeno z močjo Svetega Duha. Vera postane močnejša, če se pusti razsvetliti z Božjo Besedo, saj, »kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje« (Rim 15,4). Zgled poslušanja je Devica Marija: »Ko zremo življenje  Božje Matere, ki je bilo popolnoma oblikovano po Besedi, odkrijemo, da smo tudi mi poklicani, naj vstopimo v skrivnost vere, po kateri pride Kristus prebivat v naše življenje. Vsak kristjan, ki veruje, kot nas spominja sv. Ambrož, v nekem smislu spočne in rodi Božjo Besedo« (Pos. apost. spod. Verbum Domini 28).

Dragi prijatelji, »naše zveličanje temelji na enem prihodu« je zapisal Romano Guardini. »Zveličar je prišel po svobodi Boga... Tako je odločitev vere v tem, da sprejmemo Njega, ki se nam je približal.« »Odrešenik«, dodaja italijansko nemški teolog, »prihaja k vsakemu človeku: v njegovo veselje in stisko, v njegova jasna spoznanja, v njegovo zmedenost in skušnjave, v vse to, kar predstavlja njegovo naravo in njegovo življenje.«

Devico Marijo, v katere telesu je bival Sin Najvišjega in bomo 8. decembra obhajali praznik Brezmadežnega spočetja, prosimo, naj nas podpira na tej duhovni poti, da bomo z vero in ljubeznijo sprejeli Zveličarjev prihod.

Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju te druge adventne nedelje odmeva povabilo Janeza Krstnika: »Spreobrnite se, približalo se je namreč nebeško kraljestvo!« (Mt 3,2). S temi istimi besedami bo tudi Jezus začel svoje poslanstvo v Galileji (prim. Mt 4,17) in takšno bo tudi oznanilo, ki ga bodo morali učenci ponesti med svojim prvim misijonskim izkustvom (prim. Mt 10,7).

Evangelist Matej želi prestaviti Janeza kot tistega, ki pripravlja pot Kristusu, ki prihaja, učence pa kot tiste, ki pripravljajo pot kot nadaljevalci Jezusovega pridiganja. Gre namreč za isto veselo oznanilo, saj prihaja Božje kraljestvo, še več je blizu, je med nami! Ta beseda je zelo pomembna. Jezus pravi: »Nebeško kraljestvo je med vami.« To je osnovno sporočilo vsakega krščanskega poslanstva. Ko gre misijonar, kristjan oznanjat Jezusa, ne gre kot gorečnež, kot navijač, ampak kot oznanjevalec: »Nebeško kraljestvo je med vami.« S tem Kristusu pripravlja pot.

Toda, kaj je to nebeško kraljestvo? Mi takoj pomislimo na nekaj, kar se tiče onostranstva, torej večnega življenja. Gotovo, Božje kraljestvo se bo brez konca raztezalo tudi onkraj zemeljskega življenja, toda lepa novica, ki nam jo prinaša Jezus je, in o njej Janez vnaprej pove, da Božjega kraljestva ne smemo pričakovati v prihodnosti, saj se je približalo in je na neki način že navzoče, ker lahko že sedaj okušamo duhovno moč, saj je nebeško kraljestvo med vami, pravi Jezus. Bog prihaja utrditi svoje gospodovanje v naši zgodovini, v našem vsakodnevnem življenju. Tam, kjer je sprejeto z vero in ponižnostjo, začnejo kliti ljubezen, veselje in mir.

Pogoj za vstop in da postanemo del tega kraljestva je, da spremenimo svoje življenje, torej se spreobrnemo. Spreobrnemo se vsak dan, vsak dan korak naprej. Gre za to, da zapustimo udobne a zavajajoče poti, malike tega sveta, kot je uspeh za vsako ceno, oblast na račun najslabotnejših, žejo po bogastvu, užitek za vsako ceno in tako odpremo pot Gospodu, ki prihaja. Ne vzame nam naše svobode, temveč nam daje resnično srečo. Z Jezusovim rojstvom v Betlehemu Bog sam začne bivati med nami, da bi nas osvobodil sebičnosti, greha in pokvarjenosti, od teh drž, ki so ud hudiča: uspeh za vsako ceno, oblast na račun najslabotnejših, hlepenje po bogastvu, užitek za vsako ceno.

Božič je dan tudi velikega zunanjega veselja, predvsem pa je verski dogodek, zaradi katerega je potrebna duhovna priprava. V tem adventnem času se pustimo voditi Krstnikovemu pozivu: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! (v. 3). Gospodu pripravljamo pot in ravnamo svoje steze, ko si sprašujemo vest, ko preiskujemo svoje obnašanje, da odpravimo te grešne drže, kot sem jih prej omenil: uspeh za vsako ceno, oblast na račun najslabotnejših, hlepenje po bogastvu, užitek za vsako ceno, ki niso od Boga.

Naj nam Devica Marija pomaga pripraviti se na srečanje s to vedno večjo Ljubeznijo, ki jo prinaša Jezus, ki je v Božični noči postala majhna, majhna, kakor seme posejano v zemljo, Jezus je to seme, seme Božjega kraljestva.

 

Angel Gospodov, nedelja, 4. december 2022
Dragi bratje in sestre, dober dan in lepo nedeljo želim! Danes, na drugo adventno nedeljo, nam evangelij bogoslužja predstavi lik Janeza Krstnika. Besedilo pravi, da je »nosil obleko iz kamelje dlake in da se je hranil s kobilicami in z medom divjih čebel« (prim. Mt 3,4) ter da je vabil k spreobrnitvi. Tako je govoril: »Spreobrnite se, približalo se je namreč nebeško kraljestvo!« (v. 2). Pridigal je bližino. Skratka bil je strog in radikalen človek, ki bi se nam lahko na prvi pogled zdel trd in bi lahko vlival strah. Ob tem se lahko vprašamo: Zakaj ga potem Cerkev vsako leto predlaga za glavnega sopotnika skozi ta adventni čas? Kaj se skriva za njegovo strogostjo, za njegovo navidezno trdoto? Kakšna je Janezova skrivnost, katero je sporočilo, ki nam ga danes z Janezom daje Cerkev?

V resnici je Krstnik bolj kot trd človek, človek, ki je alergičen na dvoličnost. Dobro prisluhnite temu: alergičen na dvoličnost. Na primer, ko so se mu približali farizeji in saduceji, znani po svoji hinavščini, je bil njegov »alergičen odziv« zelo močan. Nekateri med njimi so šli k njemu zaradi radovednosti ali zaradi koristolovstva, kajti Janez je postal zelo priljubljen. Ti farizeji in saduceji torej so mislili, da je z njimi vse v redu in so se pred Krstnikovim neusmiljenim pozivom opravičevali: »Abrahama imamo za očeta« (v. 9). Tako zaradi dvoličnosti in domišljavosti niso pograbili priložnosti za milost, ugodnost za začetek novega življenja. Zaprti so bili v domišljavost, da so pravični. Zato jim je Janez rekel: »Obrodite vendar vreden sad spreobrnjenja« (v. 8). Gre za krik ljubezni, kakor tisti očeta, ko vidi sina uničevati si življenje: »Ne zapravi si svojega življenja«. Dejansko je bratje in sestre, hinavščina največja nevarnost, saj lahko uniči tudi najbolj svete resničnosti. Hinavščina je huda nevarnost. Zaradi tega je Krstnik, in zatem Jezus, trd s hinavci. Lahko preberemo na primer 23. Matejevo poglavje, kjer Jezus zelo trdo govori hinavcem tistega časa. In zakaj to počne Krstnik in zatem Jezus? Da bi jih zdramil. Medtem pa so tisti, ki so se čutili grešnike »prihajali k Janezu, priznavali svoje grehe in se mu dajali krstiti« (prim. v. 5). Tako je, da za sprejem Boga ni pomembno, če si v redu, ampak ponižnost. To je pot za sprejetje Boga, ne to, da smo v redu, da smo močni, ampak ponižnost. Grešnik sem, a ne kar tako abstraktno, ampak v tem, tem in tem. Vsakdo med nami, mora spovedati samega sebe svojih grehov, svojih pomanjkljivosti, svoje hinavščine. Potrebno se je spustiti s podstavka in se potopiti v vodo kesanja.

Dragi bratje in sestre, Janez nam da s svojimi »alergičnimi odzivi« misliti. Nismo morda tudi mi kdaj pa kdaj kakor tisti farizeji? Morda gledamo na druge od zgoraj navzdol, misleč, da smo boljši od njih, da obvladujemo svoje življenje, da vsak dan ne potrebujemo Boga, Cerkve, bratov. In ne pozabimo, da samo v enem primeru je dovoljeno drugega gledati od zgoraj navzdol, ko ga je potrebno dvigniti, samo v tem primeru. Drugi primeri gledati od zgoraj navzdol niso dovoljeni. Advent je čas milosti, da odvržemo svoje maske, vsakdo ima svoje maske in se postavimo v vrsto s ponižnimi, da se tako osvobodimo domišljavosti, s katero verjamemo, da smo samozadostni, da gremo in se spovemo svojih grehov, ter prejmemo Božje odpuščanje in prosimo odpuščanje tistega, ki smo ga razžalili. Tako se začne novo življenje. In samo ena pot je, pot ponižnosti: očistiti se občutka večvrednosti, formalizma in hinavščine, videti v drugih brate in sestre, grešnike, kot smo mi, in v Jezusu Zveličarja, ki prihaja zaradi nas, ne zaradi drugih, za nas, takšne kot smo, z našo revščino, bedo in pomanjkljivostmi, predvsem z našo potrebo, da nas dvigne, nam odpusti in nas reši.

In zapomnimo si še nekaj. Z Jezusom vedno obstaja možnost, da začnemo znova. Nikoli ni prepozno! Vedno je možnost začeti znova. Bodite pogumni. On je blizu nas v tem času spreobrnjenja. Vsakdo bi si lahko mislil: »V sebi imam to stanje, ta problem, ki se ga sramujem. Toda Jezus je ob tebi. Začni, vedno je možnost narediti naslednji korak. Čaka na nas in se nas nikoli ne naveliča. Nikoli se ne utrudi, tudi če smo nadležni. Prisluhnimo Janezovemu pozivu, naj se vrnemo k Bogu in ne pustimo, da ta advent milosti gre mimo kot dnevi na koledarju, kajti to je čas milosti za nas, zdaj, tukaj!

Marija, ponižna Gospodova služabnica, naj nam pomaga srečati Njega, Jezusa in naše brate na poti ponižnosti, ki je edina, po kateri se gre naprej.