Izraelova prihodnost ni jasna, vendar ima močno izkušnjo Božje pomoči v najbolj odločilnem času zgodovine. Dokler se bo tega spominjal in pripovedoval otrokom, se nima česa bati. Trudil se bom obnavljati spomin na rešitve in dobrote, ki jih je Bog storil meni, mojim bližnjim in narodu. Gospod, hvala, ker me vabiš k vedno novi ljubezni. Naj bo to vabilo vedno živo v mojem srcu.

Učenci ne morejo delati čudežev, ker imajo premajhno vero. Zato jih Jezus vabi k zaupanju in vztrajnosti. Za zgled jim da majhno gorčično zrno, ki zraste v veliko drevo. Z zaupljivo vero se bom boril proti dvomu nezaupanja in tako premagoval težave. Potem bo mogoče, kar prej ni bilo. Okrepi mi vero, da bo pogumna in trdna v naporu za rast Očetovega kraljestva na svetu.

Zvest nalogi, ki sta jo sprejela z bratom, se je Metod naslednje leto, to je l. 870, vrnil na Moravsko in v Panonijo (današnjo Madžarsko), kjer se je znova srečal z nasilnim nasprotovanjem frankovskih misijonarjev, ki so ga zaprli v ječo. Ni izgubil poguma. Ko je bil leta 873 izpuščen na prostost, je dejavno začel organizirati Cerkev in poskrbel za formacijo skupine učencev. Po zaslugi teh učencev je bilo mogoče premagati krizo, ki je nastala po Metodovi smrti 6. aprila 885. Preganjali so jih in pozaprli, nekaj so jih celo prodali kot sužnje in prepeljali v Benetke, kjer jih je odkupil neki carigrajski uradnik; ta jim je dovolil, da se vrnejo v slovanske dežele na Balkanu. Sprejeli so jih v Bolgariji, da so lahko nadaljevali misijon, ki ga je začel Metod, in širili evangelij v »deželo Rus«. Bog je tako v svoji skrivnostni previdnosti uporabil preganjanje, da bi rešil delo svetih bratov. Njuno delo je dobro dokumentirano s spisi. Pomislimo samo na Evangeliarij (bogoslužni odlomki Nove zaveze), Psalterij, razna bogoslužna besedila v staroslovanskem jeziku, ki sta jih pripravila oba brata. Po Cirilovi smrti dolgujemo Metodu in njegovim učencem med drugim tudi prevod celotnega Svetega pisma, Nomokanon in Knjigo očetov.