Na poti po puščavi je bila hrana enolična, zato so Izraelci godrnjali. Začele so se jim cediti sline po hrani v Egiptu, pri tem so pozabili tragičnost suženjstva. Mojzes je potožil, da jih ne more več prenašati. Ob Božji besedi bom krepil zaupanje v njegovo rešitev in se trudil prenašati napor. Gospod, hvala, ker mi daješ pogum in potrpiš, ko sem neučakan in godrnjam.

Zvest nalogi, ki sta jo sprejela z bratom, se je Metod naslednje leto, to je l. 870, vrnil na Moravsko in v Panonijo (današnjo Madžarsko), kjer se je znova srečal z nasilnim nasprotovanjem frankovskih misijonarjev, ki so ga zaprli v ječo. Ni izgubil poguma. Ko je bil leta 873 izpuščen na prostost, je dejavno začel organizirati Cerkev in poskrbel za formacijo skupine učencev. Po zaslugi teh učencev je bilo mogoče premagati krizo, ki je nastala po Metodovi smrti 6. aprila 885. Preganjali so jih in pozaprli, nekaj so jih celo prodali kot sužnje in prepeljali v Benetke, kjer jih je odkupil neki carigrajski uradnik; ta jim je dovolil, da se vrnejo v slovanske dežele na Balkanu. Sprejeli so jih v Bolgariji, da so lahko nadaljevali misijon, ki ga je začel Metod, in širili evangelij v »deželo Rus«. Bog je tako v svoji skrivnostni previdnosti uporabil preganjanje, da bi rešil delo svetih bratov. Njuno delo je dobro dokumentirano s spisi. Pomislimo samo na Evangeliarij (bogoslužni odlomki Nove zaveze), Psalterij, razna bogoslužna besedila v staroslovanskem jeziku, ki sta jih pripravila oba brata. Po Cirilovi smrti dolgujemo Metodu in njegovim učencem med drugim tudi prevod celotnega Svetega pisma, Nomokanon in Knjigo očetov.