Sv. Hieronim pravi: »Kristus bo pognal iz Marije kakor cvet iz stebla.« Sv. Efrem Sirski pravi: »Po zaslugi sadu korenine, nas bo on cepil na drevo.« Evzebij iz Cezareje pojasnjuje: »Do klica poganov je prišlo s Kristusovim rojstvom, kakor je bilo napovedano.« Več cerkvenih očetov se strinja, da »Kristus kot človek izhaja od Jeseja in Davida po Devici Mariji.« Sv. Afraat pravi: »Ob svojem drugem prihodu bo Kristus imel sorodstveno vejo, ki izhaja iz poganov, ter drugo iz Jesejevih potomcev.« Sv. Efrem Sirski ponovno pravi: »Samo Jezusov človeški rod po Devici izhaja iz Davida, Jesejevega sina.« Sv. Ambrož pravi: »Kristus je cvet, ki je razširil svoj vonj po svetu.« Sv. Hieronim trdi, »da je iz Jesejeve korenine prišla osvoboditev zapornikov.« Sv. Avguštin pojasnjuje: »Evangelij, ki ga Nova zaveza vsebuje, je že skrit v korenini Stare zaveze.« Sv. Quodvultdeus, kartažanski škof nadaljuje: »Kristus se je rodil brez kakšnega koli moškega semena.« Sv. Justin, mučenec pravi, da po »Kristusovem prihodu niso bile več potrebne pridige prerokov, saj v Njem v polnosti delujejo darovi Sveta Duha.« Sv. Ambrož ter sv. Avguštin soglašata: »Po vstajenju je Sveti Duh neprestano bival pri Gospodovih učencih.« Sv. Ambrož nadaljuje: »Sveti Duh je reka, ki namaka zemljo.« Sv. Faust iz Rieza dodaja: »Jezus je bil poln Svetega Duha.«

Sv. Janez Krizostom pravi: »Tako preroki kot Janez so nakazali pot in pripravili Kristusov prihod, še preden se je zgodil. Janez še ne ponuja daru odpuščanja grehov, kajti to je še moralo priti, vendar pa je vnaprej očistil duše tistih, ki bi naj sprejele Boga vesoljstva.« Sv. Kromacij Oglejski razvija naprej misel: »Tako je potrebno v vsakem od nas s kesanjem tlakovati pot za čistost, vero in svetost.« Neznani pisec o Janezu pravi, da je bil »glas v puščavi, ni pa bil obljubljena Beseda, ki pa je morala še priti.« Sv. Kromacij Oglejski pravi, da je Janez »pridigal, da so lahko grehi proti Božji postavi očiščeni s kesanjem.« Sv. Peter Krizolog in sv. Teodor iz Mopsuestije razlagata: »Janezovo obleko iz kamelje kože so vzeli za simbol strogega dejanja evangeljskega kesanja ne samo Judje ampak tudi pogani.« Sv. Peter Krizolog pojasnjuje: »Njegova hrana so bile kobilice, torej spokorna jed, in med, sladek sad usmiljenja, da bi ublažil grenkobo kesanja.« Podobno o medu kot sadu usmiljenja pravi tudi Origen. Sv. Hilarij iz Poitiersa pa razloži pomen pasu: »S pasom opasano življenje v izpolnjevanju dobrih del, nas pripravlja na to, da bomo opasani z Gospodovo voljo pri izpolnjevanju naših nalog.« Sv. Teodor iz Mopsuestije pravi, da so množice hitele k Janezu kot možu, ki ga je poslal Bog.« Sveti Gregor Veliki je takole razložil lik Krstnika: »oznanjal je pravo vero in dobra dela... da bi lahko moč milosti vstopila, luč resnice zasijala, poti k Bogu se zravnale in bi se v duši porodile pravične misli ob poslušanju Besede, ki vodi k dobremu.«

Danes, na drugo adventno nedeljo nam liturgija predstavlja strogo podobo Predhodnika, ki ga evangelist Matej takole predstavi: »Tiste dni se je pojavil Janez Krstnik in v Judejski puščavi oznanjal z besedami: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo! (Mt 3,1-2).« Njegovo poslanstvo je bilo pripraviti in izravnati pot pred Mesijem, tako da je pozival Izraelsko ljudstvo k obžalovanju lastnih grehov in popravi vseh krivic. S trdimi besedami je Janez Krstnik naznanjal skorajšnjo sodbo: »Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj (Mt 3,10).« Svaril je predvsem pred hinavščino tistih, ki so se čutili varne (gotove) iz preprostega dejstva, ker pripadajo izvoljenemu ljudstvu: pred Bogom – je govoril – se nihče ne more hvaliti z naslovi, temveč mora »Obroditi sad, vreden spreobrnjenja (Mt 3,8).Jezusov Predhodnik, postavljen med Staro in Novo zavezo, je kakor zvezda danica, ki sveti pred vzhodom Sonca, Kristusa, Njega, nad katerim bo – po neki drugi Izaijevi prerokbi – »počival Gospodov duh: duh modrosti in razumnosti, duh svéta in moči, duh spoznanja in strahu Gospodovega« (Iz 11,2).

Medtem ko se nadaljuje pot adventa in se pripravljamo na obhajanje Kristusovega rojstva, odmeva v naših skupnostih klic Janeza Krstnika k spreobrnjenju. Je nujen klic, da odpremo srce in sprejmemo Božjega Sina, ki prihaja med nas, da razodene Božjo sodbo. Oče – piše evangelist Janez – ne sodi nikogar, ampak je izročil Sinu oblast sodbe, ker je Sin človekov (prim. Jn 5,22.27). Danes, sedaj se odloča o naši bodoči usodi, z konkretnim obnašanjem v tem življenju odločamo o naši večni usodi. Ob zatonu naših dni na zemlji, v trenutku smrti, bomo ovrednoteni na podlagi naše podobnosti z Otrokom, ki se bo rodil v ubogi votlini v Betlehemu, saj je On merilo, ki ga je dal Bog človeštvu. Nebeški Oče, ki je z rojstvom svojega Edinorojenega Sina razodel svojo usmiljeno ljubezen, nas vabi naj hodimo za Njim tako, da naredimo iz našega bivanja dar ljubezni, kakor je to On storil. In sadovi ljubezni so tisti “vredni sadovi spreobrnjenja”, o katerih govori sveti Janez Krstnik, ko se z ostrimi besedami obrača na farizeje in saduceje, ki so pomešani med ljudstvom prišli krstit

V adventnem času smo poklicani tudi mi, da poslušamo Božji glas, ki odmeva v puščavi sveta po Svetem pismu, še posebej, kadar je le-to oznanjeno z močjo Svetega Duha. Vera postane močnejša, če se pusti razsvetliti z Božjo Besedo, saj, »kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje« (Rim 15,4). Zgled poslušanja je Devica Marija: »Ko zremo življenje  Božje Matere, ki je bilo popolnoma oblikovano po Besedi, odkrijemo, da smo tudi mi poklicani, naj vstopimo v skrivnost vere, po kateri pride Kristus prebivat v naše življenje. Vsak kristjan, ki veruje, kot nas spominja sv. Ambrož, v nekem smislu spočne in rodi Božjo Besedo« (Pos. apost. spod. Verbum Domini 28).

Dragi prijatelji, »naše zveličanje temelji na enem prihodu« je zapisal Romano Guardini. »Zveličar je prišel po svobodi Boga... Tako je odločitev vere v tem, da sprejmemo Njega, ki se nam je približal.« »Odrešenik«, dodaja italijansko nemški teolog, »prihaja k vsakemu človeku: v njegovo veselje in stisko, v njegova jasna spoznanja, v njegovo zmedenost in skušnjave, v vse to, kar predstavlja njegovo naravo in njegovo življenje.«

Devico Marijo, v katere telesu je bival Sin Najvišjega in bomo 8. decembra obhajali praznik Brezmadežnega spočetja, prosimo, naj nas podpira na tej duhovni poti, da bomo z vero in ljubeznijo sprejeli Zveličarjev prihod.

Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju te druge adventne nedelje odmeva povabilo Janeza Krstnika: »Spreobrnite se, približalo se je namreč nebeško kraljestvo!« (Mt 3,2). S temi istimi besedami bo tudi Jezus začel svoje poslanstvo v Galileji (prim. Mt 4,17) in takšno bo tudi oznanilo, ki ga bodo morali učenci ponesti med svojim prvim misijonskim izkustvom (prim. Mt 10,7).

Evangelist Matej želi prestaviti Janeza kot tistega, ki pripravlja pot Kristusu, ki prihaja, učence pa kot tiste, ki pripravljajo pot kot nadaljevalci Jezusovega pridiganja. Gre namreč za isto veselo oznanilo, saj prihaja Božje kraljestvo, še več je blizu, je med nami! Ta beseda je zelo pomembna. Jezus pravi: »Nebeško kraljestvo je med vami.« To je osnovno sporočilo vsakega krščanskega poslanstva. Ko gre misijonar, kristjan oznanjat Jezusa, ne gre kot gorečnež, kot navijač, ampak kot oznanjevalec: »Nebeško kraljestvo je med vami.« S tem Kristusu pripravlja pot.

Toda, kaj je to nebeško kraljestvo? Mi takoj pomislimo na nekaj, kar se tiče onostranstva, torej večnega življenja. Gotovo, Božje kraljestvo se bo brez konca raztezalo tudi onkraj zemeljskega življenja, toda lepa novica, ki nam jo prinaša Jezus je, in o njej Janez vnaprej pove, da Božjega kraljestva ne smemo pričakovati v prihodnosti, saj se je približalo in je na neki način že navzoče, ker lahko že sedaj okušamo duhovno moč, saj je nebeško kraljestvo med vami, pravi Jezus. Bog prihaja utrditi svoje gospodovanje v naši zgodovini, v našem vsakodnevnem življenju. Tam, kjer je sprejeto z vero in ponižnostjo, začnejo kliti ljubezen, veselje in mir.

Pogoj za vstop in da postanemo del tega kraljestva je, da spremenimo svoje življenje, torej se spreobrnemo. Spreobrnemo se vsak dan, vsak dan korak naprej. Gre za to, da zapustimo udobne a zavajajoče poti, malike tega sveta, kot je uspeh za vsako ceno, oblast na račun najslabotnejših, žejo po bogastvu, užitek za vsako ceno in tako odpremo pot Gospodu, ki prihaja. Ne vzame nam naše svobode, temveč nam daje resnično srečo. Z Jezusovim rojstvom v Betlehemu Bog sam začne bivati med nami, da bi nas osvobodil sebičnosti, greha in pokvarjenosti, od teh drž, ki so ud hudiča: uspeh za vsako ceno, oblast na račun najslabotnejših, hlepenje po bogastvu, užitek za vsako ceno.

Božič je dan tudi velikega zunanjega veselja, predvsem pa je verski dogodek, zaradi katerega je potrebna duhovna priprava. V tem adventnem času se pustimo voditi Krstnikovemu pozivu: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! (v. 3). Gospodu pripravljamo pot in ravnamo svoje steze, ko si sprašujemo vest, ko preiskujemo svoje obnašanje, da odpravimo te grešne drže, kot sem jih prej omenil: uspeh za vsako ceno, oblast na račun najslabotnejših, hlepenje po bogastvu, užitek za vsako ceno, ki niso od Boga.

Naj nam Devica Marija pomaga pripraviti se na srečanje s to vedno večjo Ljubeznijo, ki jo prinaša Jezus, ki je v Božični noči postala majhna, majhna, kakor seme posejano v zemljo, Jezus je to seme, seme Božjega kraljestva.

 

Angel Gospodov, nedelja, 4. december 2022
Dragi bratje in sestre, dober dan in lepo nedeljo želim! Danes, na drugo adventno nedeljo, nam evangelij bogoslužja predstavi lik Janeza Krstnika. Besedilo pravi, da je »nosil obleko iz kamelje dlake in da se je hranil s kobilicami in z medom divjih čebel« (prim. Mt 3,4) ter da je vabil k spreobrnitvi. Tako je govoril: »Spreobrnite se, približalo se je namreč nebeško kraljestvo!« (v. 2). Pridigal je bližino. Skratka bil je strog in radikalen človek, ki bi se nam lahko na prvi pogled zdel trd in bi lahko vlival strah. Ob tem se lahko vprašamo: Zakaj ga potem Cerkev vsako leto predlaga za glavnega sopotnika skozi ta adventni čas? Kaj se skriva za njegovo strogostjo, za njegovo navidezno trdoto? Kakšna je Janezova skrivnost, katero je sporočilo, ki nam ga danes z Janezom daje Cerkev?

V resnici je Krstnik bolj kot trd človek, človek, ki je alergičen na dvoličnost. Dobro prisluhnite temu: alergičen na dvoličnost. Na primer, ko so se mu približali farizeji in saduceji, znani po svoji hinavščini, je bil njegov »alergičen odziv« zelo močan. Nekateri med njimi so šli k njemu zaradi radovednosti ali zaradi koristolovstva, kajti Janez je postal zelo priljubljen. Ti farizeji in saduceji torej so mislili, da je z njimi vse v redu in so se pred Krstnikovim neusmiljenim pozivom opravičevali: »Abrahama imamo za očeta« (v. 9). Tako zaradi dvoličnosti in domišljavosti niso pograbili priložnosti za milost, ugodnost za začetek novega življenja. Zaprti so bili v domišljavost, da so pravični. Zato jim je Janez rekel: »Obrodite vendar vreden sad spreobrnjenja« (v. 8). Gre za krik ljubezni, kakor tisti očeta, ko vidi sina uničevati si življenje: »Ne zapravi si svojega življenja«. Dejansko je bratje in sestre, hinavščina največja nevarnost, saj lahko uniči tudi najbolj svete resničnosti. Hinavščina je huda nevarnost. Zaradi tega je Krstnik, in zatem Jezus, trd s hinavci. Lahko preberemo na primer 23. Matejevo poglavje, kjer Jezus zelo trdo govori hinavcem tistega časa. In zakaj to počne Krstnik in zatem Jezus? Da bi jih zdramil. Medtem pa so tisti, ki so se čutili grešnike »prihajali k Janezu, priznavali svoje grehe in se mu dajali krstiti« (prim. v. 5). Tako je, da za sprejem Boga ni pomembno, če si v redu, ampak ponižnost. To je pot za sprejetje Boga, ne to, da smo v redu, da smo močni, ampak ponižnost. Grešnik sem, a ne kar tako abstraktno, ampak v tem, tem in tem. Vsakdo med nami, mora spovedati samega sebe svojih grehov, svojih pomanjkljivosti, svoje hinavščine. Potrebno se je spustiti s podstavka in se potopiti v vodo kesanja.

Dragi bratje in sestre, Janez nam da s svojimi »alergičnimi odzivi« misliti. Nismo morda tudi mi kdaj pa kdaj kakor tisti farizeji? Morda gledamo na druge od zgoraj navzdol, misleč, da smo boljši od njih, da obvladujemo svoje življenje, da vsak dan ne potrebujemo Boga, Cerkve, bratov. In ne pozabimo, da samo v enem primeru je dovoljeno drugega gledati od zgoraj navzdol, ko ga je potrebno dvigniti, samo v tem primeru. Drugi primeri gledati od zgoraj navzdol niso dovoljeni. Advent je čas milosti, da odvržemo svoje maske, vsakdo ima svoje maske in se postavimo v vrsto s ponižnimi, da se tako osvobodimo domišljavosti, s katero verjamemo, da smo samozadostni, da gremo in se spovemo svojih grehov, ter prejmemo Božje odpuščanje in prosimo odpuščanje tistega, ki smo ga razžalili. Tako se začne novo življenje. In samo ena pot je, pot ponižnosti: očistiti se občutka večvrednosti, formalizma in hinavščine, videti v drugih brate in sestre, grešnike, kot smo mi, in v Jezusu Zveličarja, ki prihaja zaradi nas, ne zaradi drugih, za nas, takšne kot smo, z našo revščino, bedo in pomanjkljivostmi, predvsem z našo potrebo, da nas dvigne, nam odpusti in nas reši.

In zapomnimo si še nekaj. Z Jezusom vedno obstaja možnost, da začnemo znova. Nikoli ni prepozno! Vedno je možnost začeti znova. Bodite pogumni. On je blizu nas v tem času spreobrnjenja. Vsakdo bi si lahko mislil: »V sebi imam to stanje, ta problem, ki se ga sramujem. Toda Jezus je ob tebi. Začni, vedno je možnost narediti naslednji korak. Čaka na nas in se nas nikoli ne naveliča. Nikoli se ne utrudi, tudi če smo nadležni. Prisluhnimo Janezovemu pozivu, naj se vrnemo k Bogu in ne pustimo, da ta advent milosti gre mimo kot dnevi na koledarju, kajti to je čas milosti za nas, zdaj, tukaj!

Marija, ponižna Gospodova služabnica, naj nam pomaga srečati Njega, Jezusa in naše brate na poti ponižnosti, ki je edina, po kateri se gre naprej.

Dragi bratje in sestre!
Sveti škof Ambrož, o katerem vam bom govoril danes, je umrl v Milanu ponoči s 3. na 4. april 397. Danila se je velika sobota. Dan pred tem, okrog petih popoldne, se je lotil molitve ležeč na postelji in je razširil roke v obliki križa. Tako je bil v slovesnem velikonočnem tridnevju soudeležen pri Gospodovi smrti in njegovem vstajenju. "Videli smo, kako so se mu premikale ustnice," pričuje Pavlin, zvesti diakon, ki je na Avguštinovo povabilo napisal njegov življenjepis, "njegovega glasu pa nismo slišali." V trenutku se je zazdelo, da se je položaj zasukal. Honorat, škof v Vercelliju, ki je bil tam v pomoč Ambrožu in je spal v zgornjem nadstropju, se je zbudil ob glasu, ki mu je ponavljal: "Vstani hitro! Ambrož umira ..." Honorat je v naglici šel dol, nadaljuje Pavlin, "in je svetniku ponudil Gospodovo telo. Takoj ko ga je vzel in zaužil, je Ambrož izdihnil in s seboj vzel dobro popotnico. Tako njegova duša, okrepljena z močjo te hrane, zdaj uživa angelsko družbo" (Življenje 47). Na tisti veliki petek leta 397 so razprostrte roke umirajočega Ambroža izražale njegovo mistično soudeleženost pri Gospodovi smrti in njegovem vstajenju. To je bila njegova zadnja kateheza: v tišini brez besed je še govoril s pričevanjem življenja.

Ambrož ni bil star, ko je umrl. Ni še imel niti šestdeset let, saj se je rodil okrog leta 340 v Trierju, kjer je bil njegov oče prefekt obeh Galij. Družina je bila krščanska. Ob očetovi smrti ga je mama pripeljala v Rim, ko je bil še deček in ga pripravljala za državno službo s tem, da mu je zagotovila solidno govorniško in pravno izobrazbo. Okrog leta 370 so ga poslali za upravitelja provinc Emilije in Ligurije s sedežem v Milanu. Prav tam pa je plamtel boj med pravovernimi in arijanci, zlasti po smrti arijanskega škofa Avksencija. Ambrož je posegel v spor, želel pomiriti nasprotni stranki, njegov nastop pa je bil takšen, da ga je ljudstvo, čeprav je bil šele preprost katehumen, izklicalo za milanskega škofa.

Do tistega trenutka je bil Ambrož najvišji cesarski uradnik v severni Italiji. Kakor je bilo njegovo kulturno obzorje široko, pa je bil novi škof povsem nevešč pred Svetim pismom. Zato se je brž lotil študija le-tega. Naučil se je brati in razlagati Sveto pismo iz del Origena, nespornega mojstra "aleksandrijske šole". Na ta način je Ambrož v latinsko okolje prenesel razmišljanje o Svetem pismu, ki ga je sprožil Origen, in tako na zahodu začel s prakso lectio divina, molitvenega branja Svetega pisma. Ta metoda je slednjič obvladovala vse Ambroževo pridiganje in spise, ki izhajajo prav iz molitvenega prisluškovanja božji besedi. Znameniti začetek ene od njegovih katehez izvrstno pokaže, kako je sveti škof nanašal Staro zavezo na krščansko življenje: "Ko smo brali zgodbe o očakih in misli iz pregovorov, smo se vsak dan ukvarjali z moralnimi vprašanji - pravi milanski škof svojim katehumenom in novokrščenim - da bi nas oni izobrazili in poučili in bi se vi navadili hoditi po poti očakov in stopati po stezi pokorščine božjim zapovedim" (Skrivnosti 1,1). Z drugimi besedami, novokrščeni in katehumeni se lahko po mnenju škofa, potem ko so se navadili lepo živeti, čutijo pripravljene za velike Kristusove skrivnosti. Tako Ambroževo oznanilo - ki je nosilno jedro njegovega obsežnega literarnega opusa - izhaja iz branja svetih knjig ("očakov", to je zgodovinskih knjig, in "prerokovi", to je modrostnih knjig), da bi živeli skladno z božjim razodetjem.

Očitno je, da osebno pričevanje pridigarja in raven zglednosti krščanske skupnosti pogojujeta učinkovitost oznanila. S tega stališča je pomenljiv odlomek iz Izpovedi sv. Avguština. V Milano je prišel kot učitelj govorništva; bil je skeptik, ne kristjan. Iskal je, ni pa bil še sposoben resnično najti krščanske resnice. Srca mladega afriškega govornika in iskalca niso prignale k dokončnemu spreobrnjenju predvsem lepe Ambroževe pridige (čeprav jih je zelo cenil). Bolj je to storil zgled škofa in njegove milanske Cerkve, ki je molila in pela, povezana kot eno samo telo: Cerkev, sposobna upreti se nastopaštvu cesarja in njegove matere, ki sta se v prvih dneh leta 386 spet začela zahtevati eno od cerkva za arijansko bogoslužje. V stavbi, ki bi jo morali prevzeti - pripoveduje Avguštin - "je ljudstvo bedelo, pripravljeno umreti skupaj s svojim škofom." To pričevanje iz Izpovedi je dragoceno, ker nakazuje, da se je nekaj dogajalo v Avguštinovi notranjosti, saj takole nadaljuje: "Tudi jaz, čeprav duhovno še mlačen, sem bil sodeležen vznemirjenja vsega ljudstva. (Izpovedi 9,7).

Iz življenja in zgleda škofa Ambroža se je Avguštin naučil verovati in oznanjati. Sklicujemo se lahko na znameniti Afričanov govor, ki si je dosti stoletij kasneje zaslužil, da so ga navedli v koncilski konstituciji o božjem razodetju (Dei verbum): »Potrebno je,« opozarja Dei Verbum v 25. poglavju: »da vsi kleriki in tisti, ki se kot katehisti posvečajo službi Besede, ohranijo nenehen stik s Svetim pismom z vztrajnim svetim branjem ali s temeljitim študijem, da ne bi kdo postal« in tukaj je Avguštinov citat: »prazen oznanjevalec Besede od zunaj, ne da bi bil poslušalec od znotraj'.«  Prav od Ambroža se je naučil, kako "poslušati od znotraj", kako vztrajno prebirati Sveto pismo z molitveno držo, tako da se Besedo resnično sprejme v svoje srce in jo prisvoji.

Dragi bratje in sestre, pred vas želim postaviti še eno drugačno "patristično ikono", ki, če jo razlagamo v luči tega, kar smo povedali, učinkovito predstavlja "srce" Ambroževega nauka. V šesti knjigi Izpovedi Avguštin pripoveduje o svojem srečanju z Ambrožem, srečanju, ki je bilo silno pomembno za zgodovino Cerkve. Dobesedno piše, da je milanskega škofa vselej, kadar je prišel k njemu, našel zaposlenega z množicami ljudi z obilico problemov, za katerih potrebe je velikodušno skrbel. Vedno je bila tam dolga vrsta ljudi, ki so čakali, da bi govorili z Ambrožem, da bi pri njem našli tolažbo in upanje. Ko Ambrož ni bil z njimi, z ljudmi (in to se je zgodilo le za kratke čase), si je ali okrepčal telo s potrebno hrano ali hranil duha z branjem. Tu se je Avguštin močno čudil, ker je Ambrož bral Sveto pismo z zaprtimi usti, samo z očmi (prim. Izpovedi 6,3). Dejansko so v prvih krščanskih stoletjih branje pojmovali strogo povezano z namenom oznanjevanja; branje naglas pa je pomagalo k razumevanju tudi tistemu, ki je tako bral. Začudenemu Avguštinu je Ambroževo branje, ko je lahko samo z očmi letel po straneh, pomenilo, da je ta izjemno sposoben branja in zelo domač s Svetim pismom. V tem "branju zgolj z ustnicami", kjer se srce trudi doseči razumevanje božje besede - to je "ikona", o kateri govorimo - , je mogoče uvideti metodo Ambroževe kateheze: to je Sveto pismo sámo, v globino dojeto in privzeto, ki nakazuje vsebine, ki jih je treba oznaniti, da bi dospeli do spreobrnjenja src.

Če se torej naslonimo na Ambrožev in Avguštinov nauk, je kateheza neločljivo povezana s pričevanjem življenja. Tudi katehetu lahko pripomore tudi tisto, kar sem napisal v Uvodu v krščanstvo o teologu. Kdor vzgaja za vero, ne sme tvegati, da bi se pokazal kot klovn, ki "poklicno" odigra svojo vlogo. Prej mora - če uporabimo podobo, ki je draga Origenu, pisatelju, ki ga je Ambrož posebej cenil - biti kot ljubljeni učenec, ki je naslonil glavo na Učiteljevo srce in se je tam naučil, kako misliti, govoriti, delovati. Ob koncu vsega je pravi učenec tisti, ki oznani evangelij na najbolj verodostojen in učinkovit način.

Škof Ambrož, tako kot apostol Janez, - ki se nikoli ne naveliča ponavljati: "Omnia Christus est nobis! - Kristus nam je vse!" - ostaja pristna Gospodova priča. Prav z njegovimi besedami, polnimi ljubezni do Jezusa, tako zaključujemo svojo katehezo: "Omnia Christus est nobis! Če hočeš ozdraviti rano, je on zdravnik; če te žge vročica, je on izvir; če te stiska greh, je on opravičenje; če potrebuješ pomoč, je on moč; če se bojiš smrti, je on življenje; če hrepeniš po nebesih, je on pot; če si v temi, je on luč ... Okusite in spoznajte, kako je Gospod dober; blagor človeku, ki vanj zaupa" (O devištvu 16,99). Tudi mi upajmo v Kristusa. Tako bomo blaženi in bomo živeli v miru.