Že en teden živimo advent, ki je čas, da se odpremo Božji prihodnosti, čas priprave na božič, ko je On, Gospod, kar je popolna novost, prišel prebivat med padlo človeštvo, da bi nas od znotraj prenovil. V bogoslužju adventnega časa odmeva sporočilo, ki nas polno upanja vabi, da povzdignemo pogled k zadnjemu obzorju hkrati pa v sedanjosti prepoznavamo znamenja Boga z nami. Na današnjo drugo adventno nedeljo Božja Beseda vsebuje ganljive besede tako imenovanega Drugega Izaija, ki je Izraelcem, desetletja preizkušenim v izgnanstvu, končno naznanil osvoboditev: »Tolažite, tolažite moje ljudstvo, govori vaš Bog. Govorite hčeri jeruzalemski na srce in ji kličite, da je njena tlaka dokončana« Gospod želi storiti v adventen času ravno to; govoriti na srce svojemu ljudstvu ter po njem celotnemu človeštvu, da bi naznanil zveličanje. Tudi danes se dviguje glas Cerkve: »V puščavi pripravite pot Gospodu« (Iz 40,3). Ljudstvom izčrpanim od revščine in lakote, številnim beguncem, ki trpijo zaradi težkih ter sistematičnih kršenj njihovih pravic, se Cerkev postavi kot straža na visoki gori vere ter naznanja: »Glejte, vaš Bog! Glejte, Gospod Bog prihaja z močjo« (Iz 40,11).

To preroško oznanilo se je uresničilo v Jezusu Kristusu. On je s svojim oznanjevanjem ter nato s svojo smrtjo in vstajenjem izpolnil starodavne obljube in sicer na globlji ter vesoljni ravni. Začel je, ne več zemeljski, zgodovinski izhod, ki je bil začasen, temveč korenit in dokončen prehod iz kraljestva zla v Božje kraljestvo, iz oblasti greha ter smrti v moč ljubezni in življenja. Zato se krščansko upanje steguje onkraj upravičenega pričakovanja družbene in politične osvoboditve. Saj je to, kar je Jezus začel, novo človeštvo, ki prihaja 'od Boga', a ki istočasno klije na tej naši zemlji in sicer toliko, kolikor se pusti oploditi Gospodovemu Duhu. Gre torej za to, da v polnosti vstopimo v logiko vere: verovati v Boga, v njegov zveličavni načrt, hkrati pa si prizadevati za ustvarjanje njegovega kraljestva. Pravičnost in mir sta pravzaprav Božji dar, za katerega pa je potrebna dobra zemlja mož in žena, ki so pripravljeni sprejeti dobro seme njegove Besede.

Prvenec tega novega človeštva je Jezus, Božji Sin ter Marijin sin. Ona, Devica in Mati je 'pot', ki si jo je Bog sam pripravil, da bi prišel na svet. Marija z vso svojo ponižnostjo hodi na čelu novega Izraela pri izhodu iz vsakega izgnanstva, vsakega zatiranja, vsake moralne in materialne sužnosti, »v nova nebesa in na novo zemljo, v katerih biva pravičnost« (2Pt 3,13).

Današnji odlomek iz Markovega evangelija je osredotočen na Janeza Krstnika. Opisuje namreč osebnost in poslanstvo Kristusovega predhodnika (prim. Mr 1,2-8). Začne z zunanjim videzom, ko predstavi Janeza, kot zelo asketskega. Oblečen je bil namreč v kameljo dlako. Jedel je kobilice in divji med, ki jih je našel v judovski puščavi (prim. Mr 1,6). Jezus sam ga je enkrat prikazal nasproti tistim, 'ki se v mehko oblačijo' ter 'živijo v kraljevskih hišah' (Mt 11,8). Način življenja Janeza Krstnika naj bi kristjane vabil, da izberejo zmernost kot način življenja, še posebno v pripravi na praznovanje božiča, ko je namreč Gospod, kot bi rekel apostol Pavel »bogat kot je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu » (2Kor 8,9).

Janezovo poslanstvo pa je bilo, da je pozival k spreobrnjenju. Njegov krst je namreč vezan na goreče povabilo k novemu načinu razmišljanja ter delovanja, ter je hkrati naznanilo Božje sodbe in skorajšnjega prihoda Mesije, kot tistega, ki je 'močnejši od mene' in 'vas bo krstil v Svetem Duhu' (Mr 1,7.8). Janezov poziv je torej globlji in gre onkraj preprostega poziva po zmernem načinu življenja. Kliče namreč k notranji spremembi, ki se začne priznanjem in izpovedjo lastnega greha. Medtem ko se pripravljamo na božič, je pomembno, da vstopimo vase in resnično preverimo svoje življenje. Pustimo tudi, da nas osvetli svetloba, ki prihaja iz Betlehema, luč Njega, ki je 'Največji' a je postal najmanjši, on ki je 'Najmočnejši' a je postal najslabotnejši.

Ko vsi štirje evangelisti opisujejo pridiganje Janeza Krstnika, se sklicujejo na odlomek iz preroka Izaija: 'Glas kliče: V puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu!' (Iz 40,3). Marko pa je navedel tudi odlomek preroka Malahija, ki pravi: 'Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot' (Mr. 1,2; Mal 3,1). To sklicevanje na Sveto pismo stare zaveze nam spregovori o zveličavnem posegu Boga, ki je izstopil iz območja nedoumljivosti, da bi sodil in zveličal. Njemu je potrebno odpreti vrata, pripraviti pot.

Materinski priprošnji Marije, Device pričakovanja, zaupajmo srečanje z Gospodom, ki prihaja, medtem ko hodimo po naši adventi poti, da bi pripravili svoje srce ter svoje življenje za prihod Emanuela, Boga z nami.

 

Origen pravi, da »je začetek evangelija notranje povezan s preroškimi obljubami judovskega Svetega pisma.« Sveti Ciril Jeruzalemski ter sv. Irenej trdita, da »ni večjega preroka, kot je Janez Krstnik.« »Samotni glasnik v puščavi, kakor je napovedal prerok Malahija« dodajata Evzebij iz Cezareje in Tertulijan, ki nadaljuje: »Ta je bil poklican, da naznani Kristusov prihod.« Sveti Ambrož pa o Kristusu, ki mora priti pravi, da bo »govoril s pravičnostjo in usmiljenjem, s pozivom h kesanju in veri.« Tertulijan in sv. Hieronim nadalje pravita: »Janezov krst je pripravil pot drugačnemu krstu, ki bo v prihodnosti pripeljan do dopolnitve ter bo v resnici odpuščal grehe, saj bo do tega prišlo s smrtjo tistega, ki ga je Janez sam krstil.« Sv. Avguštin o moči Janezovega krsta pravi, da je »notranje povezan s pravičnostjo pravičnega in hkrati pobožnega človeka, saj je Janez prejel Gospodovo milost še pred njegovim prihodom.« Sv. Ciprijan pa pravi, da se »učlovečeni Gospod ni obotavljal poistovetiti se z grešniki, ki v resnici potrebujejo ponovno rojstvo.«

Dragi bratje in sestre, dober dan! Ta nedelja označuje drugo etapo adventnega časa, čudovitega časa, ki v nas prebuja pričakovanje Kristusove vrnitve in spomin njegovega prihoda v zgodovini. Današnje bogoslužje nam predstavlja sporočilo polno upanja in sicer Gospodovo povabilo izrečeno po ustih preroka Izaija: 'Tolažite, tolažite moje ljudstvo, govori vaš Bog.' (Iz 40,1). S temi besedami se namreč začne Knjiga tolažb, v kateri prerok nameni ljudstvu, ki je v izgnanstvu, veselo naznanilo osvoboditve. Čas trpljenja je minil. Izraelsko ljudstvo lahko z zaupanjem gleda v prihodnost, saj ga končno čaka vrnitev v domovino. Zaradi tega je povabilo pustiti se potolažiti Gospodu.

Izaija se obrača na ljudi, ki so šli skozi temno obdobje, skozi zelo težko preizkušnjo. Toda sedaj je prišel čas tolažbe. Namesto žalosti in strahu naj pride veselje, saj bo Gospod sam vodil svoje ljudstvo po poti osvoboditve in zveličanja. Na kakšen način bo to storil? S skrbnostjo ter nežnostjo pastirja, ki skrbi za svojo čredo. Združil jo bo in ji dal varnost, pasel jo bo, zbral v stajo razkropljene ovce, še posebej pa poskrbel za krhke in slabotne (prim. Iz 40, 11). Takšen je Bog do nas, njegovih stvaritev. Zato prerok vabi tiste, ki ga poslušajo, tudi nas danes, da razširimo med ljudstvo to sporočilo upanja, sporočilo, da nas Gospod tolaži, da napravimo prostor tolažbi, ki prihaja od Gospoda.

Ne moremo pa biti poslanci Božje tolažbe, če mi sami ne okušamo veselja, ker smo potolaženi in od Njega ljubljeni. To se dogodi predvsem med poslušanjem njegove Besede, evangelij, ki ga moramo nositi v žepu, ne pozabite tega! Evangelij v žepu ali torbi, da ga boste neprestano lahko brali. In to nas tolaži, ko se zadržimo v njegovi prisotnosti v tihi molitvi, ko ga srečamo v evharistiji ali v zakramentu odpuščanja. Vse to nas potolaži.

Dopustimo torej, da Izaijevo povabilo: »Tolažite, tolažite moje ljudstvo«, odmeva med tem adventnim časom v naših srcih. Danes je velika potreba po osebah, ki so pričevalke usmiljenja in Gospodove nežnosti, ki zgane z usodo sprijaznjene, poživi obupane, prižge luč upanja. On prižge luč upanja, ne mi! V tolikih situacijah je potrebno naše tolažeče pričevanje, veselih in potolaženih oseb. Mislim na vse, ki trpijo zaradi krivice, nasilja, na vse. Na vse tiste, ki so sužnji denarja, moči, uspeha, posvetnosti. Ubožci. Ti zadnji imajo našminkano tolažbo in ne resnično Gospodovo tolažbo. Vsi smo poklicani tolažiti naše brate s pričevanjem, da samo Bog lahko odstrani vzroke za bivanjske in duhovne drame. On to lahko naredi. Sposoben je.

Izaijevo sporočilo, ki odmeva na današnjo drugo adventno nedeljo, je balzam za naše rane in spodbuda, da si prizadevamo pripraviti pot Gospodu. Prerok namreč danes govori na naše srce in nam pravi, da Bog pozablja naše grehe in nas tolaži. Če se mu bomo s ponižnim in spokorjenim srcem zaupali, bo podrl zidove zla, zapolnil luknje naših opustitev, zravnal izboklino napuha in nečimrnosti ter odprl pot proti srečanju z Njim. Zanimivo je, toda tolikokrat se bojimo tolažbe, biti potolaženi. Še več, bolj varne se počutimo, če smo žalostni in potrti. Veste zakaj? V žalosti imamo sami sebe skoraj za glavno osebo. Medtem ko je v tolažbi glavna oseba Sveti Duh! On nas tolažbi, On nam daje pogum, da gremo ven iz sebe. On je tisti, ki nas vodi k viru vsake tolažbe, torej k Očetu. To pa je spreobrnjenje. Prosim vas, dopustite Gospodu, da vas potolaži. Dopustite Gospodu, da vas potolaži.

Devica Marija je 'pot', ki si jo je Bog sam pripravil, da bi prišel na svet. Njej izročimo pričakovanje zveličanja in miru vseh mož ter žena našega časa.

Angel Gospodov, nedelja, 10. december 2017

Dragi bratje in sestre, dober dan! Prejšnjo nedeljo smo začeli advent s povabilom k čuječnosti, danes na drugo nedeljo priprave na Božič pa nam bogoslužje nakaže pravo vsebino, saj je čas, da prepoznamo praznino, ki jo je potrebno v našem življenju napolniti, da zgladimo hrapavost ošabnosti ter naredimo prostor Jezusu, ki prihaja.

Prerok Izaija se obrača na ljudstvo in mu naznanja konec izgnanstva v Babilonu ter vrnitev v Jeruzalem. Takole prerokuje: »Glas kliče: 'V puščavi pripravite pot Gospodu… Vsaka dolina naj se vzdigne'« (Iz 40,3). Doline, ki jih je potrebno vzdigniti, predstavljajo vse praznine našega obnašanja pred Bogom, vse naše grehe opustitve. Ena od praznin v našem življenju je lahko dejstvo, da ne molimo ali da premalo molimo. Advent je torej ugoden trenutek, da začnemo bolj intenzivno moliti in si rezerviramo za duhovno življenje pomemben prostor, ki mu pripada. Druga praznina je lahko pomanjkanje dejavne ljubezni do bližnjega, še predvsem do oseb, ki najbolj potrebujejo ne samo materialno, ampak tudi duhovno pomoč. Poklicani smo biti bolj pozorni za potrebe drugih, svojih najbližjih. Kakor Janez Krstnik bomo na ta način odprli v puščavi izsušenih src tolikih oseb poti upanja.

»Vsak hrib in grič naj se poniža«, (v. 4) nadalje spodbuja Izaija. Hribi in griči, ki jih je potrebno ponižati so ošabnost, napuh in objestnost. Kjer je ošabnost, napuh, objestnost, tja ne more vstopiti Gospod, saj je to srce polno ošabnosti, napuha in objestnosti. To moramo torej ponižati. Prevzeti si moramo drži krotkosti in ponižnosti, ne da bi karali, ampak s krotkostjo poslušali ter se pogovarjali, da se bomo tako pripravili na prihod Zveličarja, ki je krotak in iz srca ponižen (prim. Mt 11,29). Nadalje se od nas zahteva, da odstranimo vse ovire, ki jih postavljamo v našo povezanost z Gospodom: »Kar je vijugasto, naj bo ravno, in grebeni naj bodo ravnina. In razodelo se bo Gospodovo veličastvo in videli ga bodo hkrati vsi ljudje« (Iz 40,4-5). Ta dejanja pa je potrebno izpolniti z veseljem, saj so namenjene pripravi na Jezusov prihod. Ko doma pričakujemo obisk drage nam osebe, vse skrbno in z veseljem pripravimo. Na enak način se hočemo pripraviti na Gospodov prihod. Vsak dan ga z vnemo pričakovati, da bomo, ko bo prišel, napolnjeni z njegovo milostjo.

Zveličar, ki ga čakamo, je sposoben s svojo milostjo, z močjo Svetega Duha, z močjo ljubezni preoblikovati naše življenje. Sveti Duh namreč izliva v naša srca Božjo ljubezen, ki je neusahljiv vir očiščevanja za novo in osvobojeno življenje. Devica Marija je v polnosti živela to resničnost, saj se je pustila voditi Svetemu Duhu, ki jo je preplavil s svojo močjo. Ona, ki je z vso popolnostjo svojega bivanja pripravila Kristusov prihod, naj nam pomaga posnemati njen zgled ter vodi naše korake proti Gospodu, ki prihaja.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij te nedelje (prim. Mr 1,1-8) predstavi lik in delo Janeza Krstnika. On je svojim sodobnikom nakazal pot vere podobno tej, ki jo advent predlaga nam, da se pripravimo za prejetje Gospoda v božiču. Ta pot vere je pot spreobrnjenja.

Kaj pomeni beseda spreobrnjenje? V Svetem pismu to predvsem pomeni spremeniti smer ali usmeritev, kar tudi pomeni spremeniti način mišljenja. V moralnem in duhovnem življenju spreobrniti se, pomeni obrniti se od zla k dobremu, od greha k Božji ljubezni. To je to, kar je učil Krstnik, ki je v judejski puščavi »oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov« (v. 4). Prejeti krst je bilo zunanje in vidno znamenje spreobrnjenja tistih, ki so poslušali njegovo pridiganje in so se odločili delati pokoro. Ta krst se je zgodil s potopitvijo v Jordan, v vodo, a je bil povsem nekoristen, bil je le znak, in je bil nekoristen, če ni bilo razpoložljivosti za kesanje in spremenitev življenja.

Spreobrnjenje pa vsebuje tudi bolečino nad storjenimi grehi, željo, da se jih reši in sklep, da se jih zavedno izključi iz lastnega življenja. Za izključitev greha pa je potrebno zavrniti vse tisto, kar je z njim povezano. Stvari, ki so povezane z grehom je torej potrebno zavrniti: posvetno miselnost, pretirano cenjenje udobnosti, pretirano cenjenje užitkov, blagostanja, bogastva. Zgled te ločitve je ponovno iz evangelija lik Janeza Krstnika, ki je bil strog mož in se je odpovedal odvečnemu ter je iskal bistveno. Poglejte to je prvi vidik spreobrnjenja: ločitev od greha in posvetnosti. Začeti torej pot ločitve od teh stvari.

Drugi vidik spreobrnjenja je namen poti, to je iskanje Boga in njegovega kraljestva. Ločitev od posvetnih stvari in iskanje Boga ter njegovega kraljestva. Zapustitev udobnosti in posvetnega mišljenja nista sama sebi namen, ni askeza samo, da se dela pokora, kristjan ni fakir. Je nekaj drugega. Ločitev ni sama sebi namen, ampak je usmerjena za dosego nečesa višjega, to je Božjega kraljestva, občestva z Bogom, prijateljstva z Bogom. Toda to ni lahko, saj so številne vezi, ki nas držijo v bližini greha, ne ni lahko... Skušnjava vedno vleče navzdol, vleče dol in vezi nas držijo v bližini greha. To so: nestanovitnost, malodušnost, zlohotnost, škodljivo okolje, slabi zgledi. Včasih je privlačnost, ki jo čutimo do Gospoda prešibka in se skoraj zdi, da Bog molči. Oddaljene in nerealne se nam zdijo njegove obljube tolažbe, kot na primer podoba pozornega in skrbnega pastirja, ki danes odmeva v Izaijevem berilu (prim. Iz 40,1.11). Tako si je skušan reči, da se je nemogoče resnično spreobrniti. Kolikokrat smo začutili to malodušnost? »Ne, ne bom zmogel. Začenjam, potem se vrnem nazaj in to je grdo.« Mogoče je, mogoče je. In ko pride ta misel, ki te napravi malodušnega, ne ostani tam, kajti to je »živi pesek«. Ta »živi pesek« je ravno povprečnost bivanja. To je povprečnost. Kaj se stori v takšnih primerih, ko kdo hoče, a čuti, da ne more? Predvsem se je potrebno spomniti, da je spreobrnjenje milost. Nihče se ne more spreobrniti z lastnimi močmi. Je milost, ki ti jo da Gospod, zato jo je potrebno z vso močjo izprositi od Boga. Prositi Boga, da nas on spreobrne, da se lahko spreobrnemo do tolikšne mere, s kakšno se odpremo Božji lepoti, dobroti in nežnosti. Pomislite na nežnost Boga. Bog ni grozen oče, zloben oče, ne. Nežen je, zelo nas ljubi kot dobri Pastir, ki išče zadnjo ovco svoje črede. Ljubezen je. Spreobrnjenje je milost Boga. Začni hoditi, saj je On, ki te je premaknil, da si začel hoditi in videl boš, kako bo On prišel. Moli, hodi in vedno boš naredil korak naprej.

Sveta Marija, naj nam pomaga ločiti se za vedno od greha in posvetnosti ter se odpreti Bogu, njegovi besedi, njegovi ljubezni, ki prenavlja in rešuje.

Dragi bratje in sestre!
Sveti škof Ambrož, o katerem vam bom govoril danes, je umrl v Milanu ponoči s 3. na 4. april 397. Danila se je velika sobota. Dan pred tem, okrog petih popoldne, se je lotil molitve ležeč na postelji in je razširil roke v obliki križa. Tako je bil v slovesnem velikonočnem tridnevju soudeležen pri Gospodovi smrti in njegovem vstajenju. "Videli smo, kako so se mu premikale ustnice," pričuje Pavlin, zvesti diakon, ki je na Avguštinovo povabilo napisal njegov življenjepis, "njegovega glasu pa nismo slišali." V trenutku se je zazdelo, da se je položaj zasukal. Honorat, škof v Vercelliju, ki je bil tam v pomoč Ambrožu in je spal v zgornjem nadstropju, se je zbudil ob glasu, ki mu je ponavljal: "Vstani hitro! Ambrož umira ..." Honorat je v naglici šel dol, nadaljuje Pavlin, "in je svetniku ponudil Gospodovo telo. Takoj ko ga je vzel in zaužil, je Ambrož izdihnil in s seboj vzel dobro popotnico. Tako njegova duša, okrepljena z močjo te hrane, zdaj uživa angelsko družbo" (Življenje 47). Na tisti veliki petek leta 397 so razprostrte roke umirajočega Ambroža izražale njegovo mistično soudeleženost pri Gospodovi smrti in njegovem vstajenju. To je bila njegova zadnja kateheza: v tišini brez besed je še govoril s pričevanjem življenja.

Ambrož ni bil star, ko je umrl. Ni še imel niti šestdeset let, saj se je rodil okrog leta 340 v Trierju, kjer je bil njegov oče prefekt obeh Galij. Družina je bila krščanska. Ob očetovi smrti ga je mama pripeljala v Rim, ko je bil še deček in ga pripravljala za državno službo s tem, da mu je zagotovila solidno govorniško in pravno izobrazbo. Okrog leta 370 so ga poslali za upravitelja provinc Emilije in Ligurije s sedežem v Milanu. Prav tam pa je plamtel boj med pravovernimi in arijanci, zlasti po smrti arijanskega škofa Avksencija. Ambrož je posegel v spor, želel pomiriti nasprotni stranki, njegov nastop pa je bil takšen, da ga je ljudstvo, čeprav je bil šele preprost katehumen, izklicalo za milanskega škofa.

Do tistega trenutka je bil Ambrož najvišji cesarski uradnik v severni Italiji. Kakor je bilo njegovo kulturno obzorje široko, pa je bil novi škof povsem nevešč pred Svetim pismom. Zato se je brž lotil študija le-tega. Naučil se je brati in razlagati Sveto pismo iz del Origena, nespornega mojstra "aleksandrijske šole". Na ta način je Ambrož v latinsko okolje prenesel razmišljanje o Svetem pismu, ki ga je sprožil Origen, in tako na zahodu začel s prakso lectio divina, molitvenega branja Svetega pisma. Ta metoda je slednjič obvladovala vse Ambroževo pridiganje in spise, ki izhajajo prav iz molitvenega prisluškovanja božji besedi. Znameniti začetek ene od njegovih katehez izvrstno pokaže, kako je sveti škof nanašal Staro zavezo na krščansko življenje: "Ko smo brali zgodbe o očakih in misli iz pregovorov, smo se vsak dan ukvarjali z moralnimi vprašanji - pravi milanski škof svojim katehumenom in novokrščenim - da bi nas oni izobrazili in poučili in bi se vi navadili hoditi po poti očakov in stopati po stezi pokorščine božjim zapovedim" (Skrivnosti 1,1). Z drugimi besedami, novokrščeni in katehumeni se lahko po mnenju škofa, potem ko so se navadili lepo živeti, čutijo pripravljene za velike Kristusove skrivnosti. Tako Ambroževo oznanilo - ki je nosilno jedro njegovega obsežnega literarnega opusa - izhaja iz branja svetih knjig ("očakov", to je zgodovinskih knjig, in "prerokovi", to je modrostnih knjig), da bi živeli skladno z božjim razodetjem.

Očitno je, da osebno pričevanje pridigarja in raven zglednosti krščanske skupnosti pogojujeta učinkovitost oznanila. S tega stališča je pomenljiv odlomek iz Izpovedi sv. Avguština. V Milano je prišel kot učitelj govorništva; bil je skeptik, ne kristjan. Iskal je, ni pa bil še sposoben resnično najti krščanske resnice. Srca mladega afriškega govornika in iskalca niso prignale k dokončnemu spreobrnjenju predvsem lepe Ambroževe pridige (čeprav jih je zelo cenil). Bolj je to storil zgled škofa in njegove milanske Cerkve, ki je molila in pela, povezana kot eno samo telo: Cerkev, sposobna upreti se nastopaštvu cesarja in njegove matere, ki sta se v prvih dneh leta 386 spet začela zahtevati eno od cerkva za arijansko bogoslužje. V stavbi, ki bi jo morali prevzeti - pripoveduje Avguštin - "je ljudstvo bedelo, pripravljeno umreti skupaj s svojim škofom." To pričevanje iz Izpovedi je dragoceno, ker nakazuje, da se je nekaj dogajalo v Avguštinovi notranjosti, saj takole nadaljuje: "Tudi jaz, čeprav duhovno še mlačen, sem bil sodeležen vznemirjenja vsega ljudstva. (Izpovedi 9,7).

Iz življenja in zgleda škofa Ambroža se je Avguštin naučil verovati in oznanjati. Sklicujemo se lahko na znameniti Afričanov govor, ki si je dosti stoletij kasneje zaslužil, da so ga navedli v koncilski konstituciji o božjem razodetju (Dei verbum): »Potrebno je,« opozarja Dei Verbum v 25. poglavju: »da vsi kleriki in tisti, ki se kot katehisti posvečajo službi Besede, ohranijo nenehen stik s Svetim pismom z vztrajnim svetim branjem ali s temeljitim študijem, da ne bi kdo postal« in tukaj je Avguštinov citat: »prazen oznanjevalec Besede od zunaj, ne da bi bil poslušalec od znotraj'.«  Prav od Ambroža se je naučil, kako "poslušati od znotraj", kako vztrajno prebirati Sveto pismo z molitveno držo, tako da se Besedo resnično sprejme v svoje srce in jo prisvoji.

Dragi bratje in sestre, pred vas želim postaviti še eno drugačno "patristično ikono", ki, če jo razlagamo v luči tega, kar smo povedali, učinkovito predstavlja "srce" Ambroževega nauka. V šesti knjigi Izpovedi Avguštin pripoveduje o svojem srečanju z Ambrožem, srečanju, ki je bilo silno pomembno za zgodovino Cerkve. Dobesedno piše, da je milanskega škofa vselej, kadar je prišel k njemu, našel zaposlenega z množicami ljudi z obilico problemov, za katerih potrebe je velikodušno skrbel. Vedno je bila tam dolga vrsta ljudi, ki so čakali, da bi govorili z Ambrožem, da bi pri njem našli tolažbo in upanje. Ko Ambrož ni bil z njimi, z ljudmi (in to se je zgodilo le za kratke čase), si je ali okrepčal telo s potrebno hrano ali hranil duha z branjem. Tu se je Avguštin močno čudil, ker je Ambrož bral Sveto pismo z zaprtimi usti, samo z očmi (prim. Izpovedi 6,3). Dejansko so v prvih krščanskih stoletjih branje pojmovali strogo povezano z namenom oznanjevanja; branje naglas pa je pomagalo k razumevanju tudi tistemu, ki je tako bral. Začudenemu Avguštinu je Ambroževo branje, ko je lahko samo z očmi letel po straneh, pomenilo, da je ta izjemno sposoben branja in zelo domač s Svetim pismom. V tem "branju zgolj z ustnicami", kjer se srce trudi doseči razumevanje božje besede - to je "ikona", o kateri govorimo - , je mogoče uvideti metodo Ambroževe kateheze: to je Sveto pismo sámo, v globino dojeto in privzeto, ki nakazuje vsebine, ki jih je treba oznaniti, da bi dospeli do spreobrnjenja src.

Če se torej naslonimo na Ambrožev in Avguštinov nauk, je kateheza neločljivo povezana s pričevanjem življenja. Tudi katehetu lahko pripomore tudi tisto, kar sem napisal v Uvodu v krščanstvo o teologu. Kdor vzgaja za vero, ne sme tvegati, da bi se pokazal kot klovn, ki "poklicno" odigra svojo vlogo. Prej mora - če uporabimo podobo, ki je draga Origenu, pisatelju, ki ga je Ambrož posebej cenil - biti kot ljubljeni učenec, ki je naslonil glavo na Učiteljevo srce in se je tam naučil, kako misliti, govoriti, delovati. Ob koncu vsega je pravi učenec tisti, ki oznani evangelij na najbolj verodostojen in učinkovit način.

Škof Ambrož, tako kot apostol Janez, - ki se nikoli ne naveliča ponavljati: "Omnia Christus est nobis! - Kristus nam je vse!" - ostaja pristna Gospodova priča. Prav z njegovimi besedami, polnimi ljubezni do Jezusa, tako zaključujemo svojo katehezo: "Omnia Christus est nobis! Če hočeš ozdraviti rano, je on zdravnik; če te žge vročica, je on izvir; če te stiska greh, je on opravičenje; če potrebuješ pomoč, je on moč; če se bojiš smrti, je on življenje; če hrepeniš po nebesih, je on pot; če si v temi, je on luč ... Okusite in spoznajte, kako je Gospod dober; blagor človeku, ki vanj zaupa" (O devištvu 16,99). Tudi mi upajmo v Kristusa. Tako bomo blaženi in bomo živeli v miru.