Sv. Janez Krizostom pravi, da »Peter, Jakob in Janez Jezusa spremljajo na goro spremenjenja, ker so z njim tudi notranje povezani«. Origen o spremenjenju pravi: »Jezusa je bilo moč videti med njegovim spremenjenjem v njegovi resničnosti Boga, a hkrati ni prenehal biti pravi človek«. Sv. Hieronim nadalje razlaga: »Njegovo telo je postalo duhovno, zato so se tudi njegova oblačila spremenila«. Sveti Avguštin zato pravi: »Jezus se je svetil kot sonce in s tem pokazal, da je luč, ki razsvetljuje vse tiste, ki so vstopili v ta svet«, »z namenom, da se lahko razodene otrokom luči, ki so opustili dela teme in postali otroci dneva«, pa dodaja Origen. O Petrovih besedah glede šotorov sv. Hieronim pravi:»Pri iskanju treh šotorov (tabernakljev), je Peter dokazal, da je napravil neprimerno primerjavo med dvema služabnikoma ter edinim Gospodom«. Sveti Leon Veliki zato pravi: »Gospod temu ne ugovarja, saj je Petrova primerjava neprimerna, ni pa hudobna«. Sveti Hieronim to še bolj podrobno razloži: »Gospod je povsem drugačen kot sta Mojzes in Elija. Onadva namreč morata skupaj s teboj pripraviti šotor (tabernakelj) za Gospoda v svetišču, ki je v naših srcih«. Apolinarij iz Laodiceje nadaljuje z razlago dogodka spremenjenja: »Oče je razodel svojega Sina z nebeškim glasom od zgoraj. Vendar si pri tem ne smemo predstavljati, da je bilo res slišati glas Boga«. K temu sv. Leon Veliki dodaja:»Rečeno nam je bilo: 'Njega poslušajte'. Jaz se namreč razodevam po Njegovem pridiganju in sem poveličan po njegovi ponižnosti«. Sv. Janez Krizostom ter sv. Ciril Aleksandrijski o odzivu učencev na to razodetje pravita: »Učenci so padli z obrazom na tla, ker sta jih spremenjenje in svetloba premagala«. Sv. Hieronim to pojasni: »Človeška slabost ne prenese pogleda na tolikšno slavo, zato pade na zemljo«.

Cerkev 6. avgusta obhaja praznik Gospodovega spremenjenja. Ta praznik nas vabi, kakor v svojih katehezah pravi papež Benedikt XVI., da gledamo na zemeljske stvari z Božjim pogledom.

Gledati temo z očmi luči; potrebno se je povzpeti v višave, da bi lahko gledali na dogajanje v svetu z Božjim pogledom. Jezus se je povzpel na goro, da bi molil., pripoveduje današnji evangelij. Gora je kraj bližine z Bogom. Gora je kraj na katerega se povzpnemo iz kraja, kjer vsak dan prebivamo, da bi zadihali čisti zrak stvarstva. Je kraj molitve. Spremenjenje je dogodek molitve: Jezus se v molitvi potopi v Boga in luč ga obsije, toda ne izstopi iz zgodovine, ne pobegne poslanstvu zaradi katerega je prišel na svet. Za kristjana moliti ne pomeni uiti iz resničnosti, uiti odgovornosti, temveč pomeni sprejeti jo v vsej resničnosti in jo zaupati zvesti in neizčrpni Gospodovi ljubezni.

Na gori Tabor so imeli Peter, Jakob in Janez izjemno doživetje: zrli so slavo Božjega Sina in predokušali delček Raja, kjer je pšenica že ločena od ljuljke. Običajno gre za kratka doživetja, ki jih včasih Bog dodeli, še posebej pred težkimi preizkušnjami. Nikomur pa še ni bilo dano, da bi živel na gori Tabor, medtem ko smo še tu na zemlji. Človeško bivanje je pravzaprav pot vere, ki poteka bolj v poltemi kot v polni svetlobi, včasih tudi v temi ali celo v popolni temi.  Dokler smo tukaj, je naš odnos z Bogom bolj v poslušanju kot v gledanju. Ta kontemplacija, to zrenje, pa se lahko udejanji z zaprtimi očmi, če tako rečemo, zaradi notranje luči, ki jo je v nas prižgala Božja Beseda.

Lepo bi bilo ostati na Taboru. Toda z Jezusom smo se povzpeli na goro, da bi z očmi dobrega gledali na zlo.
Spremenjenje je predokus vstajenja, to pa predpostavlja smrt. Jezus je razodel apostolom svojo slavo, da bi imeli moč, ko se bodo soočili s pohujšanjem križa in bodo razumeli, da je potrebno iti skozi številne preizkušnje, da bi prišli v Božje kraljestvo.
Spremenjenje je močno povabilo k molitvi: samo resničen odnos z Jezusom nam pokaže, da je resnična lepota Božja ljubezen, ki zmore spremeniti temačno skrivnost smrti v žarečo svetlobo vstajenja.
Molitev ni neki dodatek, nekaj kar ni pomembno, ampak gre za vprašanje življenja ali smrti. Samo tisti, ki moli, ki se zaupa Bogu z sinovsko ljubeznijo, lahko vstopi v večno življenje, ki je Bog sam.

Angelus, 20. marec 2011
Evangelij pravi, da sta se ob spremenjenem Jezusu 'prikazala Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim' (Mt 17,3). Prvi predstavlja Postavo, drugi pa Preroke. Ob tem je Peter ves vznesen vzkliknil: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega« (Mt 17,4). Sv. Avguštin, ko to razlaga, pravi, da mi imamo samo eno bivališče: Kristusa. On je Božja Beseda, Božja Beseda v Postavi, Božja Beseda v Prerokih (Sermo De Verbis Ev. 78,3; PL 38,491). Saj je tudi Oče sam rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« (Mt 17,5). Med spremenjenjem se Jezus ni spremenil, temveč je razodel svoje božanstvo. Saj je njegovo bitje v intimnem prežetju z Bogom postalo čista luč. S tem, da je eno z Očetom, je Jezus Luč od Luči. Peter, Jakob in Janez, so bili s tem, ko so zrli Gospodovo slavo, pripravljeni soočiti se s pohujšanjem križa, kakor o tem poje starodavna pesem: 'Na gori si se spremenil in tvoji učenci, so kolikor so mogli, zrli tvojo slavo, da bi, ko te bodo videli na križu, razumeli, da je bilo tvoje trpljenje prostovoljno in da bi svetu oznanili, da si ti resnično sijaj Očeta' ((Κοντάκιον είς τήν Μεταμόρφωσιν, in: Μηναια, t. 6, Roma 1901, 341). Dragi prijatelji, tudi mi se udeležimo tega zrenja in tega nadnaravnega daru z molitvijo ter s poslušanjem Božje Besede.

Angel Gospodov, nedelja, 6. avgust 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to nedeljo obhajamo bogoslužje praznika Gospodovega spremenjenja. Današnji evangeljski odlomek pripoveduje, da so bili apostoli Peter, Jakob in Janez priče nenavadnega dogodka. Jezus jih je namreč vzel s seboj ter »jih peljal na visoko goro, na samo« (Mt 17,1) in medtem ko je molil, se je njegovo obličje spremenilo, svetilo se je namreč kot sonce in njegova oblačila so postala bela kakor svetloba. Tedaj sta se prikazala Mojzes in Elija in se začela z Njim pogovarjati. V tem trenutku je Peter rekel Jezusu: »Gospod, dobro je, da smo tukaj! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega« (v. 4). Ni še nehal govoriti, ko jih je obsenčil svetel oblak. Dogodek Gospodovega spremenjenja nam ponuja sporočilo upanja, tako bomo mi z nji, vabi nas namreč, da srečamo Jezusa in da bi bili v službi bratom in sestram.

Vzpon učencev na goro Tabor nas vodi k razmišljanju o pomembnosti, da se ločimo od svetnih stvari in se napotimo proti drugemu ter zremo Jezusa. Gre za to, da se razpoložimo za pozorno in molitveno poslušanje Kristusa, ljubljenega Očetovega Sina, in tako najdemo intimne trenutke molitve, ki omogočijo voljno in veselo sprejetje Božje Besede. V tem duhovnem vzponu, ko se ločujemo od svetnih stvari, smo povabljeni smo v meditaciji evangelija, Svetega pisma ponovno odkriti pomirjajočo in oživljajočo tišino, ki vodi k cilju bogatem z lepoto, sijajem in veseljem. Ko se postavimo tako v tišini s Svetim pismom v roki, začnemo čutiti to notranjo lepoto, to veselje, ki ga povzroča Božja Beseda v nas. S tega vidika je poletni čas previdnostni trenutek za povečanje našega prizadevanja pri iskanju in srečanju z Gospodom. V tem obdobju so šolarji prosti njihovih šolskih obveznosti in številne družine imajo svoje počitnice. Pomembno je, da v času počitka in ko smo odložili vsakodnevne skrbi, je mogoče ponovno okrepiti tako telesne kot duhovne moči tako, da poglobimo duhovno pot.

Na koncu čudovite izkušnje spremenjenja, so se učenci spustili z gore (prim. v. 9) s spremenjenimi očmi in srcem od srečanja z Gospodom. Tudi mi lahko opravimo to pot. Vedno bolj živo odkritje Jezusa ni samo sebi namen, temveč nas vodi, 'da se spustimo z gore', napolnjeni z močjo božanskega Duha, da se odločimo za nove korake pristnega spreobrnjenja in za stalno pričevanje dejavne ljubezni, kot postave vsakdanjega življenja. Spremenjeni zaradi Kristusove navzočnosti ter gorečnosti njegove besede, bomo konkretno znamenje poživljajoče Božje ljubezni do vseh naših bratov in sester, še posebej do tistih, ki trpijo, do tistih, ki so osamljeni in zapuščeni, do bolnikov, do številnih moških in žensk, ki so po različnih delih sveta ponižani zaradi krivice, oblastnosti in nasilja.

Med spremenjenjem se je zaslišal glas nebeškega Očeta, ki je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin. Njega poslušajte!« Glejmo Marijo, Devico poslušanja, ki je bila vedno pripravljena sprejeti ter ohraniti v srcu vsako besedo božanskega Sina (prim. Lk 1,51). Da bi hotela naša Mati, Božja Mati pomagati nam vstopiti v sozvočje z Božjo Besedo, da bo Kristus postal luč in voditelj vsega našega življenja. Njej izročamo počitnice vseh, da bodo vedre in koristne, predvsem pa poletje vseh tistih, ki ne morejo iti na počitnice zaradi starosti, zdravja ali dela, ekonomskega pomanjkanja ali drugih težav, da bo kljub temu čas oddiha, ki ga bo razveseljevala prijateljska navzočnost in veseli trenutki.

Vrnitev v domovino in svobodno življenje doseže vrhunec v napovedi nove zaveze. Ta ne bo pravnega značaja, ampak bo vtisnjena v človeška srca. Bog bo prebival v ljudeh in odnos z njim bo temelj za njeno uresničenje. Trudil se bom uresničevati Božjo voljo na temelju odnosa z njim. Gospod, vzgajaj me v šoli svoje ljubezni. Pokaži mi, da so te zahteve za moje dobro.

Peter prizna Jezusa za Mesija. Jezus ga pohvali in mu pove, da bo njegova vera, ko se bo prečistila, postala trdna skala za vso Cerkev. Kdo je zame Jezus? Ali se moj pogled nanj sklada z Očetovim razodetjem? Gospod, naj te nikoli ne sprejemam po lastnih shemah, ampak tako, kot se mi ti razodevaš. Daj, da ne bom bežal od križa, ki je najbolj očiten kraj tvojega razodetja.