Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Jezusov izhod, ki naj bi ga dopolnil v Jeruzalemu, nakazuje na njegovo smrt, vstajenje in vnebohod. Temu Jezusu, Sinu in služabniku, morajo prisluhniti vsi. Sv. Ambrož razlaga simboliko: »Osmi dan, med katerim se je zgodilo spremenjenje, naznanja vstajenje, ki se je prav tako zgodilo osmi dan. Peter, Jakob in Janez so sinovi, ki so se z njim povzpeli na goro, so sinovi Cerkve, saj bodo zaradi čistosti svoje vere gledali Božje zmagoslavje na križu in slavo vstajenja.« Ciril Jeruzalemski pravi: »Mojzes in Elija se na gori prikažeta Jezusu in apostolom, kot stebra kot dve priči z gore Sinaj.« Efrem Sirski nadaljuje: »Predstavljata Postavo in Preroke in Jezus, Božja Beseda se prikaže v sredi med njima, da se razodene kot Gospod prerokov.« Sv. Beda Častitljivi pa dodaja, da je »samo Luka prinaša vsebino njihovega pogovora, torej o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu.« Sv. Ambrož pravi: »Čeprav učenci sprašujejo, vendarle so sposobni zaznati Božjo slavo. Peter je v veliki pobožnosti do Jezusa. Mojzesa in Elija želel postaviti tri šotore, saj zaradi nevednosti svoje človeškosti, ni razumel, da človek ne more postaviti šotor Bogu.« Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Za Petra, ki je videl Jezusovo, Mojzesovo in Elijevo slavo, je Božje kraljestvo že prišlo.« Sv. Ambrož pojasni: »Oblak, ki jih je zagrnil, jih ni pokril z svojo vlažnostjo, temveč z vero, da bi verovali, da je Jezus Božji Sin.« Sv. Beda trdi: »Očetov glas jim je pred Jezusovo napotitvijo proti svojemu trpljenju v Jeruzalemu zagotovil, da je Oče zadovoljen s Sinom.«

Zelo mi je pri srcu to, da je bilo spremenjenje v osnovi izkušnja molitve (prim. Lk 9,28-29). Molitev doseže svoj vrhunec in zaradi tega postane vir notranje luči, ko človekov duh pritrdi Božjemu, ko se obe volji zlivata tako, da postaneta skoraj eno. Ko se je Jezus povzpel na goro, se je potopil v zrenje Očetovega načrta ljubezni, ki ga je poslal na svet, da odreši človeštvo. Ob Jezusu sta se prikazala Elija in Mojzes in s tem ponazorila, da je Sveto pismo skladno pri naznanilu skrivnosti njegove velike noči, torej tega, da bo Kristus moral trpeti ter umreti in tako vstopiti v svojo slavo (prim. Lk 24,26.46).

Luka ne govori o spremenjenju, pač pa opiše to, kar se je zgodilo, preko dveh pojavov: Jezusovo obličje, ki se je spremenilo in njegova obleka, ki je belo sijala ob navzočnosti Mojzesa in Elija, ki predstavljata Postavo in Preroke. Tri učence, ki bili navzoči pri dogodku, je zajel spanec; to je drža tistega, ki čeprav zre božja čuda, jih ne razume. Samo boj proti otrplosti je omogočil Petru, Jakobu in Janezu videti Jezusovo slavo. Tedaj se je ritem dogajanja pospešil. Medtem ko sta Mojzes in Elija odhajala od Učitelja, je Peter govoril in med tem ko je govoril, je oblak s svojo senco zakril njega in druga učenca. To je oblak, ki medtem ko zakriva, razodeva Božjo slavo, kakor se je to zgodilo potujočemu ljudstvu v puščavi. Oči niso več mogle videti, ušesa pa so lahko zaslišala glas, ki je prišel iz oblaka: 'Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte' (Lk 9,35).

Po tem učenci niso več bili pred spremenjenim obličjem, ne pred belim oblačilom, niti pred oblakom, ki razodeva božansko navzočnost. Pred njihovimi očmi je bil 'Jezus sam' (v. 36). Jezus je sam pred svojim Očetom, medtem ko moli, a je istočasno 'Jezus sam', vse to, kar je dano učencem in Cerkvi vseh časov in to mora zadostovati za pot. Samo en glas je potrebno poslušati, samo za enim hoditi, njim, ki bo s tem, ko se bo povzpel v Jeruzalem, podaril življenje in nekega dne 'preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva' (Flp 3,21).

'Učenik, dobro je, da smo tukaj' (Lk 9,33), je izraz Petrove zamaknjenosti, ki je pogosto podobna naši želji med Gospodovimi tolažbami. Toda spremenitev nas spominja, da veselja, ki jih Bog seje v našem življenju, niso cilji, ampak so luči, ki nam jih On podarja na zemeljskem romanju, da bo 'Jezus sam' naša Postava in njegova Beseda merilo, ki vodi naše bivanje.

Angel Gospodov 2019
Evangelist Luka (prim. Lk 9,28-36) nam pokaže spremenjenega Jezusa na gori, ki je kraj luči, očarljiv simbol enkratne samo trem učencem namenjene izkušnje. Oni so se z Učiteljem povzpeli na goro, videli so, ko se je potopil v molitev in v določenem trenutku se je njegovo obličje, Jezusovo obličje spremenilo (prim. v. 29). Navajeni ga vsak dan videti v preprosti podobi njegove človeškosti, so osupli pred tem novim sijajem. Ob Jezusu sta se pojavila Mojzes in Elija, ki sta z Njim govorila o »izhodu«, torej o njegovi veliki noči smrti in vstajenja. To je predokus velike noči. Tedaj je Peter vzkliknil: »Dobro je, da smo tukaj« (v. 33). Hotel je namreč, da se ta trenutek milosti ne bi več končal!

Dejansko evangelist Luka vztraja pri dejstvu, da se je Jezus spremenil, »medtem ko je molil« (v. 29). Potopil se je v zaupen pogovor z Očetom, v katerem sta bila navzoča tudi Postava in Preroki, torej Mojzes in Elija, in medtem ko je z vsem, kar je, sprejel Očetovo zveličavno voljo, vključno s križem, ga je prežela Božja slava, ki se je izražala tudi na zunaj. Tako je namreč bratje in sestre, da molitev v Kristusu in v Svetem Duhu spreminja osebo od znotraj in lahko razsvetli tudi druge in svet okoli nje. Kolikokrat smo srečali osebe, ki osvetljujejo, ki jim sije svetloba iz oči, ki imajo svetal pogled in molijo. Molitev stori to, osvetli nas namreč z lučjo Svetega Duha.

Angel Gospodov, 2022
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij pripoveduje o Jezusovem spremenjenju (prim. Lk 9,28-36). On je, medtem ko je molil na visoki gori, spremenil obličje. Njegovo oblačilo je postalo belo ter bleščeče in v svetlobi njegove slave sta se pojavila Mojzes in Elija, ki sta se z Njim pogovarjala o veliki noči, ki ga čaka v Jeruzalemu to je o trpljenju, smrti in njegovemu vstajenju.

Priče tega izjemnega dogodka so bili apostoli Peter, Janez in Jakob, ki so se z Jezusom povzpeli na goro. Predstavljamo si jih, da so imeli med tem edinstvenim prizorom na široko odprte oči. Prav gotovo bi bilo tako. Toda evangelist Luka omenja, da je Petra in njegova tovariša premagal spanec in ko so se predramili, so videli Jezusovo slavo (prim. v. 32). Spanec teh treh učencev se zdi kot neuglašena nota. Če pa beremo s pozornostjo, vidimo Petra, Janeza in Jakoba, da so zadremali preden se je začelo spremenjenje, ravno takrat, ko je Jezus molil. Očitno je šlo za molitev, ki se je v tišini in zbranosti zelo podaljšala. Lahko si mislimo, da so na začetku tudi oni molili do trenutka, ko jih je premagal spanec, utrujenost.

Bratje in sestre, ta spanec v neprimernem trenutku ni morda podoben tolikšnim našim spancem, ki nastopijo med trenutki za katere vemo, da so pomembni? Morda zvečer, ko hočemo moliti, biti malo z Jezusom, po dnevu, ki je minil med tisočimi dirkami in obveznostmi. Ali ko pride trenutek za podelitev besed v družini in ni več moči za to. Radi bi bili bolj čuječi, pozorni, udeleženi, da ne bi izgubili dragocenih priložnosti, a ne uspemo ali uspemo tako tako, bolj malo. Kajti, to si dobro zapomnimo, imeti budno srce, ni odvisno samo od nas, ampak od milosti, za katero pa moramo prositi. To dokažejo trije učenci iz evangelija. Bili so dobri možje. Šli so za Jezusom na goro, a s svojimi močni niso uspeli biti budni. To se zgodi tudi nam. So pa se zbudili ravno med spremenjenjem. Lahko si predstavljamo, da jih je zbudila Jezusova luč. Kakor oni tudi mi potrebujemo Božjo luč, s katero vidimo stvari na drugačen način, saj nas privlači, nas zbudi, ponovno prižge željo in moč, da molimo, se zazremo v svojo notranjost in da posvetimo čas drugim. Utrujenost telesa lahko prebrodimo s močjo Božjega Duha. Ko nam ne uspe premagati tega, recimo Svetemu Duhu: »Pomagaj nam. Pridi, pridi Sveti Duh. Pomagaj mi. Hočem srečati Jezusa, hočem biti pozoren, buden«. Prosimo Svetega Duha, da potegne iz nas to zaspanost, ki nas ovira, da bi molili.

Ogledniki so se ustrašili truda za osvojitev dežele, zato so pretiravali s tem, kako veliki in močni so tamkajšnji prebivalci. Prepričali so ljudstvo, da je odstopilo od načrta. Zato so bili kaznovani s štiridestletnim blodenjem po puščavi. Soočil se bom s težavami in še bolj zaupal Gospodu. Gospod, hvala, da me s svojo močjo poživljaš in odpiraš za tvoje načrte.

Žena iz poganskih krajev Tira in Sidona prosi Jezusa, da bi ozdravil njeno hčer. Ker je tujka, Jezus odlaša. Žena se tega zaveda, vendar vztraja, da bi dobila vsaj malo njegove moči. Jezus pohvali njeno vero in osvobodi hčerko. Posnemal bom vero te žene, ki kljub težavam ne obupa in povsem zaupa Jezusu. Gospod, prosim te za preprosto, vztrajno in pogumno vero.