Sv. Janez Krizostom pravi, da »Peter, Jakob in Janez Jezusa spremljajo na goro spremenjenja, ker so z njim tudi notranje povezani«. Origen o spremenjenju pravi: »Jezusa je bilo moč videti med njegovim spremenjenjem v njegovi resničnosti Boga, a hkrati ni prenehal biti pravi človek«. Sv. Hieronim nadalje razlaga: »Njegovo telo je postalo duhovno, zato so se tudi njegova oblačila spremenila«. Sveti Avguštin zato pravi: »Jezus se je svetil kot sonce in s tem pokazal, da je luč, ki razsvetljuje vse tiste, ki so vstopili v ta svet«, »z namenom, da se lahko razodene otrokom luči, ki so opustili dela teme in postali otroci dneva«, pa dodaja Origen. O Petrovih besedah glede šotorov sv. Hieronim pravi:»Pri iskanju treh šotorov (tabernakljev), je Peter dokazal, da je napravil neprimerno primerjavo med dvema služabnikoma ter edinim Gospodom«. Sveti Leon Veliki zato pravi: »Gospod temu ne ugovarja, saj je Petrova primerjava neprimerna, ni pa hudobna«. Sveti Hieronim to še bolj podrobno razloži: »Gospod je povsem drugačen kot sta Mojzes in Elija. Onadva namreč morata skupaj s teboj pripraviti šotor (tabernakelj) za Gospoda v svetišču, ki je v naših srcih«. Apolinarij iz Laodiceje nadaljuje z razlago dogodka spremenjenja: »Oče je razodel svojega Sina z nebeškim glasom od zgoraj. Vendar si pri tem ne smemo predstavljati, da je bilo res slišati glas Boga«. K temu sv. Leon Veliki dodaja:»Rečeno nam je bilo: 'Njega poslušajte'. Jaz se namreč razodevam po Njegovem pridiganju in sem poveličan po njegovi ponižnosti«. Sv. Janez Krizostom ter sv. Ciril Aleksandrijski o odzivu učencev na to razodetje pravita: »Učenci so padli z obrazom na tla, ker sta jih spremenjenje in svetloba premagala«. Sv. Hieronim to pojasni: »Človeška slabost ne prenese pogleda na tolikšno slavo, zato pade na zemljo«.

Cerkev 6. avgusta obhaja praznik Gospodovega spremenjenja. Ta praznik nas vabi, kakor v svojih katehezah pravi papež Benedikt XVI., da gledamo na zemeljske stvari z Božjim pogledom.

Gledati temo z očmi luči; potrebno se je povzpeti v višave, da bi lahko gledali na dogajanje v svetu z Božjim pogledom. Jezus se je povzpel na goro, da bi molil., pripoveduje današnji evangelij. Gora je kraj bližine z Bogom. Gora je kraj na katerega se povzpnemo iz kraja, kjer vsak dan prebivamo, da bi zadihali čisti zrak stvarstva. Je kraj molitve. Spremenjenje je dogodek molitve: Jezus se v molitvi potopi v Boga in luč ga obsije, toda ne izstopi iz zgodovine, ne pobegne poslanstvu zaradi katerega je prišel na svet. Za kristjana moliti ne pomeni uiti iz resničnosti, uiti odgovornosti, temveč pomeni sprejeti jo v vsej resničnosti in jo zaupati zvesti in neizčrpni Gospodovi ljubezni.

Na gori Tabor so imeli Peter, Jakob in Janez izjemno doživetje: zrli so slavo Božjega Sina in predokušali delček Raja, kjer je pšenica že ločena od ljuljke. Običajno gre za kratka doživetja, ki jih včasih Bog dodeli, še posebej pred težkimi preizkušnjami. Nikomur pa še ni bilo dano, da bi živel na gori Tabor, medtem ko smo še tu na zemlji. Človeško bivanje je pravzaprav pot vere, ki poteka bolj v poltemi kot v polni svetlobi, včasih tudi v temi ali celo v popolni temi.  Dokler smo tukaj, je naš odnos z Bogom bolj v poslušanju kot v gledanju. Ta kontemplacija, to zrenje, pa se lahko udejanji z zaprtimi očmi, če tako rečemo, zaradi notranje luči, ki jo je v nas prižgala Božja Beseda.

Lepo bi bilo ostati na Taboru. Toda z Jezusom smo se povzpeli na goro, da bi z očmi dobrega gledali na zlo.
Spremenjenje je predokus vstajenja, to pa predpostavlja smrt. Jezus je razodel apostolom svojo slavo, da bi imeli moč, ko se bodo soočili s pohujšanjem križa in bodo razumeli, da je potrebno iti skozi številne preizkušnje, da bi prišli v Božje kraljestvo.
Spremenjenje je močno povabilo k molitvi: samo resničen odnos z Jezusom nam pokaže, da je resnična lepota Božja ljubezen, ki zmore spremeniti temačno skrivnost smrti v žarečo svetlobo vstajenja.
Molitev ni neki dodatek, nekaj kar ni pomembno, ampak gre za vprašanje življenja ali smrti. Samo tisti, ki moli, ki se zaupa Bogu z sinovsko ljubeznijo, lahko vstopi v večno življenje, ki je Bog sam.

Angelus, 20. marec 2011
Evangelij pravi, da sta se ob spremenjenem Jezusu 'prikazala Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim' (Mt 17,3). Prvi predstavlja Postavo, drugi pa Preroke. Ob tem je Peter ves vznesen vzkliknil: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega« (Mt 17,4). Sv. Avguštin, ko to razlaga, pravi, da mi imamo samo eno bivališče: Kristusa. On je Božja Beseda, Božja Beseda v Postavi, Božja Beseda v Prerokih (Sermo De Verbis Ev. 78,3; PL 38,491). Saj je tudi Oče sam rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« (Mt 17,5). Med spremenjenjem se Jezus ni spremenil, temveč je razodel svoje božanstvo. Saj je njegovo bitje v intimnem prežetju z Bogom postalo čista luč. S tem, da je eno z Očetom, je Jezus Luč od Luči. Peter, Jakob in Janez, so bili s tem, ko so zrli Gospodovo slavo, pripravljeni soočiti se s pohujšanjem križa, kakor o tem poje starodavna pesem: 'Na gori si se spremenil in tvoji učenci, so kolikor so mogli, zrli tvojo slavo, da bi, ko te bodo videli na križu, razumeli, da je bilo tvoje trpljenje prostovoljno in da bi svetu oznanili, da si ti resnično sijaj Očeta' ((Κοντάκιον είς τήν Μεταμόρφωσιν, in: Μηναια, t. 6, Roma 1901, 341). Dragi prijatelji, tudi mi se udeležimo tega zrenja in tega nadnaravnega daru z molitvijo ter s poslušanjem Božje Besede.

Angel Gospodov, nedelja, 6. avgust 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to nedeljo obhajamo bogoslužje praznika Gospodovega spremenjenja. Današnji evangeljski odlomek pripoveduje, da so bili apostoli Peter, Jakob in Janez priče nenavadnega dogodka. Jezus jih je namreč vzel s seboj ter »jih peljal na visoko goro, na samo« (Mt 17,1) in medtem ko je molil, se je njegovo obličje spremenilo, svetilo se je namreč kot sonce in njegova oblačila so postala bela kakor svetloba. Tedaj sta se prikazala Mojzes in Elija in se začela z Njim pogovarjati. V tem trenutku je Peter rekel Jezusu: »Gospod, dobro je, da smo tukaj! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega« (v. 4). Ni še nehal govoriti, ko jih je obsenčil svetel oblak. Dogodek Gospodovega spremenjenja nam ponuja sporočilo upanja, tako bomo mi z nji, vabi nas namreč, da srečamo Jezusa in da bi bili v službi bratom in sestram.

Vzpon učencev na goro Tabor nas vodi k razmišljanju o pomembnosti, da se ločimo od svetnih stvari in se napotimo proti drugemu ter zremo Jezusa. Gre za to, da se razpoložimo za pozorno in molitveno poslušanje Kristusa, ljubljenega Očetovega Sina, in tako najdemo intimne trenutke molitve, ki omogočijo voljno in veselo sprejetje Božje Besede. V tem duhovnem vzponu, ko se ločujemo od svetnih stvari, smo povabljeni smo v meditaciji evangelija, Svetega pisma ponovno odkriti pomirjajočo in oživljajočo tišino, ki vodi k cilju bogatem z lepoto, sijajem in veseljem. Ko se postavimo tako v tišini s Svetim pismom v roki, začnemo čutiti to notranjo lepoto, to veselje, ki ga povzroča Božja Beseda v nas. S tega vidika je poletni čas previdnostni trenutek za povečanje našega prizadevanja pri iskanju in srečanju z Gospodom. V tem obdobju so šolarji prosti njihovih šolskih obveznosti in številne družine imajo svoje počitnice. Pomembno je, da v času počitka in ko smo odložili vsakodnevne skrbi, je mogoče ponovno okrepiti tako telesne kot duhovne moči tako, da poglobimo duhovno pot.

Na koncu čudovite izkušnje spremenjenja, so se učenci spustili z gore (prim. v. 9) s spremenjenimi očmi in srcem od srečanja z Gospodom. Tudi mi lahko opravimo to pot. Vedno bolj živo odkritje Jezusa ni samo sebi namen, temveč nas vodi, 'da se spustimo z gore', napolnjeni z močjo božanskega Duha, da se odločimo za nove korake pristnega spreobrnjenja in za stalno pričevanje dejavne ljubezni, kot postave vsakdanjega življenja. Spremenjeni zaradi Kristusove navzočnosti ter gorečnosti njegove besede, bomo konkretno znamenje poživljajoče Božje ljubezni do vseh naših bratov in sester, še posebej do tistih, ki trpijo, do tistih, ki so osamljeni in zapuščeni, do bolnikov, do številnih moških in žensk, ki so po različnih delih sveta ponižani zaradi krivice, oblastnosti in nasilja.

Med spremenjenjem se je zaslišal glas nebeškega Očeta, ki je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin. Njega poslušajte!« Glejmo Marijo, Devico poslušanja, ki je bila vedno pripravljena sprejeti ter ohraniti v srcu vsako besedo božanskega Sina (prim. Lk 1,51). Da bi hotela naša Mati, Božja Mati pomagati nam vstopiti v sozvočje z Božjo Besedo, da bo Kristus postal luč in voditelj vsega našega življenja. Njej izročamo počitnice vseh, da bodo vedre in koristne, predvsem pa poletje vseh tistih, ki ne morejo iti na počitnice zaradi starosti, zdravja ali dela, ekonomskega pomanjkanja ali drugih težav, da bo kljub temu čas oddiha, ki ga bo razveseljevala prijateljska navzočnost in veseli trenutki.

Sveti Hieronim pravi: »Ko je Jezus izvedel za Janezovo smrt, se je umaknil v samotni kraj in sicer ne zato, ker bi se bal smrti, temveč, da bi svojim sovražnikom preprečil še en umor in pa da bi se njegova smrt zgodila na Veliko noč.« K temu sv. Janez Krizostom dodaja: »Jezus se je umaknil tudi zato, ker ni hotel, da bi se že razkrilo, kdor v resnici je.«Sv. Hilarij iz Poitiersa pravi, da je pet hlebov in dve ribi »pet knjig Postave ter Preroki in Janez«. Sv. Janez Krizostom o Jezusovih učencih pravi, »da še niso bili prebujeni, ker razmišljajo tako, kot da bi pred sabo imeli navadnega človeka.« Evzebij iz Emese pa pravi, da je »ta, ki je tukaj, tudi v samotnem kraju pripravljen nasititi svet.« Sveti Hieronim nadaljuje: »Jezus se je ozrl v nebo, da bi jih poučil, naj bo v ta kraj zazrt njihov pogled. Zatem je razlomil kruh. Če ne bi bil kruh razlomljen, ne bi bili sposobni nasititi velike množice mož, žena in otrok.« Sveti Maksim Spoznavalec pravi, da je Božja Beseda 'imela za vredno, iz ljubezni do nas, postati meso, izhajati iz nas in biti kot mi, razen v grehu, ter nas poučevati z nam primernimi besedami in zgledi' (Ambiguum 33: PG 91, 1285 C).

Evangelij današnje nedelje opisuje čudež pomnožitve kruha, ki ga je Jezus storil za veliko množico, ki je hodila za njim, da bi ga poslušala ter da bi jih ozdravil različnih bolezni (prim. Mt 14,14). Ko se je zvečerilo so učenci predlagali Jezusu, naj odpusti množico, da se bodo šli okrepčat. Toda Gospod je imel v mislih nekaj drugega: 'Vi jim dajte jesti!'(Mt 14,16). Toda oni so imeli samo 'pet hlebov in dve ribi'. Tedaj je Jezus storil dejanje, ki je podobno zakramentu evharistije: 'se ozrl v nebo, blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam' (Mt 14,19). Čudež je namreč v bratski razdelitvi teh nekaj hlebov, ki jih po Božji moči ni samo dovolj za vse, temveč jih celo ostane za dvanajst košar. Gospod je spodbudil učence, da so oni razdelili kruh med množico. Na ta način jih je poučeval in pripravljal na bodoče apostolsko poslanstvo, saj bodo morali ponesti vsem hrano Božje Besede in zakramentov.

V tem čudežnem znamenju se je prepletalo Božje učlovečenje in zveličavno delovanje. Jezus je namreč stopil 'dol' iz čolna, da bi se srečal z ljudmi (prim Mt 14,14). Sveti Maksim Spoznavalec pravi, da je Božja Beseda 'imela za vredno, iz ljubezni do nas, postati meso, izhajati iz nas in biti kot mi, razen v grehu, ter nas poučevati z nam primernimi besedami in zgledi' (Ambiguum 33: PG 91, 1285 C). V tem dogodku nam je Gospod zgovorno pokazal svoje sočutje do ljudi. Ob tem nam pridejo na misel toliki bratje in sestre, ki v teh dneh na Afriškem rogu trpijo dramatične posledice hudega pomanjkanja hrane, ki ga še povečuje vojna ter odsotnost trdnih institucij. Kristus je pozoren na materialno potrebo, vendar nam želi darovati še več, saj ima človek vedno lakoto po več, potrebuje še več. V Kristusovem kruhu je navzoča Božja ljubezen. V srečanju z Njim se nasitimo, če tako rečemo, z istim živim Bogom. V resnici jemo 'kruh iz nebes'.

Dragi prijatelji, 'v evharistiji nas Jezus nareja za pričevalce Božjega sočutja do vsakega brata in sestre. Tako se ob skrivnosti evharistije rojeva služba ljubezni do bližnjega' (CD 115,88) . O tem je pričeval tudi sveti Ignacij Lojolski, ustanovitelj Družbe Jezusove, katerega god danes obhaja Cerkev. Ignacij je namreč izbral, da bo živel v 'iskanju Boga v vse stvareh ter Ga ljubil v vseh stvareh'. Zaupajmo našo molitev Devici Mariji, naj odpre naše srce za sočutje do bližnjega in za bratsko razdelitev dobrin.

Papež Benedikt XVI. je v posinodalni apostolski spodbudi Evharistija zakrament ljubezni takole razložil pomen Jezusovih besed 'Dajte jim vi jesti': 'Kruh, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta' (Jn 6,51). S temi besedami je Gospod pojasnil resnični pomen daru svojega življenja za vse ljudi. Govori nam tudi o notranjem sočutju, ki ga ima Gospod do vsakega človeka. Evangeliji pogosto poročajo o Jezusovem sočutju do ljudi, zlasti do trpečih in grešnikov (prim. Mt 20,34; mr 6,34; Lk 19,41). Na zelo človeški način je Jezus izražal božji odrešenjski načrt za vsakega človeka, da bi dosegel resnično življenje. Vsako obhajanje evharistije zakramentalno aktualizira dar, ki ga je Jezus naklonil z darovanjem lastnega življenja na križu za nas in za ves svet. Hkrati nas Jezus v evharistiji naredi za pričevalce Božjega sočutja do vsakega brata in sestre. Tako se ob skrivnosti evharistije rojeva služba ljubezni do bližnjega, ki obstaja prav v tem, da v Bogu in z Bogom ljubim tudi sočloveka, ki ga sicer ne maram ali niti ne poznam. To pa je mogoče le iz notranjega srečanja z Bogom, srečanja, ki je postalo skupnost volje in sega prav do čustev. Tedaj se učim, da na sočloveka ne gledam več s svojimi očmi in čustvi, ampak z vidika Jezusa Kristusa. Tako prepoznavam v ljudeh, ki jih srečujem, brate in sestre, za katere je Gospod dal svoje življenje in jim tako 'izkazal ljubezen do konca' (Jn 13,1). Ko torej naša občestva obhajajo evharistijo, se morajo vedno bolj zavedati, da je Kristusova daritev namenjena vsem, zato evharistija v Kristusu spodbuja vsakega vernika, da tudi sam postane 'razlomljen kruh' za druge in si prizadeva za bratski in pravičnejši svet. Ko se spominjamo čudežne pomnožitve hlebov in rib, moramo prepoznavati, da Kristus tudi danes še vedno spodbuja svoje učence, naj si tudi osebno prizadevajo za uresničitev besed: 'Dajte jim vi jesti!' (Mt 14,16). Resnično je poklicanost vsakega izmed nas v tem, da smo skupaj z Jezusom razlomljen kruh za življenje sveta.

Angel Gospodov, nedelja, 3. avgust 2014
Dragi bratje in sestre, dober dan. Na današnjo nedeljo nam evangelij predstavi čudežno pomnožitev hlebov in rib (Mt 14,13-21). Jezus jo je storil ob Galilejskem jezeru, na samotnem kraju, kamor se je s svojimi učenci umaknil potem, ko je zvedel za smrt Janeza Krstnika. Toda veliko ljudi je šlo za njim in ga dohitelo. In Jezus, ko jih je videl, so se mu zasmilili in je vse do večera ozdravljal bolnike. Tedaj so mu učenci, zaskrbljeni zaradi pozne ure, svetovali naj odpusti množice, da bodo lahko šli v vasi in si kupili za jesti. Toda Jezus jim je mirno odgovoril: »Vi jim dajte jesti!« (Mt 14,16). Ko so mu prinesli pet hlebov in dve ribi, jih je blagoslovil, jih začel razlomiti in jih dajal učencem, ki so jih razdelili med množico. Vsi so se nasitili in še je ostalo!

Sočutje
Iz tega dogodka lahko razberemo tri sporočila. Prvo je sočutje. Na množico, ki je šla za njim in ga, če tako rečemo, »ni pustila pri miru«, se Jezus ne razburi. Ne reče: »Ti ljudje so pa res zoprni«. Ne! Ne! Ampak ima do nje sočutje, saj ve, da ga ne iščejo iz radovednosti, ampak ker ga potrebujejo. Toda, bodimo pozorni, saj sočutje, tisto, ki ga ima Jezus, ni preprosto, da se ti nekdo smili, je več. Pomeni prizanesljivost, da se poistovetimo s trpljenjem drugega do te mere, da ga sprejmemo nase. Jezus je takšen, saj trpi skupaj z nami. Znamenja tega sočutja so številna ozdravljenja, ki jih je storil. Jezus nas uči, da postavimo potrebe revnih pred naše. Naše, čeprav upravičene, nikoli niso tako nujne, kot so potrebe revežev, ki nimajo najpotrebnejšega za življenje. Mi pogosto govorimo o revežih. Toda ko govorimo o revežih, čutimo da tisti moški, tista ženska, tisti otroci nimajo potrebnega za življenje, da nimajo za jesti, za obleči se, da nimajo za zdravila, tudi do tistih otrok, ki nimajo možnosti iti v šolo? In zaradi tega naše potrebe, čeprav upravičene, ne bodo nikoli tako nujne, kot so potrebe revežev, ki nimajo najpotrebnejšega za življenje.

Razdelitev
Drugo sporočilo je razdelitev. Prvo je sočutje, Jezusovo sočutje. Koristno je soočiti odziv učencev pred utrujenimi in lačnimi ljudmi z Jezusovim odzivom. Drugačna sta. Učenci mislijo, da je bolje, da jih odslovi, da bodo lahko šli in si preskrbeli hrano. Jezus pa reče: »Vi jim dajte jesti«. Dva različna odziva, ki odsevata dve nasprotujoči si logiki. Učenci se odzovejo kot svet, po katerem mora vsak misliti zase. Razmišljajo, kot bi rekli: »Sami se pobrigajte«. Jezus pa razmišlja z Božjo logiko, torej z medsebojno razdelitvijo. Kolikokrat se mi obrnemo drugam, da ne bi videli pomoči potrebnih bratov! In to, obrniti se drugam, je pač na vzgojen način reči, torej v belih rokavicah, »sami se pobrigajte!« Toda to ni od Jezusa, to je sebičnost. Če bi odslovil množice, bi veliko oseb ostalo brez hrane. Medtem pa je bilo tistih nekaj hlebov in ribi, razdeljenih in od Boga blagoslovljenih, dovolj za vse. Pozor, to ni čarovnija temveč znamenje! Znamenje, ki vabi k veri v Boga, previdnostnega Očeta, ki nam vedno daje, da ne zmanjka »našega vsakdanjega kruha«, če si ga le znamo podeliti kot bratje!

Evharistija
Sočutje, razdelitev. In še tretje sporočilo: čudež z hlebi naznanja Evharistijo. To vidimo iz Jezusove kretnje, s katero je »izrekel blagoslov« (v. 19), preden je razlomil hlebe in jih razdelil ljudem. Isto kretnjo bo Jezus storil med zadnjo večerjo, ko bo postavil večen spomin svoje odrešilne žrtve. V evharistiji Jezus ne podarja nekega kruha, temveč kruh večnega življenja, podarja samega sebe in se daruje Očetu zaradi ljubezni do nas. Mi moramo iti k evharistiji z Jezusovimi občutji, torej s sočutjem in z Jezusovo voljo po razdelitvi. Kdor gre k evharistiji brez sočutja do pomoči potrebnih in da si z njimi razdeli, ni v dobrem odnosu z Jezusom…

Sočutje, razdelitev, evharistija. To je pot, ki nam jo Jezus kaže v današnjem evangeliju. Ta pot nas vodi, da se bratsko soočimo s potrebami sveta, vodi pa nas tudi onkraj tega sveta, saj se začne pri Bogu Očetu in se vrača k Njemu. Naj nas Devica Marija, Mati Božje previdnosti, spremlja na tej poti.