Sv. Hieronim pravi: »Ob Jezusovem boju proti oblasti hudih duhov, so se celo Jezusovi domači spraševali, če je še priseben.« Sv. Irenej Lyonski ter sv. Avguštin dodajata, da je »bilo znotraj zveličavne ekonomije potrebno zvezati Satana z istimi verigami, s katerimi je on zasužnjil človeštvo.« Sv. Irenej nadaljuje: »Satan hoče s prevaro potisniti človeštvo, da postane suženj volje.« Sveti Avguštin pa ta odlomek podrobno pojasni: »Učlovečeni Bog hoče, kakor je pravično, zasužnjiti voljo 'močnega človeka'. Kristus je namreč prišel zato, da bi 'močnemu človeku' odvzel njegovo lastnino, to je, njegovo oblast nad nespametnimi. Hudi duh ne namerava samo vstopiti v telo in v človekove nagone, temveč prizadeti človekovo najintimnejše središče njegove volje, da ga privede do padca v malikovanje. Zato je lahko edini, ker je brez greha, razveže verige hudih duhov, ki so zasužnjevale grešnike. Na ta način je bil hudič poražen natančno tam, kjer je mislil, da je že zmagal. Navzočnost Svetega Duha pa povezuje tiste, ki so v sporu s samim seboj.«

»Ko sveti Pavel v pismu Efežanom govori o nujnosti utrditve v notranjem človeku (Ef 3, 16) nadaljuje temo iz drugega pisma Korinčanom, kjer piše: 'Zato ne omagujmo, nasprotno, čeprav naš zunanji človek razpada, se naš notranji dan za dnem obnavlja' (2Kor 4,16). Ta Pavlov velelnik, da se mora utrditi notranji človek, je za današnji čas še kako primeren, saj mnogi ljudje pogosto ostanejo notranje prazni ter se za to oprimejo obljub in omam, ki pa samo še povečajo občutek notranje praznine. Notranja praznina, ki je slabost notranjega človeka, je eden od velikih problemov današnjega časa. Okrepiti moramo notranjost, zaznavanje srca, sposobnost videti in razumeti svet in človeka od znotraj, torej s srcem. Potrebujemo razum, ki ga osvetljuje srce, da se bomo naučili delovati iz resnice v brezpogojni ljubezni. Tega pa ne moremo uresničiti brez domačega odnosa z Bogom, brez molitvenega življenja. Potrebujemo srečanje z Bogom, ki nam je dano po zakramentih.«

Benedikt XVI. je o konkretni problematiki, ki jo prinaša vsebina današnjega evangelija, spregovoril škofom iz Angole in San Tomeja, med obiskom 'ad limina apostolorum', z besedami: »Končno želim spregovoriti o ostankih etničnega tribalizma, ki ga lahko prepoznamo v držah skupnosti, ko se zapirajo vase in ne sprejmejo oseb iz drugih predelov naroda. Zelo cenim tiste med vami, ki so sprejeli pastoralno poslanstvo zunaj meja lastne pokrajinske ali jezikovne skupine. V Cerkvi, kot novi družini tistih, ki verujejo v Kristusa (prim. Mr 3,31-35) ni prostora za nobeno obliko razdeljenosti.«

»Janez Pavel II. je v pismu Ob začetku tretjega tisočletja zapisal: 'Iz Cerkve in domače hiše moramo narediti šolo občestvenosti: to je velik izziv tisočletja, ki je pred nami, če hočemo ostati zvesti Božjemu načrtu in tudi odgovoriti na velika pričakovanja sveta'...« »Občestvena duhovnost pomeni zlasti pogled srca, ki ga nosi skrivnost Presvete Trojice, ki prebiva v nas in katere sij je zajet tudi v obrazih bratov in sester, ki so poleg nas. Občestvena duhovnost poleg tega pomeni tudi sposobnost, da občutim brata po veri v globoki edinosti skrivnostnega Telesa, torej kot nekoga, ki je z menoj povezan, da potem znam z njim deliti njegovo veselje in njegovo trpljenje, da lahko uvidim njegove želje in poskrbim za njegove potrebe, da mu lahko poklonim pravo in globoko prijateljstvo... Občestvena duhovnost pomeni končno znati 'napraviti prostor bratu s tem, da nosimo bremena drug drugemu (Gal 6,2) ter zavračamo sebične težnje, ki neprestano prežijo na nas in povzročajo tekmovalnost, karierizem, nezaupanje in nevoščljivost'.« »Okoli oltarja se namreč zbirajo možje in žene različnih rodov, jezikov in narodov, ki prejemajo isto telo in isto kri evharističnega Jezusa in tako postajajo po njegovi krvi resnični bratje in sestre. Ta vez bratstva in sestrinstva je močnejša od družinskih ali rodovnih vezi.«

»Prosimo Gospoda, naj se njegova ljubezen in resnica dotakneta našega srca. Prosimo, da bo Kristus prebival v naših srcih in nas bo prenavljal v nove ljudi, ki delujejo iz resnice v brezpogojni ljubezni.«

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje (prim. Mr 3,20-25) pokaže na dve vrsti nerazumevanj, s katerima se je moral Jezus soočiti: tisto pismoukov in tisto njegovih lastnih domačih.

Pismouki so bili možje, poučeni v Svetem pismu z nalogo, da ga razlagajo ljudstvu. Nekateri med njimi so bili poslani iz Jeruzalema v Galilejo, kjer se je začel širiti glas o Jezusu, da bi mu v očeh ljudi vzeli ugled, da bi opravili službo opravljanja, mu vzeli ugled, avtoriteto, to je strašna stvar. In ti so bili poslani, da bi to naredili. Torej ti pismouki pridejo na dan z natančno in strašno obtožbo in pri tem niso varčevali s sredstvi, ampak so šli naravnost do jedra in takole rekli: »Beelzebúla ima in s poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove« (Mr 3,22). Kar pomeni, da ga vodi poglavar demonov, oziroma je enako, kot da bi bolj ali manj rekli: »Ta je obsedenec«. Jezus je namreč ozdravil veliko bolnikov, zato so jih hoteli preslepiti, da to ne dela s Svetim Duhom, kot je to delal Jezus, temveč z Hudičem, z hudičevo močjo. Jezus se je odzval s krepkimi in jasnimi besedami, ker ni trpel tega, saj so ti pismouki, morda se tega niso niti zavedali, začeli padati v najhujši greh, torej da so zanikali in preklinjali Božjo ljubezen, ki je navzoča v Jezusovih delih. Preklinjanje, greh proti Svetemu Duhu, je edini greh, ki ni odpustljiv, tako pravi Jezus, saj izhaja iz zaprtosti srca pred Božjim usmiljenjem, ki deluje v Jezusu.

Ta dogodek vsebuje opozorilo, ki je koristno za vse nas. Zgodi se lahko namreč, da močna zavist zaradi dobrote in dobrih del neke osebe, vodi v lažno obtožbo proti njemu. V tem je pravi smrtni strup, torej ta zloba, ko se naklepno želi uničiti dobro ime drugega. Gospod reši nas pred to strašno skušnjavo! In če ob spraševanju vesti opazimo, da ta strašen plevel poganja v nas, pojdimo takoj izpovedati ga v zakramentu pokore, še preden bi se lahko razvil in začel povzročati zle učinke, ki so neozdravljivi. Bodite pozorni, ker ta drža uničuje družine, prijateljstva, skupnosti in celo družbo.

Današnji evangelij pa nam govori o še enem drugem, zelo drugačnem nerazumevanju glede Jezusa, o tistem njegovih domačih. Bili so zaskrbljeni, saj se je njegovo novo potujoče življenje zdelo kot norost (prim. v. 21). On je bil dejansko tako zelo na razpolago ljudem, predvsem bolnikom in grešnikom, da ni imel niti časa jesti. Jezus je bil takšen, najprej ljudje, služenje ljudem, poučevanje ljudi, ozdravljanje ljudi. Bil je za ljudi. Ni imel časa niti za jesti.

Njegovi domači so se odločili, da ga odvedejo nazaj v Nazaret, domov. Prišli so na kraj, kjer je Jezus pridigal in poslali so, da bi ga poklicali. Rečeno mu je bilo: »Glej, tvoja mati, tvoji bratje in tvoje sestre so zunaj in te iščejo« (v. 32). Odgovoril jim je: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In ozrl se je po tistih, ki so sedeli okrog njega ter dodal: »Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč uresničuje Božjo voljo, ta je moj brat in sestra in mati.« (vv. 33-34). Jezus je osnoval novo družino, ki pa ne temelji več na naravnih vezeh, temveč na veri Vanj, na njegovi ljubezni, ki nas sprejme ter poveže med seboj v Svetem Duhu. Vsi tisti, ki sprejmejo Jezusovo besedo so Božji otroci in bratje med seboj. Sprejetje Jezusovih besed nas napravlja brate in sestre med sabo, nas napravlja za Jezusovo družino. Obrekovanje drugih uničuje njihov sloves, ter nas napravlja za hudičevo družino.

Ta Jezusov odgovor pa ni pomanjkanje spoštovanja do njegove matere in njegovih domačih. Nasprotno, za Marijo je to največje priznanje, saj je ravno ona popolna učenka, ki je bila v vsem pokorna Očetovi volji. Naj nam Devica Marija pomaga vedno živeti v občestvu z Jezusom tako, da bomo priznali delo Svetega Duha, ki deluje v Njem in v Cerkvi ter prenavlja svet v novo življenje.