Sv. Hieronim pravi: »Potem ko jim je izročil povzetek krščanskega nauka, ki je izražen v obliki krsta, vstali Gospod zaukaže svojim učencem, naj gredo po svetu.« Sv. Janez Krizostom pa pravi: »Z vstajenjem je bila Jezusu, potem ko je bil ponižan, povrnjena slava, ki mu pripada. Jezus vabi svoje učence, naj ne gledajo na sedanje nevarnosti, temveč na večne dobrine, ki jih bodo dobili. Obljublja jim tudi, da bo z njimi ter z vsemi tistimi, ki bodo hodili za njegovim naukom.«

Luka želi v prvih poglavjih Apostolskih del pokazati, kako tisti, ki verujejo v Jezusa sestavljajo nov Božji rod. Prvo poglavje je torej priprava na Binkošti, novo oblikovanje izkušnje iz katere se bo začela Cerkev.

Cerkveni očetje so v odlomku iz Apostolskih del o Jezusovem srečanju z učenci videli, da je osredotočen na tri točke: na razpravo o časih in trenutkih dokončne obnovitve, dar Svetega Duha in iz njega izhajajočo moč za pričevanje ter pripoved o vnebohodu. Očetje so tudi opazili, da samo Luka podrobno navaja datum vnebohoda, ko pravi, da je bil štirideset dni po vstajenju.

S Kristusom, ki je šel v nebo, je človeško bitje na nezaslišan in nov način vstopilo v Božjo bližino, s tem je človek za vedno dobil prostor v Bogu. Nebo, ta beseda ne označuje nekega kraja nad zvezdami, temveč nekaj bolj izvirnega in veličastnega. Označuje namreč Kristusa samega, Božjo osebo, ki v polnosti in za vedno sprejema človeštvo, Njega v katerem sta Bog in človek za vedno neločljivo združena. Nebo je torej to, da je človek v Bogu. Mi se toliko približujemo nebesom oziroma vstopamo v nebesa, kolikor se približamo Jezusu in vstopimo v občestvo z Njim. Zato nas današnji praznik Gospodovega Vnebohoda uvaja v globoko povezanost z umrlim in vstalim Jezusom, ki je nevidno navzoč v življenju vsakega od nas. Tako sedaj razumemo, da je evangelist Luka po Vnebohodu zapisal, da so se učenci vrnili v Jeruzalem »polni veselja«.

Slovesni praznik Gospodovega vnebohoda vsebuje dva elementa. Po eni strani usmerja naš pogled proti nebu, kjer poveličani Jezus sedi na Božji desnici (prim. Mr16,19). Po drugi pa nas spominja na začetek poslanstva Cerkve, saj vstali in v nebo vstopajoči Jezus pošilja svoje učence, da razširijo evangelij po vsem svetu. Zato nas Vnebohod opominja naj dvignemo pogled v nebo, da bi ga takoj obrnili na zemljo in udejanjili naloge, ki nam jih je vstali Gospod zaupal.

K temu nas vabi, da storimo, današnji evangeljski odlomek, v katerem je dogodek vnebohoda takoj po poslanstvu, ki ga je Jezus zaupal učencem. Gre za brezmejno poslanstvo – ali dobesedno brez meja – ki presega človeške moči. Jezus namreč pravi: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!« (Mr 16,15). Resnično se zdi preveč drzna naloga, ki jo Jezus zaupa majhni skupini preprostih ljudi brez kakšnih velikih intelektualnih sposobnosti! Pa vendar je ta majhna družba, tako nepomembna pred velikimi svetovnimi močmi, poslana prinesti sporočilo Jezusove ljubezni in usmiljenja v vsak kotiček zemlje.

Toda ta Božji načrt je lahko uresničen le z močjo, ki jo je Bog sam dal apostolom. V tem smislu jim Jezus zagotavlja, da bo njihovo poslanstvo podpiral Sveti Duh. Pravi: »Prejeli boste moč Svetega Duha, ki bo prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8). Tako se je lahko to poslanstvo uresničilo in apostoli so začeli s tem delom, ki so ga zatem nadaljevali njihovi nasledniki. Poslanstvo, ki ga je Jezus zaupal apostolom, se je skozi stoletja nadaljevalo in se nadaljuje tudi danes ter zahteva sodelovanje vseh nas. Vsakdo je namreč v moči krsta, ki ga je prejel, usposobljen s svoje strani oznanjati evangelij. Krst nas je usposobil in nas spodbuja, da smo misijonarji evangelija.

Gospodov vnebohod v nebo, s tem ko začenja novo obliko Jezusove navzočnosti med nami, od nas zahteva, da imamo oči in srce pripravljeno za srečanje z njim, da mu služimo in ga pričujemo drugim. Gre za to, da smo možje in žene vstajenja, torej iskalci Kristusa na poteh današnjega časa, prinašajoč njegovo besedo zveličanja vse do skrajnih mej sveta. Na tej poti srečamo Kristusa samega v bratih, predvsem v najbolj revnih, v tistih, ki trpijo v lastnem mesu trdo in ponižujočo izkušnjo stare in nove revščine. Kakor je na začetku vstali Kristus poslal svoje apostole z močjo Svetega Duha, tako danes on pošilja nas z isto močjo, da bi dali konkretna in vidna znamenja upanja. Jezus nam daje upanje. Šel je v nebo in odprl vrata nebes ter nam daje upanje, da bomo prišli tja.

Devica Marija, ki je kot Mati umrlega in vstalega Gospoda poživljala vero prve skupnosti učencev, naj pomaga tudi nam, da bomo imeli h kvišku svoja srca, kakor nas spodbuja bogoslužje. Istočasno pa naj nam pomaga, da bomo imeli noge na zemlji in bomo s pogumom sejali evangelij v konkretne situacije življenja in zgodovine.

Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 16. maj 2021
Evangeljski odlomek (Mr 16,15-20), ki je zaključek Markovega evangelija, nam predstavlja zadnje srečanje Vstalega s svojimi učenci, preden se bo povzpel na Očetovo desnico. Običajno, to vemo, so prizori slovesa žalostni in prebudijo v tistem, ki ostane, občutek zgubljenosti, zapuščenosti. Apostolom pa se vse to ni zgodilo. Kljub ločitvi od Gospoda, oni niso potrti, nasprotno, veseli so ter pripravljeni kot misijonarji iti v svet.

Zakaj učenci niso žalostni? Zakaj se moramo tudi mi veseliti, ko vidimo, da gre Jezus v nebo? Ker vnebohod dopolni Jezusovo poslanstvo med nami. Dejansko, če se je zaradi nas Jezus spustil iz nebes, je tudi zaradi nas, da se povzpne tja. Potem ko se je spustil v našo človeškost in jo je odrešil, če se je Božji Sin spustil in postal človek, Bog-Človek in sprejel našo človeškost in jo odrešil, se sedaj vzpenja v nebo in nese s seboj naše meso. Je prvi človek, ki je vstopil v nebo, kajti Jezus je pravi človek in je pravi Bog. Naše meso je v nebesih in to nam daje veselje, saj na Očetovi desnici sedi človeško telo, Jezusovo telo in v tej skrivnosti vsakdo od nas zre svoj prihodnji cilj. Ne gre torej zato, da jih zapušča, saj Jezus ostane za vedno z učenci, z nami. Ostane v molitvi, kajti on kot človek, prosi Očeta, kot Bog in človek. Kaže mu rane, s katerimi nas je odrešil. Jezusova molitev je tam z našim mesom. Je eden od nas, ki je tam. Bog-človek in prosi za nas. To nam mora dati gotovost, še več, veselje, veliko veselje. Drugi vzrok za veselje je Jezusova obljuba. Rekel nam je: »Poslal vam bom Svetega Duha.« In s Svetim Duhom se izpolni zapoved, ki jo na dan slovesa da: »Pojdite po svetu in oznanjujte evangelij.« Sveti Duh je, ki nas bo popeljal v svet prinašati evangelij. In Sveti Duh od tistega dne, ko ga je Jezus obljubil in bo potem devet dni zatem prišel na praznik Binkošti, je ravno Sveti Duh, ki je omogočil, da smo vsi mi danes tako. Veliko veselje je to. Jezus je šel in je prvi človek pred Očetom. Odšel je z ranami, s katerimi je plačal ceno za naše zveličanje in moli za nas in zatem nam pošilja, nam obljublja Svetega Duha, da bi šli evangelizirati. Zaradi tega današnje veselje, zaradi tega veselje na ta dan vnebohoda.

Bratje in sestre, na ta praznik vnebohoda, medtem ko zremo nebo, kamor se je povzpel Jezus in sedi na Očetovi desnici, prosimo Marijo, nebeško Kraljico, naj nam pomaga, da bomo v konkretnih situacijah življenja v svetu pogumni pričevalci Vstalega.