Evzebij iz Cezareje pravi: »Bog je uničil Babilon podobno, kot je porazil Egipčane, vendar pa želi Gospod usmeriti pozornost Izraelcev na nove stvari, ki jih dela sredi med njimi.« Prokopij iz Gaze nadaljuje: »Ti morajo gledati na novo pot, ki jim jo Bog odpira, saj jih bo vodil ter podpiral skozi vode preizkušenj in skušnjav.« Sv. Ambrož nadaljuje: »Gledati morajo nove stvari, ki jih dela preko svojega učlovečenja ter svojega bivanja med ljudmi«, »skupaj s svojimi apostoli, ki delujejo kot kanali, ki omogočajo zalivanje sveta z vodo Božjega spoznanja«, to pa so dodali Tertulijan, sv. Klemen Aleksandrijski in Teodoret iz Kira, ki še pravi: »Bog je blažil žejo izvoljenemu ljudstvu, Judom, s katerimi se je poistovetil, saj je postal jud Judovega rodu.« Sv. Ciprijan razvija misel še naprej: »Potem pa je storil, da so začele vode v obilju izvirati v puščavi in sicer tako za Jude kot za pogane«, »saj je z vsemi«, pa nadaljuje sv. Irenej Lyonski, »sklenil novo zavezo svobode. In to so glejte 'nove stvari', ki jih dela za svoje ljudstvo.«

Cerkveni očetje o evangeljskem odlomku
Sv. Hieronim pravi: »Pripoved o prešuštnici vsebujejo številni grški in latinski rokopisi Janezovega evangelija«. Sv. Avguštin se sprašuje: »Morda so nekatere maloverne osebe črtale odlomek misleč, da spodbuja prešuštvo.« Sv. Avguštin in sv. Beda pojasnjujeta: »Oljska gora je pomensko bogat kraj, saj je Jezus Gospodov Maziljenec in po njem smo tudi mi deležni njegovega maziljenja«. Sv. Beda to še podrobneje razloži: »Glede na to, da je grška beseda za »usmiljenje« podobna tisti za »oljčnik (oljčni nasad)«, lahko ta kraj nakazuje na veličastno Gospodovo usmiljenje, oziroma na Jezusa samega. Jezus je namreč ponižno postal meso in sedaj se s ponižnostjo ponuja vernikom, ki sestavljajo njegovo svetišče.« Sv. Avguštin in sv. Beda nadaljujeta: »Judovski voditelji so Jezusu predložili primer prešuštnice zato, da bi ga ujeli v zmoti, saj bi bilo odpuščanje v nasprotju s Postavo, kazen pa v nasprotju z usmiljenjem, ki ga je Jezus izpovedoval. Toda zemeljska neumnost ne more prevarati božanske modrosti«. Sv. Avguštin nadaljuje: »Jezusov odgovor je ohranil tako pravičnost, ne da bi pri tem zmanjšal njegove blagosti. Kristusov odziv ponuja različne simbolične razlage. S tem ko je Jezus odvrnil tožiteljev, jih je obsodil.«

Razlaga očetov Jezusovega pisanja po tleh
Sv. Hieronim meni, da so bili napisani grehi tožnikov. Sv. Avguštin pa pravi, da so bila v zemljo in ne v nebesih napisana imena tožnikov. Sv. Beda in sv. Avguštin pa pojasnjujeta, da »prst, ki je napisal postavo v kamen, sedaj piše v zemljo, ki bo obrodila sad«. Sv. Beda dodaja, da je potrebno ponižno spraševanje vesti, preden se izreče kakršnokoli sodbo. Sv. Avguštin pojasnjuje: »Odpuščeni so bili ženini grehi in potrjene so bile zapoved. Jezusov odgovor je glas pravice proti namišljenim varuhom Postave, ki pa so v resnici njeni kršilci. Ne razumejo namreč, da je Jezus zakonodajalec, svojo vest pa le poznajo in zato se odpovejo temu, da bi kamenjali ženo«. Sv. Gregor Veliki pravi, da je potrebno pred izrekom sodbe, presoditi sebe samega«.

V evangeljskem odlomku 5. postne nedelje je dogodek o prešuštnici prestavljen z dvema močnima prizoroma: v prvem prisostvujemo debati med Jezusom ter pismouki in farizeji glede žene, ki je bila zasačena v očitnem prešuštvu in bi bila zato po predpisu, ki je v Tretji Mojzesovi knjigi (prim 20,20), obsojena na kamenjanje. Med drugim pa se odvije kratek in ganljiv prizor med Jezusom in grešnico. Ženini neusmiljeni tožniki, medtem ko so navedli Mojzesovo postavo, so izzvali Jezusa, ki ga poimenujejo 'učitelj' (Didáskale), tako, da so ga vprašali ali je prav, da jo kamenjajo. Zelo dobro poznajo njegovo usmiljenje in njegovo ljubezen do grešnikov, zato jih je zanimalo, kako se bo v tem primeru 'izvlekel ven', saj je primer po Mojzesovi postavi čisto jasen. Jezus se je takoj postavil na ženino stran. Najprej je začel po tleh pisati skrivnostne besede, ki jih evangelist ne razkrije ter nato izrekel stavek, ki je postal znamenit: »Kdor izmed vas je brez greha (Jezus uporablja tu izraz anamártetos, ki je Novi zavezi uporabljen samo tukaj), naj prvi vrže kamen vanjo« (Jn 8,7). Sv. Avguštin je zapisal, da je »Gospod s takšnim odgovorom, spoštoval postavo in se hkrati ni oddaljil od svoje blagosti«. Avguštin še dodaja, da je s temi besedami prisilil tožnike, da se zazrejo vase in se, ko gledajo vase, razkrijejo kot grešniki. Zato, »zadeti od teh besed, kot bi jih zadela tako velika puščica, kot je bruno, so drug za drugim odšli« (In Io. Ev. tract 33,5).

Drug za drugem so torej tožniki, ki so hoteli izzvati Jezusa, odšli »začenši od najstarejših dalje« (v. 9). Ko so vsi odšli, je božanski učitelj ostal sam z ženo. Sv. Avguštin to komentira z zgoščenimi in močnimi besedami: »relicti sunt duo: misera et misericordia, ostala sta samo dva, bednica in usmiljeni« (ibid.).

Dragi bratje in sestre, ustavimo se in zrimo ta prizor, v katerem se srečata drug nasproti drugemu človekova beda in božje usmiljenje; žena, obsojena velikega greha in On, ki si je, čeprav je bil brez greha, naložil grehe vsega sveta. On, ki je bil doslej sklonjen in je pisal v prah, dvignil pogled in se srečal z ženinim. Ni je vprašal za pojasnilo, ni zahteval opravičila, prav tako pa tudi ni bilo ironično njegovo vprašanje: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« (v. 10), ampak je presunil s svojo repliko: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (v. 11). Sveti Avguštin je v svojem komentarju dodal: »Gospod je obsodil greh, ne pa grešnika. Saj bi, če bi toleriral greh, dejal: Tudi jaz te ne obsojam, pojdi in živi, kakor hočeš... četudi bodo še tako veliki grehi, te bom jaz osvobodil vsake kazni in vsakega trpljenja. Toda ni rekel tako« (Io. Ev. tract. 33,6).

Dragi prijatelji, iz Božje besede, ki smo jo slišali, izhajajo konkretne smernice za naše življenje. Jezus se ni s svojimi sogovorniki spustil v teoretično razpravo, saj ni imel namena, da bi v razpravi o razlaganju Mojzesove postave zmagal. Njegov namen je namreč rešiti dušo ter razodeti, da samo v Božji ljubezni najdemo zveličanje. Za to je prišel na svet, za to bo umrl na križu in Oče ga bo obudil tretji dan. Jezus nam je prišel povedat, da nas vse želi v raju in da pekel, o katerem se dandanes tako malo govori, obstaja in je večen za tiste, ki zaprejo svoje srce njegovi ljubezni. Tudi iz tega dogodka lahko razumemo, da je naš pravi sovražnik vztrajanje v grehu, ki vodi v polom naše bivanje. Jezus je odslovil ženo tako, da ji je zapovedal: »Pojdi in odslej ne gréši več!«. Tukaj je zelo jasno pokazano, da samo božje odpuščanje in njegova ljubezen, sprejeti z odprtim in iskrenim srcem, dajeta moč upirati se zlu in ne 'grešiti več'.

Angel Gospodov, nedelja, 7. april 2019
Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to peto postno nedeljo nam bogoslužje predstavlja prizor s prešuštnico (prim. Jn 8,1-11). V prizoru sta dve nasprotni si drži: tista pismoukov in farizejev na eni strani in Jezusova na drugi strani. Prvi hočejo obsoditi ženo, saj se čutijo varuhe postave in njenega zvestega izpolnjevanja. Jezus pa jo hoče rešiti, saj On uteleša usmiljenje Boga, ki z odpuščanjem rešuje in s spravo prenavlja.

Poglejmo si torej dogodek. Medtem ko je Jezus učil v templju, so mu pismouki in farizeji privedli ženo, zasačeno v prešuštvu. Postavili so jo v sredo in vprašali Jezusa, če se jo mora kamenjati, kakor to predpisuje Mojzesova postava. Evangelist pojasni, da so to »govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti« (v. 6). Predpostavlja se lahko, da je bil njihov namen sledeči – poglejte si hudobnost teh ljudi: »ne« za kamenjanje, bi bil povod za obsodbo Jezusa, da ni pokoren Postavi; z »da« pa bi ga naznanili rimski oblasti, ki si je pridržala zase obsodbe, saj ni dovoljevala ljudskega linčanja. In Jezus mora odgovoriti.

Jezusovi sogovorniki so zaprti v ozke poti legalizma in hočejo zapreti Božjega Sina v svoj pogled na sodbo in obsodbo. Toda On ni prišel na svet, da bi sodil in obsodil, temveč da bi rešil in ponudil osebam novo življenje. In kako se na to preizkušnjo odzove Jezus? Najprej ostane nekaj časa v tišini ter se skloni, da bi pisal s prstom po tleh, kot da bi hotel spomniti, da je edini zakonodajalec in sodnik Bog, ki je napisal postavo na kamniti plošči. Zatem je rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo« (v. 7). Na ta način se Jezus sklicuje na vest teh ljudi, saj so se čutili »zagovornike resnice«, in jim s tem prikliče v zavest njihovo stanje grešnih ljudi, zaradi katerega si ne morejo lastiti pravice o življenju in smrti nekoga njim podobnega. Od tega trenutka so drug za drugim, začenši pri najstarejših, torej tistih, ki so bili najbolj izvedeni glede svoje bede, vsi odšli in se tako odpovedali kamenjanju žene. Ta prizor vabi vsakega od nas k zavedanju, da smo grešniki ter da izpustimo iz rok vse naše kamne žalitev in obsodb, klepetanja, ki jih včasih hočemo vreči proti drugim.

Na koncu sta ostala samo Jezus in žena tam v sredi. Jezus je edini brez greha, torej edini, ki bi lahko vrgel kamen vanjo, a tega ne stori, kajti Bog »noče smrti grešnika, ampak da se spreobrne in živi« (prim. Ez 33,11). In Jezus je odslovil ženo s temi čudovitimi besedami: »Pojdi in odslej ne gréši več!« (v. 11). Tako je Jezus pred pred njo odprl novo pot, ustvarjeno z usmiljenjem, pot, ki pa zahteva njeno prizadevanje, da ne bo več grešila. To povabilo velja za vsakega od nas. Ko nam Jezus odpušča, nam vedno odpre novo pot, da gremo naprej. V tem postnem času smo poklicani priznati, da smo grešniki in prositi Boga odpuščanja. Odpuščanje pa medtem, ko nas spravi in nam podari mir, nam tudi omogoči, da ponovno začnemo s svojo obnovljeno zgodovino. Vsako resnično spreobrnjenje se steguje proti novi prihodnosti, proti novemu življenju, lepemu življenju, greha osvobojenemu in velikodušnemu življenju. Ne bojmo se prositi Jezusa odpuščanja, da nam odpre vrata v to novo življenje.

Devica Marija naj nam pomaga, da bomo vsem pričevali usmiljeno ljubezen Boga, ki nam v Jezusu odpušča in napravlja naše bivanje novo s tem, ko nam daje vedno nove možnosti.

Homilija, Floriana (Malta), nedelja, 3. april 2022
Jezus se je »zjutraj spet napotil v tempelj in vse ljudstvo je prihajalo k njemu« (Jn 8,2). Tako se začne prizor o ženi prešuštnici. Ozadje je umirjeno: jutro na svetem kraju, v osrčju Jeruzalema. Glavni protagonist je Božje ljudstvo, ki na tempeljskem dvorišču išče Jezusa, Učitelja: želijo ga poslušati, ker jih to, kar govori, razsvetljuje in ogreva. Njegovo učenje ni nič abstraktnega, dotika se življenja in ga osvobaja, preoblikuje, obnavlja. To je »voh« Božjega ljudstva, ki se ne zadovolji s kamnitim templjem, ampak se zbira ob Jezusovi osebi. Na tej strani vidimo ljudstvo vernikov vseh časov, sveto Božje ljudstvo, ki je tukaj na Malti številčno in živo, zvesto v iskanju Gospoda, povezano s konkretno, živo vero. Za to se vam zahvaljujem.

Pred ljudstvom, ki prihaja k Njemu, se Jezusu ne mudi: »Sedel je,« pravi evangelij, »ter jih učil« (v. 2). Toda v Jezusovi šoli so prazni sedeži. Nekateri so odsotni: to so žena in njeni tožniki. Niso prišli k Učitelju kot drugi in razlogi za njihovo odsotnost so različni: pismouki in farizeji mislijo, da že vse vedo in ne potrebujejo Jezusovega nauka; žena pa je izgubljena oseba, ki je zašla s poti, ko je iskala srečo na napačnih poteh. Odsotnost je torej posledica različnih vzgibov, tako kot je različen tudi izid njihovih zgodb. Poglejmo si te odsotne osebe.

Najprej tožniki te žene. V njih vidimo podobo tistih, ki se ponašajo s tem, da so pravični, da spoštujejo Božjo postavo, da so spodobni in dobri ljudje. Ne posvečajo pozornosti svojim napakam, ampak zelo skrbno iščejo napake drugih. Tako gredo k Jezusu: ne z odprtim srcem, da bi ga poslušali, ampak »ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti« (v. 6). Gre za namero, ki odslikava notranjost teh učenih in vernih ljudi, ki poznajo spise, obiskujejo tempelj, vendar vse to podrejajo svojim interesom in se ne borijo proti slabim mislim, ki se jim porajajo v srcu. V očeh ljudi se zdi, da so strokovnjaki za Boga, a ravno oni ne prepoznajo Jezusa, temveč ga vidijo kot sovražnika, ki ga je treba odstraniti. In da bi to dosegli, predenj postavijo osebo, kot da bi bila neka stvar, jo s prezirom imenujejo »ta žena« in javno obsodijo njeno prešuštvo. Pritiskajo, da bi se ženo kamnalo, in vanjo usmerijo odpor, ki ga čutijo do Jezusovega sočutja. In vse to počnejo pod krinko svojega ugleda vernih mož.

Bratje in sestre, ti liki nam govorijo, da se tudi v našo vernost lahko prikradeta črv hinavščine in težnja kazanja s prstom. V vseh časih, v vsaki skupnosti. Vedno obstaja nevarnost, da Jezusa napačno razumemo, da imamo njegovo ime na ustnicah, v dejanjih pa ga zanikamo. To lahko storimo tudi tako, da dvigujemo prapore s križem. Kako torej lahko preverimo, ali smo učenci v Učiteljevi šoli? S svojim pogledom, s tem, kako gledamo na bližnjega in kako gledamo nase. To je točka za opredelitev naše pripadnosti.

Kako gledamo na bližnjega: ali tako, kot nam danes kaže Jezus, torej z usmiljenim pogledom, ali pa z obsojanjem, včasih celo s prezirom, tako kot tožniki iz evangelija, ki se postavljajo za zagovornike Boga, a se ne zavedajo, da teptajo svoje brate in sestre. V resnici pa tisti, ki verjame, da brani vero, ko s prstom kaže na druge, ima morda res verski pogled, vendar ne sprejema duha evangelija, saj pozablja na usmiljenje, ki je Božje srce.

Da bi razumeli, ali smo pravi Učiteljevi učenci, moramo tudi preveriti, kako gledamo nase. Tožniki žene so prepričani, da se nimajo česa naučiti. Dejansko je njihov zunanji aparat popoln, a manjka jim resnica srca. So portret tistih vernikov, ki v vseh časih iz vere naredijo fasado, kjer izstopa slovesna zunanjost, manjka pa notranje uboštvo, ki je najdragocenejši zaklad človeka. Dejansko je za Jezusa pomembna razpoložljiva odprtost tistega, ki se ne čuti, da je že prispel, ampak da potrebuje odrešitev. Zato je dobro, da se pri molitvi in tudi pri lepih verskih obredih vprašamo, ali smo uglašeni z Gospodom. Lahko ga neposredno vprašamo: »Jezus, tukaj sem s Teboj, toda kaj hočeš od mene? Kaj hočeš, da spremenim v svojem srcu, v svojem življenju? Kako hočeš, da vidim druge?« Dobro bo, če bomo tako molili, saj se Učitelj ne zadovolji z videzom, ampak išče resnico srca. In ko mu v resnici odpremo srce, lahko v nas naredi čudeže.

To vidimo pri ženi prešuštnici. Zdi se, da je njen položaj v nevarnosti, a v njenih očeh se odpira novo, do tedaj nepredstavljivo obzorje. Obmetavana z žalitvami, pripravljena na neizprosne besede in stroge kazni, z začudenjem vidi, da ji je Bog odpustil in ji odpira nepričakovano prihodnost: »Te ni nihče obsodil?« ji reče Jezus: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več« (Jn 8,10-11). Kakšna razlika med Učiteljem in njenimi tožniki! Navajali so spise, da bi jo obsodili; Jezus, Božja beseda v Osebi, ženo popolnoma prenovi in ji povrne upanje. Iz tega dogodka se naučimo, da vsako izpolnjevanje pravil, če ni spodbujeno z dejavno ljubeznijo in ne vsebuje ljubezni, dodatno spodkoplje tistega, ki jo prejme. Bog pa vedno pušča odprto možnost in zna vsakokrat najti poti za osvoboditev in odrešitev.

Življenje te žene se spremeni zaradi odpuščanja. Srečala sta se Usmiljenje in usmiljenja potrebna. In žena se spremeni. Pomislili bi celo, da se je po tem, ko ji je Jezus odpustil, naučila odpuščati tudi ona. Morda svojih tožnikov ne bo več videla kot strogih in zlobnih ljudi, ampak kot tiste, ki so ji omogočili srečati Jezusa. Gospod želi, da tudi mi, njegovi učenci, mi kot Cerkev, ki nam je odpustil, postanemo neutrudne priče odpuščanja: priče Boga, za katerega ne obstaja beseda »nepopravljiv«; Boga, ki vedno odpušča, vedno. Bog vedno odpušča. Mi smo tisti, ki se utrudimo prositi ga odpuščanja. Boga, ki še naprej verjame v nas in nam vsakič znova daje možnost, da začnemo znova. Ni greha ali neuspeha, ki – ko ga prinesemo Njemu – ne bi mogel postati priložnost za začetek novega in drugačnega življenja v znamenju usmiljenja. Ni greha, ki ne bo mogel iti v tej smeri. Bog vse odpušča, vse.

To je Gospod Jezus. Zares ga pozna, kdor doživi njegovo odpuščanje. Kdor tako kot žena iz evangelija odkrije, da nas Bog obiskuje skozi naše notranje rane. Ravno tam je Gospod rad navzoč, saj ni prišel za zdrave, ampak za bolne (prim. Mt 9,12). In ta žena, ki je v svoji bedi spoznala usmiljenje in ki gre v svet ozdravljena z Jezusovim odpuščanjem, nam danes kot Cerkvi predlaga, naj se ponovno vrnemo v šolo evangelija, v šolo Boga upanja, ki vedno preseneča. Če ga bomo posnemali, se ne bomo osredotočali na obsojanje grehov, ampak bomo z ljubeznijo iskali grešnike. Ne bomo preštevali prisotnih, ampak bomo šli iskat odsotne. Ne bomo se vračali h kazanju s prstom, ampak bomo začeli poslušati. Ne bomo odmetavali preziranih, ampak bomo kot prvi gledali tiste, ki veljajo za zadnje. Tega, bratje in sestre, nas danes z zgledom uči Jezus. Pustimo se mu presenetiti in z veseljem sprejmimo njegovo novost.

Angel Gospodov, 13. marec 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje pete postne nedelje je tako lep. Zelo mi je všeč brati in brati ga (prim. Jn 8,1-11). Predstavlja nam dogodek s prešuštnico in s tem izpostavi tematiko usmiljenja Boga, ki nikoli ne želi smrti grešnika temveč, da se spreobrne in živi. Prizor se odvije na tempeljski ploščadi. Jezus je poučeval množico, ko so prišli nekateri pismouki in farizeji, ki so pred Njega privlekli ženo, ki so jo zasačili v prešuštvovanju. Ta žena se je tako znašla med Jezusom in množico (prim. v. 3), med usmiljenjem Božjega Sina in nasiljem, jezo njenih tožiteljev. V resnici ti niso prišli do Učitelja, da bi ga prosili za mnenje, ljudje so to razumeli, temveč da bi ga ujeli v past. Dejansko, če bi Jezus sledil strogosti postave in odobraval kamenjanje žene, bi izgubil sloves, da je krotak in dober, zaradi česar ga je ljudstvo tako občudovalo. Če bi pa hotel biti usmiljen, bi pa moral iti proti postavi, o kateri je On sam rekel, da je ni prišel odpravit, temveč dopolnit. In Jezus je tam v sredi.

Hudoben namen (pismoukov in farizejev) se skriva v vprašanju, ki so ga postavili Jezusu: »Kaj pa ti praviš?« (v. 5). Jezus ni odgovoril, molčal je in naredil skrivnostno gesto: »Sklonil se je in s prstom pisal po tleh« (v. 7). Morda je risal, nekateri pravijo, da je pisal grehe farizejev, pisal je. S tem je namreč vse povabil, naj se umirijo, da se ne bodo odzivali pod vplivom impulzivnosti in poiščejo Božjo pravičnost. Ti hudobneži pa so vztrajali in od njega zahtevali odgovor. Zdi se, da so bili žejni krvi. Jezus je dvignil svoj pogled in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo« (v. 7). Ta odgovor je 'ukanil' tožnike, jih vse razorožil v pravem pomeni besede, saj so vsi 'odložili' orožje, torej kamne pripravljene, bodisi tiste vidne, ki bi jih vrgli proti ženi, bodisi tiste nevidne, ki bi jih vrgli proti Jezusu. In medtem, ko je Gospod nadaljeval s pisanjem, risanjem po tleh, so tožniki drug za drugim odšli s sklonjeno glavo, začenši pri najstarejših, ki so se najbolj zavedali, da niso brez greha. Dobro nam bo delo, da se zavedamo, da smo grešniki, dobro nam bo delo, da odvržemo kamne, ki jih hočemo vreči proti drugemu in začeli misliti na svoje grehe.

Tam sta ostala samo žena in Jezus: beda in usmiljenje, drug naproti drugemu. To se večkrat dogaja nam, ko smo v sramu pred spovednico. »Žena, kje so?« (v. 10), pravi Jezus. Zadostovala je ta njegova ugotovitev ter njegov pogled poln usmiljenja in ljubezni, da je ta oseba začutila, morda prvič, da ima svoje dostojanstvo ter da ona ni njen greh, da ima svoje dostojanstvo in da lahko spremeni svoje življenje, gre ven iz svoje sužnosti ter se napoti po novi poti.

Dragi bratje in sestre. Ta žena predstavlja vse nas, prešuštnike pred Bogom, izdajalce njegove zvestobe. In njena izkušnja predstavlja Božjo voljo za vsakega od nas, ki ne želi naše obsodbe, temveč po Jezusu naše zveličanje. On je milost, ki nas rešuje iz greha in smrti. On je zapisal v zemljo, v prah iz katerega je ustvarjeno vsako človeško bitje (prim. 1Mz 2,7), Božjo obsodbo: »Ne želim, da umreš, ampak da živiš.« Bog nas ne pribija na naš greh, nas ne poistoveti z zlom, ki smo ga napravili. Imamo ime in Bog ne poistoveti tega imena z grehom, ki smo ga storili. Želi nas osvoboditi, in hoče, da to želimo skupaj z njim. Želi, da se naša svoboda spreobrne od zla v dobro. To pa je možno, je možno z njegovo milostjo. Naj nam Devica Marija pomaga, da bomo popolnoma zaupali Božjemu usmiljenju in postali nove stvari.

Homilija papeža Frančiška med spokornim bogoslužjem v petek, 29. marca 2019
»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje«
»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje« (Govori o Jn 33,5). Tako sv. Avguštin umesti zaključek evangelija, ki smo ga ravnokar slišali. Odšli so tisti, ki so prišli, da bi kamnali ženo ali obtožili Jezusa glede Postave. Odšli so, nič drugega jih ni zanimalo. Jezus pa ostane. Ostane, ker je ostalo to, kar je dragoceno v njegovih očeh: tista žena, tista oseba. Zanj je pred grehom grešnik. Jaz, ti, vsak izmed nas, smo v Božjem srcu pred: pred napakami, pravili, sodbami ter pred svojimi padci. Prosimo za milost podobnega pogleda, kot ga ima Jezus, prosimo, da bi bilo naše življenje umeščeno v krščanski okvir, kjer pred grehom z ljubeznijo vidimo grešnika, pred napako tistega, ki jo je storil, osebo pred njeno zgodovino.

Jezus piše na človekovo srce
»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje.« Za Jezusa žena, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju, ne predstavlja določenega člena Postave, ampak konkretno situacijo, v katero je potrebno vstopiti. Zato ostane tam z ženo, skoraj ves čas v tišini. In vendar dvakrat stori skrivnostno dejanje: s prstom piše po tleh (Jn 8,6.8). Ne vemo, kaj je napisal in morda to tudi ni najpomembneje: pozornost evangelija je usmerjena na dejstvo, da Gospod piše. Na misel pride prizor na Sinaju, ko je Bog napisal plošči Postave s svojim prstom (prim. 1Mz 31,18), prav kakor Jezus dela zdaj. Nato je Bog preko prerokov obljubil, da ne bo več pisal na kamnite plošče, ampak neposredno na srce (prim. Jer 31,33), na mesene plošče naših src (prim. 2Kor 3,3). Z Jezusom, učlovečenim Božjim usmiljenjem, je prišel trenutek, ko piše na človekovo srce, ko da gotovo upanje človeški bedi: ne da toliko zunanjih zakonov, ki nas pogosto oddaljijo od Boga in človeka, ampak zakon Duha, ki vstopa v srce in ga osvobaja. Tako se je zgodilo tisti ženi, ki sreča Jezusa in ponovno začne živeti. In gre, da ne bi več grešila (prim. Jn 8,11). Jezus je tisti, ki nas v moči Svetega Duha osvobaja zla, ki ga imamo v sebi, greha, ki ga je Postava mogla zavirati, ne pa odstraniti.

Spoved je pisanje Boga na srce
In vendar je zlo močno, ima zapeljivo moč: privlači, uroči. Da bi se oddaljili od njega ni dovolj naše prizadevanje, potrebna je večja ljubezen. Brez Boga se ne more premagati zla: le njegova ljubezen ponovno dvigne v notranjosti, le njegova nežnost, izlita v srce, osvobaja. Če želimo biti osvobojeni zla, je potrebno dati prostor Gospodu, ki odpušča in ozdravlja. In to stori predvsem preko zakramenta, ki ga bomo obhajali. Spoved je prehod od tega, da smo potrebni usmiljenja, k usmiljenju, je pisanje Boga na srce. Tam vsakič beremo, da smo dragoceni v očeh Boga, da je On Oče in nas ljubi bolj, kot mi ljubimo sami sebe.

Preko Božjega odpuščanja se v nas dogajajo nove stvari
»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje.« Samo onadva. Kolikokrat se čutimo sami in izgubimo nit življenja. Kolikokrat ne vemo več, kako ponovno začeti, ko smo obteženi zaradi naporov, da bi se sprejeli. Začeti moramo od začetka, vendar ne vemo, od kod. Kristjan se rodi z odpuščanjem, ki ga prejme pri krstu. In vedno znova se rodi od tam: iz presenetljivega odpuščanja Boga, iz njegovega usmiljenja, ki nas obnovi. Le tedaj, ko nam je odpuščeno, gremo lahko ponovno naprej opogumljeni; po tem, ko smo izkusili veselje, da nas Oče do konca ljubi. Le preko Božjega odpuščanja se v nas dogajajo resnično nove stvari.

Odpuščanje je vedno nova in originalna izkušnja
Ponovno prisluhnimo stavku, ki nam ga je Gospod danes rekel preko preroka Izaija: »Glejte, novo stvar storim« (Iz 43,19). Odpuščanje nam dá nov začetek, stori nas za novo stvaritev, omogoči nam, da se z roko dotaknemo novega življenja. Božje odpuščanje ni neka fotokopija, ki se identično razmnoži pri vsakem prehodu skozi spovednico. Prejeti odpuščanje grehov preko duhovnika je izkušnja, ki je vedno nova in originalna. Pomaga nam preiti od tega, da smo sami s svojo bedo in tožniki, kakor žena v evangeliju, do tega, da nas Gospod ponovno dvigne in spodbudi.

Bistvo spovedi: ne grehi, ampak Božja ljubezen, ki jo prejmemo
»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje.« Kaj storiti, da bi vzljubili usmiljenje, da bi premagali strah pred spovedjo? Sprejmimo ponovno Izaijevo povabilo: »Mar ne opazite?« (Iz 43,19) Opaziti Božje odpuščanje. To je pomembno. Bilo bi lepo, če bi ostali po spovedi, kakor tista žena, s pogledom, uprtim v Jezusa, ki nas je pravkar osvobodil: ne več v našo bedo, ampak v njegovo usmiljenje. Gledati na Križanega in reči z osuplostjo: »Poglej, tukaj so končali moji grehi. Ti si jih vzel nase. Name nisi pokazal s prstom, razpel si roke in mi ponovno odpustil.«

Pomembno se je spominjati Božjega odpuščanja
Pomembno se je spominjati Božjega odpuščanja, njegove nežnosti, ponovno okusiti mir in svobodo, ki smo ju doživeli. To je namreč srčika spovedi: ne grehi, ki jih povemo, ampak Božja ljubezen, ki jo prejmemo in ki jo vedno potrebujemo. Lahko nam pride še en dvom: »nima se smisla spovedovati, vedno delam iste grehe«. Vendar pa nas Gospod pozna, ve, da je notranji boj težaven, da smo šibki in nagnjeni k padcem, pogosto vedno znova delamo slabo. In predlaga nam, da bi začeli delati vedno znova dobro, da bi vedno znova prosili usmiljenja. On bo tisti, ki nas bo ponovno dvignil in iz nas naredil novo stvaritev. Začnimo torej ponovno pri spovedi, dajmo ponovno temu zakramentu mesto, ki mu gre v življenju in v pastorali!

Prosimo za milost, da bi ponovno odkrili srečanje rešitve
»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje.« Tudi mi danes v spovedi doživljamo to srečanje rešitve: mi, s svojo bedo in svojim grehom; Gospod, ki nas pozna, ljubi in osvobaja zla. Vstopimo v to srečanje, prosimo za milost, da bi ga ponovno odkrili.