Ninivljani so se spreobrnili in Bog je rešil Jona iz gotove smrti, toda on je še ostal pri ozkem gledanju in se jezil na Boga, da tako prizanaša poganom. V ljudeh bom iskal Božjo navzočnost in jim kazal, kako jih ima rad in jih ne obsoja. Gospod, zahvaljujem se ti, da si potrpežljiv in mi odpuščaš. Hvala za tvojo svobodo, v kateri vsem podarjaš usmiljenje, ne glede na to, kaj so.

Gledam učence, ki opazujejo Jezusa, kako moli zatopljeno in domače. Prosijo ga, da bi jih naučil tako moliti. Želim, da Jezusova molitev postane tudi moja molitev, da bo dejanje ljubezni in sinovskega zaupanja do Očeta. Gospod, poživi mojo molitev, da ne bo utrujena in iz navade. Pokaži mi, da me ima Oče rad in skrbi zame, da mi odpušča in me rešuje pred hudim.

Poslanstvo svetega Bruna je bilo v tišini in kontemplaciji. Toda tišina in kontemplacija, značilna za sv. Bruna, imata namen, da v raztresenosti vsakdanjega življenja ohranjajta nenehno povezanost z Bogom. Namen je namreč ta, da bi bila v naši duši vedno navzoča združenost z Bogom, ki bi preoblikovala naše celotno bivanje. Tišina in kontemplacija, to je ta lepa poklicanost teologa ter njegovo poslanstvo, da v klepetavosti našega časa in tudi v drugih časih, v bohotenju besed, mora teolog opozarjati na bistvene besede. Z besedami mora ponavzočati Besedo, Besedo, ki izhaja iz Boga, Besedo, ki je Bog.

Ker pa smo mi vsi del tega sveta z vsemi njegovimi besedami, kako lahko ponavzočujemo Besedo z besedami, če ne preko postopka očiščevanja našega mišljenja, ki pa je tudi postopek očiščevanja naših besed. Svet in nas same lahko odpremo za Besedo le, ko vstopimo v tišino Boga, iz katerega izhaja njegova Beseda. Za očiščenje naših besed in tudi za očiščenje besed sveta, potrebujemo tisto tišino, ki postaja kontemplacija in nam pomaga vstopati v tišino Boga ter tako priti do točke, kjer se rojeva Beseda, odrešilna Beseda.