Med nekaterimi Judi se je zavest izvoljenosti prelevila v napuh, da so gledali zviška na druge, zlasti na Asirce. Jona ni hotel v mesto Ninive, da se ne bi spreobrnili, in je šel drugam. Ne bom se izogibal nalogam in nikogar odpisal od oznanila o Božji rešitvi. Gospod, hvala, ker morem uskladiti svoja dejanja po tvojih željah in biti zvest.

Gledam človeka, ki so ga napadli razbojniki. Duhovnik in levit gresta mimo. Tujec, Samarijan, se ustavi in mu pomaga. Jezus v njem pokaže usmiljeno ljubezen. Ob Jezusu bom pomagal ljudem v stiski, ne glede na to, kdo so. Gospod, hvala, ker me učiš ljubezni do človeka, ki jo potrebuje. Kažeš mi, da v njem srečujem tebe.

Poslanstvo svetega Bruna je bilo v tišini in kontemplaciji. Toda tišina in kontemplacija, značilna za sv. Bruna, imata namen, da v raztresenosti vsakdanjega življenja ohranjajta nenehno povezanost z Bogom. Namen je namreč ta, da bi bila v naši duši vedno navzoča združenost z Bogom, ki bi preoblikovala naše celotno bivanje. Tišina in kontemplacija, to je ta lepa poklicanost teologa ter njegovo poslanstvo, da v klepetavosti našega časa in tudi v drugih časih, v bohotenju besed, mora teolog opozarjati na bistvene besede. Z besedami mora ponavzočati Besedo, Besedo, ki izhaja iz Boga, Besedo, ki je Bog.

Ker pa smo mi vsi del tega sveta z vsemi njegovimi besedami, kako lahko ponavzočujemo Besedo z besedami, če ne preko postopka očiščevanja našega mišljenja, ki pa je tudi postopek očiščevanja naših besed. Svet in nas same lahko odpremo za Besedo le, ko vstopimo v tišino Boga, iz katerega izhaja njegova Beseda. Za očiščenje naših besed in tudi za očiščenje besed sveta, potrebujemo tisto tišino, ki postaja kontemplacija in nam pomaga vstopati v tišino Boga ter tako priti do točke, kjer se rojeva Beseda, odrešilna Beseda.