Pavel se čudi ljudem, ki so se po spreobrnjenju zopet oklenili vsemogočnosti postave. Laže se je bilo nasloniti nanjo kakor pa zaživeti svobodo Kristusovega Duha v ljubezni. Trudil se bom živeti in uresničevati svobodo vere. Okrepi mojo vero, izlij svojega Duha, da ti bom povsem zaupal.

Molivec je kot nadležni prijatelj, ki pride po pomoč k prijatelju ob nepravi uri. Usliši ga, ker je prijatelj in ker je nadležen. Bog je boljši od najboljšega prijatelja in daje dobre darove svojim otrokom, če ga prosijo. Kaj prosim? Zakaj nisem bolj vztrajen in mu več ne zaupam? Gospod, hvala za potrpežljivo ljubezen, s katero sprejemaš in uslišiš vsako mojo molitev.

Poslanstvo svetega Bruna je bilo v tišini in kontemplaciji. Toda tišina in kontemplacija, značilna za sv. Bruna, imata namen, da v raztresenosti vsakdanjega življenja ohranjajta nenehno povezanost z Bogom. Namen je namreč ta, da bi bila v naši duši vedno navzoča združenost z Bogom, ki bi preoblikovala naše celotno bivanje. Tišina in kontemplacija, to je ta lepa poklicanost teologa ter njegovo poslanstvo, da v klepetavosti našega časa in tudi v drugih časih, v bohotenju besed, mora teolog opozarjati na bistvene besede. Z besedami mora ponavzočati Besedo, Besedo, ki izhaja iz Boga, Besedo, ki je Bog.

Ker pa smo mi vsi del tega sveta z vsemi njegovimi besedami, kako lahko ponavzočujemo Besedo z besedami, če ne preko postopka očiščevanja našega mišljenja, ki pa je tudi postopek očiščevanja naših besed. Svet in nas same lahko odpremo za Besedo le, ko vstopimo v tišino Boga, iz katerega izhaja njegova Beseda. Za očiščenje naših besed in tudi za očiščenje besed sveta, potrebujemo tisto tišino, ki postaja kontemplacija in nam pomaga vstopati v tišino Boga ter tako priti do točke, kjer se rojeva Beseda, odrešilna Beseda.