Sv. Efrem Sirski o tem evangeljskem odlomku takole razmišlja: »Oblast, ki je ni mogoče manipulirati, se je sklonila in si nadela meso, da bi se ga lahko dotaknili in bi vse človeštvo moglo zreti njegovo božanstvo, ki sicer presega vsak dotik mesa.« Sv. Laktancij, sv. Prudencij in sv. Gregor Veliki pa v Jezusovem dejanju vidijo še več: »Gospodovo dejanje, da se je dotaknil jezika in odprl ušesa, vsebuje še višji pomen in sicer ta, da bodo lahko vsi narodi poslušali in govorili o Gospodovem prihodu.« Sv. Ambrož pa doda: »Danes se (Gospodov) služabnik med pridiganjem Besede na simboličen način dotakne človekovih ušes, da bodo preko službe milosti odprte za živečo Besedo.«

V središču današnjega evangelija (Mr 7,31-37) je kratka, a zelo pomembna beseda. Ena beseda, ki pa s svojim globokim pomenom, povzame celotno Kristusovo sporočilo in njegovo delovanje. Evangelist Marko jo je navedel v istem jeziku, v katerem jo je Jezus izgovoril in zato jo še bolj živo slišimo. Ta beseda je 'effatá, kar pomeni 'odpri se'. Poglejmo sedaj kontekst, v katerem je bila izrečena. Jezus je šel po sredi pokrajine Deseteromestja iz obrežja Tira in Sidona proti Galileji, torej po nejudovem področju. Privedli so mu gluhonemega človeka, da bi ga ozdravil, saj se je očitno glas o njem razširil vse do sem. Jezus ga je vzel na samo, se dotaknil ušes ter jezika in potem, ko se je ozrl proti nebu, globoko zavzdihnil: 'Effatá', kar seveda pomeni 'Odpri se'. S tem je ta človek slišal in je začel pravilno govoriti (prim. Mr 7,35). To je torej zgodovinski, dobeseden pomen te besede. Ta gluhonemi se je po Jezusovem posegu 'odprl'. Poprej je bil zaprt, sam in se je zelo težko sporazumeval. Z ozdravljenjem se je tako odprl drugim, svetu. S tem, da se je odprl organ sluha in govorjenja, se je on ves odprl, kot oseba in tudi njegovo življenje. Spet se je lahko sporazumeval in na nov način vzpostavljal odnose.

Vsi pa tudi vemo, da to, da je človek zaprt ali izoliran, ni odvisno samo od čutil. Človeku se lahko zapre tudi njegovo najgloblje notranje jedro, ki ga Sveto pismo imenuje 'srce'.  In ravno to je Jezus prišel 'odpret', osvobodit, da bi mi lahko v polnosti živeli odnos z Bogom in z drugimi. Sedaj razumete, zakaj sem rekel, da ta kratka beseda 'effata – odpri se' povzame vse Kristusovo poslanstvo. On je postal človek, da bi človek, ki je zaradi greha postal gluh in nem, spet lahko slišal Božji glas, glas Ljubezni, ki govori na njegovo srce ter bi se tako tudi on naučil govoriti jezik ljubezni ter se z njim sporazumeval z Bogom in drugimi. Zaradi tega sta beseda in dejanje 'effata' vključeni v obred krsta, kot eno od znamenj, ki razložijo njegov pomen. Ko se duhovnik dotakne ust in ušes novokrščenca, reče: 'Effatá' in moli, da bo lahko ta kmalu prisluhnil Božji Besedi ter izpovedal vero. S krstom začne človeška oseba, če tako rečemo, 'dihati' Svetega Duha, njega, ki ga je Jezus izprosil od Očeta s tistim globokim vzdihom, da bi ozdravil gluhonemega.

Obrnimo se sedaj v molitvi na Sveto Marijo, katere rojstvo smo včeraj obhajali. Zaradi njenega edinstvenega odnosa z Učlovečeno Besedo, je Marija popolnoma 'odprta' za Gospodovo ljubezen. Njeno srce je v nenehnem poslušanju njegove Besede. Naj nam s svojo materinsko priprošnjo izprosi, da bomo vsak dan v veri okušali čudež 'Effatá' in tako živeli v občestvu z Bogom ter z brati in sestrami.

V čudežnem dogodku vidimo, kako Jezus ponovno vzpostavi popolno komunikacijo človeka z Bogom in drugimi ljudmi. Čudež je postavljen v pokrajino Deseteromestij, ki je v celoti pogansko ozemlje. In zato postane gluhonemi, ki ga pripeljejo k Jezusu, simbol ne-vernika, ki opravi pot k veri. Njegova gluhota namreč izraža ravno nezmožnost poslušati in razumeti, ne samo človeških besed, ampak prav tako Božjo besedo. Sveti Pavel nas spominja, da se vera rodi iz poslušanja oznanjevanja.

Prva stvar, ki jo naredi Jezus, je, da gluhonemega odpelje stran od množice. Dejanju, ki ga bo storil, ne želi delati reklame, prav tako ne želi, da bi njegovo besedo preglasil hrušč glasov in govorjenja iz okolice. Božja beseda, ki nam jo posreduje Kristus, potrebuje tišino, da bi lahko bila sprejeta kot Beseda, ki ozdravlja, ki spravlja in ponovno vzpostavlja komunikacijo.

Izstopata dve Jezusovi gesti. Jezus se dotakne ušes in jezika« gluhonemega. Da bi obnovil odnos s človekom, ki je »blokiran« v komunikaciji, najprej poskuša ponovno vzpostaviti kontakt. A čudež je dar od zgoraj, ki ga Jezus izprosi od Očeta. Zato dvigne oči proti nebu in zapove Odpri se. Ušesa gluhonemega se odprejo, razveže se vozel njegovega jezika in začne pravilno govoriti.

Nauk, ki ga lahko izluščimo iz tega prizora, je to, da Bog ni zaprt vase, ampak se odpira in vstopa v komunikacijo s človeštvom. V svojem neizmernem usmiljenju preseže brezno neskončne razlike med sabo in nami in nam prihaja v srečanje. Da bi uresničil to komunikacijo s človekom, Bog postane človek. Ni mu dovolj govoriti po postavi in prerokih, ampak postane navzoč v osebi svojega Sina, učlovečeni Besedi. Jezus je veliki graditelj mostov, ki v sebi zgradi veliki most polnega občestva z Očetom.

A evangelij govori tudi o nas. Pogosto smo upognjeni vase in zaprti, ustvarjamo mnoge nedostopne in negostoljubne otoke. Včasih celo najosnovnejši človeški odnosi ustvarjajo stvarnosti, ki so nezmožne vzajemne odprtosti: zaprt par, zaprta družina, zaprta skupina, zaprta župnija, zaprta domovina … To ni od Boga. To je od nas. To je naš greh.

Na začetku našega krščanskega življenja, pri krstu, pa je ravno tista Jezusova gesta in so ravno tiste njegove besede: Efatá! Odpri se! Čudež je bil narejen: ozdravljeni smo bili gluhote egoizma, neme zaprtosti in greha, postavljeni smo bili v družino Cerkve. Moremo poslušati Boga, ki nam govori in sporoča svojo Besedo vsem, ki je niso nikoli slišali, ali tistemu, ki jo je pozabil in pokopal pod bodičevje skrbi in prevare sveta.

Prosimo sveto Devico, ženo poslušanja in veselega pričevanja, naj nas podpira v prizadevanju, da bi izpovedali svojo vero in govorili o čudovitih Gospodovih delih vsem, ki jih srečujemo na naši poti.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje (prim. 7,31-37) prinaša dogodek čudežnega ozdravljenja gluhonemega, ki ga je storil Jezus. Prinesli so mu gluhonemega in ga prosili, da bi nanj položil roko. On pa nasprotno napravi nad njim dve različni gesti. Najprej ga je odvedel vstran, daleč od množice. Ob tej priložnosti, kakor tudi ob drugih, Jezus deluje z obzirnostjo. Ne želi vzbujati zanimanja ljudi, ne išče popularnosti ali uspeh, ampak želi samo delati dobro ljudem. S to držo nas uči, da je potrebno delati dobro brez trušča in brez razkazovanja, brez trobljenja naokoli. Potrebno je to storiti v tišini.

Ko je bil na samem z njim, je Jezus položil gluhonememu v ušesa prste in se s slino dotaknil jezika. Ta gesta nakazuje učlovečenje. Božji Sin je človek, ki je popolnoma vključen v človeško resničnost, zato lahko tudi razume neprijetno stanje drugega človeka in posreduje z gesto, v katero je vključena vsa njegova človeškost. Isto časno pa želi Jezus dati razumeti, da se je čudež zgodil zaradi njegove povezanosti z Očetom. Zaradi tega se je ozrl proti nebu. Potem je zavzdihnil in izrekel odločilno besedo: »Efatá!« to je »Odpri se!«. In mož je bil takoj ozdravljen. Odprla so se mu ušesa in razvezal se mu je jezik. Ozdravljenje je bilo zanj »odprtost« k drugim in v svet.

Ta evangeljska pripoved poudarja potrebo po dvojnem ozdravljenju. Najprej ozdravitev bolezni in fizičnega trpljenja, da je telo ponovno zdravo, čeprav ta namen ni nikoli tu na zemlji v polnosti dosegljiv, navkljub prizadevanjem znanosti in medicine. Je pa tudi drugo ozdravljenje, ki je morda še težje in to je ozdravitev od strahu, našega strahu, ki nas žene, da odrinemo na rob bolnika, trpečega, prizadetega. Več načinov potiskanja na rob je, tudi preko lažnega usmiljenja ali odstranitve problema, pri tem pa se ostane gluh in nem pred bolečinami oseb, ki so bolne, so v stiskah ali v težavah. Pogosto bolnik ali trpeči postaneta problem, čeprav bi morala biti spodbuda, da pokažemo vnemo in solidarnost družbe do najslabotnejših.

Jezus nam je razkril skrivnost čudeža, ki ga lahko ponovimo tudi mi tako, da postanemo protagonisti »Efatá!«, torej tiste besede »Odpri se«, s katero je ponovno dal besedo in sluh gluhonememu. Gre za to, da se odpremo potrebam naših trpečih in pomoči potrebnim bratom in sestram ter se s tem izognemo sebičnosti in zaprtosti srca. Ravno srce, torej naše najgloblje jedro osebe, ki ga je prišel Jezus »odpreti«, ga osvoboditi, da bi postalo sposobno v polnosti živeti odnos z Bogom ter z drugimi. On je postal človek zato, da bi človek, ki je postal zaradi greha notranje gluh in nem, lahko prisluhnil Božjemu glasu, glasu Ljubezni, ki govori njegovemu srcu in bi se tako naučil govoriti jezik ljubezni ter bi ga prevedel v geste velikodušnosti in podaritve samega sebe.

Naj nam Marija, ki se je popolnoma »odprla« Gospodovi ljubezni, izprosi, da bomo vsak dan v veri okušali čudež »Efatá!« in bi živeli v občestvu z Bogom ter z brati in sestrami.

Angel Gospodov, 5. september 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja predstavlja Jezusa, ki opravi ozdravitev gluhoneme osebe. V pripovedi napravi vtis način, s katerim Jezus stori to čudežno znamenje. Takole naredi: gluhonemega povede na samo, vtakne mu prste v ušesa in se s slino dotakne jezika, zatem pogleda v nebo, zavzdihne in pravi »Effatà«, to je »Odpri se!« (prim. Mr 7,33-34). Za druge ozdravitve z vidika bolezni prav tako težke, kot je hromost ali gobavost, Jezus ni storil toliko gest. Zakaj sedaj počne vse to, čeprav so ga prosili, da položi le roke na bolnika (prim. v. 32), zakaj stori vse te geste? Morda zato, ker ima stanje te osebe poseben simboličen pomen – biti gluhonem je bolezen, je pa tudi simbol - in ima nekaj za reči tudi vsem nam. Zakaj gre? O gluhosti. Ta človek ni mogel govoriti, ker ni mogel slišati. Zato Jezus, da bi ozdravil vzrok njegovega stanja, mu da prste v ušesa, potem na jezik, a najprej v ušesa.

Vsi imamo ušesa, a večkrat ne uspemo poslušati. Zakaj? Bratje in sestre, obstaja tudi notranja gluhota, za katero danes prosimo Jezusa, da se je dotakne in ozdravi. Gluhota srca je hujša od fizične, ker je gluhota srca. Prevzeti od naglice, tisočih stvari, ki jih je potrebno reči in storiti, ne najdemo časa, da bi se ustavili in prisluhnili kdo nam govori. Tvegamo, da postanemo neprepustni za vse in da ne damo več prostora tistemu, ki potrebuje poslušanje. Tu mislim na otroke, mlade, ostarele, na številne, ki ne potrebujejo toliko besede in pridige, ampak poslušanje. Vprašajmo se: Kako je z mojim poslušanjem? Pustim, da se me dotakne življenje ljudi, znam posvetiti čas tistemu, ki mi je blizu, da bi ga poslušal? To je za vse nas, na poseben način za duhovnike. Duhovnik mora prisluhniti ljudem in ne hiteti. Poslušati in nato videti, kako se lahko pomaga, a le potem, ko je prisluhnil. Za vse nas, najprej poslušati in zatem odgovoriti. Pomislimo na življenje v družini. Kolikokrat se govori, ne da bi se najprej poslušalo, ponavljajoč vedno iste fraze. Nesposobni poslušanja izgovarjamo ene in iste stvari ali pa ne pustimo, da drugi preneha z govorjenjem, izražanjem. Mi ga prekinemo. Ponoven začetek pogovora se ne zgodi zaradi besed temveč zaradi tišine, zaradi ne upiranja, zaradi potrpežljivega začenjanja poslušanja drugega, njegovega dela, tistega kar nosi v sebi. Ozdravitev srca se začne s poslušanjem. Poslušanje in to ozdravlja srce. »Toda oče, so dolgočasni ljudje, ki vedno govorijo iste stvari«. Poslušaj jih in potem ko bodo prenehali govoriti, reči tudi ti kaj, a prej poslušaj vse.

Enako velja z Gospodom. Dobro delamo, če ga zasipljemo s prošnjami, a še bolje storimo, če mu predvsem začnemo poslušati. Ko ga v evangeliju vprašajo, katera je prva zapoved, Jezus odgovori: »Poslušaj Izrael.« Potem doda: »Ljubi Gospoda svojega Boga z vsem srcem… in bližnjega kakor samega sebe« (Mr 12,28-31). Najprej pa pravi: »Poslušaj Izrael, ti poslušaj!« Se spomnimo na to in začnemo poslušati Gospoda? Kristjani smo, pa morda med tisočimi besedami, ki jih vsak dan slišimo, ne najdemo kakšno sekundo, da bi pustili v nas odmevati tistih nekaj besed evangelija. Jezus je Beseda. Če se ne ustavimo, da bi mu prisluhnili, gre naprej. Če se ne ustavimo, da bi poslušali Jezusa, gre naprej. Sv. Avguštin je rekel: »Bojim se Gospoda, ko gre mimo.« In strah je bil v tem, da bi mu pustil iti naprej, ne da bi mu prisluhnil. Če pa posvetimo čas evangeliju, bomo našli skrivnost za naše duhovno zdravje. Poglejte, to je zdravilo: Vsak dan vsaj malo poslušanja in tišine, kakšno nepotrebno besedo manj in kakšno Božjo Besedo več. Vedno z evangelijem v žepu, ki ti zelo pomaga. Slišimo danes namenjeno nam, kakor na dan krsta, Jezusovo besedo: »Effatà, odpri se!« Odpri ušesa. Jezus, odpri me svoji Besedi, Jezus odpri me poslušanju. Ozdravi moje srce zaprtosti, ozdravi moje srce naglice in ozdravi moje srce nepotrpežljivosti.

Devica Marija, ki je bila odprta za poslušanje Besede, ki je v njej postala meso, naj nam vsak dan pomaga poslušati njenega Sina po evangeliju in po bratih in sestrah s dojemljivim srcem, potrpežljivim srcem in pozornim srcem.

»Prva beseda je molitev. Mati Terezija nas neutrudno vabi, da bi zajemali iz vira Ljubezni, Jezusa križanega in vstalega, prisotnega v zakramentu Evharistije, da bi imeli nato moč, da bi mu pomagali v najbolj ubogih med ubogimi, s srcem, polnim ljubezni. Mati Terezija je svoj dan začela z udeležbo pri sveti maši in ga zaključila z adoracijo zakramentalnega Jezusa, neskončne Ljubezni. Tako postane mogoče spreminjati delo v molitev. Nikoli ne pozabimo imeti v žepu majhnega evangelija, prebrati eno stran ter tudi mi vstopiti v pripoved, ki jo beremo. Prizadevajmo si vstopiti v Jezusove misli in čutenje, govorimo z Njim, prosimo ga za milost Njegovega Duha: tako bomo postali možje in žene, katerih življenje ima 'okus' in bomo znali podariti prenovljen pogled tistim, ki jih srečamo.«

»Druga beseda je dejavna ljubezen. Pomeni postati bližnji periferijam mož in žena, ki jih vsak dan srečamo, občutiti usmiljenje do zadnjih v telesu in duhu – in usmiljenje lahko občutimo samo takrat, ko v svojem srcu sprejmem potrebe in rane drugega –, postati priče ljubkovanja Boga za vsako rano človeštva. Vse to je mogoče, kadar je vsak od nas z Gospodom Jezusom, kadar govori z njim, dovoli, da v njem prebiva Njegov Duh. Tako bomo mogli ponuditi to, česar si osebe želijo: prisotnost in bližino Boga usmiljenja.«

»Tretja je dejavno usmiljenje. Lahko bi rekli tudi telesna in duhovna dela usmiljenja, oziroma skrbeti za vsega in za vsakega človeka. V Obličju usmiljenja, buli ob napovedi izrednega jubileja Usmiljenja, sem zapisal: "Živo hrepenim, da bi krščansko ljudstvo ob tem jubileju premišljevalo o telesnih in duhovnih delih usmiljenja. Tako se bo prebudila naša vest, ki je pogosto dremava pred dramo revščine. Tako bomo vedno bolj vstopali v srce evangelija, kjer so ubogi privilegiranci Božjega usmiljenja. Jezusovo oznanilo nam prikaže ta dela usmiljenja, da bi lahko razumeli, ali živimo kot njegovi učenci ali ne. Odkrijmo znova dela telesnega usmiljenja: lačne nasititi, žejne napojiti, nage obleči, popotnike sprejemati, bolnike obiskovati, jetnike reševati, mrliče pokopavati. In ne pozabimo na dela duhovnega usmiljenja: dvomljivcem svetovati, zmotne učiti, grešnike svariti, žalostne tolažiti, žalivcem odpustiti, nadležne prenašati, za žive in mrtve Boga prositi." Mati Terezija je ta evangeljski odlomek (prim. Mt 25) naredila za svoje življenjsko vodilo, za pot k svetosti, in to lahko postane tudi za nas.«

Četrta beseda je družina. V njej izstopa podoba in prisotnost matere. Mati Terezija v tej knjigi pravi: "Mame so srce hiše in so tiste, ki oblikujejo družino tako, da sprejemajo, ljubijo in ljubeče skrbijo za svoje otroke. (...) mnogi mladi trpijo zaradi družinskih situacij. (...) Mati je tista, ki iz hiše naredi dom ljubezni. Včasih biti mati lahko pomeni resnično zelo težko izkušnjo, lahko je križ; vendar pa je z nami Marija, najboljša mama, ki nas vedno uči biti nežni s svojimi otroki." V družini se namreč od mame in očeta naučimo smejati, odpuščati, sprejemati, žrtvovati se za druge, podariti ne da bi v zameno kaj pričakovali, moliti in trpeti skupaj, veseliti se in pomagati drug drugemu. V nobeni drugi življenjski situaciji ne moremo živeti kakor in kolikor se živi v družini. In Mati Terezija nam v enem od odgovorov med srečanji, ki jih prinaša ta knjiga, pravi: "Vedno bolj morate postajati veselje in tolažba Boga, tako da ponovno prinesete molitev v vaše družine. Družina potrebuje ljubezen, občestvo in težko delo. In to bo največji dar, ki ga boste mogli podariti Cerkvi."«

»Peta beseda je mladi. "Posebej se obračam na vas, mladi! Pravijo, da je Albanija najmlajša evropska država in se obračam na vas. Vabim vas, da zgradite vaše življenje na Jezusu Kristusu, na Bogu: kdor gradi na Bogu, gradi na skali, saj je On vedno zvest, tudi če smo mi nezvesti (prim. 2Tim 2,13)." S temi besedami sem med molitvijo Angelovega češčenja v Tirani, med obiskom v Albaniji, 21. septembra 2014 nagovoril tamkajšnje mlade.

Zdaj vse mlade prosim, naj ne izgubijo upanja, naj ne dovolijo ukrasti prihodnosti, ki je v njihovih rokah. Ostanite v Gospodu in ljubite se, kakor vas ljubi Bog; bodite graditelji mostov, da bi prekinili logiko razdeljenosti, zavračanja, strahu drug pred drugim; začnite služiti ubogim, pogumno se spoprimite z življenjem, ki je Božji dar. Letite visoko, kakor orel, ki je simbol države, od koder prihaja Mati Terezija! Spodbujam vas, da vključite tudi vaše sovrstnike; vztrajno se hranite z Božjo Besedo, odprite svoja srca Kristusu, Evangeliju, srečanju z Bogom, dialogu med vami, da bi dali pričevanje vsemu svetu.

Z naklonjenostjo vas blagoslavljam. Želim vam, da bi te strani dobro dele vašemu srcu, kot so dobro dele mojemu. Nad vaše domove, družine in vaše življenje kličem mir ter usmiljenje. Prosimo Boga za mir in usmiljenje za ves svet, na priprošnjo Matere Terezije.