Benedikt XVI. kateheza, sreda, 17. junij 2009
Dragi bratje in sestre, danes bi vam rad spregovoril o svetem Cirilu in Metodu, bratih po krvi in veri, imenovanih apostola Slovanov. Ciril se je rodil v Solunu cesarskemu uradniku Leonu leta 826/827. Bil je najmlajši od sedmih otrok. Že kot deček se je naučil slovanskega jezika. Pri štirinajstih letih so ga poslali v Carigrad, da bi ga tam vzgajali v družbi z mladim cesarjem Mihaelom III. V tistih letih se je uvajal v razne univerzitetne predmete, med drugimi v dialektiko, katere ga je učil učitelj Foti. Potem ko je zavrnil bleščečo poroko, se je odločil, da prejme svete redove in postane »knjižničar« v patriarhatu. Kmalu zatem se je v želji po umiku v samoto šel skrit v samostan, a so ga kmalu našli in so mu potem zaupali poučevanje svetih in posvetnih ved; to je tako dobro opravljal, da si je prislužil naziv »filozof«. Medtem je brat Mihael (rojen ok. 815) po upravni karieri v Makedoniji okrog leta 850 zapustil svet in se umaknil v meniško življenje na gori Olimp v Bitiniji, kjer je dobil ime Metod (meniško ime se je moralo začeti na isto črko kot krstno) in postal igumen samostana Polychron.

Z Olimpa oznanjat med Slovane
Ker ga je potegnil bratov zgled, se je tudi Ciril odločil, da opusti poučevanje in se umakne na goro Olimp, da bi tam premišljeval in molil. Nekaj let pozneje (ok. 861) pa mu je cesarska oblast naložila poslanstvo pri Kazarih pri Azovskem morju, ki so prosili, naj jim pošljejo učenjaka, ki bo znal razpravljati z judi in saraceni. Ciril se je v spremstvu brata Metoda dolgo zadržal na Krimu, kjer se je naučil hebrejsko. Tam je tudi iskal posmrtne ostanke papeža Klemena I., ki je bil tja izgnan. Našel je njegov grob in ko se je z bratom vračal, je s seboj odnesel dragocene relikvije. Ko sta prišla v Carigrad, ju je poslal na Moravsko cesar Mihael III., na katerega se je moravski knez Rastislav obrnil z natančno prošnjo: »Odkar je naše ljudstvo zavrnilo poganstvo, spoštuje krščansko postavo; nimamo pa učitelja, ki bi nam znal razložiti pravo vero v našem jeziku.« Misijon je hitro doživel nepričakovan uspeh. S prevodom bogoslužja v slovanski jezik sta si brata pridobila veliko naklonjenost pri ljudstvu.

To pa je zbudilo sovraštvo do njiju pri frankovski duhovščini, ki je pred tem že prišla na Moravsko in ozemlje prištevala pod svojo jurisdikcijo. Da bi brata upravičila svoje delo, sta se leta 867 odpravila v Rim. Med potjo sta se ustavila v Benetkah, kjer je prišlo do živahne razprave s pristaši tako imenovanega »trojezičnega krivoverstva«. Ti so trdili, da obstajajo samo trije jeziki, v katerih je dovoljeno hvaliti Boga: hebrejski, grški in latinski. Seveda sta brata temu z vso močjo nasprotovala. V Rimu je Cirila in Metoda sprejel papež Hadrijan II., ki jima je šel naproti s procesijo, da bi dostojno sprejel relikvije sv. Klemena. Papež je tudi razumel velik pomen njunega izrednega misijona. Od sredine prvega tisočletja so se namreč Slovani naseljevali v velikem številu na ozemljih med obema deloma rimskega cesarstva, vzhodnim in zahodnim, med katerima so se že pojavljale napetosti. Papež je uvidel, da bi lahko slovanska ljudstva odigrala vlogo mostu in bi tako prispevala k ohranitvi edinosti med kristjani iz enega in drugega dela cesarstva. Torej se ni obotavljal potrditi misijona bratov v Veliki Moravski, tako da je sprejel in potrdil rabo slovanskega jezika v bogoslužju. Slovanske knjige so položili na oltar sv. Marije Velike in obhajali bogoslužje v slovanskem jeziku v bazilikah sv. Petra, sv. Andreja in sv. Pavla.

Žal pa je Ciril v Rimu hudo zbolel. Ker je čutil, da se mu bliža smrt, se je hotel popolnoma posvetiti Bogu kot menih v enem od grških samostanov v mestu (verjetno pri sv. Praksedi) in si privzel meniško ime Ciril (njegovo krstno ime je bilo Konstantin). Potem je vztrajno prosil brata Metoda, ki je bil medtem posvečen v škofa, naj ne pusti misijona na Moravskem in naj se vrne med tista ljudstva. Na Boga se je obrnil s tole prošnjo: »Gospod, moj Bog, ... usliši mojo molitev in ohrani v zvestobi do tebe čredo, ki si me postavil na njeno čelo ... Osvobodi jih krivoverstva treh jezikov, zberi jih v edinosti in utrdi izvoljeno ljudstvo, složno v pravi veri in bogočastju.« Umrl je 14. februarja 869.

Metod in učenci preganjani
Zvest nalogi, ki sta jo sprejela z bratom, se je Metod naslednje leto, to je l. 870, vrnil na Moravsko in v Panonijo (današnjo Madžarsko), kjer se je znova srečal z nasilnim nasprotovanjem frankovskih misijonarjev, ki so ga zaprli v ječo. Ni izgubil poguma. Ko je bil leta 873 izpuščen na prostost, je dejavno začel organizirati Cerkev in poskrbel za formacijo skupine učencev. Po zaslugi teh učencev je bilo mogoče premagati krizo, ki je nastala po Metodovi smrti 6. aprila 885. Preganjali so jih in pozaprli, nekaj so jih celo prodali kot sužnje in prepeljali v Benetke, kjer jih je odkupil neki carigrajski uradnik; ta jim je dovolil, da se vrnejo v slovanske dežele na Balkanu. Sprejeli so jih v Bolgariji, da so lahko nadaljevali misijon, ki ga je začel Metod, in širili evangelij v »deželo Rus«. Bog je tako v svoji skrivnostni previdnosti uporabil preganjanje, da bi rešil delo svetih bratov. Njuno delo je dobro dokumentirano s spisi. Pomislimo samo na Evangeliarij (bogoslužni odlomki Nove zaveze), Psalterij, razna bogoslužna besedila v staroslovanskem jeziku, ki sta jih pripravila oba brata. Po Cirilovi smrti dolgujemo Metodu in njegovim učencem med drugim tudi prevod celotnega Svetega pisma, Nomokanon in Knjigo očetov.

Oznanjevanje v slovanskem jeziku
Če želimo povzeti duhovni profil bratov, moramo predvsem poudariti zavzetost, s katero se je Ciril lotil spisov sv. Gregorija Nazianškega, saj se je od njega naučil, kako pomemben je pri posredovanju razodetja jezik. Sv. Gregorij je izrazil željo, da bi prek njega govoril Kristus: »Sem služabnik Besede, zato želim služiti z besedami.« Ciril, ki je hotel v tem služenju posnemati Gregorija, je prosil Kristusa, naj govori prek njega v slovanskem jeziku. Svoje prevode uvaja s slovesnim klicem: »Prisluhnite, vsi slovanski rodovi, prisluhnite Besedi, ki prihaja od Boga, Besedi, ki hrani duše, Besedi, ki vodi k spoznanju Boga.« Očitno sta Ciril in njegov brat Metod že nekaj let, preden je moravski knez prosil cesarja Mihaela III., naj pošlje misijonarje v njegovo deželo, obdana s skupino učencev začela zbirati krščanske dogme v knjigah, ki sta jih pisala v slovanskem jeziku. Tedaj se je jasno pokazala potreba po novih črkovnih znamenjih, ki bi bolj ustrezala govorjenemu jeziku. Tako se je rodila pisava glagolica, ki je pozneje, ko se je še spremenila, po snovalcu dobila ime cirilica. To je bil odločilen dogodek v razvoju slovanske kulture sploh. Ciril in Metod sta bila prepričana, da posamezna ljudstva ne morejo reči, da so v polnosti sprejela razodetje, dokler ga niso slišala v lastnem jeziku in brala z znaki, lastnimi njihovi pisavi.

Metodu gre zasluga, da delo, ki se ga je lotil brat, ni takoj propadlo. Medtem ko je bil Ciril, »filozof«, bolj nagnjen h kontemplaciji, je Metoda bolj vleklo v dejavno življenje. Zaradi tega je lahko postavil temelje, da se je pozneje uveljavila tako imenovana »ciril-metodovska ideja«. Ta je spremljala slovanska ljudstva v raznih zgodovinskih obdobjih in spodbujala njihov kulturni, narodni in verski razvoj. To je priznal že papež Pij XI. v apostolskem pismu Quod Sanctum Cyrillum, v katerem je brata označil kot »sinova Vzhoda, po domovini Bizantinca, Grka po rodu, po poslanstvu Rimljana, po apostolskih sadovih pa Slovana«. Zgodovinsko vlogo, ki sta jo odigrala, je uradno priznal papež Janez Pavel II., ko ju je z apostolskim pismom Egregiae virtutis viri razglasil za sozavetnika Evrope skupaj s sv. Benediktom. Ciril in Metod namreč predstavljata klasičen primer tega, kar danes označujemo z izrazom »inkulturacija«: vsako ljudstvo mora razodeto sporočilo umestiti v lastno kulturo in izraziti njegovo odrešilno resnico v lastnem jeziku. To predpostavlja zelo zahtevno »prevajanje«, ker zahteva izbor ustreznih izrazov, ki podajajo bogastvo razodete besede, ne da bi jo pri tem poneverilo. Prav to sta sveta brata pomenljivo izpričala; in Cerkev še danes gleda na njuno pričevanje, da se pri njem navdihuje in išče smernice.

Sv. Gregor Veliki pravi: »Dobri pastir je bil pripravljen žrtvovati vse za svoje ovce, tudi svoje življenje. Hoditi moramo za takšnim zgledom.« Bazilij iz Selevkije dodaja: »Dobri pastir si je s svojo žrtvijo ter z obljubo večnega življenja pridobil ljubezen svoje črede.«  Sv. Klemen Aleksandrijski pojasnjuje: »Dobri pastir je podoba vzgojitelja. S potrpežljivostjo in dobroto bo podpiral svojo čredo ter prenašal ves napor.« Sv. Gregor Nazianški dodaja: »Po njegovi zaslugi se je blodeča ovca vrnila v življenje.« Sv. Gregor Veliki pa o najemniku pravi, da »se veseli človeške nagrade in se ne trudi za dobro duš svoje črede.«

Sv. Avguštin pravi: »Vse stvarstvo je izraženo z dvema besedama: nebo in zemlja.« Sv. Ciril Aleksandrijski razlaga: »Arijanci imajo v tem odlomku za dokaz Sinove podrejenosti Očetu stavek, ko se Kristus zahvaljuje Očetu. Apostolsko izročilo pa na to njihovo trditev odgovarja, da nič ne more preprečiti Sinu, ki je istega bistva z Očetom, hvaliti in slaviti ga s tem, da odreši svet, ki je pod njim.« 

Origen pravi: »V tem odlomku Sin slavi Očeta, ki je že predvidel, da bo Beseda prešla od judov k poganom.« Teodor iz Erakleje pa pravi: »Jezus je imenoval modre pismouke in farizeje, čeprav oni nimajo v posesti modrosti, ampak nekaj, kar je podobno modrosti, zaradi zvitosti njihovih besed. Ribiče, nevajene zla, pa je imenoval otročiče, katerim lahko razodene svojo Besedo.« Sv. Hilarij iz Poitiersa nadaljuje: »Mi lahko spoznamo Očeta, ker poznamo Sina.« Sveti Ciril iz Aleksandrije in sv. Janez Krizostom to bolj podrobno razložita: »Samo Oče pozna Sina in samo božanski Sin pozna večnega Gospoda, iz katerega je bil rojen. Samo Sveti Duh, ki je Bog, lahko razume Božje globine, ker je sodeležen pri Očetu in Sinu.« Sveti Avguštin se sprašuje: »Kaj se naučimo od njega, katerega jarem nosimo? Globoko koplji, pojdi v globino, odpri svoje srce karitativni ljubezni, pripravi temelj ponižnosti.« Neznani avtor k temu dodaja: »To je breme, ki spodbuja in daje moč tistemu, ki ga prenaša. Ne podpiramo namreč mi milosti, temveč je milost, ki nas podpira.«

Benedikt XVI. je o skrivnosti Jezusovega poznavanja nebeškega Očeta spregovoril v velikonočni poslanici leta 2008
»Vstal sem in sem še vedno in zmeraj s teboj.« Te besede nas vabijo, da se zazremo v vstalega Kristusa in pustimo, da njihov glas odmeva v našem srcu. S svojo odrešilno žrtvijo nas je Jezus iz Nazareta napravil za božje posinovljene otroke, tako da se moremo zdaj tudi mi vključiti v skrivnostni razgovor med njim in Očetom. Na misel nam prihaja, kako je nekega dne rekel svojim poslušalcem: »Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti« (Mt 11,27). S tega vidika razumevamo, da trditev, ki jo danes vstali Jezus naslavlja na Očeta: »Še vedno in zmeraj sem s teboj« kot v odsevu zadeva tudi nas, »otroke Boga, sodediče s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani« (Rim 8,17). Po zaslugi Kristusove smrti in vstajenja tudi mi prav danes vstajamo v novo življenje. Ko svoj glas pridružujemo njegovemu, izjavljamo, da hočemo ostati za vedno z Bogom, našim neskončno dobrim in usmiljenim Očetom.

Jezus vsem obljublja okrepčilo, a postavlja pogoj: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen.« Kaj je ta jarem, ki namesto da bi oteževal, olajšuje, in namesto da bi tlačil, dviguje? Kristusov jarem je postava ljubezni, je njegova zapoved, ki jo je zapustil svojim učencem. Resnično zdravilo za rane človeštva, bodisi materialne, kot sta lakota in nepravičnost, bodisi psihološke in moralne, je življenjsko pravilo, utemeljeno na bratski ljubezni, ki ima svoj izvir v Božji ljubezni. Zato je treba zapustiti pot prevzetnosti in nasilja, ki se jo poslužuje za doseganje položajev vedno večje moči in uspeha za vsako ceno. Tudi v odnosu do okolja je treba opustiti agresivnost in sprejeti pametno 'krotkost'. Predvsem pa v človeških, medosebnih in družbenih odnosih, je pravilo spoštovanja in nenasilja, torej moč resnice proti vsakemu nasilju, tisto, kar lahko zagotovi prihodnost, vredno človeka.

Urbi et orbi, 23. marec 2008
Tako vstopamo v globino velikonočne skrivnosti. Presenetljivi dogodek Jezusovega vstajenja je v bistvu dogodek ljubezni: ljubezni Očeta, ki izroča Sina v odrešenje sveta; ljubezni Sina, ki se prepušča Očetovi volji za vse nas; ljubezni Duha, ki obudi Jezusa od mrtvih v njegovo preobraženo telo. In še več: to je dogodek ljubezni Očeta, ki “znova objema” Sina, ko ga odeva v svojo slavo; ljubezni Sina, ki se z močjo Duha vrača k Očetu, odet v našo preobraženo človeškost. Današnja slovesnost, nam torej kliče, naj se spreobrnemo k Ljubezni; nas vabi, naj živimo v zavračanju sovraštva in sebičnosti in učljivo sledimo stopinjam Jagnjeta, žrtvovanega za naše odrešenje, naj posnemamo krotkega in v srcu ponižnega Odrešenika, ki daje počitek našim dušam (prim. Mt 11,29)

O Jezusovem povabilu: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28), je Sveti oče spregovoril med homilijo pri sveti maši na brnskem letališču med apostolskim potovanjem na Češkem.

»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Te Jezusove besede so zapisane nad vrati v vašo stolnico v Brnu. Sedaj jih namenja vsakemu izmed nas in še doda: »Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam« (Mt 11,29-30). Jezus povabi vsakega učenca, naj se ustavi pri Njem in bo dobil pri Njem tolažbo, podporo in počitek. A lahko ostanemo ravnodušni pred njegovo ljubeznijo? Tukaj, kakor tudi drugje, so mnogi v preteklih stoletjih veliko trpeli, da bi ostali zvesti evangeliju in niso izgubili upanja. Številni, ki so se žrtvovali, da bi povrnili človeku dostojanstvo in svobodo ljudstvom, so našli v velikodušni privolitvi Kristusu moč, ustvariti prenovljeno človeško kulturo. To je možno tudi v sedanji družbi, v kateri se porajajo številne oblike revščine zaradi osamljenosti, ne čutiti se ljubljene, zaradi zavračanja Boga ali zaradi tragičnega zapiranja človeka vase, ko misli, da zadošča sam sebi ali pa celo, ko misli, da je samo nepomembno in minljivo dejstvo. V tem današnjem svetu, ki postane odtujen, če zaupa samo človeškim načrtom, je lahko samo Kristus naše gotovo upanje. Kristjani smo poklicani, da to oznanilo vsak dan z našim pričevanjem širimo.

Angelus, 3. julij 2011
Dragi bratje in sestre! Gospod Jezus danes v evangeliju ponavlja besede, ki jih zelo dobro poznamo: »'Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam;  kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (Mt 11,28-30).

Ko je Jezus hodil po Galileji in oznanjal Božje kraljestvo ter ozdravljal mnoge bolne, je začutil sočutje do množic, kajti bile so utrujene in onemogle kakor ovce brez pastirja (prim. Mt 9,35-36). Ta Jezusov pogled se zdi, da razteza vse do danes tudi v današnji svet. Tudi danes se ustavlja na mnogih ljudeh, obteženih s težkimi življenjskimi pogoji in tudi prikrajšanih za trdne oporne točke, s katerimi bi našli življenjski smisel in cilj. Onemogle množice se nahajajo v najrevnejših državah, utrujene od pomanjkanja; in tudi v najbogatejših državah so mnogi moški in ženske nezadovoljni, naravnost bolni zaradi potrtosti. Pomislimo tudi na mnoge, ki so ostali brez doma ali na begunce, ki z izseljevanjem iz svoje domovine tvegajo lastno življenje. Jezusov pogled se ustavlja na vseh teh ljudeh, ali bolje, na vsakem od teh otrok Očeta, ki je v nebesih, ter ponavlja: Pridite k meni vsi vi…«

Jezus vsem obljublja okrepčilo, a postavlja pogoj: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen.« Kaj je ta jarem, ki namesto da bi oteževal, olajšuje, in namesto da bi tlačil, dviguje? Kristusov jarem je postava ljubezni, je njegova zapoved, ki jo je zapustil svojim učencem. Resnično zdravilo za rane človeštva, bodisi materialne, kot sta lakota in nepravičnost, bodisi psihološke in moralne, je življenjsko pravilo, utemeljeno na bratski ljubezni, ki ima svoj izvir v Božji ljubezni. Zato je treba zapustiti pot prevzetnosti in nasilja, ki se jo poslužuje za doseganje položajev vedno večje moči in uspeha za vsako ceno. Tudi v odnosu do okolja je treba opustiti agresivnost in sprejeti pametno 'krotkost'. Predvsem pa v človeških, medosebnih in družbenih odnosih, je pravilo spoštovanja in nenasilja, torej moč resnice proti vsakemu nasilju, tisto, kar lahko zagotovi prihodnost, vredno človeka.

Dragi bratje in sestre! Dober dan! V evangeliju današnje nedelje je Jezusovo povabilo: 'Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili' (Mt 11,28). Ko je Jezus to rekel, je imel pred očmi osebe, ki jih je vsak dan srečeval na poteh Galileje: veliko preprostih ljudi, revnih, bolnih, grešnikov, obrobnih... Ti ljudje so vedno prihajali k njemu, da bi poslušali njegovo besedo, besedo, ki vliva upanje! Jezusove besede vedno vlivajo upanje, in da bi se dotaknili samo roba njegove obleke. Tudi Jezus sam je iskal te utrujene in onemogle množice, ki so bile kakor ovce brez pastirja (prim. Mt 9,35-36), tako on pravi in jih išče, da bi jim oznanil Božje kraljestvo in da bi mnoge ozdravil tako telesno, kakor na duhu. Klical jih je k sebi: 'Pridite k meni' in jim obljubil pomoč in počitek.

To Jezusovo vabilo se je razširilo vse do danes in doseglo mnoge brate in sestre, ki jih bremenijo pogoji slabega življenja, težko bivanjsko stanje, ki je včasih brez prave opore. V najbolj revnih deželah, pa tudi na obrobjih najbolj bogatih dežel, so številni utrujeni in onemogli zaradi neznosnega bremena zapuščenosti in ravnodušnosti. Ravnodušnost: koliko zla naredi pomoči potrebnim človeška ravnodušnost! In toliko bolj, tista od kristjanov!Na robu družbe so številni moški in ženske, ki živijo preizkušnjo revščine, kakor tudi tisti, ki so nezadovoljni ali razočarani nad življenjem. Mnogi so prisiljeni zapustiti svojo domovino in tvegati svoje življenje. Še več jih vsak dan prenaša težo ekonomskega sistema, ki izkorišča človeka in mu nalaga neznosen 'jarem', ki ga tistih nekaj privilegiranih ne želi prenašati. Vsakemu od teh otrok nebeškega Očeta, Jezus ponavlja: »Pridite k meni, vi vsi!« To pa reče tudi tistim, ki imajo vse, toda njihovo srce je prazno. Prazno, prazno srce brez Boga. Jezus tudi njim namenja sledeče povabilo: »Pridite k meni!« Jezusovo povabilo je za vse. Na poseben način pa za tiste, ki najbolj trpijo.

Jezus obljublja, da bo dal počitek vsem, vendar nam daje tudi vabilo, ki je kot zapoved: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen« (Mt, 11,29). V čem je Gospodov 'jarem'? Je v tem, da si z bratsko ljubeznijo naložimo breme drugih. Potem ko nam je Kristus dal, da smo se odpočili in okrepčali, smo policani, da tudi mi postanemo počitek in okrepčilo za brate in sestre, z našo krotko in ponižno držo, posnemajoč tako svojega Učitelja. Krotkost in srčna ponižnost nam ne samo pomagata nositi težo drugih, temveč tudi, da na njih ne mislimo z našega osebnega pogleda, z našo sodbo, kritiziranjem ali z našo ravnodušnostjo.

Prosimo Sveto Marijo, ki sprejema pod svoj plašč vse utrujene in obnemogle, da bi lahko bili po razsvetljeni veri, izpričani z življenjem, tolažba vsem, ki potrebujejo pomoč, nežnost in upanje.

Angel Gospodov, 9. julij 2017

Dragi bratje in sestre, dober dan! Jezus pravi v današnjem evangeliju: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili« (Mt 11,28). Gospod ne namenja izrecno nekomu tega stavka, temveč 'vsem' tistim, ki so zaradi življenja utrujeni in obremenjeni. Se lahko kdo čuti izključenega iz tega povabila?

Jezus ve, kako je lahko življenje težko. Ve, da mnoge stvari obtežijo srce: razočaranja, rane iz preteklosti, težo, ki jo je potrebno nositi in krivice, ki jih je treba v sedanjosti prenašati, negotovosti in zaskrbljenosti glede prihodnosti.

Prva Jezusova beseda pred vsem tem je povabilo, da se premaknemo in reagiramo: »Pridite.« Napaka, ko stvari gredo narobe, je ostati na mestu. To je zelo očitno, a kako težko se je premakniti ter odpreti se! Ni lahko! V temačnih trenutkih se zdi naravno biti sam s seboj, tuhtati o tem, kako je življenje krivično, kako nehvaležni so drugi ter kako zloben je svet… Mi vsi vemo to, saj smo doživeli to težko izkušnjo. Toda tako, zaprti sami vase, vidimo vse črno. Tedaj pridemo do tega, da se navadimo na žalost, ki se tako udomači. Slaba stvar je ta žalost. Jezus pa nas hoče potegniti iz tega 'živega peska', tebe, tebe. Zato vsakemu reče: »Pridi!« Izhod je v odnosu, v tem, da iztegnemo roko in dvignemo pogled proti tistemu, ki nas resnično ima rad.

Ne zadostuje pa iti iz sebe, potrebno je vedeti, kam iti, saj je toliko ciljev navideznih, kajti obljubljajo počitek in te malo razvedrijo, ti zagotavljajo mir in omogočijo zabavo, in te končno pustijo v osamljenosti kot prej, ker so le kot 'ognjemet'. Zato Jezus pokaže, kam iti: »Pridite k meni.« Tako pravi Jezus. Večkrat zaradi teže življenja ali zaradi situacije, ki nas žalosti, skušamo govoriti z nekom, ki nas posluša, s prijateljem, s strokovnjakom… To je zelo dobro, a ne pozabimo na Jezusa! Ne pozabimo odpreti se njemu ter mu pripovedovati življenje, izročiti mu osebe in situacije. Morda so 'področja' našega življenja, ki jih še nismo odprli Njemu in so še temačne, ker še niso videle Gospodove luči. Vsak ima svoje 'področje', vsak ima lahko svoje 'področje'. Pojdite k duhovniku, pojdite k Jezusu. Danes vsakemu pravi: »Pogum, ne kloni pod težo življenja, ne zapri se pred strahovi in grehi, ampak pridi k men!«

On nas čaka, vedno nas čaka, ne zato, da bo čudežno razrešil probleme, temveč, da nas bo, ko smo sredi problemov, okrepil. Jezus nam ne odvzema teže življenja, temveč tesnobo s srca; ne odvzeme nam križa, temveč ga nosi z nami. Z njim vsako breme postane lahko (prim. v. 30), kajti On je okrepčilo, ki ga iščemo. Ko Jezus vstopi v življenje, pride mir, tisti, ki ostane tudi med preizkušnjami, med trpljenjem. Pojdimo k Jezusu, dajmo mu svoj čas, vsak dan ga srečajmo v molitvi, v zaupnem in osebnem pogovoru. Postanimo domači z njegovo Besedo, ponovno brez strahu odkrijmo njegovo odpuščanje, nasitimo se z njegovim Kruhom življenja. Tako se bomo čutili od Njega ljubljeni in potolaženi.

On sam je, ki nas to prosi, skoraj zahteva. To ponovi na koncu današnjega evangelija: »Učite se od mene… in našli boste krepčilo za svoje življenje« (v. 29). Naučimo se iti k Jezusu, ko med poletnimi meseci iščemo počitek za to, kar utruja telo, ne pozabimo najti resnično okrepčilo v Gospodu. Pri tem naj nam pomaga naša Mati, Devica Marija, ki vedno poskrbi za nas, ko smo utrujeni in obteženi, saj nas spremlja k Jezusu.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangeljski odlomek te nedelje (prim. Mt 11,25-30) je sestavljen iz treh delov. Najprej Jezus povzdiguje blagoslovno in zahvalno himno Očetu, ker je ubogim in preprostim razodel skrivnost nebeškega kraljestva; zatem razkrije intimen in edinstven odnos, ki je med Njim in Očetom; in na koncu povabi naj gremo k Njemu ter hodimo za njim, da bomo tako našli olajšanje.

Najprej Jezus hvali Očeta, ker je prikril skrivnosti svojega kraljestva, svojo Resnico, prikril to »modrim in razumnim« (v. 25). Tako jih imenuje s kančkom ironije, saj mislijo, da so modri in razumni in imajo zato večkrat zaprto srce. Prava modrost prihaja tudi iz srca, ne samo iz razumevanja stvari. Prava modrost tudi vstopa v srce. Če ti poznaš veliko stvari in imaš zaprto srce, ti nisi moder. O skrivnostih Očeta Jezus pravi, da so razodete »malim«, torej tistim, ki se z zaupanjem odprejo njegovi Besedi zveličanja, odprejo srce Besedi zveličanja, saj čutijo potrebo po Njem in vse pričakujejo od Njega. To je odprto in zaupljivo srce do Gospoda.

Nadalje Jezus razloži, da je vse prejel od Očeta. Imenuje ga »moj Oče«, da poudari edinstvenost svojega odnosa z Njim. Dejansko med Sinom in Očetom je popolna medsebojna vzajemnost: poznata drug drugega in živita drug v drugem. To edinstveno občestvo je kot cvet, ki vzcveti, da zastonj razodene svojo lepoto in dobroto. Poglejte sedaj Jezusovo povabilo: »Pridite k meni…« (v. 28). On hoče podariti to, kar zajema pri Očetu. Hoče nam podariti Resnico. Jezusova resnica je vedno zastonj, saj je dar, je Sveti Duh, Resnica.

Kakor imajo pri Očetu prednost »mali«, tako se Jezus obrača na vse, »ki se trudijo in so obremenjeni«. Še več, samega sebe postavi med njih, saj On je »krotak in iz srca ponižen« (v. 29), takšen pravi, da je, kakor v prvem in tretjem blagru, tistem o ponižnih ali ubogih v duhu in tistem o krotkih (prim. Mt 5,3.5), torej Jezusova krotkost. Tako »krotak in ponižen« Jezus ni zgled za vdane v usodo, prav tako ne preprosto žrtev, ampak je Človek, ki živi »iz srca« to pogojenost v polni prosojnosti za Očetovo ljubezen, to je za Svetega Duha. On je zgled »ubogim v duhu« in vsem drugim evangeljskim »blaženim«, ki izpolnjujejo Očetovo voljo in pričujejo za njegovo kraljestvo.

Zatem Jezus pravi, če bomo šli za Njim, bomo našli počitek. »Počitek«, ki ga Kristus ponuja utrujenim in obremenjenim ni samo psihološko olajšanje ali podarjena miloščina, ampak veselje ubogih, ker so evangelizirani in so graditelji novega človeštva. Tolažba je veselje, veselje, ki nam ga da Jezus. Edinstveno veselje, ki ga ima On sam. To je sporočilo za vse nas, za vse ljudi dobre volje, ki ga Jezus tudi danes namenja svetu, ki poveličuje tistega, ki bogati in postaja mogočen. Toda, kolikokrat mi pravimo: »Radi bi bil, kot je on ali ona, ki je bogat, ki ima tolikšno oblast in mu nič ne manjka..« Svet povišuje bogatega in mogočnika, ki ne gleda na sredstva in včasih tepta človeško osebo ter njeno dostojanstvo, ko lahko vidimo vsak dan te uboge poteptane… To pa je tudi sporočilo za Cerkev, ki je poklicana živeti dela usmiljenja in evangelizirati uboge ter biti krotka, ponižna. Takšno Gospod želi svojo Cerkev, to je nas.

Marija, ki si najbolj ponižna in najbolj vzvišena med stvaritvami, izprosi od Boga za nas modrost srca, da bomo znali razločevati v svojem življenju njegova znamenja in bili deležni tistih skrivnosti, ki so skrite ošabnim, a so razodete ponižnim.

Sv. Gregor Veliki pravi: »Dobri pastir je bil pripravljen žrtvovati vse za svoje ovce, tudi svoje življenje. Hoditi moramo za takšnim zgledom.« Bazilij iz Selevkije dodaja: »Dobri pastir si je s svojo žrtvijo ter z obljubo večnega življenja pridobil ljubezen svoje črede.« Sv. Klemen Aleksandrijski pojasnjuje: »Dobri pastir je podoba vzgojitelja. S potrpežljivostjo in dobroto bo podpiral svojo čredo ter prenašal ves napor.« Sv. Gregor Nazianški dodaja: »Po njegovi zaslugi se je blodeča ovca vrnila v življenje.« Sv. Gregor Veliki pa o najemniku pravi, da »se veseli človeške nagrade in se ne trudi za dobro duš svoje črede.«

Metodu gre zasluga, da delo, ki se ga je lotil brat, ni takoj propadlo. Medtem ko je bil Ciril, »filozof«, bolj nagnjen h kontemplaciji, je Metoda bolj vleklo v dejavno življenje. Zaradi tega je lahko postavil temelje, da se je pozneje uveljavila tako imenovana »ciril-metodovska ideja«. Ta je spremljala slovanska ljudstva v raznih zgodovinskih obdobjih in spodbujala njihov kulturni, narodni in verski razvoj. To je priznal že papež Pij XI. v apostolskem pismu Quod Sanctum Cyrillum, v katerem je brata označil kot »sinova Vzhoda, po domovini Bizantinca, Grka po rodu, po poslanstvu Rimljana, po apostolskih sadovih pa Slovana«. Zgodovinsko vlogo, ki sta jo odigrala, je uradno priznal papež Janez Pavel II., ko ju je z apostolskim pismom Egregiae virtutis viri razglasil za sozavetnika Evrope skupaj s sv. Benediktom. Ciril in Metod namreč predstavljata klasičen primer tega, kar danes označujemo z izrazom »inkulturacija«: vsako ljudstvo mora razodeto sporočilo umestiti v lastno kulturo in izraziti njegovo odrešilno resnico v lastnem jeziku. To predpostavlja zelo zahtevno »prevajanje«, ker zahteva izbor ustreznih izrazov, ki podajajo bogastvo razodete besede, ne da bi jo pri tem poneverilo. Prav to sta sveta brata pomenljivo izpričala; in Cerkev še danes gleda na njuno pričevanje, da se pri njem navdihuje in išče smernice.

Benedikt XVI. kateheza, sreda, 17. junij 2009
Dragi bratje in sestre, danes bi vam rad spregovoril o svetem Cirilu in Metodu, bratih po krvi in veri, imenovanih apostola Slovanov. Ciril se je rodil v Solunu cesarskemu uradniku Leonu leta 826/827. Bil je najmlajši od sedmih otrok. Že kot deček se je naučil slovanskega jezika. Pri štirinajstih letih so ga poslali v Carigrad, da bi ga tam vzgajali v družbi z mladim cesarjem Mihaelom III. V tistih letih se je uvajal v razne univerzitetne predmete, med drugimi v dialektiko, katere ga je učil učitelj Foti. Potem ko je zavrnil bleščečo poroko, se je odločil, da prejme svete redove in postane »knjižničar« v patriarhatu. Kmalu zatem se je v želji po umiku v samoto šel skrit v samostan, a so ga kmalu našli in so mu potem zaupali poučevanje svetih in posvetnih ved; to je tako dobro opravljal, da si je prislužil naziv »filozof«. Medtem je brat Mihael (rojen ok. 815) po upravni karieri v Makedoniji okrog leta 850 zapustil svet in se umaknil v meniško življenje na gori Olimp v Bitiniji, kjer je dobil ime Metod (meniško ime se je moralo začeti na isto črko kot krstno) in postal igumen samostana Polychron.

Z Olimpa oznanjat med Slovane
Ker ga je potegnil bratov zgled, se je tudi Ciril odločil, da opusti poučevanje in se umakne na goro Olimp, da bi tam premišljeval in molil. Nekaj let pozneje (ok. 861) pa mu je cesarska oblast naložila poslanstvo pri Kazarih pri Azovskem morju, ki so prosili, naj jim pošljejo učenjaka, ki bo znal razpravljati z judi in saraceni. Ciril se je v spremstvu brata Metoda dolgo zadržal na Krimu, kjer se je naučil hebrejsko. Tam je tudi iskal posmrtne ostanke papeža Klemena I., ki je bil tja izgnan. Našel je njegov grob in ko se je z bratom vračal, je s seboj odnesel dragocene relikvije. Ko sta prišla v Carigrad, ju je poslal na Moravsko cesar Mihael III., na katerega se je moravski knez Rastislav obrnil z natančno prošnjo: »Odkar je naše ljudstvo zavrnilo poganstvo, spoštuje krščansko postavo; nimamo pa učitelja, ki bi nam znal razložiti pravo vero v našem jeziku.« Misijon je hitro doživel nepričakovan uspeh. S prevodom bogoslužja v slovanski jezik sta si brata pridobila veliko naklonjenost pri ljudstvu.

To pa je zbudilo sovraštvo do njiju pri frankovski duhovščini, ki je pred tem že prišla na Moravsko in ozemlje prištevala pod svojo jurisdikcijo. Da bi brata upravičila svoje delo, sta se leta 867 odpravila v Rim. Med potjo sta se ustavila v Benetkah, kjer je prišlo do živahne razprave s pristaši tako imenovanega »trojezičnega krivoverstva«. Ti so trdili, da obstajajo samo trije jeziki, v katerih je dovoljeno hvaliti Boga: hebrejski, grški in latinski. Seveda sta brata temu z vso močjo nasprotovala. V Rimu je Cirila in Metoda sprejel papež Hadrijan II., ki jima je šel naproti s procesijo, da bi dostojno sprejel relikvije sv. Klemena. Papež je tudi razumel velik pomen njunega izrednega misijona. Od sredine prvega tisočletja so se namreč Slovani naseljevali v velikem številu na ozemljih med obema deloma rimskega cesarstva, vzhodnim in zahodnim, med katerima so se že pojavljale napetosti. Papež je uvidel, da bi lahko slovanska ljudstva odigrala vlogo mostu in bi tako prispevala k ohranitvi edinosti med kristjani iz enega in drugega dela cesarstva. Torej se ni obotavljal potrditi misijona bratov v Veliki Moravski, tako da je sprejel in potrdil rabo slovanskega jezika v bogoslužju. Slovanske knjige so položili na oltar sv. Marije Velike in obhajali bogoslužje v slovanskem jeziku v bazilikah sv. Petra, sv. Andreja in sv. Pavla.

Žal pa je Ciril v Rimu hudo zbolel. Ker je čutil, da se mu bliža smrt, se je hotel popolnoma posvetiti Bogu kot menih v enem od grških samostanov v mestu (verjetno pri sv. Praksedi) in si privzel meniško ime Ciril (njegovo krstno ime je bilo Konstantin). Potem je vztrajno prosil brata Metoda, ki je bil medtem posvečen v škofa, naj ne pusti misijona na Moravskem in naj se vrne med tista ljudstva. Na Boga se je obrnil s tole prošnjo: »Gospod, moj Bog, ... usliši mojo molitev in ohrani v zvestobi do tebe čredo, ki si me postavil na njeno čelo ... Osvobodi jih krivoverstva treh jezikov, zberi jih v edinosti in utrdi izvoljeno ljudstvo, složno v pravi veri in bogočastju.« Umrl je 14. februarja 869.

Metod in učenci preganjani
Zvest nalogi, ki sta jo sprejela z bratom, se je Metod naslednje leto, to je l. 870, vrnil na Moravsko in v Panonijo (današnjo Madžarsko), kjer se je znova srečal z nasilnim nasprotovanjem frankovskih misijonarjev, ki so ga zaprli v ječo. Ni izgubil poguma. Ko je bil leta 873 izpuščen na prostost, je dejavno začel organizirati Cerkev in poskrbel za formacijo skupine učencev. Po zaslugi teh učencev je bilo mogoče premagati krizo, ki je nastala po Metodovi smrti 6. aprila 885. Preganjali so jih in pozaprli, nekaj so jih celo prodali kot sužnje in prepeljali v Benetke, kjer jih je odkupil neki carigrajski uradnik; ta jim je dovolil, da se vrnejo v slovanske dežele na Balkanu. Sprejeli so jih v Bolgariji, da so lahko nadaljevali misijon, ki ga je začel Metod, in širili evangelij v »deželo Rus«. Bog je tako v svoji skrivnostni previdnosti uporabil preganjanje, da bi rešil delo svetih bratov. Njuno delo je dobro dokumentirano s spisi. Pomislimo samo na Evangeliarij (bogoslužni odlomki Nove zaveze), Psalterij, razna bogoslužna besedila v staroslovanskem jeziku, ki sta jih pripravila oba brata. Po Cirilovi smrti dolgujemo Metodu in njegovim učencem med drugim tudi prevod celotnega Svetega pisma, Nomokanon in Knjigo očetov.

Oznanjevanje v slovanskem jeziku
Če želimo povzeti duhovni profil bratov, moramo predvsem poudariti zavzetost, s katero se je Ciril lotil spisov sv. Gregorija Nazianškega, saj se je od njega naučil, kako pomemben je pri posredovanju razodetja jezik. Sv. Gregorij je izrazil željo, da bi prek njega govoril Kristus: »Sem služabnik Besede, zato želim služiti z besedami.« Ciril, ki je hotel v tem služenju posnemati Gregorija, je prosil Kristusa, naj govori prek njega v slovanskem jeziku. Svoje prevode uvaja s slovesnim klicem: »Prisluhnite, vsi slovanski rodovi, prisluhnite Besedi, ki prihaja od Boga, Besedi, ki hrani duše, Besedi, ki vodi k spoznanju Boga.« Očitno sta Ciril in njegov brat Metod že nekaj let, preden je moravski knez prosil cesarja Mihaela III., naj pošlje misijonarje v njegovo deželo, obdana s skupino učencev začela zbirati krščanske dogme v knjigah, ki sta jih pisala v slovanskem jeziku. Tedaj se je jasno pokazala potreba po novih črkovnih znamenjih, ki bi bolj ustrezala govorjenemu jeziku. Tako se je rodila pisava glagolica, ki je pozneje, ko se je še spremenila, po snovalcu dobila ime cirilica. To je bil odločilen dogodek v razvoju slovanske kulture sploh. Ciril in Metod sta bila prepričana, da posamezna ljudstva ne morejo reči, da so v polnosti sprejela razodetje, dokler ga niso slišala v lastnem jeziku in brala z znaki, lastnimi njihovi pisavi.