Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Luka je povezal vstajenje s predhodno ozdravitvijo (stotnikovega služabnika), da bi pokazal, kako je vstajenje od mrtvih čudež, ki kaže na Jezusa kot dopolnitelja preroškega upanja Stare zaveze ter da se je z njim začelo mesijansko obdobje.« Sv. Gregor iz Nise to bolj podrobno pojasni: »Gospod, ne samo obljublja, da bodo mrtvi vstali, ampak dejansko po celi vrsti čudežnih ozdravitev prinese vstajenje, ki bo doseglo višek v njegovem vstajenju.« Sv. Efrem Sirski pravi: »Mrtvi je bil edini sin žene, in ta je bila vdova. S tem je bralec tudi čustveno vpleten v zgodovino, saj Jezus, sin device sreča sina vdove.« Sv. Ciril Aleksandrijski k temu dodaja: »Mrtvi človek sreča Jezusa, ki je življenje in vstajenje.« Sv. Ambrož: »Vdovin jok je ganil Jezusa k sočutju na isti način, kakor sedaj mati Cerkev posreduje za nas v naših bolečinah.« Sv. Ciril Aleksandrijski še pravi: »Moč svetosti in življenja je v njem, saj to je sveto Jezusovo telo, Beseda, ki je postala meso in prinaša zveličanje temu mrtvemu, kakor vsemu človeštvu. Zaradi tega čudeža se je glas o Jezusu razširil po vsej Judeji in po vsej okolici.«

»Tukaj v otroški bolnišnici 'Giannina Gaslini' v Genovi zdravijo otroke. Kako ne bi tukaj pomislili na posebno ljubezen, ki jo je imel Jezus do otrok. Hoče, da so ob njem. Apostolom jih je predstavil kot zgled preproste ter velikodušne vere in nedolžnosti, ki ga morajo posnemati. S trdimi besedami je tudi opozarjal, da otrok ne bi zaničevali ali celo pohujšali. Jezusa je nadalje ganila vdova iz Naina, mama, ki je izgubila sina, sina edinca. Sveti evangelist Luka piše, da jo je Gospod potolažil in ji rekel: 'Ne jokaj!' (prim. Lk 7,14). Jezus tudi danes ponavlja tistemu, ki je žalosten, te tolažilne besede: 'Ne jokaj!'. On je solidaren z vsakim izmed nas in nas sprašuje, če hočemo biti njegovi učenci, ki bi pričevali o njegovi ljubezni vsakemu, ki se znajde v težavah.« »Ta evangeljski odlomek razodene Jezusa kot pravega človeka in pravega Boga, saj je pokazal s tem, ko je obudil sina vdove iz Naina, da ima popolno oblast nad smrtjo.«

Papež Benedikt je v nedeljo 18. aprila 2010 mladim Maltežanom dejal: »Vsako osebno srečanje z Jezusom je neustavljiva izkušnja ljubezni. Pavel je najprej, kakor je sam priznal, 'zagrizeno preganjal Božjo Cerkev in jo skušal uničiti'(Gal 1,13). Toda sovraštvo in jezo, kot sta izraženi v teh besedah, je popolnoma počistila moč Kristusove ljubezni. Sveti Pavel je od takrat vse svoje življenje imel gorečo željo, da ponese oznanilo te ljubezni do skrajnih meja zemlje.«

 Papež Benedikt XVI. je na začetku 4. kateheze o apostolu Pavlu, 10. septembra 2008, dejal: »Prejšnjo sredo sem govoril o velikem življenjskem preobratu svetega Pavla po srečanju z vstalim Kristusom. Jezus je vstopil v njegovo življenje in ga spremenil iz preganjalca v apostola. To srečanje je tudi začetek njegovega poslanstva, saj Pavel ni več mogel živeti kot prej, ker je čutil, da mu je Gospod podelil nalogo oznanjati njegov evangelij in sicer kot apostol. Običajno imamo, kot vemo iz evangelijev, za apostole Dvanajstere ter s tem mislimo na tiste, ki so bili Jezusovi tovariši ter poslušalci njegovega nauka. Vendar se tudi Pavel čuti kot pravi apostol in zato se zdi prepričljivo, da se pavlinski pojem apostolata ne omejuje na skupino dvanajsterih. Seveda zna Pavel svoj primer jasno razločevati od primera tistih, 'ki so bili apostoli pred njim' (prim. Gal. 1,17). Njim priznava čisto posebno mesto v življenju Cerkve. Kakor vsi vemo, se tudi sv. Pavel sam pojmuje kot 'apostol' v dejanskem pomenu. Gotovo je, da nihče v začetnem obdobju krščanstva ni prepotoval toliko kilometrov po suhem in po vodi kot on in sicer z enim samim namenom, da bi oznanjal evangelij.«

»V današnjem odlomku iz Pisma Galačanom Pavel podaja pomembno poročilo o svojih srečanjih z nekaterimi od dvanajsterih: predvsem s Petrom, ki je bil izvoljen kot 'Kefa' – aramejsko - skala, na kateri je bila Cerkev zgrajena (prim. Gal 1,18); nato s Jakobom 'Gospodovim bratom' (prim. Gal 1,19), in z Janezom. Pavel se ne obotavlja priznati jih kot 'stebre' Cerkve. Posebno pomembno je srečanje s Kefom (Petrom) v Jeruzalemu. Pavel je ostal z njim petnajst dni, da 'bi se z njim posvetoval' (Gal 1,18), to se pravi, da bi se dal poučiti o zemeljskem življenju Vstalega, ki ga je na poti v Damask 'osvojil' in popolnoma spremenil njegovo življenje. Iz preganjalca Božje Cerkve je postal oznanjevalec tiste vere v križanega Mesija in Božjega Sina, ki jo je prej skušal uničiti (prim. Gal 1,23).

Dragi bratje in sestre,
danes se bomo ustavili pri velikem misijonarju, ki je širil krščanstvo po srednji Evropi, sv. Bonifaciju, »apostolu Germanov«. Rodil se je v Wessexu okrog leta 675 in bil krščen kot Winfrid. Mlad je vstopil v samostan. Ker je bil zelo nadarjen, ga je čakala bleščeča kariera učenjaka. Ko je bil pri tridesetih posvečen v duhovnika, je začutil klic v apostolat med pogani na celini. Leta 716 se je z nekaj tovariši odpravil v Frizijo (današnjo Nizozemsko), a je zaradi nasprotovanj poskus evangelizacije propadel. Vrnil se je v domovino, dve leti zatem pa odšel v Rim. Papež Gregorij II. mu je, potem ko mu je nadel novo ime Bonifacij, z uradnimi pismi izročil poslanstvo, da oznanja evangelij med germanskimi ljudstvi. /.../

Po Bonifacijevi zaslugi in zaslugi njegovih menihov in nun – tudi ženske so imele zelo pomembno vlogo pri delu evangelizacije – je zacvetela tista človeška kultura, ki je ni mogoče ločiti od vere. Bonifacij nam je zapustil pomembna intelektualna dela: zbirko pisem, pri čemer se pastoralna pisma izmenjujejo z uradnimi in zasebnimi. Sestavil je razpravo Ars grammatica, v kateri razlaga latinski jezik. Pripisujejo mu tudi Ars metrica, uvod v pesnjenje, in več pesmi ter slednjič zbirko 15 govorov. /.../

Kakšno sporočilo lahko danes razberemo iz njegovega nauka in dejavnosti? Osrednje mesto ima božja beseda, ki jo je živel in razlagal v veri Cerkve vse do mučeništva. Tako strastno ga je prevzela božja beseda, da je čutil, kako jo mora nujno ponesti drugim. Druga značilnost Bonifacijevega življenja je njegovo zvesto občestvo z apostolskim sedežem, ki je bilo trdna opora njegovega misijonskega dela. V nekem pismu papežu Zahariju je trdil: »Nikoli ne neham vabiti in podrejati pokorščini apostolskemu sedežu tistih, ki hočejo ostati v katoliški veri in edinosti rimske Cerkve.« Ker je z Rimom povezal Anglijo, Germanijo in Francijo, je odločilno prispeval h krščanskim koreninam Evrope. Tretja Bonifacijeva značilnost pa je pospeševanje srečanja med rimsko-krščansko in germansko kulturo. Vedel je namreč, da je počlovečiti in evangelizirati kulturo sestavni del njegovega škofovskega poslanstva.

Pogumno Bonifacijevo pričevanje je vabilo vsem nam, da v svojem življenju sprejmemo božjo besedo kot temeljno oporno, da strastno ljubimo Cerkev, da se čutimo soodgovorne za njeno prihodnost, da si prizadevamo za njeno edinost okrog Petrovega naslednika. Obenem nas spominja, da krščanstvo, s tem ko spodbuja širjenje kulture, pospešuje človekov napredek. Od nas je torej odvisno, ali bomo dorasli tako dragoceni dediščini in jo bomo znali narediti rodovitno v korist prihodnjih rodov.

Vedno me navduši njegova izjemna gorečnost za evangelij. Pri štiridesetih letih odide iz lepega in plodnega meniškega življenja, da bi oznanjal evangelij preprostim, barbarom; pri osemdesetih gre znova v pokrajino, kjer sluti svoje mučeništvo. Ko primerjamo njegovo živo vero, njegovo gorečnost za evangelij z našo pogosto tako mlačno in birokratsko vero, vidimo, kaj nam je treba storiti in kako obnoviti svojo vero, da bi dali svojemu času v dar dragoceni biser evangelija.