Ljudstvu grozi nesreča, prerok stopi naprej in vabi k pokori. Bog ne more delovati brez odprtosti in pripravljenosti človeka. Obrnil se bom k njemu, mu pokazal svojo odločitev in ob molitvi priznal svoje grehe. S postom pa se bom trudil obvladovati slaba nagnjenja. Gospod, prosim te za milost spreobrnjenja. Daj mi veliko ljubeče pozornosti, da se bo omehčalo moje srce.

V govoru na gori Jezus pokaže, kako je treba izpolniti Božjo voljo. Človek ne sme delati dobro zaradi drugih, da bi se pokazal in bi ga hvalili. Jezus me kliče, da bi v postnem času očistil svoje srce za pristen odnos z njim in z ljudmi. Gospod, pomagaj mi živeti iskreno in predano, da bom izbiral in se odločal za to, kar je všeč Očetu in ga proslavlja, tudi do podaritve življenja.

Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Mi ne pravimo, da je Kristus postal grešnik, ampak da je Bog njega, ki je bil pravičen, napravil žrtev za grehe sveta.« Sv. Janez Krizostom nadaljuje: »Bog je dovolil, da je njegov Sin trpel, kot da bi bil obsojen grešnik, da bi bili mi osvobojeni krivde svojih grehov.« Teodoret iz Cira pravi: »Kristus je bil poklican, da je bil to, kar smo mi, da bi nas poklical k temu, kar je on.« Sv. Ambrož dodaja: »On je z nami v polnosti podelil našo človeškost.« Sv. Gregor iz Nise pravi: »Milost Svetega Duha prežme dušo ter jo napolni z močjo in srečo, ter tako naša trpljenja v Kristusu napravi slajša in oddalji od nas strah sedanjosti ter ga zamenja z upanjem na prihodnje reči.«

Origen o kazanju pravičnosti pred ljudmi pravi: »Ker sta si pretirano poudarjanje lastne pomembnosti in krepost v popolnem nasprotju, ne bosta mogli nikoli v isti duši bivati v sožitju.« Sv. Janez Krizosom glede miloščine pravi: »Miloščino lahko storimo pred očmi vseh ali pa na skrivnem. Vse je odvisno od našega namena.« Neznani pisec k temu dodaja: »Nekdo, ki da miloščino samo zato, da bi ga drugi občudovali, ne samo, da ne vstopi v nebeško kraljestvo, ampak tudi na zemlji ni deležen velikega usmiljenja. Vsako dobro delo postane bolj všečno, ko ga mi skrivamo, a ga Bog razkrije«. Sveti Avguštin pravi: »Kdor pošteno dela, ne potrebuje hvale drugih.«

Sv. Janez Krizostom o resnični molitvi pravi: »Ko molite, pustite ob strani vse, kar bi vas vnemirjalo, kakor da bi sodelovali v zboru angelov in igrali v orkestru serafinov.« Neznani pisec dodaja: »Ko iz naših ust pride iskrena molitev, jo s svojimi rokami sprejmejo angeli in nesejo naproti Bogu. Ne smemo pa moliti samo za to, da bi Boga prosili za to, kar hočemo, ampak za to, da nam bo On z veseljem podaril to, kar res potrebujemo.«

Sv. Hilarij iz Poitiersa o postu pravi, da je »okras svetega dejanja.« Sv. Janez Krizostom pa iz Jezusovega govora o molitvi in postu zaključi, »da je Gospod vse to rekel z namenom, da nas pripravi na govor, s katerim nas bo poučil, kako naj pustimo ob strani hlepenje po bogastvu.«

Štiridesetdnevna pot nas bo privedla do velikonočnega tridnevja, spomina na Gospodovo trpljenje, smrt in vstajenje, osrčje skrivnosti našega zveličanja. V prvih stoletjih Cerkve je to bil čas, ko so vsi, ki so slišali in sprejeli oznanilo o Kristusu, korak za korakom začeli svojo pot vere in spreobrnjenja, da bi postali vredni zakramenta svetega krsta. Pri tem so se približevali živemu Bogu in se postopno uvajali v življenje vere s pomočjo notranje spremembe kot katehumeni, torej tisti, ki so želeli postati kristjani in se združiti s Kristusom in Cerkvijo.

Pozneje so bili ob tem tudi spokorniki in ne nazadnje vsi verniki povabljeni k tej poti duhovne prenove, da bi svoje življenje vedno bolj oblikovali ob Kristusovem. Sodelovanje celotne krščanske skupnosti pri raznih korakih v postnem času poudarja pomembno razsežnost krščanske duhovnosti: po zaslugi Kristusove smrti in vstajenja je mogoče odrešenje vseh in ne samo nekaterih. Zato so se vsi, bodisi tisti, ki so hodili po poti vere kot katehumeni, da bi prejeli krst, bodisi tisti, ki so se oddaljili od Boga in skupnosti vernikov ter iskali spravo, bodisi tisti, ki so svojo vero živeli v polnem občestvu s Cerkvijo, so vedeli, da je čas pred veliko nočjo čas metanoje, to je čas notranje spremembe, kesanja; čas, ki vse človeško življenje in doživljanje prikaže kot proces spreobrnjenja, ki ga sedaj živimo, da bi srečali Gospoda ob koncu časov.

Čas, v katerega vstopamo, imenuje Cerkev z izrazom, ki se je udomačil v bogoslužju, to je postni čas ali štiridesetdnevje, čas štiridesetih dni, ki ima svoje jasne korenine v Svetem pismu in nas tako uvaja v dragoceno duhovno ozračje. Število štirideset je simbolično število, s katerim stara in nova zaveza izražata pomembne trenutke izkušnje vere Božjega ljudstva. To je število, ki izraža čas pričakovanja, očiščevanja, vrnitve h Gospodu, čas spoznanja, da je Bog zvest svojim obljubam. To število predstavlja potrpežljivo vztrajnost, dolgo preizkušnjo, potreben čas, da bi opazili Božja dela, ko se je potrebno odločiti in prevzeti odgovornost brez nadaljnjega odlašanja. To je čas zrelih odločitev.

S ponavljajočim se številom štirideset se torej opisuje določen duhovni okvir, ki je še danes aktualen in veljaven, zato ga Cerkev, prav v postnem času, skuša ovrednotiti in nas opozoriti na njegovo učinkovitost. Namen krščanskega bogoslužja v postnem času je podpirati pot naše duhovne prenove v luči svetopisemske izkušnje in nas predvsem naučiti, da bi posnemali Jezusa, ki je s štiridesetimi dnevi življenja v puščavi pokazal, kako premagati skušnjavo z Božjo Besedo.

Danes za nas odmeva poziv »obrnite se k meni z vsem svojim srcem« (Jl 2,12); danes smo mi poklicani k spreobrnjenju našega srca k Bogu. Vedno se moramo zavedati, da našega spreobrnjenja ne moremo uresničiti sami, samo z lastnimi močmi, kajti Bog je tisti, ki nas spreobrača. Še vedno nam ponuja svoje odpuščanje. Vabi nas, da se vrnemo k Njemu in Mu podarimo novo srce, očiščeno zla, ki ga obtežuje. Tako postanemo deležni njegovega veselja. Naš svet se mora spreobrniti k Bogu, potrebuje Njegovo odpuščanje in Njegovo ljubezen. Potrebuje novo srce.

Glejte, da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli. To se lahko zgodi le, če jih izpolnjujemo iz ljubezni do Boga in ne iz želje, da bi bili spoštovani ali občudovani. »Miloščina, molitev in post: to je načrt Božje vzgoje, ki nas spremlja na poti do srečanja z Vstalim Gospodom, in to ne le v postnem času. Načrt, preko katerega moramo brez postavljanja, v gotovosti, da naš nebeški Oče lahko bere in vidi tudi skrivnosti našega srca.«

Dragi bratje in sestre, pot postnega časa začnimo z zaupanjem in veseljem. Ta močni čas liturgičnega leta je ugoden čas, ki nam je podarjen, da se z večjo prizadevnostjo posvetimo našemu spreobrnjenju. Da poživimo poslušanje Božje besede, molitev in kesanje. Da odpremo srce za voljan sprejem Božje volje in da radodarneje udejanjamo telesno pokoro, zahvaljujoč kateri smo lahko v pomoč bližnjemu, ki nas potrebuje. V teh štiridesetih dneh, ki nas vodijo do velike noči Gospodovega vstajenja, lahko ponovno najdemo pogum, da bomo potrpežljivo in z vero sprejeli vsako težavo, bridkost in preizkušnjo, v zavesti, da bo Gospod iz teme naredil nov dan. In če bomo ostali zvesti Jezusu na poti križa, nam bo podarjen tudi novi, jasen Božji svet, svet luči, resnice in veselja: doživeli bomo novo jutro, ki ga bo ustvaril sam Bog. Srečno vsem na poti skozi postni čas!

»Obrnite se k meni z vsem srcem … Vrnite se h Gospodu« (Jl 2,12.13): to je klic, s katerim se prerok Joel v Gospodovem imenu obrne na ljudstvo; nihče se ni mogel počutiti izključenega: »Skličite starčke, zberite otroke in dojenčke na prsih; ženin naj pride … in nevesta« (Jl 2,16). Sklicano je celotno zvesto ljudstvo, da bi se podalo na pot in bi izkazalo čast svojemu Bogu, kajti »milostljiv je in poln usmiljenja, počasen za jezo in bogat v dobroti« (Jl 2,13).

Tudi mi želimo ponoviti ta poziv, želimo se vrniti k usmiljenemu srcu Očeta. V tem času milosti, ki ga danes začenjamo, ponovno uprimo svoj pogled v njegovo usmiljenje.

Postni čas je pot: pelje nas k zmagi usmiljenja nad vsem tistim, kar nas poskuša potolči ali nas omejiti na karkoli, kar ne bi bilo v skladu z dostojanstvom Božjih otrok. Postni čas je cesta od suženjstva do svobode, od trpljenja do veselja, od smrti do življenja. Gesta s pepelom, s katero začenjamo pot, nas spominja na naše izvorno stanje: vzeti smo bili iz zemlje, oblikovani smo iz prahu. Da, toda iz prahu v ljubečih rokah Boga, ki je v vsakogar izmed nas dahnil svojega duha življenja in želi to tudi še naprej delati; še naprej nam želi dajati tisti življenjski dih, ki nas rešuje pred ostalimi vrstami diha: dušeča asfiksija, ki jo povzročijo naše sebičnosti, dušeča asfiksija, ki jo povzročijo bedne ambicije in molčeča brezbrižnost; asfiksija, ki zaduši duha, omeji obzorje in omrtviči utrip srca.

Življenjski dih Boga nas reši pred to asfiksijo, ki ugasne našo vero, ohladi našo dejavno ljubezen in izbriše naše upanje. Živeti postni čas pomeni hrepeneti po tem življenjskem dihu, ki nam ga naš Oče ne preneha nuditi v blatu naše zgodovine. Življenjski dih Boga nas osvobodi tiste asfiksije, katere se pogosto ne zavedamo in ki smo se jo celo navadili »normalizirati«, četudi se občutijo njeni učinki; zdi se nam normalno, ker smo se navadili dihati zrak, v katerem je upanje razredčeno, zrak žalosti in vdanosti, zadušljiv zrak panike in sovražnosti.

Postni čas je čas, da rečemo ne. Ne asfiksiji duha zaradi onesnaženja, ki sta ga povzročila brezbrižnost in malomarnost mišljenja, da me življenje drugega ne zadeva; zaradi vsakega poskusa banaliziranja življenja, posebej poskusa tistih, ki v lastnem mesu nosijo težo velike plitvosti. Postni čas pomeni reči ne zastrupljujočemu onesnaževanju praznih besed brez smisla, surove in nagle kritike, poenostavljenih analiz, ki ne zmorejo objeti zapletenosti človeških problemov, zlasti problemov tistih, ki najbolj trpijo. Postni čas je čas, da rečemo ne; ne asfiksiji molitve, ki naj bi nam pomirila vest, miloščine, ki naj bi nas pustila zadovoljne, posta, zaradi katerega naj bi se počutili v redu. Postni čas je čas, da rečemo ne asfiksiji, ki se porodi iz intimizmov, ki izključujejo, ki želijo priti do Boga izogibajoč se Kristusovim ranam, navzočim v ranah lastnih bratov: tistih duhovnosti, ki vero omejijo na kulture geta in izključevanja.

Postni čas je čas spominjanja, je čas, da razmislimo in se vprašamo: kaj bi se zgodilo z nami, če bi nam Bog zaprl vrata? Kaj bi se zgodilo z nami brez njegovega usmiljenja, ki se ne utrudi odpuščati nam in nam je vedno dalo priložnost znova začeti? Postni čas je čas, da se vprašamo: kje bi bili brez pomoči mnogih tihih obličij, ki so nam na tisoč načinov ponudila roko in nam z zelo konkretnimi dejanji povrnila upanje in nam pomagala ponovno začeti?

Postni čas je čas, da spet zadihamo, je čas, da srce odpremo za dih Edinega, ki je zmožen naš prah preoblikovati v človečnost. Ni čas, da bi si raztrgali oblačila pred zlom, ki nas obdaja, ampak prej, da v svojem življenju naredimo prostor za vse dobro, ki ga lahko naredimo, tako da se odrečemo vsemu, kar nas osami, nas zapira in nas ohromi. Postni čas je čas sočutja, da bi s psalmistom rekli: »Vrni mi (Gospod) veselje nad svojim odrešenjem, duha velikodušnosti v meni utrdi« (glej Ps 51,14), da bi s svojim življenjem oznanjali tvojo hvalo in bi se naš prah – z močjo tvojega življenjskega diha – preoblikoval v »zaljubljen prah«.

Post začenjamo tako, da sprejmemo pepeljenje: »Prah si in v prah se povrneš« (prim. 1Mz 3,19). Prah na glavi nas vrača k zemlji, spominja nas, da prihajamo iz zemlje in da se bomo v zemljo vrnili. Oziroma da smo šibki, krhki, umrljivi. Preko stoletij in tisočletij prihajamo in odhajamo, pred prostranstvom galaksij in vesolja smo neznatni. Smo prah v vesolju. Vendar pa smo prah, ki ga Bog ljubi. Gospod je želel zbrati naš prah med dlani in vanj vdihniti svojega oživljajočega duha (prim. 1Mz 2,7). Tako smo dragocen prah, namenjen, da bo večno živel. Smo zemlja, na katero je Bog razlil svoje nebo; prah, ki vsebuje njegove sanje. Smo upanje Boga, njegov zaklad, njegova slava.

Pepel nas tako spominja na pot našega obstoja: iz prahu v življenje. Smo prah, zemlja, glina, vendar pa če dopustimo, da nas oblikujejo Božje roke, postanemo čudo. In vendar pogosto, posebej v težavah in osamljenosti, vidimo samo svoj prah! Ampak Gospod nas spodbuja: tisto malo, kar smo, ima neskončno vrednost v njegovih očeh. Pogum, rojeni smo, da bi bili ljubljeni, rojeni smo, da bi bili Božji otroci.

Dragi bratje in sestre, ob začetku posta se zavedajmo tega. Post namreč ni čas za to, da bi na ljudi izlivali nekoristne moralizme, ampak da bi spoznali, da Bog ljubi naš boren pepel. Je čas milosti, da bi sprejeli pogled Božje ljubezni do nas in tako spremenili življenje. Na svetu smo zato, da bi hodili iz pepela v življenje. Ne spreminjajmo torej upanja v prah, ne upepelimo sanj, ki jih ima Bog za nas. Ne popustimo vdanosti v usodo. In ti praviš: »Kako lahko zaupam? Na svetu je toliko hudega, strah se širi, veliko je hudobije in družba postaja razkristjanjena …« Vendar pa ali ne verjameš, da lahko Bog spremeni naš prah v slavo?

Pepel, ki ga prejmemo na glavo, pretrese misli, ki jih imamo v glavi. Spominja nas, da mi, Božji otroci, ne moremo živeti zato, da bi hrepeneli po prahu, ki izgine. Vprašanje, ki se lahko spusti iz glave v srce, je naslednje: »Jaz, za kaj živim?« Če živim za stvari sveta, ki minejo, se povrnem v prah, zanikam to, kar je Bog naredil v meni. Če živim samo zato, da prinesem domov nekaj denarja in se zabavam, da iščem malo ugleda, kariere, živim kakor prah. Če menim, da je življenje slabo samo zato, ker nisem dovolj upoštevan ali ne prejemam od drugih tega, kar mislim, da zaslužim, še vedno ostajam pri gledanju prahu.

Na svetu nismo za to. Vredni smo mnogo več, živimo za mnogo več: da bi uresničili Božje sanje, da bi ljubili. Pepel se posuje na glavo zato, da bi se v srcih vžgal ogenj ljubezni. Smo namreč nebeški državljani in ljubezen do Boga in do bližnjega je potni list za nebesa, je naš potni list. Zemeljske dobrine, ki jih imamo v lasti, nam ne bodo služile, so prah, ki izgine; ljubezen, ki jo podarimo – v družini, na delovnem mestu, v Cerkvi, v svetu – pa nas bo rešila, ostala bo za vedno.

Pepel, ki ga prejmemo, nas spominja na še na drugo pot, na tisto, ki je nasprotna, ki vodi iz življenja v prah. Če pogledamo okoli sebe, vidimo prah smrti. Življenja, ki so zreducirana v prah. Razvaline, uničenje, vojna. Življenja malih nedolžnih, ki niso bili sprejeti, življenja ubogih, ki so zavračani, življenja ostarelih, ki so zavrženi. Še naprej se uničujemo, delamo, da ponovno postajamo prah. In koliko prahu je v naših odnosih! Poglejmo pri sebi doma, v družinah: koliko prepirov, koliko nesposobnosti, da bi dezaktivirali spore, kako težko je prositi odpuščanja, ponovno začeti, medtem ko z veliko lahkoto zahtevamo svoj prostor in svoje pravice! Veliko je prahu, ki blati ljubezen in posurovi življenje. Tudi v Cerkvi, Božji hiši, smo dopustili, da se je nabralo veliko prahu, prahu posvetnosti.

In poglejmo znotraj, v srce: kolikokrat zadušimo Božji ogenj s pepelom, s pepelom hinavščine! Hinavščina: je umazanija, za katero nam Jezus danes v evangeliju pravi, naj jo odstranimo. Gospod namreč ne reče le, naj opravljamo dela ljubezni, molimo in se postimo, ampak naj vse to delamo brez pretvarjanja, brez dvojnosti, brez hinavščine (prim. Mt 6,2.5.16). Kolikokrat pa namesto tega delamo kakšno stvar le zato, da bi dobili priznanje, da bi si povrnili ugled, zaradi lastnega ega! Kolikokrat rečemo, da smo kristjani in v srcu brez težav podležemo strastem, ki nas zasužnjujejo! Kolikokrat pridigamo eno stvar in delamo drugo! Kolikokrat se na zunaj kažemo dobri in znotraj gojimo zamere! ... Prah je tisti, ki umaže, pepel, ki zaduši ogenj ljubezni.

Potrebujemo čiščenje prahu, ki se nabira na srcu. Kako to storiti? Pomaga nam užaloščeno povabilo sv. Pavla v drugem berilu: »Pustite se spraviti z Bogom.« Pavel ne prosi, ampak roti: »Zaradi Kristusa rotimo: pustite se spraviti z Bogom.« (2Kor 5,20). Mi bi rekli: »Spravite se z Bogom!« Namesto tega pa uporabi trpnik: pustite se spraviti. Svetost namreč ni naša dejavnost, je milost. Sami nismo sposobni odstraniti prahu, ki nam umaže srce. Samo Jezus, ki pozna in ljubi naše srce, ga more ozdraviti. Post je čas ozdravljenja.

Kaj torej storiti? Na poti proti veliki noči lahko naredimo dva prehoda: prvega, iz prahu v življenje, od naše krhke človeškosti k Jezusovi človeškosti, ki nas ozdravlja. Lahko se postavimo pred Križanega, smo tam, ga gledamo in ponavljamo: »Jezus, ti me ljubiš, preoblikuj me … Jezus, ti me ljubiš, preoblikuj me …« In po tem, ko sprejmemo njegovo ljubezen, ko smo pred to ljubeznijo jokali, drugi prehod, da ne bi ponovno padli iz življenja v prah. K spovedi gremo, da prejmemo Božje odpuščanje, saj tam ogenj Božje ljubezni použije pepel našega greha. Očetov objem pri spovedi nas notranje prenovi, očisti naše srce. Pustimo se spraviti, da bi živeli kot ljubljeni otroci, kot grešniki, ki jim je bilo odpuščeno, kot ozdravljeni bolniki, kot spremljani popotniki. Pustimo se ljubiti, da bi ljubili. Pustimo se ponovno dvigniti, da bi hodili proti cilju, veliki noči. Z veseljem bomo odkrili, da nas Bog oživlja iz našega pepela.

Homilija, sv. Peter, sreda, 17. februar 2021
Začnemo pot postnega časa. Začne se z besedami preroka Joela, ki kažejo pot, kateri naj sledimo. Imamo povabilo, ki se rodi iz srca Boga, ki nas z razprtimi rokami in očmi polnimi hrepenenja prosi: »Obrnite se k meni z vsem svojim srcem« (Jl 2,12). Vrnite se k meni. Postni čas je povratno potovanje k Bogu. Koliko krat, prezaposleni ali brezbrižni, smo mu rekli: »Gospod, pozneje bom prišel k Tebi, počakaj malo … Danes ne morem, jutri bom začel moliti in bom nekaj naredil za druge.« In tako dan za dnem. Zdaj Bog poziva naše srce. V življenju bomo vedno imeli opravke in imeli bomo opravičila, a, bratje in sestre, danes je čas vrnitve k Bogu.

Vrnite se k meni, pravi, z vsem srcem. Postni čas je potovanje, ki obsega vse naše življenje, nas v celoti. Je čas za preverjanje poti, po kateri hodimo, za ponovno najdenje ceste, ki vodi domov, za ponovno odkritje temeljne vezi z Bogom, od katerega je vse odvisno. Postni čas ni čas nabiranja cvetja, je razločevanje, kam je usmerjeno moje srce. To je središče postnega časa: kam je usmerjeno moje srce. Poskušajmo se vprašati: Kam me vodi navigator mojega življenja – proti Bogu ali proti mojemu jazu? Živim, da bi bil všeč Gospodu ali pa da bi bil opažen, hvaljen, priljubljen, na prvem mestu in tako dalje? Imamo 'poplesujoče' srce, ki naredi en korak naprej in enega nazaj, malo ljubi Gospoda in malo svet, ali pa srce, ki je trdno v Bogu? Mi je dobro ob mojih hinavščinah ali pa se borim, da bi srce osvobodil od dvoličnosti in lažnosti, ki ga vklepajo?

Potovanje postnega časa je izhod, izhod iz suženjstva v svobodo. Imamo štirideset dni, ki spominjajo na štirideset let, ko je Božje ljudstvo potovalo po puščavi, da bi se vrnilo v deželo izvora. A kako težko je bilo zapustiti Egipt! Težje je Božjemu ljudstvu bilo zapustiti Egipt v srcu kot pa ga zapustiti, ko so iz njega bežali; tisti Egipt, ki so ga vedno nosili v srcu. Zelo težko je zapustiti Egipt. Med potjo je vedno bila skušnjava, da bi žalovali za čebulo, da bi se vrnili nazaj, da bi se navezali na spomine preteklosti, na kakšnega malika. Tudi za nas je tako: povratno potovanje k Bogu ovirajo naše nezdrave navezanosti, zaustavljajo ga zanke pregreh, lažne varnosti denarja in videza, pritoževanja žrtve, ki paralizira. Da bi hodili, je treba razkrinkati te iluzije.

A vprašajmo se: Kako torej napredovati na poti proti Bogu? Pomagajo nam povratna potovanja, o katerih nam pripoveduje Božja beseda.

Poglejmo izgubljenega sina in razumeli bomo, da je tudi za nas prišel čas vrnitve k Očetu. Kakor tisti sin smo tudi mi pozabili vonj doma, zapravili smo dragocene dobrine za malovredne stvari in ostali praznik rok in nezadovoljnega srca. Padli smo: smo otroci, ki nenehno padajo, smo kakor majhni otroci, ki poskušajo hoditi, a padejo po tleh in jih očka mora vsakokrat dvigniti. Očetovo odpuščanje nas ponovno postavi na noge: odpuščanje Boga, spoved, je prvi korak na našem povratnem potovanju. Rekel sem, pri spovedovanju, lepo prosim, spovedniki, bodite kakor oče: ne z bičem, z objemom.

Potrebno nam je, da se vrnemo k Jezusu, da naredimo kakor tisti ozdravljeni gobavec, ki se mu je vrnil zahvalit. Deset jih je bilo ozdravljenih, a samo on je bi rešen, ker se je vrnil k Jezusu (prim. Lk 17,12-19). Vsi, vsi imamo duhovne bolezni, ki jih sami ne moremo ozdraviti; vsi imamo zakoreninjene pregrehe, ki jih sami ne moremo izruvati; vsi imamo strahove, ki nas paralizirajo, in jih sami ne moremo premagati. Treba nam je posnemati tistega gobavca, ki se je vrnil k Jezusu in se vrgel pred njegove noge. Treba je, da nas Jezus ozdravi, pred njega moramo položiti svoje rane in mu reči: »Jezus, tu sem, pred tabo, s svojim grehom, s svojo bedo. Ti si zdravnik, Ti me lahko osvobodiš. Ozdravi moje srce. Ozdravi mojo gobavost.«

In še – Božja beseda nas kliče k vrnitvi k Očetu, kliče nas k vrnitvi k Jezusu – poklicani smo vrniti se k Svetemu Duhu. Pepel na glavi nas spominja, da smo prah in da se bomo v prah povrnili. A na ta naš prah je Bog pihnil svojega Duha življenja. Torej ne moremo živeti tako, da sledimo prahu, hodimo za stvarmi, ki danes so, jutri pa izginejo. Vrnimo se k Duhu, Darovalcu življenja, vrnimo se k Ognju, ki oživlja naš pepel, k Ognju, ki nas uči ljubiti. Vedno bomo prah, a kakor pravi bogoslužni spev, »zaljubljen prah«. Vrnimo se k molitvi k Svetemu Duhu, odkrijmo ogenj slavljenja, ki žge pepel pritoževanja in obupavanja.

Bratje in sestre, to naše povratno potovanje k Bogu je mogoče samo, ker je že bilo opravljeno njegovo odhodno potovanje proti nam. Nasprotno ne bi bilo mogoče. Preden smo se mi napotili proti Njemu, je On sestopil proti nam. Bil je pred nami, prišel nam je naproti. Za nas je stopil bolj nizko, kot si lahko predstavljamo: napravil se je za greh, napravil se je za smrt. To nas je spomnil sveti Pavel: »Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas napravil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem« (2 Kor 5,21). Da nas ne bi pustil samih in da bi nas spremljal na poti, je stopil v naš greh in v našo smrt, dotaknil se je greha, dotaknil se je naše smrti. Naše potovanje je torej to, da se pustimo prijeti za roko. Oče, ki nas kliče k vrnitvi, je On, ki gre iz hiše, da bi nas šel iskat; Gospod, ki ozdravlja, je On, ki se je pustil raniti na križu; Duh, ki nam spreminja življenje, je On, ki z močjo in nežnostjo piha na naš prah.

Tukaj je torej apostolova prošnja: »Spravite se z Bogom« (2 Kor 5,20). Pustite se spraviti: pot ne sloni na naših močeh. Nihče se ne more spraviti z Bogom z lastnimi močmi, ne more se. Spreobrnjenje srca, z dejanji in dejavnostmi, ki ga izražajo, je mogoče samo, če se začne s prvenstvenim delovanjem Boga. K Njemu nas ne vračajo naše sposobnosti in naše zasluge, ki jih razkazujemo, ampak njegova milost, ki jo sprejmemo. Milost nas rešuje. Odrešenje je čista milost, čista zastonjskost. Jezus nam je to jasno povedal v evangeliju: pravičnih nas ne naredi pravičnost, ki jo prakticiramo pred ljudmi, ampak iskren odnos z Očetom. Na začetku vrnitve k Bogu je priznanje, da ga potrebujemo, da potrebujemo usmiljenje, potrebujemo njegovo milost. To je prava pot, pot ponižnosti. Ali se čutim potrebnega ali se čutim samozadostnega.

Danes sklonimo glavo in prejmimo pepel. Ko bo končan postni čas, se bomo še bolj sklonili, da bi bratom umili noge. Postni čas je ponižno sestopanje znotraj nas in proti drugim. Pomeni razumeti, da rešitev ni vzpenjanje zaradi slave, ampak sestopanje zaradi ljubezni. Pomeni narediti se male. Na tej poti, da ne bi izgubili smeri, se postavimo pred Jezusov križ: to je tiha Božja katedra. Vsak dan glejmo njegove rane; rane, ki jih je On odnesel v nebesa in jih kaže Očetu vsak dan s svojo priprošnjo. Vsak dan glejmo njegove rane. V tistih luknjah prepoznajmo svojo praznino, svoje pomanjkljivosti, rane greha, udarce, ki so nas prizadeli. Pa vendar ravno tam vidimo, da Bog ne uperja v nas prsta, ampak na široko razpira roke. Njegove rane so odprte za nas in po tistih ranah smo bili ozdravljeni (prim. 1 Pt 2,25; Iz 53,5). Poljubimo jih in razumeli bomo, da ravno tam, v najbolj bolečih luknjah življenja, kjer nas je najbolj sram, nam je On prišel naproti. In zdaj, ko nam je prišel naproti, nas vabi, naj se vrnemo k Njemu in ponovno najdemo veselje, da smo ljubljeni.

Homilija, sv. Sabina, sreda, 2. marec 2022
Danes, ko začenjamo postni čas, nam Gospod pravi: »Glejte, da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih« (Mt 6,1). Lahko nas preseneča, vendar se v današnjem evangeliju največkrat pojavi beseda plačilo (prim. vv. 1.2.5.16). Običajno je na pepelnično sredo naša pozornost bolj osredotočena na zavzetost, ki jo zahteva pot vere kot pa na nagrado, ki ji gre naproti. In vendar se danes Jezusov govor vsakič vrača k temu pojmu, plačilo, za katerega se zdi, da je gibalo našega delovanja. V nas, v našem srcu je namreč neka žeja, želja po nagradi, ki nas privlači in poganja to, kar delamo.

Vendar Gospod loči dve vrsti plačil, po katerih lahko teži človekovo življenje: na eni strani je plačilo pri Očetu in na drugi plačilo pri ljudeh. Prvo je večno, je pravo, dokončno in je smisel življenja. Drugo pa je prehodno, je napaka, h kateremu težimo, kadar sta občudovanje ljudi in svetni uspeh za nas najpomembnejša stvar, največje zadovoljstvo. Toda to je slepilo: je kot privid, ki nas pusti praznih rok, ko ga dosežemo. Nemir in nezadovoljstvo sta vedno za vogalom za tistega, čigar obzorje je posvetnost, ki zapelje in potem razočara. Kdor gleda na plačilo sveta, nikoli ne najde miru in sploh ne zna spodbujati miru. Ker izpred oči izgubi Očeta in brate. Gre za nevarnost, ki ogroža vse, zato Jezus opozarja: »Bodite pozorni.« Kot da bi rekel: »Imate možnost uživati v neskončnem plačilu, plačilu brez primere: pazite torej, da se ne boste pustili zaslepiti videzu, ko bi lovili poceni plačila, ki umrejo v roki.«

Obred pepelenja, ki ga sprejmemo na glavo, nas hoče rešiti napake, da bi plačilo pri ljudeh postavili pred plačilo pri Očetu. To strogo znamenje, ki nas vodi k premišljevanju minljivosti našega človeškega stanja je kot zdravilo grenkega okusa, a je učinkovito pri zdravljenju bolezni videza. To je duhovna bolezen, ki človeka zasužnji, da postane odvisen od občudovanja drugih. Gre za pravo »suženjstvo oči in uma« (prim. Ef 6,6; kol 3,22), ki nas pripravi do tega, da živimo v znamenju prevzetnosti, zaradi česar ni pomembna čistost srca, ampak občudovanje ljudi; ne Božji pogled na nas, ampak kako nas gledajo drugi. In če se zadovoljimo s tem plačilom, ni mogoče dobro živeti.

Težava je v tem, da bolezen videza zalezuje tudi najbolj sveta področja. Na tem danes vztraja Jezus: tudi molitev, dobrodelnost in post lahko postanejo namenjeni sami sebi. V vsaki gesti, tudi v najlepši, se lahko skriva črv samovšečnosti. Tedaj srce ni povsem svobodno, ker ne išče ljubezni do Očeta in do bratov, ampak človeško odobravanje, aplavz ljudi, lastno slavo. Vse lahko postane nekakšno pretvarjanje v odnosu do Boga, do sebe in do drugih. Zato nas Božja Beseda vabi, naj pogledamo vase, da bomo videli svojo hinavščino. Postavimo diagnozo videzov, ki jih iščemo; skušajmo jih razkrinkati. Dobro nam bo delo.

Pepel pokaže nič, ki se skriva za mrzličnim iskanjem svetnih nagrad. Spominja nas, da je posvetnost kot prah, ki ga malo vetra odnese. Sestre, bratje, nismo na svetu zato, da bi tekali za vetrom; naše srce žeja po večnosti. Post je čas, ki nam ga je podaril Gospod, da bi se vrnili k življenju, da bi notranje ozdraveli in hodili proti veliki noči, proti temu, kar ne mine, proti nagradi pri Očetu. To je pot ozdravljenja. Ne da bi vse spremenili od danes na jutri, ampak da bi vsak dan živeli z novim duhom, na drugačen način. Temu služijo molitev, dobrodelnost in post: ko so očiščeni postnega pepela, očiščeni hinavščine videza, spet dobijo vso svojo moč in obnovijo živ odnos do Boga, do bratov in do sebe.

Ponižna molitev, opravljena »na skrivnem« (Mt 6,6), v skritosti svoje sobe, postane skrivnost, ki razcveti življenje na zunaj. Gre za topel pogovor naklonjenosti in zaupanja, ki potolaži in odpre srce. Zlasti v tem postnem času molimo ob pogledu na Križanega: dovolimo, da nas preplavi ganljiva Božja nežnost in položimo svoje rane in rane sveta v njegove rane. Ne prepustimo se naglici, bodimo pred njim v tišini. Ponovno odkrijmo rodovitno bistvo intimnega pogovora z Gospodom. Kajti Bogu niso všeč pozornost zbujajoče stvari; rad pa se pusti najti v skritosti. Gre za »skrivnost ljubezni«, ki je daleč od vsake bahavosti in zvenečih tonov.

Če je molitev resnična, se mora spremeniti v dobrodelnost. Dobrodelnost pa nas osvobaja najhujše sužnosti, sužnosti samim sebi. Postna dobrodelnost, ki jo je očistil pepel, nas vrača k bistvenemu, k notranjemu veselju, ki je v dajanju. Miloščina, podarjena daleč od žarometov, srcu daje mir in upanje. Razkriva nam lepoto dajanja, ki postane prejemanje in tako omogoči, da odkrijemo dragoceno skrivnost: darovanje razveseli srce bolj kot prejemanje (prim. Apd 20,35).

Končno post. Post ni dieta, ampak nas osvobaja samozadostnosti obsesivnega iskanja fizičnega dobrega počutja, da nam pomaga ohranjati kondicijo ne telesa ampak duha. Post nam pomaga, da damo pravo vrednost stvarem. Na konkreten način nas spominja, da življenja ne moremo podrediti minljivim prizorom tega sveta. Post ne sme biti omejen samo na hrano: zlasti v postnem času se moramo postiti od tega, kar nam povzroča določeno odvisnost. Vsak naj razmisli o tem, da bo njegov post resnično vplival na njegovo konkretno življenje.

Če morajo molitev, dobrodelnost in post zoreti na skrivnem, pa njihovi učinki niso skrivni. Molitev, dobrodelnost in post niso zdravilo samo za nas, ampak za vse: pravzaprav lahko spremenijo zgodovino. Najprej zaradi tega, ker tisti, ki doživijo njihove učinke, te učinke skoraj nezavedno prenašajo tudi na druge; predvsem pa, ker so molitev, dobrodelnost in post glavni načini, ki omogočijo Bogu, da posega v našem življenju in v življenju sveta. To so orožja duha in z njimi v tem dnevu molitve in posta za Ukrajino, prosimo Boga za tisti mir, ki ga ljudje sami ne morejo zgraditi.

O Gospod, ki vidiš na skrivnem in nas nagrajuješ onkraj vseh naših pričakovanj, poslušaj molitev tistih, ki zaupajo Vate, posebno najbolj ponižnih, najbolj preizkušenih, tistih, ki trpijo in bežijo pod hruščem orožja. Vrni mir v srca, našim dnevom povrni svoj mir. Tako naj bo.

Homilija, sv. Sabina, sreda, 14. februar 2024
Kadar daješ miloščino, kadar moliš, kadar se postiš, poskrbi, da boš to delal na skrivnem: kajti tvoj Oče vidi na skrivnem (prim. Mt 6,4). Vstopi na skrivno: to je povabilo, ki ga Jezus ob začetku postnega časa namenja vsakemu izmed nas.

Vstopiti na skrivno pomeni vrniti se k srcu, kot opozarja prerok Joel (prim. Jl 2,12). Gre za potovanje od zunanjosti v notranjost, zato da vse, kar živimo, tudi naš odnos z Bogom, ne bi bilo zreducirano na zunanjost, na okvir brez slike, na prevleko duše, ampak bi se rodilo od znotraj in bi bilo v skladu z vzgibi srca, to je z našimi željami, z našimi mislimi, z našimi občutji, z bistvom naše osebe.

Postni čas nas torej potopi v kopel očiščevanja in razgaljevanja: želi nam pomagati odstraniti vsa t.i. »ličila«; vse tisto, kar si nadenemo, da bi bili videti primerni, boljši, kot smo. Vrniti se k srcu pomeni vrniti se k svojemu resničnemu jazu in ga pred Bogom pokazati takšnega, kakršen je: gol in razgaljen pred Bogom. Pomeni zazreti se vase in se zavedati, kdo smo v resnici; odstraniti maske, ki jih pogosto nosimo, upočasniti tempo svojega hitenja in objeti življenje in resnico o sebi. Življenje ni predstava in postni čas nas vabi, naj stopimo z odra pretvarjanja in se vrnemo k srcu, k resnici tega, kar smo. Vrniti se k srcu, vrniti se k resnici.

Zato ta večer v duhu molitve in ponižnosti sprejmimo na glavo pepel. Gre za gesto, ki nas želi ponovno privesti k bistvu nas samih: smo prah, naše življenje je kot dih (prim. Ps 39,6; 144,4), toda Gospod – On in samo On – ne dovoli, da bi izginil; smo prah, ki ga On zbira in oblikuje, da ga ne bi razpršili siloviti vetrovi življenja in se ne bi raztopil v breznu smrti.

Pepel, potresen na našo glavo, nas vabi, da bi ponovno odkrili skrivnost življenja. Pravi nam: dokler boš nosil oklep, ki prekriva tvoje srce, dokler se boš kamufliral z masko zunanjega videza, dokler boš razkazoval umetno svetlobo, da bi se pokazal nepremagljivega, boš ostal prazen in suh. Ko pa boš imel pogum, da boš sklonil glavo in se zazrl vase, boš lahko odkril navzočnost Boga, ki te ljubi od vedno; končno se bo oklep, ki si si ga zgradil, razbil in lahko se boš čutil ljubljenega z večno ljubeznijo.

Sestra, brat, jaz, ti, vsak izmed nas je ljubljen z večno ljubeznijo. Smo pepel, v katerega je Bog vdahnil svoj dih življenja, zemlja, ki jo je On izoblikoval s svojimi rokami (prim. 1 Mz 2,7; Ps 119,73), prah, iz katerega bomo vstali v življenje brez konca, ki je od nekdaj pripravljeno za nas (prim. Iz 26,19). Smo pepel, in če v njem gori ogenj Božje ljubezni, potem odkrijemo, da smo s to ljubeznijo prežeti in da smo k ljubezni poklicani: ljubiti brate in sestre, ki jih imamo ob sebi, biti pozorni na druge, živeti sočutje, izkazovati usmiljenje, podeliti, kar smo in kar imamo, s tistimi, ki so v potrebi. Zato se miloščine, molitve in posta ne more zreducirati na zunanja dejanja, ampak so poti, ki nas vodijo nazaj k srcu, k bistvu krščanskega življenja. Pomagajo nam odkriti, da smo pepel, ki ga Bog ljubi, ter nas usposabljajo, da isto ljubezen širimo na »pepel« številnih vsakdanjih situacij, da bi se v njih ponovno rodilo upanje, zaupanje in veselje.

Sveti Anzelm iz Aoste nam je zapustil naslednjo spodbudo, ki jo lahko nocoj vzamemo za svojo: »Poskusi pregnati za trenutek svoje skrbi, odtegni se od vznemirljivih misli. Ne beli si glave zaradi hudih težav. Izbij si za trenutek iz glave sitnosti, ki te tarejo. Posveti ta čas Bogu. Pri njem si, vzemi si kratek oddih. Stopi v kamrico svoje duše. Pusti zunaj vse, kar ni Bog in kar te ne vleče k njemu. Zapri vrata, potem ga pa poišči. O, moje srce, reci sedaj z vsem, kar si; reci sedaj Bogu: Iščem tvoje obličje. Tvoje obličje, Gospod, iščem.« (Proslogion, 1)

V tem postnem času torej poslušajmo Gospodov glas, ki se ne naveliča ponavljati: vstopi na skrivno, vrni se k srcu. Gre za zdravo povabilo, namenjeno nam, ki pogosto živimo površinsko; ki se trudimo, da bi bili opaženi, ki moramo biti vedno občudovani in cenjeni. Ne da bi se zavedali, se nam zgodi, da nimamo več skrivnega prostora, kjer bi se lahko ustavili in pazili nase; potopljeni smo v svet, v katerem mora vse, tudi naša najbolj intimna čustva in občutki, postati »družbeno« – toda kako je lahko družbeno tisto, kar ne izhaja iz srca? –. Celo najbolj tragične in boleče izkušnje so v nevarnosti, da ne bi imele skrivnega prostora, kjer bi jih lahko hranili: vse je treba razkriti, razkazati, prepustiti klepetu v določenem trenutku. In prav tu nam Gospod pravi: vstopi na skrivno, vrni se v središče samega sebe. Gospod se je spustil prav tja, kjer prebivajo tudi mnogi strahovi, krivde in grehi, da bi te ozdravil in očistil. Vstopimo v svojo notranjo kamrico: tam prebiva Gospod, naša krhkost je sprejeta in smo brezpogojno ljubljeni.

Vrnimo se, bratje in sestre. Vrnimo se k Bogu z vsem srcem. V teh tednih postnega časa dajmo prostor molitvi tihega češčenja, v kateri ostanimo v poslušanju v Gospodovi navzočnosti, kakor Mojzes, kakor Elija, kakor Marija, kakor Jezus. Se zavedamo, da smo izgubili smisel za češčenje? Vrnimo se k češčenju. Z ušesom srca prisluhnimo Tistemu, ki nam v tišini želi reči: »Jaz sem tvoj Bog: Bog usmiljenja in sočutja; Bog odpuščanja in ljubezni; Bog nežnosti in skrbi.