Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Prošnja apostolov za pomnožitev vere je prošnja za moč, ki izhaja iz Svetega Duha. Takšna vera jim je bila dana po Jezusovem vstajenju.« Sv. Avguštin razlaga: »Gorčično seme nakazuje na veliko notranjo moč vere v Cerkvi.« Sv. Ambrož dodaja: »Apostoli bi morali biti bolj pozorni na njihov suženjski odnos do Gospoda, kot pa na oblast, ki bi jo lahko izvajali preko vere.« Sv. Janez Krizostom: »Iskanje slave preko vere, izprazni to vero njene dobrobitnosti ter jih napravi za nekoristne Gospodove služabnike.«

Vsa besedila današnje nedelje govorijo o veri, ki je temelj krščanskega življenja. Jezus je tako vzgajal svoje učence, da so rasli v veri, da so vedno bolj verovali in se Mu vedno bolj zaupali ter tako gradili na skali svoje življenje. Zato ga prosijo: »Pomnôži nam vero!« (Lk 17,6). To je prava in hkrati temeljna prošnja, s katero se učenci obračajo na Gospoda, saj ne prosijo za materialne darove, niti za privilegije, ampak prosijo za milost vere, ki usmerja ter razsvetljuje celotno življenje. Prosijo za milost, da bi spoznali Boga in bi lahko bili v intimnem odnosu z Njim ter prejeli od njega darove poguma, ljubezni in upanja.

Ne da bi naravnost odgovoril na njihovo molitev, je Jezus uporabil paradoksalno podobo, s katero je izrazil neverjetno življenjsko moč vere. Kakor vzvod premakne veliko več od lastne teže, tako je vera, čeprav še tako slabotna, sposobna delati nepojmljive, nenavadne stvari, kot je izruvati veliko drevo in ga presaditi v morje (prim. Lk 17,6). Vera, torej zaupati Kristusu, ga sprejeti, pustiti mu, da nas preoblikuje, hoditi za njim do konca, nareja mogoče tudi takšne stvari, ki človeško niso mogoče. O tem pričuje prerok Habakuk v prvem berilu. Med strahotnim nasiljem, krivičnostjo in zatiranjem se z rotitvijo obrača na Gospoda in s tem v to težko ter negotovo stanje vnese pogled na načrt, ki ga zarisuje in uresničuje Bog skozi zgodovino: »Glej, prevzetna je, ni čista v njem njegova duša, pravični pa bo živel zaradi svoje vere« (Hab 2,4). Brezbožni, torej tisti, ki ne deluje po Božje, zaupa v lastno moč, s tem pa se opira na krhko in neobstojno resničnost, zato bo klonil, padel bo. Pravični pa nasprotno zaupa v skrito toda trdno resničnost, zaupa namreč Bogu in bo zato imel življenje.

Drugi del današnjega evangelija pa predstavi še en nauk, nauk o ponižnosti, ki pa je tudi tesno povezan z vero. Jezus nas s primerom služabnika, ki je delal na polju, vabi k ponižnosti. Ko se namreč služabnik vrne s polja, gospodar od njega zahteva še naslednje delo. Po miselnosti, ki je bila v Jezusovem času, je imel gospodar glede tega vso pravico. Služabnik je moral biti gospodarju popolnoma na razpolago, zato gospodar ni imel do njega nobenih drugih obveznosti, saj je služabnik izpolnjeval le ukaze, ki jih je prejel. Jezus s tem želi, da se zavemo, kako smo pred Bogom v podobni situaciji. Smo služabniki Bogu in ne njegovi upniki, smo večni dolžniki, saj smo od njega vse prejeli kot dar. Zato je vsakodnevna drža, v vsakem trenutku našega življenja ta, da sprejmemo in izpolnimo Njegovo voljo. Pred Boga ne moremo nikoli priti kot tisti, ki smo mu naredili kakšno uslugo in s tem zaslužili veliko nagrado. Ta utvara se lahko pojavi pri vsakemu, tudi pri osebah, ki so popolnoma v službi Gospodu in Cerkvi. Pri tem si moramo priznati, da v resnici nikoli ne bomo naredili dovolj za Boga. Reči moramo, kakor pravi Jezus: »Preprosti služabniki smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti« (Lk 17,1). S to držo ponižnosti se postavimo na mesto, ki nam pripada ter omogočimo Gospodu, da je lahko do nas velikodušen. Dragi prijatelji, če bomo vsak dan z ponižnostjo izpolnjevali Božjo voljo, ne da bi od Njega karkoli zahtevali, bo Jezus sam, ki nam bo stregel, nam pomagal, nas opogumljal, nam podaril moč in vedrino.«

Pred zaključkom svete maše ob začetku sinode za novo evangelizacijo 7. oktobra 2012 je Benedikt XVI. v kratkem nagovoru pred molitvijo Angelovega češčenja in slovesnim blagoslovom spregovoril o Sveti Mariji, Kraljici rožnega venca z besedami: »Z molitvijo rožnega venca se pravzaprav pustimo voditi Mariji, ki je zgled vere, ko nam premišljevanje Kristusovih skrivnosti pomaga prevzeti evangelij in tako preoblikovati vse naše življenje. Zato vas, po zgledu mojih predhodnikov, predvsem blaženega Janeza Pavla II., ki nam je pred desetimi leti zapustil apostolsko pismo Rosarium Virginis Marie (Rožni venec Device Marije), povabim k molitvi rožnega venca tako osebno kot v družini ali skupnosti, da tako vstopite v Marijino šolo, ki nas vodi h Kristusu, živemu središču naše vere.«

Odlomek današnjega evangelija se začenja takole: »Tisti čas so apostoli rekli Gospodu: 'Pomnôži nam vero!'« (Lk 17,5-6). Mislim, da lahko mi vsi enako vzklikamo. Tudi mi, kakor apostoli recimo Gospodu Jezusu: 'Pomnôži nam vero!'

Odlomek današnjega evangelija se začenja takole: »Tisti čas so apostoli rekli Gospodu: 'Pomnôži nam vero!'« (Lk 17,5-6). Mislim, da lahko vsi mi enako vzklikamo. Tudi mi, kakor apostoli recimo Gospodu Jezusu: 'Pomnôži nam vero!' Da, Gospod, majhna je naša vera, slabotna je naša vera, krhka, a ti jo darujemo takšno, kakršna je, da bi jo ti pomnožil. Se vam zdi, da bi vsi skupaj tole ponovili: 'Gospod, pomnôži nam vero! Vsi skupaj: 'Gospod, pomnôži nam vero! Gospod, pomnôži nam vero! Gospod, pomnôži nam vero!' Nam jo bo pomnožil?

In Gospod, kaj nam odgovarja? Odgovarja nam: 'Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna' (v. 6). Gorčično seme je zelo majhno, a Jezus pravi, da je dovolj, če imamo tako majhno ter iskreno vero in bomo lahko delali človeško gledano nemogoče, nedoumljive stvari. In še res je! Vsi poznamo preproste, ponižne osebe, ki imajo močno vero ter resnično premikajo gore! Mislimo na gotove mame in očete, ki se soočajo z zelo težkimi situacijami, ali na bolnike, tudi težko bolne, ki prenašajo vedrino na tiste, ki jih obiščejo. Te osebe, ravno zaradi njihove vere, se ne bahajo s tem, kar delajo, nasprotno, kakor zahteva Jezus v evangeliju, pravijo: 'Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti' (Lk 17,10). Veliko jih je tudi med nami, ki imajo to močno, ponižno vero. In to dobro dene!

V mesecu oktobru, ki je še posebej posvečen misijonom, pomislimo na številne misijonarje, može in žene, ki so zaradi tega, da so prinesli evangelij, premagali številne ovire ter resnično za to dali življenje, kakor tudi pravi sveti Pavel Timoteju: »Nikar se torej ne sramuj pričevanja za našega Gospoda. Pa tudi mene, ki sem zaradi njega jetnik, se ne sramuj, ampak z menoj trpi za evangelij, oprt na Božjo moč« (2Tim 1,8). Toda to se tika vseh. Vsak od nas v svojem vsakodnevnem življenju, lahko pričuje z Božjo močjo, z močjo vere za Kristusa. Tudi majčkena vera, ki jo imamo je močna in s to močjo je potrebno pričevati za Jezusa Kristusa. Bodimo kristjani z življenjem, z našim pričevanjem.

In kako naj zajemamo to moč? Zajemamo jo v molitvi od Boga. Molitev je dihanje vere. Zaupljivega odnosa, odnosa ljubezni pa ni brez pogovora. Molitev je torej pogovor duše z Bogom. Oktober je tudi mesec rožnega venca. Po izročilo je na to prvo nedeljo molitev k Mariji v Pompejih, k Blaženi Devici Mariji rožnega venca. Duhovno se povežimo s tem zaupljivim dejanjem do naše Matere in sprejmimo iz njenih rok rožni venec. Rožni venec je šola molitve. Rožni venec je šola vere!«

Apostol Pavel, največji misijonar v zgodovini Cerkve, nam pomaga »udejanjiti sinodo«, »hoditi skupaj«, saj se zdi, da je to, kar piše Timoteju, namenjeno nam pastirjem, ki smo v službi Božjega ljudstva.

Predvsem pravi: »Priporočam ti, da znova razplameniš Božji milostni dar, ki je v tebi po polaganju mojih rok« (2Tim 1,6). Škofje smo, ker smo prijeli Božji dar. Nismo podpisali sporazuma, nismo prejeli delovne pogodbe v roko, ampak roke na glavo, da bodo zatem tudi naše roke dvignjene v priprošnjo h Gospodu in roke stegnjene k bratom. Prejeli smo dar, da bi bili dar. Daru ni mogoče kupiti, ne izmenjati in ne prodati. Prejme se ga in se ga podari. Če si ga prilastimo, če se mi postavimo v središče in ne pustimo, da bi bil dar v središču, iz pastirjev postanemo funkcionarji in iz daru napravimo opravilo, tako izgine zastonjskost in končamo tako, da začnemo streči samim sebi in se pustimo streči Cerkvi. Naše življenje pa je zaradi prejetega daru za služenje. To omenja evangelij, ki govori o »nekoristnih služabnikih« (Lk 17,10). Ta izraz hoče reči tudi »služabniki brez koristi«. Pomeni, da se ne lotimo dela zato, da bi dosegli korist, svoj zaslužek, ampak, ker smo zastonj prijeli, zastonj dajemo (prim. Mt 10,8). Vse naše veselje naj bo v služenju, kajti Bog nam je prvi služil, saj je postal naš služabnik. Dragi bratje, v tem se čutimo poklicani, da bi pri služenju postavili v središče Božji dar.

Da bi pa bili zvesti temu našemu klicu, našemu poslanstvu, nas sv. Pavel spominja, da je potrebno dar razplamteti. Glagol, ki ga uporablja, očara: razplamteti dobesedno v izvirniku pomeni »dajati življenje ognju«

Med svetim letom 2000 je ljubljeni Janez Pavel II. določil, da naj se v vsej Cerkvi v nedeljo po Veliki noči, poleg Bele nedelje obhaja še nedelja Božjega Usmiljenja. To se je zgodilo med kanonizacijo Favstine Kowalske, ponižne poljske redovnice, rojene 1905 ter je umrla 1938 in goreče glasnice Usmiljenega Jezusa. Usmiljenje je dejansko osrednje jedro evangeljskega sporočila, je ime Boga samega, obličje, s katerim se je razodel v stari zavezi in v polnosti v Jezusu Kristusu, ki je utelešena stvariteljska in odrešilna Ljubezen. Iz Božjega usmiljenja, ki umirja srca izvira tudi pristen mir na svetu, mir med raznimi narodi, kulturami in verstvi.

Kakor sestra Favstina, je tudi papež Janez Pavel II. postal apostol Božjega Usmiljenja. Na večer nepozabne sobote, 2. aprila 2005, ko je zaprl oči na tem svetu, je bila vigilija Bele nedelje in so mnogi opazili to edinstveno sovpadanje, ki je v sebi združevalo marijansko razsežnost, ker je bila prva sobota in razsežnost Božjega Usmiljenja. Njegovo sporočilo, kot tudi sporočilo sv. Favstine nas vodi h Kristusovemu obličju, ki je najvišje razodetje Božjega usmiljenja.

Iz homilije sv. Janeza Pavla II. med kanonizacijo 30. aprila 2000
»Zahvaljujete se Gospodu, ker je dober, vekomaj traja njegovo usmiljenje« (Ps 118,1). Tako poje Cerkev med velikonočno osmino, kakor da bi besede vzela z ust vstalega Kristusa, ki je v dvorano zadnje večerje prinesel veliko oznanilo Božjega usmiljenja ter je učencem zaupal službo: »Mir z vami! kakor je Oče poslal mene, tako vas tudi jaz pošiljam… Prejeli boste Svetega Duha, komur boste odpustili gre, jim bodo odpuščeni, komur jih ne boste odpustili, jim ne bodo odpuščeni« (Jn 20,21-23). Preden pa je Jezus izrekel te besede, jim je pokazal roke in stran. Pokazal je na rane trpljenja, predvsem na prebodeno srce, izvir iz katerega priteka velik val usmiljenja in se razliva na človeštvo. Iz tega srca je sestra Favstina Kowalska, videla izhajati pasova luči, ki razsvetljujeta svet: »Dva žarka, kakor ji je to neki dan razložil Jezus sam, predstavljata kri in vodo.«

Iz srca križanega Kristusa dosega Božje usmiljenje ljudi. »Moja hči, reci jim, da sem poosebljena Ljubezen in Usmiljenje«, je Jezus zaprosil sestro Favstino… Jezus je še rekel sestri Faustini: »Človeštvo ne bo našlo miru, dokler se ne bo z zaupanjem obrnilo na Božje usmiljenje.« Sestra Favstina Kowalska je v svojem dnevniku zapisala: »Ko vidim trpljenje bližnjih, čutim strašno bolečino. Vse bolečine bližnjega se ponovijo v mojem srcu. V srcu nosim njihove stiske na takšen način, da me tudi fizično uničujejo. Želim si, naj vse bolečine pridejo nadme, da le lahko prinašam tolažbo bližnjemu.« Poglejte do katere točke jo je pripeljala ljubezen, merjena z Božjo ljubeznijo.