Job se je jezil na Boga, ker je dopustil nesrečo, vendar ga ni preklel. Trpljenje ga je mučilo, a ga ni strlo. Spoznal je, da je Bog nedoumljiv in mora od njega sprejeti vse: dobro in hudo. Ob Jobu se učim sprejemati življenje v vsej njegovi različnosti in se za vse zahvaljevati. Gospod, stoj mi ob strani, zlasti, ko bo hudo. Naj se ne zaprem pred tvojo milostjo in te ne zavržem.

Učenci se navdušeno vračajo z misijona. Tudi Jezus je vesel, ker so se borili proti zlu, zlasti pa, ker so odprti za Božje kraljestvo. Zavedal se bom, da je zlo premagano in da ga morem premagati, ko povsem zaupam Jezusu in Očetu. Gospod, pomagaj mi, da se ne bom ustrašil pred napadi zla. Ti si ga premagal in me vabiš v skupnost s teboj in z Očetom. Hvala za tvoj dar.

Med svetim letom 2000 je ljubljeni Janez Pavel II. določil, da naj se v vsej Cerkvi v nedeljo po Veliki noči, poleg Bele nedelje obhaja še nedelja Božjega Usmiljenja. To se je zgodilo med kanonizacijo Favstine Kowalske, ponižne poljske redovnice, rojene 1905 ter je umrla 1938 in goreče glasnice Usmiljenega Jezusa. Usmiljenje je dejansko osrednje jedro evangeljskega sporočila, je ime Boga samega, obličje, s katerim se je razodel v stari zavezi in v polnosti v Jezusu Kristusu, ki je utelešena stvariteljska in odrešilna Ljubezen. Iz Božjega usmiljenja, ki umirja srca izvira tudi pristen mir na svetu, mir med raznimi narodi, kulturami in verstvi.

Kakor sestra Favstina, je tudi papež Janez Pavel II. postal apostol Božjega Usmiljenja. Na večer nepozabne sobote, 2. aprila 2005, ko je zaprl oči na tem svetu, je bila vigilija Bele nedelje in so mnogi opazili to edinstveno sovpadanje, ki je v sebi združevalo marijansko razsežnost, ker je bila prva sobota in razsežnost Božjega Usmiljenja. Njegovo sporočilo, kot tudi sporočilo sv. Favstine nas vodi h Kristusovemu obličju, ki je najvišje razodetje Božjega usmiljenja.

Iz homilije sv. Janeza Pavla II. med kanonizacijo 30. aprila 2000
»Zahvaljujete se Gospodu, ker je dober, vekomaj traja njegovo usmiljenje« (Ps 118,1). Tako poje Cerkev med velikonočno osmino, kakor da bi besede vzela z ust vstalega Kristusa, ki je v dvorano zadnje večerje prinesel veliko oznanilo Božjega usmiljenja ter je učencem zaupal službo: »Mir z vami! kakor je Oče poslal mene, tako vas tudi jaz pošiljam… Prejeli boste Svetega Duha, komur boste odpustili gre, jim bodo odpuščeni, komur jih ne boste odpustili, jim ne bodo odpuščeni« (Jn 20,21-23). Preden pa je Jezus izrekel te besede, jim je pokazal roke in stran. Pokazal je na rane trpljenja, predvsem na prebodeno srce, izvir iz katerega priteka velik val usmiljenja in se razliva na človeštvo. Iz tega srca je sestra Favstina Kowalska, videla izhajati pasova luči, ki razsvetljujeta svet: »Dva žarka, kakor ji je to neki dan razložil Jezus sam, predstavljata kri in vodo.«

Iz srca križanega Kristusa dosega Božje usmiljenje ljudi. »Moja hči, reci jim, da sem poosebljena Ljubezen in Usmiljenje«, je Jezus zaprosil sestro Favstino… Jezus je še rekel sestri Faustini: »Človeštvo ne bo našlo miru, dokler se ne bo z zaupanjem obrnilo na Božje usmiljenje.« Sestra Favstina Kowalska je v svojem dnevniku zapisala: »Ko vidim trpljenje bližnjih, čutim strašno bolečino. Vse bolečine bližnjega se ponovijo v mojem srcu. V srcu nosim njihove stiske na takšen način, da me tudi fizično uničujejo. Želim si, naj vse bolečine pridejo nadme, da le lahko prinašam tolažbo bližnjemu.« Poglejte do katere točke jo je pripeljala ljubezen, merjena z Božjo ljubeznijo.