Jeremija kaže, da ima trpljenje, ki je doletelo ljudstvo, tudi vzgojno vrednost. Bog ostaja zvest in se jih bo usmilil ter pripravil obnovo. Nastopili bodo še lepši časi, kot so bili nekdaj. V osebnem in družbenem življenju bom sprejel Božjo terapijo, čeprav je boleča, vendar zdravilna in odrešujoča. Gospod, hvala, ker me tudi v največjih preizkušnjah krepiš z novim upanjem.

Jezus pride k učencem po vodi. Pomiri jih in ugodi Petrovi prošnji, da bi hodil po vodi. Vendar se Peter ob močnem vetru ustraši in se začne potapljati ter kričati na pomoč. Jezus ga reši in povabi k močni veri. V različnih preizkušnjah bom krepil svojo vero in zaupanje. Gospod, primi me za roko in daj, da bom bolj trdno zaupal v tvoje varstvo.

Benedikt XVI. je v pismu ob začetku leta duhovnikov s pomočjo besed svetega arškega župnika opisal lik duhovnika, pastirja po Božjem srcu.
»Žal so tudi primeri, ki jih ne moremo nikoli dovolj obžalovati, ko Cerkev sama trpi zaradi nezvestobe nekaterih svojih služabnikov. To je razlog, da se svet pohujšuje in jo zavrača. To, kar more v takih primerih najbolj učinkovito pomagati Cerkvi, ni predvsem natančno odkrivanje slabosti njenih služabnikov, temveč prenovljena in globoka zavest veličine Božjega daru, ki se razodeva v svetlih primerih velikodušnih pastirjev, redovnikov, gorečih v ljubezni do Boga in duš, razsvetljenih in vztrajnih duhovnih voditeljev. V tem pogledu moreta biti zgled in učenje sv. Janeza Marije Vianneya vsem pomembno izhodišče.

Sveti arški župnik je bil nadvse ponižen, vendar se je kot duhovnik zavedal, da je za svoje vernike neizmeren dar: 'Dobri pastir, pastir po Božjem srcu, je največji zaklad, ki ga dobri Bog lahko da župniji; je eden izmed najbolj dragocenih darov Božjega usmiljenja.' O duhovništvu je govoril, kot da bi ne mogel doumeti veličine daru in naloge, ki je zaupana človeškemu bitju: 'Kako velik je duhovnik! … Ko bi mogel to razumeti, bi umrl … Bog sam mu je pokoren: ko spregovori besede, sam Gospod prihaja z neba na njegov glas in se naseli v podobi majhne hostije …' Ko je vernikom razlagal pomembnost zakramentov, je rekel: 'Če bi ukinili zakrament duhovništva, ne bi imeli Gospoda. Kdo ga je postavil v tabernakelj? Duhovnik. Kdo je sprejel vašo dušo ob vstopu v življenje? Duhovnik. Kdo jo hrani in ji daje moč za njeno potovanje? Duhovnik. Kdo jo pripravlja za prihod pred Boga, jo končno umije v krvi Jezusa Kristusa? Duhovnik! Da, duhovnik, vedno duhovnik. In če bi bila ta duša v nevarnosti, da umrje v grehu, kdo jo bo obudil, ji prinesel pokoj in mir? Spet – duhovnik. Za Bogom je duhovnik prvi! Tudi samega sebe bo razumel šele v nebesih.' Te trditve, rojene v srcu svetega župnika, se nam morebiti zdijo pretirane. Vendar se v njih razodeva njegovo vzvišeno razumevanje zakramenta duhovništva. Zdelo se je, da je preplavljen od brezmejnega čuta odgovornosti: 'Če bi dobro razumeli, kaj je duhovnik v svetu, bi umrli, vendar ne zaradi strahu, marveč zaradi ljubezni … Brez duhovnika tako smrt kot trpljenje našega Gospoda ne bi nič pomenila. Duhovnik je tisti, ki nadaljuje delo odrešenja na zemlji … Kaj bi nam pomagala hiša, polna zlata, če ne bi bilo nikogar, ki bi odprl vrata? Duhovnik ima ključe do nebeških zakladov; on odpira vrata, on je upravitelj dobrega Boga, on je posrednik njegovih dobrin … Pustite župnijo dvajset let brez duhovnika in ljudje bodo častili živali … Duhovnik ni duhovnik zaradi sebe, temveč zaradi vas'.«