Voditelji obtožijo preroka, da je govoril proti templju in Jeruzalemu, kar je bogokletje, in mora umreti. Jeremija pravi, da to sporočilo ni usmerjeno v porušenje templja, ampak v spreobrnjenje ljudstva. Ob Gospodovi besedi bom klical ljudi k spreobrnjenju, tudi če bo treba kaj potrpeti. Gospod, vzgajaj me v šoli tvoje nezlomljive želje, da bi zopet vstopili v domačnost s teboj.

Ko Herod sliši o Jezusu, ga poveže z Janezom Krstnikom. Ta je umrl zaradi svoje zvestobe resnici. Učenci so ga pokopali in sporočili Jezusu. Oba sta doživela nasprotovanje in žrtev. Vabita me, naj se uprem zlu in ne delam z njim kompromisov. Gospod, daj mi pogum in zvestobo Janeza Krstnika, da ne bom nikogar pohujšal s svojim popuščanjem in neodločnostjo.

Benedikt XVI. je v pismu ob začetku leta duhovnikov s pomočjo besed svetega arškega župnika opisal lik duhovnika, pastirja po Božjem srcu.
»Žal so tudi primeri, ki jih ne moremo nikoli dovolj obžalovati, ko Cerkev sama trpi zaradi nezvestobe nekaterih svojih služabnikov. To je razlog, da se svet pohujšuje in jo zavrača. To, kar more v takih primerih najbolj učinkovito pomagati Cerkvi, ni predvsem natančno odkrivanje slabosti njenih služabnikov, temveč prenovljena in globoka zavest veličine Božjega daru, ki se razodeva v svetlih primerih velikodušnih pastirjev, redovnikov, gorečih v ljubezni do Boga in duš, razsvetljenih in vztrajnih duhovnih voditeljev. V tem pogledu moreta biti zgled in učenje sv. Janeza Marije Vianneya vsem pomembno izhodišče.

Sveti arški župnik je bil nadvse ponižen, vendar se je kot duhovnik zavedal, da je za svoje vernike neizmeren dar: 'Dobri pastir, pastir po Božjem srcu, je največji zaklad, ki ga dobri Bog lahko da župniji; je eden izmed najbolj dragocenih darov Božjega usmiljenja.' O duhovništvu je govoril, kot da bi ne mogel doumeti veličine daru in naloge, ki je zaupana človeškemu bitju: 'Kako velik je duhovnik! … Ko bi mogel to razumeti, bi umrl … Bog sam mu je pokoren: ko spregovori besede, sam Gospod prihaja z neba na njegov glas in se naseli v podobi majhne hostije …' Ko je vernikom razlagal pomembnost zakramentov, je rekel: 'Če bi ukinili zakrament duhovništva, ne bi imeli Gospoda. Kdo ga je postavil v tabernakelj? Duhovnik. Kdo je sprejel vašo dušo ob vstopu v življenje? Duhovnik. Kdo jo hrani in ji daje moč za njeno potovanje? Duhovnik. Kdo jo pripravlja za prihod pred Boga, jo končno umije v krvi Jezusa Kristusa? Duhovnik! Da, duhovnik, vedno duhovnik. In če bi bila ta duša v nevarnosti, da umrje v grehu, kdo jo bo obudil, ji prinesel pokoj in mir? Spet – duhovnik. Za Bogom je duhovnik prvi! Tudi samega sebe bo razumel šele v nebesih.' Te trditve, rojene v srcu svetega župnika, se nam morebiti zdijo pretirane. Vendar se v njih razodeva njegovo vzvišeno razumevanje zakramenta duhovništva. Zdelo se je, da je preplavljen od brezmejnega čuta odgovornosti: 'Če bi dobro razumeli, kaj je duhovnik v svetu, bi umrli, vendar ne zaradi strahu, marveč zaradi ljubezni … Brez duhovnika tako smrt kot trpljenje našega Gospoda ne bi nič pomenila. Duhovnik je tisti, ki nadaljuje delo odrešenja na zemlji … Kaj bi nam pomagala hiša, polna zlata, če ne bi bilo nikogar, ki bi odprl vrata? Duhovnik ima ključe do nebeških zakladov; on odpira vrata, on je upravitelj dobrega Boga, on je posrednik njegovih dobrin … Pustite župnijo dvajset let brez duhovnika in ljudje bodo častili živali … Duhovnik ni duhovnik zaradi sebe, temveč zaradi vas'.«