Sv. Gregor Veliki se sprašuje: »Zakaj je Gospod po vstajenju, medtem ko so se učenci trudili na morju, ostal na obali? Vode namreč predstavljajo sedanje življenje, ki je vedno razburkano zaradi dogodkov in zaradi valov našega pokvarljivega stanja. Trdnost obale pa je podoba večnega miru. Tedaj so bili učenci še sredi velikih valov umrljivosti življenja. Zaradi tega so se namreč trudili. Medtem ko pa naš Odrešenik ni bil več podvržen pokvarljivosti mesa, in zato torej stoji po vstajenju na obali. Kot da bi govoril svojim učencem: 'Nisem več z vami na morju, saj me ne zalivajo več razburkani valovi življenja.« Sv. Gregor Veliki razlaga tudi Jezusove besede: 'Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.' »V drugem ulovu, za katerega ni bilo rečeno, na katero stran vreči mrežo, je predstavljen klic Cerkve za ta svet, naj sprejme skupaj tako dobre kot hudobne. Med ribolovom, ki ga opisuje Luka, so se mreže zaradi velike količine rib trgale, saj na tem svetu izpovedujejo vero skupaj z izbranimi tudi pokvarjenci… Medtem ko so tudi pri tem drugem ulovu velike ribe, a se zaradi njih mreža ne trga. To pa zato, ker sveta Cerkev izvoljenih počiva v popolnem miru svojega Stvarnika, saj ni več podvržena trganju.«

»Vrzite mrežo... in boste našli!« (Jn 21,6)
Te Jezusove besede so iz evangeljskega odlomka, ki pripoveduje o tretjem prikazovanju Vstalega svojim učencem na obali Tiberijskega morja in o čudežnem ulovu. Po 'pohujšanju' križa so se učenci vrnili domov ter k svojemu delu kot ribiči, torej k tistim dejavnostim, ki so jih opravljali preden so srečali Jezusa. To, da so se vrnili k prejšnjemu življenju, nam daje razumeti ozračje razkropljenosti in zgubljenosti po njihovih skupnostih (prim. Mr 14,27; Mt 26,31). Učenci so težko razumeli to, kar se je zgodilo. Toda, medtem ko se zdi, da je vsega konec, ponovno, kakor na poti v Emavs, pride Jezus naproti svojim prijateljem. Tokrat jih sreča na morju, torej na kraju, ob katerem pomislimo na težave in stiske življenja. Sreča jih, ko se dela dan, potem ko so se zaman trudili celo noč. Njihova mreža je prazna. V nekem smislu je to kot obračun njihove izkušnje z Jezusom; poznali so ga, bili z njim in On jim je marsikaj obljubil in vendar so se sedaj znašli brez rib v mreži.

Toda sedaj ob jutranji zarji jim prihaja Jezus naproti, toda oni ga niso takoj prepoznali (prim. Jn 21,4). 'Jutranja zarja' v Svetem pismu pogosto naznanja nenavadne Božje posege. V drugi Mojzesovi knjigi na primer je Gospod ob jutranji straži  posredoval v ognjenem in oblačnem stebru, da bi rešil svoje ljudstvo, ki je bežalo iz Egipta (prim. 2Mz 14,24). In tudi, ko se je delal dan, so Marija Magdalena in druge žene, ki so prišle k grobu, srečale vstalega Gospoda. Tudi v evangeljskem odlomku o katerem razmišljamo, je minila noč in učencem, ki so se zaman trudili in so bili razočarani, ker niso nič ujeli, Gospod pravi: »Vrzite mreže na desno stran čolna in boste našli!« (v. 6). Običajno se ribe ujamejo v mreže ponoči, ko je tema in ne zjutraj, ko je voda prozorna. Toda učenci so zaupali Jezusu in sad tega je čudežno velik ulov, tako velik, da niso več mogli izvleči mreže zaradi obilice rib (prim. v. 6).  V tem trenutku se Janez, razsvetljen z ljubeznijo, obrne k Petru in mu reče: »Gospod je!« (v. 7). Bistroumen pogled učenca, ki ga je Jezus ljubil, lahko bi rekli podoba vernika, prepozna Učitelja navzočega na obali jezera. »Gospod je!« Ta spontana izpoved vere je tudi za nas povabilo k izpovedi, da je Kristus vstal in je Gospod našega življenja.

Tudi Peter se mora naučiti, da je slaboten in da potrebuje odpuščanja. Ko mu je končno odpadla maska in je dojel resničnost svojega šibkega srca, ki je srce verujočega grešnika, je bruhnil v osvobajajoči jok kesanja. Po teh solzah je pripravljen za svoje poslanstvo. In to poslanstvo mu je vstali Jezus zaupal to pomladno jutro. Evangelist Janez nam ohranja pogovor, ki je ob tej priložnosti potekal med Jezusom in Petrom. Tu odkrijemo v glagolih zelo pomenljivo besedno igro. V grščini izraža glagol 'philéo' prijateljsko ljubezen, ki je sicer nežna, a ne vseobsegajoča, medtem ko glagol 'agapáo' pomeni brez pridržkov vseobsegajočo in brezpogojno ljubezen. Jezus vpraša prvikrat Petra: „Simon... ali me ljubiš (agapâs me)“ s to vseobsegajočo in brezpogojno ljubeznijo (prim. Jn 21,15)? Pred zatajitvijo bi apostol gotovo odgovoril: „Ljubim te brezpogojno (agapô se)“. Sedaj, ko je spoznal grenko žalost nezvestobe, dramo krhkosti, reče poln ponižnosti: „Gospod rad te imam (philô se)“, to pomeni: „Ljubim te s svojo borno človeško ljubeznijo“. Kristus vpraša še enkrat: „Simon, ali me ljubiš z vseobsegajočo ljubeznijo, ki jo hočem?“ In Peter ponovi odgovor svoje ponižne človeške ljubezni: „Kyrie, philô se“ - „Gospod, rad te imam, kakor pač zmorem ljubiti“. Tretjič reče Jezus Simonu samo: „Phileîs me? Ali me imaš rad?“ Simon razume, da Jezusu zadostuje njegova borna ljubezen, edina, katere je zmožen, in kljub temu je žalosten, da mu je moral Gospod tako govoriti. Zato mu odgovori: „Gospod, ti vse veš; ti veš da te imam rad (philô se)“. Človek bi skoraj rad rekel, da se je prej Jezus prilagodil Petru, kakor Peter Jezusu! Prav ta Božja prilagoditev podarja upanje učencu, ki je spoznal bolečino nezvestobe. Iz tega vzklije zaupanje, ki ga usposablja za hojo za Jezusom vse do konca: „To je Jezus povedal, da bi naznanil, s kakšno smrtjo bo Peter poveličal Boga. Po teh besedah mu je rekel: „Hodi za menoj!“ (Jn 21,19).

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij pripoveduje o tretjem prikazanju vstalega Jezusa učencem na obali Galilejskega jezera, z opisom čudežnega ulova (prim. Jn 21, 1-9). Pripoved je postavljena v vsakdanjik učencev, ki so se vrnili domov ter na svoje ribiško delo, po pretresljivih dnevih trpljenja, smrti in vstajenja Gospoda. To, kar se je zgodilo, je bilo za njih zelo težko razumeti. Toda, ko se zdi, da je vsega konec, je spet Jezus, ki ponovno »išče« svoje učence. On je, ki jih gre iskat. Tokrat jih je srečal ob jezeru, na katerem so v čolnih preživeli noč, ne da bi kaj ujeli. Prazne mreže se zdi, da so kot obračun njihove izkušnje z Jezusom. Poznali so ga, zapustili so vse in šli za njim, polni upanja… in sedaj, so ga videli vstalega, potem je šel, za njih je bilo kot sanje?

Toda ob jutranji zarji se pojavi ob obali jezera Jezus, a oni ga niso prepoznali (prim. v. 4). Tem utrujenim in razočaranim ribičem Gospod pravi: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Učenci so verjeli Jezusu in rezultat tega je bil neverjetno obilen ulov. V tem trenutku se je Janez obrnil k Petru in mu rekel: »Gospod je!« (v. 7). Takoj se je Peter vrgel v vodo ter zaplaval proti obali, proti Jezusu. V tem vzkliku: »Gospod je!«, je vse navdušenje velikonočne vere, polne veselja in čudenja, ki tako postane popolno nasprotje zbeganosti, obupanosti, občutka nemoči, kar se je nabralo v dušah učencev. Navzočnost vstalega Jezusa spremeni vsako stvar: svetloba premaga temo, jalovo delo postane ponovno rodovitno in obetajoče, na mesto občutka utrujenosti in zapuščenosti ponovno pride zagon in gotovost, da je On z nami.

Od takrat ta ista občutja poživljajo Cerkev, skupnost Vstalega. Vsi mi smo skupnost Vstalega. Če se površnemu pogledu včasih zdi, da sta prevladala temačnost zla in vsakodnevno prazno prizadevanje, Cerkev z gotovostjo ve, da nad tistimi, ki hodijo za Gospodom Jezusom, sveti neminljiva luč velike noči. Veliko oznanilo vstajenja vlije v srca vernikov tisto intimno veselje ter nepremagljivo upanje. Kristus je resnično vstal! Tudi danes Cerkev odzvanja to praznično oznanilo. Veselje in upanje se še vedno pretakata v srcih, na obličjih, v gestah, v besedah. Vsi mi kristjani smo poklicani sporočati to sporočilo vstajenja tistim, ki jih srečamo, še posebej tistemu, ki trpi, ki je osamljen, ki se je znašel v bednih razmerah, bolnikom, beguncem, odrinjenim. Vsem ponesimo žarek luči vstalega Kristusa, znamenje njegove usmiljene moči.

Naj On, Gospod, obnovi tudi v nas velikonočno vero, da se bomo vedno bolj zavedali svojega poslanstva v službi Evangeliju in bratom. Napolni naj nas s svojim Svetim Duhom, da bomo ob pomoči Marijine priprošnje z vso Cerkvijo lahko oznanjali veličino njegove ljubezni in bogastvo njegovega usmiljenja.

 

Raduj se, Kraljica nebeška, 1. maj 2022
Dragi bratje in sestre, blagoslovljeno nedeljo! Evangelij današnjega bogoslužja (Jn 21,1-19) pripoveduje o tretjem Jezusovem prikazanju apostolom. Gre za srečanje, ki se je zgodilo pri galilejskem jezeru in v katerem je najbolj udeležen Simon Peter. Vse se je začelo z njim, ki je rekel drugim apostolom: »Ribe grem lovit« (v. 3). Nič nenavadnega ni v tem, saj je bil ribič, a je opustil ta poklic, ko je ravno na obali jezera, pustil mreže, da bi šel za Jezusom. In sedaj, ko Vstali zamuja, Peter rahlo nezaupljiv predlaga drugim, da bi se vrnili k prejšnjemu življenju. Drugi to sprejmejo: »Tudi mi gremo s teboj«. »Toda tisto noč niso nič ujeli«.

Zna se zgoditi tudi nam, da zaradi utrujenosti, razočaranja, morda celo zaradi lenobe, pozabimo Gospoda in prezremo velike izbire, ki smo jih storili in se zadovoljimo z nečem drugim. Na primer: ne posvetimo več časa pogovoru v družini, ampak imamo rajši osebni prosti čas; pozabi se na molitev, ker se prepustimo lastnim potrebam; zanemarja se dejavna ljubezen z opravičilom, da so druge bolj nujne vsakodnevne stvari. Toda, če počnemo tako, postanemo razočarani in to je, kot je Petrovo razočaranje s praznimi mrežami. Gre za pot, ki te vodi nazaj in te ne zadovolji.

In Jezus, kaj stori s Petrom? Ponovno se vrne na obalo jezera, kjer je izbral Petra, Andreja, Jakoba in Janeza. Vse štiri je namreč izbral tukaj. Nič jim ne očita, Jezus ne očita, ampak se dotakne srca, torej ne graja, ampak jih z nežnostjo pokliče: »Otroci« (v. 5). Potem jih povabi, kakor nekoč, da ponovno pogumno vržejo mreže. In ponovno se mreže neverjetno napolnijo. Bratje, sestre, ko imamo v življenju prazne mreže, ni čas jadikovanja, da se raztresemo in se vrnemo v stare čase preživljanja časa. Tedaj je čas, da ponovno gremo z Jezusom, da najdemo pogum za ponovni začetek, da z Jezusom odrinemo na globoko. Pomembni so trije glagoli: ponovno iti (z Njim), ponovno začeti, ponovno odriniti na globoko, ko se znajdemo pred razočaranjem ali pred življenjem, ki je malo izgubilo smisel. »Danes čutim, da sem šel malo nazaj«. Ponovno pojdi z Jezusom, ponovno začni, odrini na globoko. On te čaka. Samo nate, mene, vsakega od nas, misli.

Peter je potreboval ta sunek. Ko je zaslišal Janeza vpiti: »Gospod je!« (v. 7), se je takoj vrgel v vodo in odplaval k Jezusu. To je dejanje ljubezni, saj ljubezen je več kot uporabnost, primernost in dolžnost. Ljubezen poraja začudenje, navdihuje ustvarjalni zagon, zagon zastonjskosti. Tako je, medtem ko je Janez, ki je bil najmlajši, prepoznal Gospoda, Peter, ki je bil najstarejši, skočil v vodo za srečanje z Njim. V tem skoku v vodo, je ves ponoven zagon Simona Petra.

Dragi bratje in sestre, danes nas vstali Kristus vabi k novemu zagonu, da se brez strahu, da bi kaj izgubili, brez prevelikega preračunavanja ali čakanja drugih, potopimo v dobro. Zakaj? Ne čakati na druge, saj je za srečanje z Jezusom potrebno, da te vrže iz ravnotežja. Tvegati, pasti iz ravnotežja. Vprašajmo se: ali sem sposoben kakšnega impulza velikodušnosti, ali zadržujem zagone srca ter se zapiram v navado, v strah? Vreči se, skočiti v vodo. To je današnja Jezusova beseda.

Na koncu te epizode Jezus trikrat zastavi Petru vprašanje: »Ali me ljubiš?« (vv. 15.16). Vstali tudi nas danes sprašuje: Ali me ljubiš? Ob veliki noči Jezus želi, da bi tudi naše srce spet vstalo; ker vera ni vprašanje vedenja, ampak ljubezni. »Ali me ljubiš?«, vpraša Jezus tebe, mene, ki imamo prazne mreže in se večkrat bojimo začeti znova; tebe, mene, vse nas, ki nimamo poguma, da bi se vrgli v vodo, ker smo izgubili zagon. Ali me ljubiš?, vpraša Jezus. Od takrat je Peter za vedno prenehal z ribolovom in se posvetil službi Bogu in bratom do te mere, da je dal svoje življenje tukaj, tukaj, kjer se sedaj nahajamo. In mi, ali želimo ljubiti Jezusa?

Naj nam Marija, ki je Gospodu takoj rekla »da«, pomaga najti zagon dobrega.