Asirci si ne bodo več opomogli, izvoljeno ljudstvo pa bo znova živelo in zraslo, naprej ga bo popeljal Davidov potomec. Kljub težkim grehom, odpadu in neveri bo v Izraelu ostal še ostanek, iz katerega bo pognalo novo življenje. Ob velikem odpadu in brezčutnosti za Boga ne bom podlegel obupu, ampak se še bolj obrnil nanj. Gospod, hvala ti, ker tudi po padcih in kaznih daješ možnost za nov začetek.

Jezus se zahvaljuje Očetu za misijonsko delo učencev, da jih niso sprejeli mogočni in modri, ampak majhni, preprosti. Občudujem, kako morejo le mali najti sinovsko zaupanje do Boga. Trudil se bom posnemati Jezusa v njegovem preprostem in zaupljivem odnosu do Očeta. Gospod, pomagaj porušiti hribe mojega napuha, da bom vse z odprtostjo sprejemal iz Božjih rok.

Dragi bratje in sestre! Danes bi rad spregovoril o Janezu Damaščanu, velikem cerkvenem učitelju vesoljne Cerkve. Bil je očividec usihanja grške in sirske krščanske kulture, že pomešane z islamsko kulturo, ki se je širila po Bližnjem vzhodu. Mladi Janez iz bogate krščanske družine je stopil v državno službo pod Perzijci. Nezadovoljen z življenjem na dvoru je kmalu vstopil v samostan svetega Saba blizu Jeruzalema in se z vsemi močmi posvetil askezi in književni dejavnosti in pastorali, o čemer pričajo številne Homilije. V bogoslužju se ga spominjamo 4. decembra. Papež Leon XIII. ga je leta 1890 razglasil za učitelja vesoljne Cerkve.

Na vzhodu je znan predvsem po treh Govorih proti tistim, ki zavračajo svete podobe. V teh besedilih je mogoče zaznati prve pomembne teološke poskuse upravičenja češčenja svetih podob v povezavi z učlovečenjem Božjega Sina.

Janez Damaščan je bil med prvimi, ki so pri krščanskem češčenju razlikovali med najvišjim češčenjem, adoracijo, in spoštljivim češčenjem, veneracijo: prvo se lahko obrača le na Boga in je nadvse duhovno, drugo pa lahko uporablja tudi podobo, da se obrne nanj, ki ga podoba predstavlja. To pomembno razlikovanje je pripeljalo do upravičenja češčenja podob. Damaščan piše takole: »V drugih časih Boga niso nikoli predstavljali s podobami, ker je netelesen in brez obraza. Ker pa so zdaj Boga videli v mesu in je živel med ljudmi, lahko predstavljam to, kar je v Bogu vidnega. Ne častim snovi, ampak stvarnika snovi, ki je postal snov zame in me odrešil preko snovi. /.../ Mar ni snov tudi les trikrat blaženega križa? /.../ In črnilo ter presveta evangeljska knjiga, mar nista snov? Odrešilni oltar, ki nam deli kruh življenje, ni snov? /.../ In pred vsem drugim, ali nista snov telo in kri mojega Gospoda? Ali moraš izbrisati svetost vsega tega ali pa moraš dopustiti izročilu Cerkve, da časti božje podobe in podobe božjih prijateljev.« Gre za nov pogled na svet in na snovno resničnost. Bog se je učlovečil in meso je postalo pravo božje prebivališče.