Med velikonočno večerjo na večer pred svojim trpljenjem je Gospod vzel kruh v svoje roke, kot je zapisano v Markovem evangeliju, in potem, ko ga je blagoslovil, je kruh razlomil, jim ga dal in rekel: 'Vzemite, to je moje telo' (Mr 14,22). Nato je vzel kelih, se zahvalil, ga podal učencem in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: 'To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge' (Mr 14,24). V teh besedah je povzeta vsa zgodovina Boga z ljudmi. V tem ni vključena in razložena le preteklost, ampak tudi prihodnost, to je prihod Božjega kraljestva na svet. Kar Jezus govori, niso zgolj besede. Kar govori, je dogodek, osrednji dogodek zgodovine sveta in našega osebnega življenja.

Te besede so neizčrpne. V tej uri bi rad z vami razmislil le o enem samem vidiku. Jezus je kot znamenje svoje navzočnosti izbral kruh in vino. Z vsakim teh dveh znamenj se podarja ves, ne le del sebe. Vstali ni razdeljen. Je ena oseba, ki se nam po znamenjih približa in se združi z nami. Vsako od teh znamenj pa na svoj način predstavlja poseben vidik njegove skrivnosti in nam spregovorita z njima značilno pojavnostjo, da se naučimo nekoliko bolje razumeti skrivnost Jezusa Kristusa. Med procesijo in češčenjem gledamo na posvečeno hostijo, najpreprostejšo vrsto kruha in hrano, ki sestoji le iz nekaj moke in vode. Kot takšen je namreč hrana ubogih, katerim je Gospod najprej namenil svojo bližino. Molitev, s katero Cerkev ta kruh med mašnim bogoslužjem izroča Gospodu, ga označi kot sad zemlje in človeškega dela. V njem je človeški trud, vsakdanje delo tistega, ki obdeluje zemljo, ki seje in žanje in končno pripravi kruh. Vendar pa kruh ni edino in zgolj naš proizvod, nekaj, kar smo naredili mi; je sad zemlje in zato tudi dar. Kajti dejstvo, da zemlja rodi sad, ni naša zasluga; edino Stvarnik ji je lahko dal rodovitnost. In zdaj lahko to molitev Cerkve še nekoliko razširimo in rečemo: Kruh je sad zemlje in obenem dar neba.

Vendar še nismo do konca razložili sporočila tega znamenja kruha. Njegovo najglobljo skrivnost je Gospod nakazal na cvetno nedeljo, ko so mu naznanili željo nekaterih Grkov, da bi ga srečali. V njegovem odgovoru na to prošnjo najdemo stavek: 'Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu' (Jn 12,24). V kruhu, ki je pripravljen iz zmletih zrn, se skriva skrivnost pasijona. Moka, zmleta pšenica, predpostavlja smrt in vstajenje pšeničnega zrna. S tem, da ga zmeljejo in spečejo, v sebi še enkrat nosi skrivnost pasijona. Le po umiranju pride vstajenje, pride sad in novo življenje.

Ko v molitvi gledamo posvečeno hostijo, nam govori znamenje stvarstva. Tedaj se srečamo z veličino njegovega daru; srečamo pa se tudi z Jezusovim trpljenjem, križem in njegovim vstajenjem. Po tem molitvenem gledanju nas pritegne k sebi, v svojo skrivnost, po kateri nas hoče spremeniti, kot je spremenil hostijo.

Prva Cerkev je v kruhu odkrila še drug simbol. Okrog leta 100 napisana molitev pravi: 'Kakor je bil ta kruh, ki ga lomimo, raztresen po gorah in je zgneten postal eden, tako naj se zbere tvoja Cerkev od koncev zemlje v tvoje kraljestvo'. Iz mnogih zrn pripravljen kruh vključuje tudi združitev; nastanek kruha iz zmletih pšeničnih zrn je tudi proces združevanja. Mi sami moramo iz mnogih, kar nas je, postati en sam kruh, eno samo telo, nam govori sv. Pavel (prim. 1Kor 10,17). Tako znamenje kruha postane obenem upanje in naloga.

Na povsem podoben način nam govori tudi znamenje vina. Medtem ko kruh opozarja na vsakdanjost, na preprostost in na dejstvo, da smo romarji, pa vino izraža žlahtnost stvarstva: praznik veselja, ki nam ga bo Bog pripravil ob koncu časov in ki ga po tem znamenju že zdaj vedno znova anticipira. Toda tudi vino govori o pasijonu: vinsko trto je treba vedno znova obrezovati in jo s tem očistiti; grozd mora zoreti na soncu in v dežju ter mora biti končno stisnjen: samo po tem pasijonu zori dragoceno vino.

Na slovesni praznik sv. Rešnjega Telesa gledamo predvsem znamenje kruha. V procesiji hodimo za tem znamenjem in tako hodimo za Gospodom samim. In prosimo ga: Vodi nas po cestah naše zgodovine! Pokaži Cerkvi in njenim pastirjem vedno znova pravo pot! Zberi nas od vseh koncev zemlje. Zedini svojo Cerkev, zedini razdvojeno človeštvo! Podari nam svoje zveličanje. Amen!

Tertulijan pravi: »Velika noč je zaradi krsta zelo slovesen dan, saj se je na ta dan dopolnilo Gospodovo trpljenje, v katerem smo bili krščeni.« V Didahe, torej nauku dvanajstih apostolov je zapisano: »Kakor je bil ta kruh, ki ga lomimo, raztresen po gorah in je postal eno, tako skupnost vernikov postane v sveti evharistiji eno.« Sv. Ambrož pravi: »Po Kristusovi ustanovitvi sta kruh in vino posvečena in postaneta njegovo Telo, razlomljeno za nas in Kri njegovega trpljenja za naše zveličanje.« Origen to bolj podrobno razloži: »Kruh in vino sta Kristusovo Telo in Kri, ki kot resnična Beseda postaneta naša hrana in naša pijača dejavne ljubezni in vere. Kruh je Beseda pravičnosti, ob kateri se nasičujejo duše, medtem ko je Pijača Beseda Kristusovega spoznanja od njegovega rojstva do njegovega trpljenja.« Sv. Janez Damaščan dodaja: »Kristus je vzpostavil novo pogodbo s svojimi učenci in apostoli ter s tistimi, ki bodo po njih verovali Vanj.« Sv. Irenej Lyonski pa pravi: »Po teh ustvarjenih stvareh verniki darujejo Bogu po vsem svetu prvine njegovih stvaritev in Bog podeli z verniki večno življenje.«

Jezus pri zadnji večerji daruje svoje Telo in svojo Kri po kruhu in vinu, da bi nam v spomin pustil svojo žrtev neskončne ljubezni. S to »popotnico«, polno milosti, imajo učenci vse potrebno za svojo pot skozi zgodovino, da bi na vse razširili Božje kraljestvo. Daritev Jezusa, ki se je prostovoljno žrtvoval na križu, bo zanje luč in moč. In ta Kruh življenja je prispel vse do nas! Nikoli se ne konča čudenje Cerkve pred to stvarnostjo. Čudenje, ki vedno hrani kontemplacijo, češčenje, spomin.

Spev iz današnjega bogoslužnega branja se glasi: »V kruhu spoznajte tistega, ki je visel na križu, v kelihu kri, ki je tekla iz prebodene strani. Vzemite torej in jejte Kristusovo telo, vzemite in pijte Kristusovo kri, ker zdaj ste Kristusovi udje. Da ne boste razdeljeni, jejte to vez občestva; da ne boste razvrednotili svojega dostojanstva, pijte ceno svoje odkupitve.«

Kaj danes pomeni biti razdeljeni« in »razvrednotiti svoje dostojanstvo? Razdeljeni smo, ko nismo poslušni Gospodovi Besedi, ko med seboj ne živimo bratstva, ko tekmujemo, da bi zasedli prva mesta, ko ne zberemo poguma za pričevanje ljubezni, ko nismo zmožni ponuditi upanja. Evharistija pa nam omogoča, da nismo razdeljeni, ker je vez občestva, je izpolnitev zaveze, živega znamenja ljubezni Kristusa, ki se je ponižal in izničil, da bi mi lahko ostali združeni. Ko se udeležimo evharistije in se iz nje hranimo, smo postavljeni na pot, ki ne dopušča razdelitev. Kristus, navzoč med nami v znamenju kruha in vina, zahteva, da moč ljubezni preseže vsako razkosanje ter da obenem postane občestvo z revnim, podpora za šibkega, bratska pozornost do tistih, ki z naporom nosijo težo vsakdanjega življenja.

In kaj pomeni »razvrednotiti svoje dostojanstvo«? Pomeni pustiti, da nas načenjajo idolatrije našega časa: pojavnost, trošenje, jaz v središču vsega; in tudi tekmovalnost, prevzetnost kot zmagovalna drža, nikoli priznati svoje napake ali potrebe. Vse to nas razvrednoti, iz nas naredi povprečne, mlačne in plehke kristjane, pogane.

Jezus je prelil svojo Kri kot ceno in kot očiščenje, da bi lahko bili očiščeni vseh grehov, da se ne bi razvrednotili, glejmo vanj, odžejajmo se pri njegovem viru, da bomo obvarovani pred nevarnostjo pokvarjenosti. Tako bomo doživeli milost preobrazbe. Vedno bomo ostali ubogi grešniki, a Kristusova Kri nas bo osvobodila naših grehov in nam povrnila naše dostojanstvo. Brez naših zaslug in z iskreno ponižnostjo bomo lahko bratom ponesli ljubezen našega Gospoda in Odrešenika. Njegove oči bomo, ki gredo iskat Zaheja in Magdaleno; njegova roka bomo, ki pomaga bolnim na telesu in v duhu; njegovo srce bomo, ki ljubi potrebne sprave, usmiljenja in sočutja. Tako evharistija udejanja zavezo, ki nas posvečuje, očiščuje in združuje v čudovito občestvo z Bogom.

Ne pozabimo: Da ne boste razdeljeni, jejte to vez občestva; da ne boste razvrednotili svojega dostojanstva, pijte ceno svoje odkupitve.

Evangelij nam prinaša Jezusove besede, ki jih je izgovoril med zadnjo večerjo s svojimi učenci: »Vzemite, to je moje telo… To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge« (Mr 14,22.24). Ravno v moči tega testamenta ljubezni se krščanska skupnost zbira vsako nedeljo, vsak dan, okoli evharistije, zakramenta Kristusove odrešilne žrtve. Pritegnjeni z njegovo resnično navzočnostjo, ga kristjani častimo in ga zremo v ponižnem znamenju kruha, ki je postal njegovo Telo.

Vsakič, ko obhajamo evharistijo, okušamo po tem zakramentu tako umerjenem in hkrati slovesnem Novo zavezo, ki v polnosti uresničuje občestvo med Bogom in nami. In kot udeleženci pri tej Zavezi, mi, čeprav majhni in ubogi, sodelujemo pri izgradnji zgodovine po Božjem načrtu. Zaradi tega vsako obhajanje evharistije, medtem ko predstavlja javno obredno dejanje Bogu, nas napotuje h konkretnemu življenju in pripetljajem našega bivanja. Metem, ko se hranimo s Kristusovim Telesom in Krvjo ter smo Njemu priličeni, prejmemo vase njegovo ljubezen in sicer ne zato, da jo ljubosumno obdržimo zase, temveč da jo podelimo z drugimi. Ta logika je zapisana v evharistiji. Sprejmemo vase njegovo ljubezen in jo podelimo z drugimi, to je evharistična skrivnost. V njej namreč zremo Jezusa, razlomljen in podarjen kruh ter prelito kri za naše zveličanje. Ta navzočnost kot ogenj sežiga naše sebične drže, nas očiščuje težnje, dati samo toliko, koliko smo prejeli in prižiga željo, da postanemo tudi mi v občestvu z Jezusom, razlomljen kruh in prelita kri za brate in sestre.

Zaradi tega je praznik Telovo skrivnost privlačnosti h Kristusu in preoblikovanja v Njega. Je šola konkretne, potrpežljive in žrtvujoče ljubezni, kakor je bila Jezusova na križu. Uči nas biti bolj gostoljubni in razpoložljivi do tistih, ki iščejo razumevanje, pomoč, spodbudo ter so odrinjeni in sami. Navzočnost živega Kristusa v evharistiji je kakor vrata, odprta vrata med svetiščem in cesto, med vero in zgodovino, med Božjim mestom in človeškim mestom.

Angel Gospodov, nedelja, 6. junij 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes se v Italiji ter v drugih državah obhaja slovesni praznik Kristusovega Telesa in Krvi. Evangelij nam predstavlja pripoved zadnje večerje (Mr 14,12-16.22-26). Gospodove besede in dejanja se dotikajo srca, saj je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil, ga dal učencem in rekel: »Vzemite, to je moje telo« (v. 22). In tako nam Jezus z vso preprostostjo podari največji zakrament. Njegovo dejanje je gesta daru, podelitve. Na vrhuncu svojega življenja ne razdeli obilje kruha, da bi nasitil množice, temveč razlomi sebe samega med velikonočno večerjo s svojimi učenci. Na ta način nam Jezus pokaže, da je smoter življenja v podarjati se, in da je največja stvar služiti. Mi danes ponovno najdemo Božjo veličino v košku Kruha, v krhkosti, ki je polna ljubezni in polna podelitve. Krhkost je beseda, ki bi jo rad izpostavil. Jezus postane krhek kot kruh, ki se razlomi in razdrobi. Ampak ravno v tem, v njegovi krhkosti, je njegova moč. V evharistiji je krhkost moč: moč ljubezni, ki postane majhna, da bo sprejeta in ne strašljiva; moč ljubezni, ki se razlomi in se podeli, da bi hranila in dala življenje; moč ljubezni, ki se razdrobi, da bi nas vse zbrala v enost.

In je še druga moč, ki v krhkosti evharistije pride na dan: moč ljubiti tistega, ki pogreši. V noči, ko je bil izdan, nam je Jezus dal kruh življenja. Podari nam največji možni dar, medtem ko v srcu čuti najgloblji prepad, saj ga učenec, ki je z Njim, ki pomaka grižljaj v isti krožnik, namerava izdati. Za tistega, ki ljubi, je izdaja največja bolečina, ki obstaja. In kaj je storil Jezus? Na zlo se odzove z največjim dobrim. Na Judov »ne« odgovori z »da« usmiljenja. Ne kaznuje grešnika, ampak da življenje zanj, plača zanj. Ko prejmemo evharistijo, Jezus stori isto z nami, saj nas pozna, ve, da smo grešniki in zelo pogosto pogrešimo, a kljub temu ne preneha pridruževati svojega življenja našemu življenju. Ve, da ga potrebujemo, saj evharistija ni nagrada svetnikov, temveč Kruh grešnikov. Zato nas spodbuja: »Ne bojte se. Vzemite in jejte.«

Vsakič ko prejmemo Kruh življenja, pride Jezus in da nov smisel naši krhkosti. Spomni nas, da smo v njegovih očeh dragocenejši, kot mislimo. Pravi nam, da je zadovoljen, če z njim podelimo svojo krhkost. Ponavlja nam, da se njegovo usmiljenje ne boji naših bednosti. Jezusovo usmiljenje se ne boji naših bednosti. Predvsem pa nas z ljubeznijo ozdravlja tiste krhkosti, ki je sami ne moremo ozdraviti. Na katere krhkosti mislimo: na to, da čutimo zamero do tistega, ki mi je storil hudo – to sami ne moremo ozdraviti; tiste, da sprejmemo distanco do drugih in do sebe –te ne moremo sami ozdraviti; tiste glede objokovanja in pritoževanja, ne da bi pri tem našli mir – tudi te ne moremo sami ozdraviti. On je tisti, ki nas ozdravlja s svojo navzočnostjo, s svojim evharističnim kruhom. Evharistija je učinkovito zdravilo proti tem zaprtjem. Kruh življenja namreč ozdravlja trdoto in jo spremeni v voljnost. Evharistija ozdravlja zato, ker pridružuje Jezusu. Stori, da začnemo asimilirati njegov način življenja, njegovo sposobnost razlomiti se in darovati se bratom, odgovoriti na zlo z dobrim. Daje nam moč, da gremo ven iz sebe in se z ljubeznijo lahko sklonimo h krhkostim drugih. Tako Bog počne z nami. Logika evharistije je: ko prejmemo Jezusa, ki nas ljubi in ozdravlja naše krhkosti, da bi ljubili druge in jim pomagali v njihovih krhkostih. In to skozi vse življenje. Danes smo med molitveno uro molili himno v štirih verzih, ki so povzetek vsega Jezusovega življenja. Takole pravijo: Jezus, ko se je rodil, je postal naš spremljevalec na poti življenja. Med večerjo se je dal kot hrana. Potem na križu med svojo smrtjo je postal cena, je plačal ceno za nas. Sedaj ko kraljuje v nebesih, je naše upanje, je naša nagrada, da iščemo to, kar nas čaka.

Sveta Devica, v kateri je Bog postal meso, naj nam pomaga, da bomo z hvaležnim srcem sprejeli dar Evharistije ter iz svojega življenja naredili dar. Naj Evharistija napravi iz nas dar za vse druge.

Sveti Beda častitljivi pravi: »Marijo vodi njena ponižnost v hribovito področje Judeje, da bi čestitala Elizabeti za Janezovo čudežno spočetje ter da bi stregla svoji starejši sorodnici med njenimi zadnjimi meseci nosečnosti.« Sv. Avguštin pravi: »To, da je Janez poskočil v maternici, je čudežno znamenje vere.« Maksim Torinski to misel nadaljuje: »Že v maternici je Janez zaznal Kristusov prihod in je prerokoval kot Mesijev predhodnik.« Efrem Sirski to slikovito opiše: »Navzočnost Mesija v mesu, ki je začetnik stvarstva, najprej stori tako, da Elizabetina maternica oživi, nato pa po sadu Marijine maternice oživi vse stvarstvo.« Origen nadalje pravi: »Elizabeta, napolnjena s Svetim Duhom, zaradi sadu Marijine maternice, izreče nad njo blagoslov.« Sv. Ambrož pravi, da »Marijina vera v Božjo obljubo vodi tudi Cerkev v poveličevanje Gospoda, saj sedaj ona odgovarja Krisutsu, sadu vseh vernikov.« Origen pravi, da »obiskanje označuje fizično srečanje mater teh dveh osebnosti dokončega zveličanja.« Efrem Sirski k temu dodaja, da pa»Magnifikat kaže na teološki pomen tega srečanja, saj Marija povzame svoje mesto v zgodovini zveličanja in naznani novo kraljestvo.«

V Lukovem evangeliju vidimo Marijo v ljubečem služenju sorodnici Elizabeti, pri kateri ostane »nekako tri mesece« (1,56), da bi ji stala ob strani v končnem obdobju njene nosečnosti. »Moja duša poveličuje Gospoda« (Magnificat anima mea Dominum), pravi pri tem obisku (Lk 1,46) in s tem izrazi celotni program svojega življenja, da namreč ne postavlja sebe v središče, ampak ustvarja prostor srečanja z Bogom tako v molitvi, kakor tudi v služenju bližnjemu; samo tako svet postaja dober. Marija je velika prav zaradi tega, ker noče poveličevati sebe, marveč poveličuje Boga. Ponižna je: noče biti nič drugega kakor Gospodova služabnica (prim. Lk 1,38.48). Marija ve, da k zveličanju sveta prispeva samo s tem, ko ne izvršuje svojih dejanj, marveč se povsem daje na voljo Božji pobudi. Marija je žena upanja. Samo zato, ker veruje Božjim obljubam in pričakuje Izraelovo zveličanje, more priti angel k njej in jo poklicati za odločilno služenje pri teh obljubah. Marija je žena vere. »Blagor ti, ki si verovala«, ji pravi Elizabeta (prim. Lk 1,45). Magnifikat – nekakšen portret njene duše – je ves stkan iz niti Svetega pisma, iz niti Božje besede. Tako je vidno, da je v Božji besedi zares doma. Govori in misli z Božjo besedo; Božja beseda postane njena beseda, in njena beseda se porodi iz Božje besede. Tako je tudi vidno, da so njene misli v harmoniji z Božjimi mislimi, da je njeno hotenje Božje hotenje. Ker je bila povsem prežeta z Božjo besedo, je mogla postati mati učlovečene Besede. In še: Marija je žena, ki ljubi. Kako bi moglo biti drugače? Kot verujoča v veri misli z Božjimi mislimi, hoče kot Bog hoče, zato ne more biti drugače, kot žena, ki ljubi.

Homilija, maša, Bukarešta, petek, 31. maj 2019
Evangelij, ki smo ga poslušali, nas popelje v sredino srečanja z dvema ženama, ki se objameta in vse napolnita s srečo in hvalo: otrok se razveseli in Elizabeta blagruje sestrično zaradi njene vere; Marija čudovita dela, ki jih je Gospod uresničil v svoji služabnici, opeva z veličastnim hvalospevom upanja za tiste, ki ne morejo več peti, ker so izgubili glas… Pesem upanja, ki želi prebuditi tudi nas in nas povabiti, naj se danes uglasimo nanjo preko treh dragocenih elementov, ki izhajajo iz zrenja prve učenke: Marija hodi, Marija sreča, Marija se veseli.

Marija hodi … Iz Nazareta v hišo Zaharije in Elizabete: to je prva izmed Marijinih poti, o kateri pripoveduje Sveto pismo. Prva izmed mnogih. Šla bo iz Galileje v Betlehem, kjer se bo rodil Jezus; bežala bo v Egipt, da bi rešila Otroka pred Herodom; ponovno bo šla v Jeruzalem vsako leto za Veliko noč, vse do zadnje, v kateri bo sledila Sinu na Kalvarijo. Te poti imajo eno značilnost: nikoli niso bile lahke, zanje sta bila potrebna pogum in potrpežljivost. Povejo nam, da Marija pozna vzpone, pozna naše vzpone: nam je sestra na poti. Izkušena v naporu, ve, kako nas prijeti za roko v težavah, ko se znajdemo pred najbolj strmimi ovinki življenja. Kakor dobra mati, Marija ve, da si ljubezen utira pot preko majhnih vsakodnevnih stvari. Ljubezen in materinska sposobnost, ki more z nekaj ubogimi plenicami in goro nežnosti hlev spremeniti v Jezusov dom (prim. Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 286).

Zrenje Marije nam pomaga usmeriti pogled na mnoge žene, matere in babice teh dežel, ki z žrtvijo in skrivoma, z odpovedjo in prizadevanjem, oblikujejo sedanjost in tkejo sanje prihodnosti. Tiho, vztrajno in neopazno darovanje, ki se ne boji »zavihati rokavov« in vzeti na rame težav, da bi še naprej skrbele za življenje svojih otrok in celotne družine, z upanjem »proti upanju« (Rim 4,18). Živ spomin je dejstvo, da v vašem narodu živi in utripa močna zavest upanja, onkraj vseh okoliščin, ki bi ga mogle zatemniti ali bi ga želele ugasniti. S pogledom na Marijo in na mnoga materinska obličja, se občuti in goji prostor za upanje (prim. Dokument iz Aparecide, 536), ki ustvarja in odpira prihodnost. Odločno recimo: v naših ljudeh je prostor za upanje. Zato Marija hodi in nas vabi, da bi hodili skupaj.

Marija sreča Elizabeto (prim. Lk 1,39-56), ki je že v letih. Vendar je ona, starostnica, tista, ki govori o prihodnosti, ki prerokuje: »napolnjena s Svetim Duhom« (v. 41), blagruje jo, ker »je verovala« (v. 45) in tako vnaprej izrazi zadnji blagor evangelijev: blagor tistemu, ki veruje (prim. Jn 20,29). Mlado dekle gre naproti starostnici, išče korenine in starostnica se prerodi, prerokuje o mladenki ter ji podari prihodnost. Tako se mladi in stari srečajo, se objamejo in morejo drug v drugem ponovno prebuditi najboljše. To je čudež, ki ga spodbudi kultura srečanja, kjer nihče ni zavržen ali etiketiran, nasprotno, kjer so vsi zaželeni, ker so potrebni, da bi razodeli Gospodovo obličje. Ne bojijo se hoditi skupaj in ko se to zgodi, pride Bog in stori čudeže v svojem ljudstvu.

Sveti Duh je namreč tisti, ki spodbuja, naj izstopamo iz samih sebe, iz svojih zaprtosti in pristranskosti, da bi nas naučil gledati onkraj zunanjosti ter nam podaril možnosti, da bi govorili blago (dobro) o drugih – da bi jih »blagoslavljali« – posebej mnoge naše brate, ki so izpostavljeni nadlogam; ki jim je morda odvzeta ne samo streha ali nekaj kruha, ampak prijateljstvo in toplina skupnosti, ki bi jih objela, varovala in sprejela. Kultura srečanja, ki nas kristjane spodbuja, da bi izkusili čudež materinstva Cerkve, ki išče, varuje in združuje svoje otroke. Ko se v Cerkvi srečajo različni obredi, ko niso najprej na vrsti naše lastne pripadnosti, skupine ali narodnosti, ampak Ljudstvo, ki zna skupaj hvaliti Boga, tedaj se zgodijo velike reči. Odločno recimo: blagor tistemu, ki veruje (prim. Jn 20,19) in si upa ustvarjati srečanje in občestvo.

Marija, ki hodi in sreča Elizabeto, nas spominja, kje je Bog želel prebivati in živeti, katero je njegovo svetišče in na katerem kraju moremo prisluhniti njegovemu utripu: sredi njegovega Ljudstva. Tam prebiva, tam živi, tam nas čaka. Začutimo, da je prerokovo povabilo, naj se ne bojimo, naj ne dopustimo, da nam roke omahujejo, namenjeno nam. Gospod, naš Bog, je namreč v naši sredi, je močni rešitelj (prim. Sof 3,16-17). To je skrivnost kristjana: Bog je v naši sredi kot močni rešitelj. Ta gotovost nam, kakor je bilo za Marijo, omogoča, da pojemo in se veselimo. Marija se veseli, ker je prinašalka Emanuela, Boga z nami.

»Biti kristjan je veselje v Svetem Duhu« (Veselite in radujte se, 122). Brez veselja ostanemo paralizirani, sužnji svojih žalosti. Pogosto problem vere ni toliko v pomanjkanju sredstev in struktur, v količini, niti v prisotnosti tistih, ki nas ne sprejemajo; problem vere je pomanjkanje veselja. Vera se zamaje, kadar se znajdemo sredi žalosti in obupa. Ko živimo v nezaupanju, zaprti sami vase, pridemo v protislovje z vero, saj namesto da bi se čutili otroci, za katere Bog dela velike reči (prim. v. 49), vse pomanjšamo po meri svojih problemov in pozabimo, da nismo sirote: v svoji sredi imamo Očeta, močnega zveličarja.

Marija nam prihaja na pomoč, saj namesto, da bi pomanjšala, poveličuje, to je »poveča« Gospoda, hvali njegovo veličino. To je skrivnost veselja. Marija, skromna in ponižna, začenja pri Božji veličini, kljub svojim težavam – ki jih ni bilo malo – je vesela, saj v vsem zaupa v Gospoda. Spominja nas, da more Bog vedno za nas dopolnjevati čudovite stvari, če ostajamo odprti zanj in za brate.

Pomislimo na velike pričevalce te zemlje: preproste osebe, ki so zaupale v Boga sredi preganjanj. Svojega upanja niso položili v svet, ampak v Gospoda, in tako so šli naprej. Želim se zahvaliti tem ponižnim zmagovalcem, tem svetnikom sosednjih vrat, ki nam kažejo pot. Njihove solze niso bile nerodovitne, bile so molitev, ki se je dvignila v nebo in je namakala upanje tega ljudstva.

Dragi bratje in sestre, Marija hodi, sreča in se veseli, ker je prinesla nekaj večjega od sebe: bila je prinašalka blagoslova. Kakor ona se tudi mi ne bojmo biti prinašalci blagoslova, ki ga Romunija potrebuje. Bodite vi pobudniki kulture srečanja, ki bo na laž postavila ravnodušnost in razdeljenost ter tej zemlji omogočila, da bi na moč opevala Gospodove dobrote.