Letos pri nedeljskem bogoslužju razmišljamo ob Markovem evangeliju, katerega posebnost je tako imenovana 'mesijanska skrivnost', torej dejstvo, da Jezus ne želi, da se zunaj ozke skupine učencev trenutno razve, da je On Kristus, Božji Sin. Pri tem postane jasno, zakaj večkrat opozori tako apostole, kakor bolnike, ki jih je ozdravil, naj nikomur ne povejo, kdo je. Na primer evangeljski odlomek današnje nedelje (Mr 1,21-28) pripoveduje o človeku, ki je bil obseden z nečistim duhom. Ta je nenadoma začel vpiti: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pogubit? Poznam te, kdo si: Sveti, od Boga!« Jezus pa mu je zapretil: »Umolkni in pojdi iz njega!« In takoj je nečisti duh z močnim vpitjem šel iz njega. Jezus ni izganjal samo hudih duhov iz ljudi ter jih s tem osvobodil najhujšega suženjstva, ampak je hudim duhovom prepovedal, da bi razkrili, kdo je. Zelo je vztrajal pri tej 'skrivnosti' saj je šlo za uspeh njegovega poslanstva, od katerega je bilo odvisno naše zveličanje. Vedel je namreč, da mora biti za osvoboditev od nadvlade greha, žrtvovan na križu kot resnično velikonočno jagnje. Hudič ga je namreč skušal odvrniti od tega ter ga je hotel speljati na človeško logiko o mogočnem in uspešnem Mesiji. Kristusov križ bo hudičev propad. Zaradi tega je Jezus nenehno poučeval svoje učence, da bo moral za vstop v svojo slavo veliko trpeti, biti zavržen, obsojen in križan (prim. Lk 24,26). Trpljenje pa je namreč vključeno v njegovo poslanstvo.

»Evangelij današnje nedelje (Mr 1,21-28) nam predstavi Jezusa, ki je na sobotni dan pridigal v shodnici v majhnem mestu Kafarnáum, ob Galilejskem jezeru, v katerem sta prebivala Peter in njegov brat Andrej. Njegovemu poučevanju, ki je povzročilo začudenje med ljudmi, je sledila osvoboditev človeka, ki ga je obsedel nečisti duh. Ta je prepoznal v Jezusu 'svetega od Boga' torej Mesija. Hitro se je glas o njem razširil po vsej pokrajini, ki jo je prehodil z namenom, da je oznanjal Božje kraljestvo ter ozdravljal vsakovrstne bolezni. Beseda in dejanje. Sveti Janez Krizostom je opazil, kako je Gospod'izmenično nagovoril poslušalce ter jim storil kaj dobrega, tako, da je od čudežev prišel k besedam ter se nato ponovno vrnil od poučevanja svojega nauka k čudežem.'

Beseda, ki jo je Jezus nameni ljudem, takoj odpre dostop do Očetove volje ter do resnice o njih samih. Ni pa bilo tako s pismouki, ki so se trudili razlagati Sveto pismo s številnimi razmišljanji. Poleg tega pa je Jezus k učinkovitosti besede dodal še osvoboditev od zla. Sveti Atanazij je opomnil, da 'zapovedovati duhovom ter izganjati jih, ni človeško temveč božje delo' saj je Gospod 'odvračal od ljudi vsakršne bolezni in vse slabosti. Kdo bi še lahko potem, ko je videl njegovo moč... dvomil, da ni on Sin, Modrost in Božja moč?'Božja oblast ni naravna moč. Oblast Božje ljubezni namreč ustvarja vesolje in z učlovečenjem Edinorojenega Sina, ki se je spustil v našo človeško naravo, ozdravlja od greha pokvarjeni svet. Romano Guardini je zapisal: 'Celotno Jezusovo bivanje je prevod te moči v ponižnost... je oblast, ki se poniža v podobo hlapca.'

Za človeka oblast pogosto pomeni posedovanje, moč, nadvlado, uspeh. Za Boga pa je oblast služenje, ponižnost, ljubezen. To pa pomeni vstopiti v Jezusovo logiko: ki se je sklonil in umil učencem noge (prim. Jn 13,5), ki mu je samo za dobro človeka, ki ozdravlja rane, ki je sposoben tako velike ljubezni, da da svoje življenje, saj je Ljubezen. V eni od svojih pisem je sv. Katarina Sienska zapisala: 'Potrebno je, da vidimo in v resnici osvetljeni z lučjo vere spoznamo, da je Bog popolna in večna Ljubezen, ki ne more hoteti nič drugega kot le to, kar je dobro za nas.'

Sveti Hieronim pravi, da »nov Gospodov nauk nasproti zavisti hudega daje ljudem nasvet in upanje«, in nadaljuje, k čemur pritrjuje tudi sv. Beda: »Gospodova moč se je odločno spopadla z hudičevo oblastjo.« Sveti Janez Krizostom, sv. Ambrož ter sv. Avguštin pa pravijo: »Četudi bi demoni izpovedali Kristusa, a brez ljubezni, takšno dejanje ne bi imelo nobenega pomena.« Sv. Irenej Lyonski dodaja: »Potrebno je bilo, da je resnica sredstvo sodbe, torej ne samo zveličanje za tiste, ki verujejo, ampak tudi obsodba za tiste, ki ne verujejo, da bodo tako vsi sojeni glede na pravičnost.« Sv. Avguštin pravi: »Četudi je bila Petrova izpoved vere ista kot demonov, pa je med njima bistvena razlika. Peter je izpovedal gnan od ljubezni, medtem ko demoni iz groze.« Zato sv. Evtimij Veliki pravi: »Demoni resnico uporabljajo zgolj kot past, saj povedo resnico le zato, da bi varali.« »Zato ne smemo verjeti demonskim silam, tudi ko govore resnico«, potrdi sv. Ambrož. Atanazij k temu doda: »Jezus je demonom zapovedal naj utihnejo, ker ni hotel, da bi resnico ubila nečista usta.«

Sveti Atanazij je opomnil, da 'zapovedovati duhovom ter izganjati jih, ni človeško temveč božje delo' saj je Gospod 'odvračal od ljudi vsakršne bolezni in vse slabosti. Kdo bi še lahko potem, ko je videl njegovo moč... dvomil, da ni on Sin, Modrost in Božja moč?' Sveti Janez Krizostom je opazil, kako je Gospod 'izmenično nagovoril poslušalce ter jim storil kaj dobrega, tako, da je od čudežev prišel k besedam ter se nato ponovno vrnil od poučevanja svojega nauka k čudežem.'

Evangelist Marko pripoveduje, da je Jezus, ker je bila sobota, takoj šel v shodnico in začel učiti (prim. v. 21). Ob tem pomislimo na primat Božje Besede, da se tej Besedi prisluhne, da se to Besedo sprejme in se to Besedo oznanja. Ko je namreč prišel v Kafarnáum, ni preložil oznanjanja evangelija, ni najprej mislil na logistiko, kako bo namestil svojo majhno skupnost, kar je bilo gotovo potrebno, ni se mudil z organizacijo. Njegova prva skrb je posredovanje Božje Besede z močjo Svetega Duha. Ljudje v shodnici so ob tem strmeli, kajti Jezus »jih je učil kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki« (v. 22).

Kaj pomeni 'z oblastjo'? Pomeni, da se je v Jezusovih človeških besedah čutila vsa moč Božje Besede, čutila se je oblast samega Boga, navdihovalca Svetega pisma. Ena od značilnosti Božje Besede je, da uresniči to, kar pravi. Božja Beseda je namreč skladna z njegovo voljo. Mi pa nasprotno pogosto izgovarjamo prazne, neutemeljene ali površne besede, besede, ki niso skladne z resnico. Božja Beseda pa je skladna z resnico ter povezana z njegovo voljo in stori to, kar pravi. In dejansko je Jezus potem, ko je pridigal, takoj pokazal svojo oblast tako, da je osvobodil moža navzočega v shodnici, ki je bil obseden z hudim duhom (prim. Mr 1,23-26). Prav ta Kristusova božanska oblast je prebudila reakcijo satana, navzočega v tem človeku. Jezus je takoj prepoznal glas hudiča in mu je zapretil: »Umolkni in pojdi iz njega!« (v. 25). Jezus je samo z močjo svoje besede osvobodil človeka hudega duha. Ponovno so bili navzoči začudeni: Ta človek, od kod prihaja? Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni« (v. 27). Božja Beseda v nas prebudi čudenje. Da to moč ima, da se začudimo.

Evangelij je beseda življenja, ki ne zatira ljudi, nasprotno, osvobaja tiste, ki so sužnji hudobnih duhov tega sveta, bodisi duha nečimrnosti, navezanosti na denar, ošabnosti, čutnosti… Evangelij spreminja srce. Evangelij spremeni življenje, preoblikuje nagnjenja k hudemu v dobre namene. Evangelij je sposoben spremeniti ljudi. Zaradi tega imajo kristjani nalogo, da odrešujočo moč razširjajo vsepovsod in s tem postanejo misijonarji ter glasniki Božje Besede. K temu nas spodbuja sam današnji odlomek, ki se konča z misijonarsko odprtostjo in pravi: »In glas o njem«, glas o Jezusu, »se je takoj razširil po vsej okolici Galileje« (v. 28). Nov nauk, ki ga je Jezus učil z oblastjo, je to, kar Cerkev, skupaj z učinkovitimi znamenji njegove navzočnosti prinaša svetu. Učenje z oblastjo ter osvobajajoče delovanje Božjega Sina, postanejo besede zveličanja in dejanja ljubezni misijonarske Cerkve.

Vedno si zapomnite, da ima evangelij moč spremeniti življenje! Ne pozabite tega, saj evangelij je blagovest, ki nas spreminja, če se mu pustimo spremeniti. Poglejte, zaradi tega vas prosim, da imate vsakodnevni stik z evangelijem, da ga vsak dan berete en odlomek, eno vrstico, ga premišljujete in ga povsod imate s seboj, bodisi v žepu ali v torbici… Torej, da se vsak dan hranite iz tega neusahljivega vrelca zveličanja. Ne pozabite tega! Vsak dan berite odlomek iz evangelija. To je moč, ki nas spreminja, preoblikuje, spreminja življenje, spreminja srce.

Prosimo za materinsko priprošnjo Devico Marijo, njo, ki je sprejela Besedo in jo rodila za svet, za vse ljudi. Naj nas ona uči, da bomo vztrajni poslušalci ter verodostojni oznanjevalci Jezusovega evangelija.

Angel Gospodov, nedelja, 28. januar 2018

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje (prim. Mr 1,21-28) je del širše pripovedi, imenovane 'dan v Kafarnáumu'. V središču današnje pripovedi je dogodek eksorcizma, preko katerega je Jezus predstavljen kot prerok, mogočen v besedah in v dejanjih.

Vstopil je na sobotni dan v shodnico v Kafarnáumu in začel učiti. Osebe so strmele nad njegovimi besedami, saj niso bile običajne besede, niso bile podobne tistim, ki so jih običajno poslušali. Pismouki namreč učijo, vendar brez kakšnega koli osebnega ugleda,. Jezus pa nasprotno uči kot tisti, ki ima oblast in s tem razodeva, da je Poslani od Boga in ne kot preprosti človek, ki mora utemeljevati svoj nauk na predhodna izročila. Jezus ima torej polno veljavnost. Evangelij pravi, da so ljudje rekli: »Nov nauk z oblastjo je« (v. 27).

Istočasno pa se Jezus razodeva tudi po delih. V shodnici v Kafarnáumu je bil neki človek obseden z nečistim duhom. Ta se je razkril s kričanjem sledečih besed: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pogubit? Poznam te, kdo si: Sveti, od Boga.« (v. 24). Hudič govori resnico, saj je Jezus prišel uničit Hudiča. Ta nečisti duh pozna Jezusovo moč in tudi razglaša njegovo svetost. Jezus pa mu je zapretil, rekoč: »Umolkni in pojdi iz njega!« (v. 25). Teh nekaj Jezusovih besed zadostuje za zmago nad Satanom, ki je šel iz tega človeka tako, da ga je »stresel in zavpil z močnim glasom« (v. 26), pravi evangelij.

To dejanje je napravilo močan vtis na navzoče. Vse je prevzel strah in so se spraševali: »Kaj je to? Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni« (v. 27). Jezusova moč potrjuje veljavnost njegovega poučevanja, saj ne izgovarja samo besed, ampak tudi deluje. Tako razodeva Božji načrt z besedami in z močjo del. V Evangeliju namreč vidimo, da Jezus med svojim zemeljskim poslanstvom razodeva ljubezen Boga tako s pridiganjem kot s številnimi gestami pozornosti ter pomočjo bolnikom, pomoči potrebnim, otrokom in grešnikom.

Jezus je naš Učitelj, mogočen tako v besedah kot v dejanjih. Jezus nam posreduje vso svetlobo, ki osvetljuje včasih temne poti našega bivanja, posreduje nam tudi moč, potrebno za preraščanje težav, preizkušenj, skušnjav. Pomislimo, kako velika milost je za nas, da poznamo tega tako mogočnega in dobrega Boga. Učitelja in prijatelja, ki nam kaže pot ter skrbi za nas, še posebej, ko smo pomoči potrebni.

Devica Marija, žena poslušanja, naj nam pomaga ustvariti tišino okoli nas in v nas, da bomo prisluhnili med hrupom sporočil sveta najbolj verodostojno besedo, ki obstaja, torej besedo svojega Sina Jezusa, ki oznanja smisel našega bivanja in nas osvobaja vsakršne sužnosti, tudi tiste Hudičeve.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangeljski odlomek (prim. Mr 1,21-28) pripoveduje tipičen dan Jezusovega poslanstva, pravzaprav gre za soboto, ki je posvečena počitku in molitvi. Ljudje so šli v shodnico.

V shodnici v Kafarnáumu Jezus bere in razlaga Pisma. Navzoče je pritegnil njegov način govora. Njihovo začudenje je namreč veliko, saj razodeva drugačno oblast kot pa pismouki (v. 22). Poleg tega pa se Jezus pokaže mogočnega tudi v dejanjih. Dejansko se je neki moški v shodnici obrnil nanj in ga imenoval kot poslanega od Boga. (Jezus) je prepoznal hudega duha, mu ukazal naj gre iz tega človeka ter ga tako izgnal (vv. 23-26).

Tukaj sta vidna dva značilna elementa Jezusovega delovanja: pridiganje in tavmaturško delo ozdravljanja. Pridiga in ozdravlja. Oba ta vidika sta vidna v odlomku evangelista Marka, a bolj poudarjen je vidik pridiganja. Eksorcizem je predstavljen kot potrditev posebne avtoritete in njegovega učenja. Jezus namreč pridiga z lastno oblastjo, kot tisti, ki ima nauk in ga jemlje pri sebi in ne kot pismouki, ki so ponavljali pretekla izročila in iz roda v rod izročene zakone. Ponavljali so besede, besede, besede, samo besede, kot je pela znana pevka Mina. Takšni so bili. Samo besede. Medtem ko pri Jezusu ima beseda avtoriteto. Jezus je verodostojen in to se dotakne srca. Jezusovo poučevanje ima isto oblast kot Bog, ki govori. Dejansko z enim samim ukazom z lahkoto osvobodi obsedenega z hudim duhom in ga ozdravi. Njegova beseda dela to, kar on pravi, kajti On je dokončni prerok. Zakaj pravim to, da je dokončen prerok? Spomnimo se Mojzesove obljube. Mojzes pravi: »Za menoj, precej naprej, bo prišel prerok kot jaz, ki vas bo poučeval.« Mojzes napoveduje Jezusa kot dokončnega preroka. Jezusovo poučevanje ima isto oblast kot Bog, ki govori. Dejansko z enim samim ukazom z lahkoto osvobodi obsedenega z hudim duhom in ga ozdravi. Zato ne govori s človeško avtoriteto, ampak Božjo, saj ima moč, da je dokončni prerok, torej Božji Sin, ki nas vse rešuje in ozdravlja.

Drugi vidik, tisti o ozdravljanju, kaže, da je Kristusovo pridiganje namenjeno poraziti navzoče zlo v človeku in v svetu. Njegova beseda je usmerjena naravnost proti Satanovemu kraljestvu. Postavi ga v krizo in ga postavi v držo umikanja nazaj, prisili ga, da zapusti svet. Ko je tega obsedenca, tega obsedenega človeka dosegel Gospodov ukaz, je bil osvobojen in preoblikovan v novo osebo. Poleg tega pa Jezusovo pridiganje pripada logiki, ki je nasprotna logiki sveta in hudega. Njegove besede se razodenejo kot pretres napačnega reda stvari. Demon, ki je navzoč v obsedencu, namreč približujoč se Jezusu, pravi: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pogubit?« (v. 24). Tile izrazi nakazujejo na popolno tujost med Jezusom in Satanom. Sta namreč na popolnoma drugačnih nivojih. Med njima ni nič skupnega. Sta nasprotna drug od drugega. Jezus verodostojen, ki privlači s svojo verodostojnostjo ljudi, je tudi prerok, ki osvobaja, obljubljeni prerok, ki je Božji Sin, ki ozdravlja. Poslušajmo Jezusove besede, ki so verodostojne. Vedno, ne pozabite tega, nosite v žepu ali v torbici majhen evangelij, da ga lahko čez dan prebirate in prisluhnite verodostojni Jezusovi besedi. Zatem pa, vsi imamo težave, vsi imamo grehe, vsi imamo duhovne bolezni, prosite Jezusa: »Jezus, ti si prerok, ti si Božji Sin, ti si bil obljubljen, da bi nas ozdravil, ozdravi me!« Prosimo Jezusa ozdravljenja naših grehov, naše hudobije.

Devica Marija je vedno ohranjala Jezusove besede in dejanja v svojem srcu ter hodila za njim v popolni razpoložljivosti in zvestobi. Pomagaj tudi nam, da ga bomo poslušali in hodili za njim in tako okušali v svojem življenju znamenja njegovega zveličanja.

Duhovniki naj so radostni in naj gledajo z očmi človeka in z očmi Boga, kakor je to počel sv. Janez Bosko, naj gledajo na stvarnost s srcem očeta in učitelja. Gre za pogled, ki mu je pokazal pot: videl je tiste uboge mlade na cesti, kar ga je ganilo, in je torej začel razmišljati o načinih, da bi jim pomagal zoreti. Z njimi je hodil in z njimi je jokal.

Papež Frančišek je spomnil na besede don Boskove mame. Bila je »ponižna kmečka žena, ki ni študirala na teološki fakulteti«, a je na dan duhovniškega posvečenja sinu rekla: »Danes boš začel trpeti.« Zagotovo je hotela izpostaviti neko realnost, a prav tako pritegniti pozornost, kajti če se don Bosko ne bi zavedal, da obstaja trpljenje, bi to pomenilo, da nekaj ni šlo dobro. »Gre za preroštvo matere, ki je bila preprosta žena, a je imela srce, polno duha,« je dodal papež. Za duhovnika je torej trpljenje znamenje, da stvari gredo dobro. A ne zato, ker bi bil nek »fakir«, ampak zaradi tistega, kar je počel tudi don Bosko: imel je pogum gledati realnost z očmi človeka in z očmi Boga. V tisti »dobi prostozidarstva, velikih nasprotnikov duhovnikov«, »zaprte aristokracije, kjer so reveži bili zares revni, odvrženi«, je don Bosko na ulicah videl tiste mlade in rekel: »Tako ne more biti.«

Papež je pojasnil: »Gledal je z očmi človeka; človeka, ki je brat in tudi oče. In je rekel: 'Ne, to ne more tako ostati.' Bil je ganjen kot človek in kot človek je začel hoditi po ulicah, da bi mladim pomagal rasti, jim pomagal zoreti. Človeške ulice. In potem, imel je pogum, da je gledal z očmi Boga. Šel je k Bogu in rekel: 'Daj, da vidim vse to … to je krivica … kaj storiti pred vsem tem … Ti si ustvaril te ljudi za polnost, oni pa živijo v hudi nesreči …' Tako je gledal na realnost z ljubeznijo očeta (oče in učitelj, kakor ga imenuje današnje bogoslužje) in je gledal Boga z očmi berača, ki prosi za nekaj luči, ter hodil dalje.« Pomislimo še na don Giuseppeja Cafassa, ki je v Torinu 18. stoletja hodil tolažit zapornike in obsojenim na smrt pogosto sledil vse do vislic. Bil je velik prijatelj sv. Janeza Boska.

Kot je torej poudaril papež, mora duhovnik imeti »dva pola«: gledati realnost z očmi človeka in gledati realnost z očmi Boga. To pa pomeni, da mora veliko časa preživeti pred tabernakljem. Don Bosku »je takšno gledanje pomagalo videti pot, kajti on ni šel samo s Katekizmom in razpelom in rekel mladim: 'Tako naredite …' Mladi bi mu rekli: 'Adijo, se vidimo jutri.' Ne, on jim je stopil blizu, z njihovo živahnostjo, spodbudil jih je k igri, razdelil jih je v skupine kot brate … šel je in hodil z njimi, čutil je z njimi, gledal je z njimi, jokal je z njimi in jih tako vodil naprej. Duhovnik gleda človeške ljudi, ki so mu na dosegu roke.«

Duhovniki ne smejo biti uradniki ali uslužbenci, ki sprejemajo stranke od 15. do 17.30. »Uradnikov imamo veliko, dobro opravljajo svoje delo, kar uradniki tudi morajo početi. A duhovnik ni uradnik, ne sme biti,« je izpostavil Frančišek. Obrnil se je na duhovnike in pozval, naj gledajo z očmi človeka: »Prišel bo tisti občutek, tista modrost, ko boš razumel, da so tvoji otroci, tvoji bratje.« Prav tako je pomembno, da imajo pogum za boj: »Duhovnik je nekdo, ki se bori skupaj z Bogom.«

Opozoril je, da vedno obstaja tveganje, da bi se gledalo ali »preveč človeško in premalo božje« ali pa »preveč božje in premalo človeško«. »A če ne bomo tvegali, v življenju ne bomo naredili ničesar,« je dodal. Očka namreč tvega za svojega sina, ko obstaja ljubezen, brat tvega za svojega brata. Takšen način delovanja prinaša trpljenje, začnejo se preganjanja, obrekovanja: »Tisti duhovnik je vedno tam, na cesti, s tistimi nevzgojenimi otroki, ki so mi z žogo razbili okno.«

Papež Frančišek se je ob koncu homilije zahvalil Bogu, da nam je dal sv. Janeza Boska. Kot otrok je začel delati, vedel je, kaj pomeni vsak dan zaslužiti za kruh, razumel je, kaj je sočutje, kaj je dejanska resnica. Ta mož je od Boga prejel veliko srce očeta in učitelja, je sklenil sveti oče: »In kaj je znamenje, da je nek duhovnik v redu, da gleda realnost z očmi človeka in z očmi Boga? Veselje. Ko duhovnik v sebi ne najde veselja, naj se takoj zaustavi in se vpraša 'zakaj'. Don Boskovo veselje je dobro znano: je učitelj veselja. Ker je druge razveseljeval, se je tudi sam veselil. In je tudi trpel. Prosimo Gospoda, naj nam na priprošnjo don Boska podari milost, da bi naši duhovniki bili veseli. Veseli, ker imajo pravi občutek za gledanje pastoralnih stvari, Božjega ljudstva, z očmi človeka in očmi Boga.«