Nekdo, ki ni hodil z Jezusom, je v njegovem imenu izganjal duhove. Janez mu to hoče braniti, a Jezus mu ne dovoli. Izkoristi dogodek in učence pouči, da Bog lahko dela dobre stvari in celo čudeže tudi zunaj njihovega kroga ter da se lahko dela za Božje kraljestvo na različne načine, tudi tako, da se nekomu ponudi navadno čašo vode. Zato člani Cerkve ne smejo biti ljubosumni, ampak se morajo razveseliti, če nekdo, ki je zunaj skupnosti, dela dobra dela v Kristusovem imenu, kajti dela jih z dobrim namenom in s spoštovanjem. Tudi znotraj same Cerkve se lahko včasih zgodi, da se v duhu globokega občestva s težavo vrednoti in ceni dobre stvari, ki jih opravijo različne cerkvene stvarnosti. Vsi in vedno moramo biti sposobni med seboj se ceniti in spoštovati, slaviti Gospoda zaradi njegove neskončne 'domišljije', s katero deluje v Cerkvi in svetu. V današnjem drugem berilu iz Jakobovega pisma (Jak 5,1-6) apostol zmerja nepoštene bogatine, ki so si s silo nabrali bogastva. Besede apostola Jakoba, s tem ko postavijo v ospredje prazen pohlep po materialnih dobrinah, so močan klic, da jih uporabljamo z vidika solidarnosti in skupnega dobrega ter vedno na vseh ravneh delujemo pravično in moralno.

Pravičnost in sedaqah
V središču Izraelove modrosti najdemo globoko vez med vero v Boga, ki »iz prahu vzdiguje slabotnega« (Ps 113,7) in pravičnostjo do bližnjega. Beseda, ki se v hebrejščini uporablja za krepost pravičnosti, sedaqah, to dobro izraža. Sedaqah namreč pomeni po eni strani polno sprejemanje volje Izraelovega Boga, po drugi pa pravičnost do bližnjega (prim. 2 Mz 20,12–17), zlasti do ubogega, tujca, sirote in vdove (prim. 5 Mz 10,18–19). Toda oba pomena sta povezana, kajti dati ubogemu za Izraelca pomeni povračilo, ki ga je dolžan Bogu, saj se je usmilil revščine njegovega ljudstva. Ni naključje, da je bil dar desetih zapovedi dan Mojzesu na gori Sinaj po prehodu čez Rdeče morje. Spoštovanje desetih zapovedi predpostavlja vero v Boga, ki je prvi 'prisluhnil bolečini' svojega ljudstva in »stopil dol, da ga reši« (2 Mz 3,8). Bog je občutljiv na krik slabotnega in v odgovor zahteva poslušnost. Zahteva pravičnost do ubogega (prim. Sir 4,4–5.8–9), tujca (prim. 2 Mz 22,20), sužnja (prim. 5 Mz 15,12–18). Za vstop v območje pravičnosti je potreben izstop iz slepila samozadostnosti, iz globokega stanja zaprtosti, ki je vir krivičnosti. Z drugimi besedami je potreben globlji 'izhod' iz tistega, ki ga je Bog izvedel z Mojzesom, osvoboditev srca, ki je beseda Postave sama ne more uresničiti. Ali torej za človeka obstaja upanje na pravičnost?

Kristus, Božja pravičnost
Krščansko oznanilo pozitivno odgovarja na človekovo žejo po pravičnosti, kot zagotavlja apostol Pavel v Pismu Rimljanom: »Zdaj pa se je brez postave pokazala Božja pravičnost ... po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri« (Rim 3,21–25). Kakšna je torej Kristusova pravičnost? Predvsem je pravičnost, ki izhaja iz milosti, kjer ni človek tisti, ki popravlja in ozdravlja sebe in druge. Dejstvo, da do 'odkupitve' pride po Jezusovi 'krvi' pomeni, da človeka njegove žrtve ne rešujejo teže krivde, ampak dejanje Božje ljubezni, ki se odpira do skrajnosti, do prevzemanja nase 'prekletstva', ki pripada človeku, da bi mu v zameno posredoval 'blagoslov', ki pripada Bogu (prim. Gal 3,13–14). Toda tu se takoj pojavi ugovor: kakšna pravičnost je vendar to, če pravični umre za krivičnega, ta pa v zameno prejme blagoslov, ki pravzaprav pripada pravičnemu? Ali ne prejme tako vsak prav nasprotno od 'svojega'? Tu se v resnici razodeva Božja pravičnost, ki je globoko drugačna od človeške. Bog je po svojem Sinu za nas plačal odkupno ceno, in to res visoko ceno. Pred pravičnostjo križa se človek lahko upre, kajti ta razkriva, da človek ni samozadostno bitje, ampak potrebuje drugega, da bi bil v polnosti to, kar je. Spreobrniti se h Kristusu in verovati evangeliju pomeni ravno to: opustiti privid samozadostnosti ter odkriti in sprejeti nezadostnost, potrebo po drugih in po Bogu, potrebo po njegovem odpuščanju in prijateljstvu.

Sveti Avguštin pravi: »Ta odlomek nas poučuje, da Božja sodba predvsem visi nad tistimi, ki skušajo otroke luči. Tako kot lahko najdemo zunaj Cerkve kreposti, tako lahko najdemo znotraj nje pokvarjenost nauka. Nobene potrebe ni prepovedati delovanje tistih, ki v Kristusovem imenu izvršujejo velika dela. Tisti, ki še niso prejeli krizme krsta, a delajo dobro, so boljši kot tisti, ki čeprav so kršeni, potiskajo druge v zlo. Če se kreposti in dejavna ljubezen izgubita med izvajanjem discipline, je ogrožen mir Cerkve in se poveča nepovezanost.« Sv. Gregor iz Nise nadaljuje: »Bog ne zahteva nemogoče. To, kar Bog zahteva od človeka, lahko izpolnimo po moči milosti in v preprostosti posameznega deja vere in dejavne ljubezni.«

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje (prim. Mr 9,38-43.45.47-48) nam predstavlja eno od tistih zelo poučnih podrobnosti Jezusovega življenja in njegovih učencev. Ti (učenci) so videli nekega človeka, ki ni pripadal skupini Jezusovih privržencev, da je izganjal hude duhove v Jezusovem imenu in so mu zato hoteli prepovedati. Janez je s svojim gorečim navdušenjem, značilnim za mlade, to poročal Jezusu in skušal imeti njegovo podporo. Jezus pa nasprotno temu odgovori: »Ne branite mu! Nikogar namreč ni, ki bi storil čudež v mojem imenu in bi mogel takoj nato grdo govoriti o meni. Kdor ni proti nam, je za nas« (vv. 39-40).

Janez in drugi učenci odražajo držo zaprtosti do dogodka, ki ni znotraj njihovih shem, v tem primeru dejanje, čeprav dobro, a od »zunanje« osebe, ki ni v krogu privržencev. Jezus pa se tu pokaže zelo svobodnega, popolnoma odprtega za svobodo Božjega Duha, ki v svojem delovanju ni omejen z mejami ali kakšnimi koli ograjami. Jezus vzgajati svoje učence in tudi nas k tej notranji svobodi.

Dobro nam bo delo razmišljanje o tem dogodku in če malo opravimo spraševanje vesti. Drža Jezusovih učencev je zelo človeška, zelo razširjena in jo lahko najdemo v krščanskih skupnostih vseh časov, najverjetneje tudi v nas samih. V dobri veri, še več, z gorečnostjo, hočemo zavarovati pristnost neke izkušnje, in zaščititi ustanovitelja ali voditelja pred lažnimi posnemovalci. Istočasno pa je tudi strah pred »konkurenco«, to je grdo, strah pred konkurenco, da bi kdo lahko odvzel nove privržence. Pri tem se ne uspe ceniti dobro, ki ga drugi delajo. Kajti to ni dobro, ker ni naš. To je ena od oblik sklicevanja na samega sebe, še več tu je korenina prozelitstva. Cerkev, kot je rekel papež Benedikt, ne raste zaradi prozelitstva, temveč, če je privlačna, raste zaradi pričevanja drugim z močjo Svetega Duha.

Velika svoboda Boga v svojem podarjanju nam, predstavlja za nas izziv in opomin, da spremenimo svoje drže ter svoje odnose. To je povabilo, ki nam ga Jezus danes namenja. Kliče nas, naj ne mislimo več glede na kategorije »prijatelj/sovražnik«, »mi/vi«, »kdor je znotraj/kdor je zunaj«, »moje/tvoje«, ampak da gremo onkraj in odpremo srce, da bomo lahko prepoznali njegovo navzočnost in delovanje Boga tudi na neobičajnih in nepredvidljivih področjih ter v osebah, ki niso del našega kroga. Gre za to, da smo bolj pozorni na pristnost dobrega, lepega in resničnega v tem, kar je storjeno, kot pa na ime in na pripadnost tistega, ki to stori. In, kakor nas vabi ostali del današnjega evangelija, namesto da bi sodili druge, moramo izprašati sami sebe in brez popuščanja »odrezati« vse tisto, kar bi pohujšalo osebe, ki so v veri bolj šibke.

Devica Marija, zgled učljivega sprejema Božjih presenečenj, naj nam pomaga prepoznati znamenja Gospodove navzočnosti sredi med nami in odkriti, kje vse se On razodeva, tudi v najbolj nemogočih in neobičajnih situacijah. Uči nas ljubiti našo skupnost brez ljubosumja in zaprtosti, da bomo vedno odprti za prostrano obzorje delovanja Svetega Duha.

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Evangelij današnjega bogoslužja pripoveduje o kratkem pogovoru med Jezusom in apostolom Janezom, ki govori v imenu celotne skupine učencev. Videli so človeka, ki je v Gospodovem imenu izganjal demone, vendar so mu to preprečili, ker ni bil član njihove skupine. Jezus jih na tej točki povabi, naj ne ovirajo tistih, ki delajo dobro, saj prispevajo k uresničevanju Božjega načrta (prim. Mr 9,38-41). Nato jih opomni: namesto da bi osebe delili na dobre in slabe, smo vsi poklicani, da bdimo nad svojim srcem, da ne bi podlegli zlu in drugim povzročali pohujšanja (prim. Mr 9,42-45.47-48).

Jezusove besede razkrivajo skušnjavo in ponujajo spodbudo. Skušnjava je skušnjava zaprtosti. Učenci bi radi preprečili dobro delo samo zato, ker oseba, ki ga je opravila, ni pripadala njihovi skupini. Mislijo, da imajo "izključne pravice nad Jezusom" in da so edini pooblaščeni za delo za Božje kraljestvo. Vendar se na ta način počutijo privilegirane in druge obravnavajo kot tujce, do te mere, da postanejo do njih sovražni. Dragi bratje in sestre, vsaka zaprtost namreč drži na distanci tiste, ki ne mislijo tako kot mi. Kot vemo, je to korenina mnogega zla v zgodovini: absolutizma, ki je pogosto povzročil diktature, in mnogega nasilja nad drugačnimi.

Vendar moramo prav tako biti pozorni na zaprtost v Cerkvi. Kajti hudič, ki je razdiralec – to je tisto, kar beseda "hudič" pomeni, da namreč ločuje –, vedno vzbuja sume, da bi ločil in izključil ljudi. Skuša s premetenostjo, in lahko se zgodi kot pri tistih učencih, ki so šli tako daleč, da so izključili celo tiste, ki so izganjali samega hudiča! Včasih lahko tudi mi, namesto da bi bili ponižne in odprte skupnosti, dajemo vtis, da smo "prvi v razredu", in držimo druge na razdalji; namesto da bi poskušali hoditi z vsemi, lahko pokažemo svoj "izpit za vernike": jaz sem vernik, jaz sem katoličan, jaz pripada, temu ali onemu združenju. Ostali reveži pa ne. To je greh. Kazati "izpit za vernike", da bi sodili in izključevali. Prosimo za milost, da bi premagali skušnjavo, da bi sodili in katalogizirali, in naj nas Bog obvaruje pred miselnostjo "gnezda", ko se ljubosumno varujemo v majhni skupini tistih, ki se imajo za dobre: duhovnik s svojimi najbolj zvestimi verniki, pastoralni delavci, zaprti med seboj, da se ne bi kdo vtihotapil, gibanja in združenja s svojo posebno karizmo itd. Zaprti. Zaradi vsega tega obstaja nevarnost, da krščanske skupnosti postanejo kraji ločenosti in ne občestva. Sveti Duh ne želi zaprtosti; želi odprtost, prijazne skupnosti, v katerih je prostora za vse.

V evangeliju pa je Jezusova spodbuda: namesto da bi sodili vse in vsakogar, bodimo pozorni nase! Dejansko je nevarnost v tem, da bi bili neprilagodljivi do drugih in popustljivi do sebe. In Jezus nas poziva, naj se ne dogovarjamo z zlom, s presenetljivimi podobami: "Če je kaj v tebi vzrok pohujšanja, to odsekaj!" (prim. Mr 9,43-48). Če ti nekaj škoduje, to odreži. Ne reče: "Če je nekaj razlog za pohujšanje, ustavi se, razmisli o tem, malo se poboljšaj ..." Ne: "Odsekaj!" Jezus je pri tem radikalen, zahteven, vendar v naše dobro, kot dober zdravnik. Vsak rez, vsako obrezovanje je namenjeno boljši rasti in prinašanju sadov v ljubezni. Vprašajmo se torej: kaj je v meni, kar je v nasprotju z evangelijem? Kaj konkretno Jezus želi, da odsekam v svojem življenju?

Prosimo Brezmadežno Devico Marijo, naj nam pomaga, da bomo dobrohotni do drugih in pozorni nase.

Danes bomo svojo pozornost namenili sv. Hieronimu, cerkvenemu očetu, ki je postavil Sveto pismo v središče svojega življenja: prevedel ga je v latinski jezik, razlagal ga je v svojih delih in predvsem se je trudil, da bi ga oprijemljivo živel v svojem dolgem zemeljskem življenju kljub dobro znanemu težkemu in ognjevitemu značaju, ki mu ga je dala narava.

Hieronim se je rodil v Stridonah okoli leta 347 (ali kot je Benedikt XVI. rekel v nemškem povzetku v Stridonah v današnji Ljubljani v Sloveniji) v krščanski družini, ki mu je omogočila dobro izobrazbo, saj so ga poslali celo v Rim, da bi izpopolnil svoj študij. Kot mladenič je čutil privlačnost posvetnega življenja (prim. Pismo 22,7), a je v njem prevladalo hrepenenje in zanimanje za krščansko vero. Krst je prejel okoli leta 366 in se usmeril v asketsko življenje. Napotil se je v Oglej, se tam vključil v skupnost gorečih kristjanov, ki jo je sam označil kot “zbor blaženih” (Kronika za leto 374), zbran okoli škofa Valerijana. Potem je odpotoval proti Jutrovem in živel kot samotar v puščavi Halkis, južno od Aleppa (prim. Pismo 14,10), kjer se je resno posvetil študiju. Izpopolnil je svoje poznavanje grščine, začel študirati hebrejsko (prim. Pismo 125,12), prepisoval kodekse in patristična dela (cfr. Pismo 5,2). Premišljevanje, samota in stik z božjo besedo so pospeševali zorenje njegovega krščanskega čutenja. Še bolj boleče je čutil breme mladostnih prestopkov (prim. Pismo 22,7) in živo zaznal nasprotje med pogansko miselnostjo in krščanskim življenjem. To nasprotje je postalo slavno zaradi dramatičnega in živega “videnja”, ki nam ga je sam opisal. V njem se mu je zdelo, da je bil prebičan vpričo Boga, ker je bil “ciceronijanec in ne kristjan” (prim. Pismo 22,30).

Leta 382 se je preselil v Rim. Tam ga je papež Damaz, ki je poznal njegov ugled asketa in sposobnosti izobraženca, privzel za tajnika in svetovalca. Spodbujal ga je, naj se loti novega latinskega prevoda svetopisemskih besedil iz pastoralnih in kulturnih razlogov.

Po smrti papeža Damaza je Hieronim leta 385 zapustil Rim in se napotil na romanje, najprej v Sveto deželo, to tiho pričo Kristusovega zemeljskega življenja, potem v Egipt, izbrano deželo mnogih menihov (prim. Proti Rufinu 3,22; Pismo 108,6-14). Leta 386 se je ustalil v Betlehemu, kjer so po velikodušnosti plemenite Pavle zdradili en moški in en žanski samostan ter gostišče za romarje, ki so prihajali v Sveto deželo, “z mislijo, da Marija in Jožef nista našla, kjer bi se odpočila” (Pismo 108,14). V Betlehemu je ostal do smrti in tam nadaljeval s svojo intenzivno dejavnostjo: razlagal je božjo besedo, branil je vero, se odločno upiral raznim krivoverstvom, spodbujal menihe k popolnosti, učil mlade učence klasično in krščansko kulturo, s pastirskim duhom sprejemal romarje, ki so prihajali obiskat Sveto deželo. Umrl je v svoji celici, blizu votline rojstva, 30. septembra 419/420.

Literarna izobrazba in obsežna učenost sta Hieronimu omogočili pregled in prevod mnogih svetopisemskih besedil; to je bilo dragoceno delo za latinsko Cerkev in za zahodno kulturo. Na osnovi izvirnih besedil v hebrejščini in grščini ter ob primerjanju s predhodnimi prevodi je opravil revizijo štirih evangelijev v latinskem jeziku, potem še psalterija in velikega dela Stare zaveze. Upoštevaje hebrejski in grški izvirnik iz Septuaginte, klasičnega grškega prevoda Stare zaveze, ki sega v predkrščansko obdobje, in predhodne latinske prevode je Hieronim lahko ob pomoči drugih sodelavcev ponudil boljši prevod. To je tako imenovana Vulgata, “uradno” besedilo latinske Cerkve, ki so ga kot takega priznali na tridentinskem koncilu in ki po nedavni reviziji ostaja “uradno” besedilo Cerkve latinskega jezika. Zanimivo je pokazati na merila, ki se jih je veliki biblicist držal pri svojem prevajanju. Sam jih razlaga, ko trdi, da je spoštoval celo besedni red Svetega pisma, ker je v njem, tako pravi “celo besedni red skrivnost” (Pismo 57,5), to je razodetje. Poudarja nadalje potrebo po opiranju na izvirna besedila: “Kadar se med latinci pojavi razprava o Novi zavezi zaradi neskladnega zapisa rokopisov, se zatečemo k izvirniku, to je h grškemu besedilu, v katerem je zapisana Nova zaveza. Enako za Staro zavezo, če je neskladje med grškimi in latinskimi besedili, se sklicujemo na izvirno hebrejsko besedilo. Tako lahko vse, kar priteka iz izvira, najdemo tudi v potočkih” (Pismo 106,2). Hieronim je poleg tega razložil tudi precej svetopisemskih besedil.«