Tertulijan pravi, da »vero vsak dan skuša in preizkuša strah pred tistim neznanim, po katerem pa vsak dan upamo.« V Apostolskih konstitucijah je zapisano: »Zaman bo vse tisto, kar smo storili ali mislili, če ne bomo do zadnjega dne vztrajali na poti dobrega.« Sv. Atanazij pa pravi, da če bi »poznali prihodnost, bi bili nenehoma v skušnjavi, da opustimo vsako odgovornost in prizadevanje za družbo.« Sv. Irenej Lyonski pa k temu dodaja: »To, da nam ni bilo vse razkrito, nas spodbuja k ponižnosti.«

Danes vsa Cerkev začenja novo bogoslužno leto, novo pot vere, ki jo bomo živeli skupaj v krščanskih skupnostih, pa tudi, kakor vedno, prehodili znotraj zgodovine sveta, da bi se odprli Božji skrivnosti ter odrešenju, ki prihaja iz njegove ljubezni. Bogoslužno leto se začenja z adventnim časom. Ta čudoviti čas prebuja v srcih pričakovanje Kristusovega prihoda ter spomin njegovega prvega prihoda, ko je slekel svojo božansko slavo ter prevzel naše umrljivo meso.

'Čujte!' To je Jezusov poziv iz današnjega evangelija. Ne nameni ga samo svojim učencem, temveč vsem: 'Čujte!' (Mr 13,37). To je koristen opomin, ki nas spomni, da življenje nima samo zemeljske razsežnosti, temveč se razteza 'onkraj', kakor rastlina, ki klije iz zemlje ter se odpira proti nebu. Kot razmišljujoča rastlina bo vsak človek, obdarjen s svobodo in odgovornostjo, poklican, da bo dal obračun, kako je živel in kako je uporabljal svoje sposobnosti. A jih je obdržal zase ali pa jih je uporabil tudi za dobro sobratov.

Tudi Izaija, prerok adventa, nam danes daje misliti s svojo užaloščeno molitvijo, s katero se v imenu ljudstva obrača na Boga. Prerok spoznava napake svojega ljudstva ter v določenem trenutku pravi: 'Nikogar ni, ki bi klical tvoje ime, ki bi se prebudil, da bi se te držal, kajti skril si svoj obraz pred nami, prepustil si nas môči naše krivde' (Iz 64,4). Nemogoče, da se nas ta opis ne dotakne? Zdi se, da odseva nekatere razsežnosti postmodernega sveta: mesta, v katerih je življenje postalo skrito, površinsko ter se zdi, da je Bog odsoten in je človek edini gospodar. Kakor, da je on edini ustvarjalec in režiser vsega: gradenj, dela, ekonomije, prometa, znanosti, tehnike. Vse se zdi, da je odvisno le od človeka. Občasno pa se v tem svetu, ki se zdi, da je popoln, zgodijo pretresljive stvari tako v naravi kot v družbi, zaradi katerih mislimo, da se je Bog umaknil, da nas je, če tako rečemo, prepustil nam samim.

V resnici pa pravi 'gospodar' sveta ni človek, temveč Bog. Evangelij pravi: 'Čujte torej, ker ne veste, kdaj pride hišni gospodar – zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori –, da vas, če pride nenadoma, ne najde spečih' (Mr 13,35-36). Vsako leto nas adventni čas spomni na to, da naše življenje spet najde pravo smer k Božjemu obličju, ki pa ni obličje'gospodarja', temveč Očeta in Prijatelja. Z Devico Marijo, ki nas vodi na poti adventa, sprejmimo za svoje naslednje prerokove besede: 'Gospod, si ti naš oče! Mi smo glina, ti si naš upodabljavec, vsi smo delo tvojih rok' (Iz 64,7).

S prvo adventno nedeljo torej začenjamo novo bogoslužno leto. To dejstvo nas vabi, da razmislimo o razsežnosti časa, ki nas navdaja z neko skrivnostnostjo. Rad bi spregovoril o zelo konkretni ugotovitvi. Pravimo namreč, da 'nam zmanjkuje časa', saj je vsakodnevni ritem za vse postal dokaj divji. Tudi glede tega, Cerkev prinaša 'veselo novico'. Bog nam podarja svoj čas. Mi imamo vedno premalo časa. Še posebej za Gospoda ga včasih ne znamo ali nočemo najti. Pa vendar, Bog ima čas za nas! To je prvo, kar na začetku bogoslužnega leta vedno znova z začudenjem odkrijemo. Da, Bog nam podarja svoj čas, saj je vstopil v zgodovino s svojo besedo ter s svojimi zveličavnimi deli, da bi naš čas odprl za večnost ter bi tako ta postal zgodovina zaveze. S tega vidika je čas že sam po sebi znamenje Božje ljubezni. Čas je dar, ki ga človek, kakor vsako drugo stvar, zna ceniti ali pa ga v zamolkli površnosti zapravi.

Tri so velika središča časa, ki zaznamujejo zgodovino zveličanja. Na začetku je stvarjenje, v središču je učlovečenje in odrešenje ter na koncu paruzija, končni prihod z vesoljno sodbo. Vendar pa teh treh velikih trenutkov ne smemo razumeti v kronološkem zaporedju. Stvarjenje je sicer na začetku vsega, a se še vedno nadaljuje in uresničuje v nastajanju vesolja vse do konca časov. Prav tako učlovečenje in odrešenje, ki se je sicer zgodilo v točno določenem zgodovinskem trenutku, ko je bil Jezus na zemlji, a se njegovo delovanje razširja bodisi na čas pred tem dogodkom bodisi po tem dogodku. Podobno tudi drugi prihod in poslednja sodba, za katera ima vnaprejšen odločilen pomen Kristusov križ, vplivata na obnašanje ljudi vseh časov.

V bogoslužnem času adventa obhajamo dvojni Božji prihod. Najprej nas advent vabi, da prebudimo pričakovanje Kristusove vrnitve v slavi. Vedno bliže ko bomo božiču pa nas bo advent vabil, da sprejmemo Besedo, ki je zaradi našega zveličanja postala človek. Sicer pa Gospod neprestano prihaja v naše življenje. Zato je zelo dobrodošel je Jezusov poziv, ki nam ga na prvo adventno nedeljo z vso močjo predlaga: »Čujte« (Mr 13,33.35.37). Namenjen je učencem, a hkrati vsem, saj bo vsak ob uri, ki jo samo Bog pozna, poklican, da bo dal obračun o svojem bivanju. Ta vključuje pravšnjo držo do zemeljskih dobrin, resnično obžalovanje lastnih napak, dejavno ljubezen do bližnjega, predvsem pa ponižno in zaupljivo izročitev v roke Boga, našega nežnega in usmiljenega Očeta.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes začenjamo pot adventa, ki bo svoj višek dosegla v Božiču. Advent je čas, ki nam je dan, da sprejmemo Gospoda, ki nam prihaja naproti in preverimo svojo željo po Bogu ter da gledamo naprej in se pripravimo na Kristusovo vrnitev. K nam se bo vrnil med Božičnim praznikom, ko se bomo spominjali njegovega prihoda v zgodovino z vso ponižnostjo človeške pogojenosti. Prihaja pa tudi v nas vsakič, ko smo pripravljeni sprejeti ga. Prišel pa bo ponovno ob koncu časov »sodit žive in mrtve«. Zato moramo biti vedno čuječi ter ga v upanju pričakovati, da ga bomo srečali. Današnje bogoslužje nas uvede v to prepričljivo tematiko o čuječnosti in pričakovanju.

Jezus nas v evangeliju (prim. Mr 13,33-37) opominja naj pazimo in čujemo, da ga bomo pripravljeni sprejeti ob njegovi vrnitvi. Tako nam pravi: »Pazíte in čujte, ker ne veste, kdaj je ta čas…, čujte torej da vas, če pride nenadoma, ne najde spečih« (prim. vv. 33-36). Pozorna oseba se v hrupu sveta ne pusti premagati raztresenosti ali površinskosti, ampak živi polno in zavestno, z zaskrbljenostjo namenjeno predvsem drugim. S takšno držo se bomo zavedali solza in potreb bližnjega ter bomo lahko doumeli njegove človeške in duhovne sposobnosti in kvalitete. Pozorna oseba je obrnjena tudi proti svetu, saj se skuša upreti v njem navzoči ravnodušnosti ter krutosti in se razveseliti zakladov lepote, ki tudi obstajajo in jih je potrebno ohraniti. Gre za to, da imamo razumevajoči pogled, s katerim prepoznamo tako bedo ter revščino posameznikov in družbe, kakor tudi bogastvo, skrito v majhnih vsakodnevnih stvareh, torej ravno tam, kamor jih je Gospod postavil.

Čuječa oseba pa je tista, ki sprejme povabilo k čuječnosti in se ne pusti prevladati spancu malodušnosti, brezupju, obupu in hkrati zavrne privlačnosti tolikšnih nečimernosti, ki jih je svet poln in zaradi katerih se žrtvuje tako čas kot osebno in družinsko vedrino. To je boleča izkušnja Izraelskega ljudstva, o kateri pripoveduje prerok Izaija: Zdi se, da je Bog pustil svojemu ljudstvu, da je zašlo daleč od njegove poti (prim. Iz 63,17), a je to bil le učinek nezvestobe ljudstva samega (prim. 64,4b). Tudi mi se pogosto znajdemo v tem stanju nezvestobe Gospodovemu klicu, kajti on nam kaže dobro pot, pot vere in ljubezni, a mi pogosto iščemo svojo srečo drugje.

Biti pozorni in čuječi sta predpostavki, da ne blodimo »daleč od Gospodovih poti«, izgubljeni v svojih grehih in svoji nezvestobi in pogoja, da dovolimo Bogu vstopiti v svoje bivanje in nam s svojo navzočnostjo polno dobrote in nežnosti povrne smisel in vrednote. Sveta Marija, zgled pričakovanja Boga in podoba čuječnosti, naj nas vodi k srečanju z njenim sinom Jezusom in poživi našo ljubezen do Njega.

Homilija, nedelja, 29. november 2020

Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes, na prvo adventno nedeljo se začenja novo bogoslužno leto. V tem času Cerkev prebira preko obhajanj bistvene dogodke Jezusovega življenja in zgodovine zveličanja. Tako nam bo kot mati razsvetljevala pot našega upanja, nas podpirala v vsakodnevnih skrbeh in nas usmerila proti končnemu srečanju s Kristusom.

Današnje bogoslužje nas vabi, da živimo prvi »močen čas«, ki je advent in prvi v liturgičnem letu, advent torej, ki pripravlja na božič. Za to pripravo je torej čas pričakovanja in upanja. Pričakovanje in upanje.

Sv. Pavel (prim. 1Kor 1,3-9) nakazuje predmet pričakovanja. Kateri je? Razodetje Gospoda« (v.7). Apostol vabi korintske kristjane in tudi nas, da osredotočimo pozornost na srečanje z Jezusom osebno. Za kristjana je najpomembnejše nenehno srečanje z Gospodom, biti z Gospodom. Tako navajeni biti z Gospodom življenja se pripravljamo na srečanje, ko bomo z Gospodom v večnosti. Ta dokončen cilj bo prišel ob koncu sveta in ki prihaja vsak dan, da bi lahko z njegovo milostjo v svojem življenju in v življenju drugih delali dobro. Naš Bog je Bog-ki prihaja. Ne pozabite tega. Bog je Bog-ki prihaja, nenehno prihaja. On ne razočara našega pričakovanja! Gospod nikoli ne razočara. Morda nas pusti čakati. Pustil nas bo kakšen trenutek čakati v temi, da bi zorelo naše upanje, toda nikoli ne razočara. Gospod vedno pride, vedno je ob nas. Včasih se ne da videti, vendar vedno pride.

Prišel je v točno določenem zgodovinskem trenutku ter je postal človek, da bi nase sprejel naše grehe. Božični prazniki obhajajo ta Jezusov prvi prihod v zgodovinskem trenutku. Prišel bo ob koncu časov kot sodnik vesoljstva. Prihaja pa tudi tretjič, na tretji način. Prihaja tudi vsak dan obiskat svoje ljudstvo, obiskat vsakega moškega in vsako žensko, ki ga sprejme v Besedi, v zakramentih, v bratih in sestrah. Jezus, kot pravi Sveto pismo je pred vrati in trka. Vsak dan je pred vrati našega srca. Trka. Ti znaš prisluhniti Gospodu, ki trka? Danes je prišel nas obiskat, zato trka na tvoje srce z nemirom, z idejo, z navdihom. Prišel je v Betlehem, prišel bo ob koncu sveta. Toda vsak dan prihaja k nam. Bodite pozorni, glejte, kar čutite v srcu, ko Gospod trka.

Dobro vemo, da je življenje sestavljeno iz višin in nižin, iz svetlobe in senc. Vsakdo od nas doživlja trenutke razočaranj, neuspehov in zbeganosti. Poleg tega pa stanje, ki ga živimo, zaznamovano s pandemijo, poraja v mnogih zaskrbljenost, strah in pobitost. Pri tem se tvega, da se zapade v pesimizem, tveganje, da se zapade v to zaprtost in apatičnost. Kako moramo odreagirati pred vsem tem? Današnji psalm nam tole predlaga: »Naša duša pričakuje Gospoda, on je naša pomoč in naša obramba. Zares, v njem se naše srce raduje, kajti v njegovo sveto ime zaupamo« (Ps 32,20-21). Duša v pričakovanju, torej zaupljivo pričakovanje Gospoda naleti na uteho in pogum v temnih trenutkih bivanja. Od kod izvira ta pogum in zaupljivo zanašanje? Od kod se rodita? Rodita se iz upanja. Upanje pa ne razočara. To je vrlina, ki nas vodi naprej gledajoč na srečanje z Gospodom.

Advent je nenehno sklicevanje na upanje. Spominja nas na navzočnost Boga v zgodovini, da jo pripelje do njenega poslednjega smisla in pripelje do njene polnosti, da je Gospod Bog, da je Jezus Kristus Gospod. Bog je navzoč v zgodovini človeštva, je »Bog z nami«. Bog ni daleč, vedno je z nami do takšne mere, da večkrat trka na vrata našega srca.

Bog hodi ob nas, da bi nas podpiral. Gospod nas nikoli ne zapusti. Spremlja nas med našimi pripetljaji življenja, da bi nam pomagal odkriti smisel poti, pomen vsakdanjika in vlivati pogum med preizkušnjami in bolečinami. Med nevihtami življenja nas Bog vedno drži za roko ter nas rešuje pred grožnjami. To je lepo, zares lepo. V Peti Mojzesovi knjigi je zelo lep odlomek, ki ga prerok izreka ljudstvu: »Pomislite, katero ljudstvo ima svoje bogove tako blizu sebi, kot imaš ti Mene?« Nihče, samo mi imamo to milost, da imamo Boga tako blizu sebe. Mi pričakujemo Boga, upamo, da se razodene. Tudi On upa, da se mu razodenemo.

Sveta Marija, žena pričakovanja, spremljaj naše korake v tem novem bogoslužnem letu, ki ga začenjamo in nam pomagaj uresničiti nalogo Jezusovih učencev, ki jo je nakazal apostol Peter. Katera je ta naloga? Dati razlog našega upanja, ki je v nas (prim. 1 Pet 3,15).

Sv. Janez Krizostom pravi: »Takoj ko so zaslišali Jezusov klic, so učenci takoj zapustili svoje mreže. Kristus od nas pričakuje takšno vrsto takojšnje poslušnosti.« Neznani pisec razlaga: »Vsak učenec, ki se pridruži Kristusu mora nujno zapustiti te tri zemeljske navezanosti: dejanja mesa, materialne dobrine, roditelje.« Sv. Gregor Veliki gre pri razlagi še naprej: »Da bi dosegli Božje kraljestvo, je potrebno ne samo odpovedati se materialnim stvarem, ki jih kdo ima, temveč tudi svojim najbolj notranjim željam.« Neznani pisec ponovno razlaga: »Jezus jih ne opazuje s fizičnega temveč z duhovnega vidika ter jih ne izbere kot apostole, temveč, da bodo lahko postali Apostoli.« Kromacij Oglejski pravi: »Izbral je nepismene, nevedne in nesposobne za poučevanje posameznike, da bi pokazal, kako je imela Božja milost sposobnost odpreti jim razum.« Neznani pisec zaključi: »Napravil jih je za ribiče ljudi, učitelje, da bi z mrežo Božje Besede ljudstvo popeljali daleč stran od tega varljivega sveta.«

Kateheza Benedikta XVI. o sv. Andreju, apostolu
Dragi bratje in sestre! V zadnjih katehezah smo govorili o liku sv. Petra. Zdaj bomo, kolikor viri to dopuščajo, spoznavali nekoliko bliže tudi drugih enajst apostolov. Zato spregovorimo danes o bratu Simona Petra, sv. Andreju, ki je prav tako eden od dvanajsterih. Prva lastnost, ki vzbuja pozornost pri Andreju, je ime; ni hebrejsko ime, kakor bi pravzaprav pričakovali, marveč grško. To ni nepomembno znamenje za kulturno odprtost njegove družine. Smo v Galileji, kjer sta grški jezik in kultura precej močno zastopana. Pri naštevanju apostolov je Andrej na drugem mestu - pri Mateju (10,1-4) in Luku (6,13-16) - oziroma na četrtem mestu pri Marku (3,13-19) in v Apostolskih delih (1,13-14). Vsekakor je imel znotraj prve krščanske skupnosti gotovo velik ugled.
V evangelijih so razločno poudarjene krvne vezi med Petrom in Andrejem, kakor tudi to, da ju Jezus skupaj pokliče. Tam beremo: »Ko je Jezus hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se imenuje Peter, in njegovega brata Andreja, ko sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Reče jima: pridita, hodita za menoj! Naredil vaju bom za ribiča ljudi« (Mt 4,18-19; prim. Mr 1,16-17). V četrtem evangeliju najdemo še naslednjo pomembno podrobnost: Andrej je bil najprej učenec Janeza Krstnika. To nam kaže, da je bil iščoč človek, mož, ki je pričakoval Izraelovo upanje in ki je hotel bližje spoznati Gospodovo besedo, resničnost navzočega Gospoda. Bil je zares mož vere in upanja. In nekega dne je slišal, da je Janez Krstnik označil Jezusa kot »jagnje božje« (Jn 1,36). Tedaj se je podvizal in je šel skupaj z drugim učencem, katerega ime ni omenjeno, za Jezusom, ki ga je Janez imenoval »jagnje božje«. Evangelist poroča: »Videla sta, kje stanuje in tisti dan ostala pri njem« (Jn 1,37-39). Andrej je torej doživljal dragocene trenutke tesne zaupnosti z Jezusom. Pripoved se nadaljuje s pomenljivo pripombo: »Andrej, brat Simona Petra, je bil eden od obeh, ki sta slišala Janezovo besedo in šla za Jezusom. Ta je srečal najprej svojega brata Simona in mu rekel: našli smo Mesija. Mesija pomeni prevedeno: Maziljenec (Kristus). Privedel ga je k Jezusu« (Jn 1,40-42) in s tem takoj dokazal izreden apostolski duh. Andrej je bil torej prvi od apostolov, ki je bil poklican, naj hodi za Jezusom. Iz tega razloga ga liturgija bizantinske Cerkve časti z vzdevkom Protóklitos, kar pomeni »Prvopoklicani«. Gotovo je, da se tudi zaradi bratskega odnosa med Petrom in Andrejem rimska Cerkev in carigrajska Cerkev na poseben način čutita druga do druge kot sestrski Cerkvi. Da bi poudaril ta odnos, je moj predhodnik papež Pavel VI. leta 1964 vrnil znamenito relikvijo sv. Andreja, ki je bila do tedaj shranjena v vatikanski baziliki, pravoslavnemu metropolitu mesta Patras v Grčiji, kjer je bil po izročilu apostol križan.
Vrhu tega omenjajo evangeljska izročila Andrejevo ime zlasti v povezavi s tremi nadaljnjimi dogodki, po katerih moremo tega moža spoznati še nekoliko bolje. Prvi dogodek je pomnožitev kruha v Galileji. V tistem težavnem položaju je Andrej opozoril Jezusa na navzočnost dečka, ki je imel pri sebi pet ječmenovih hlebov in dve ribi: premalo – tako je ugotovil – za vse ljudi, ki so se zbrali na onem kraju (prim. Jn 6,8-9). Andrejev realizem zasluži, da ga posebej poudarimo. Andrej je videl dečka – in si rekel: »A kaj je to za toliko ljudi!« (pr.t.) - in opazil, da njegove pičle zaloge ne zadoščajo. Jezus pa je mogel storiti, da so zadostovale za množico ljudi, ki je prišla, da bi ga poslušala. Drugi dogodek se je zgodil v Jeruzalemu. Ko so šli iz mesta, je eden od učencev opozoril Jezusa, naj pogleda velikansko obzidje, ki je nosilo tempelj. Učenikov odgovor je bil presenetljiv. Rekel je, da od tega obzidja ne bo ostal kamen na kamnu. Tedaj ga je Andrej, skupaj s Petrom, Jakobom in Janezom, povprašal: »Povej nam, kdaj se bo to zgodilo in po kakšnem znamenju bomo spoznali, da je konec vsega tega blizu?« (Mr 13,1-4). Kot odgovor na to vprašanje je imel Jezus pomemben govor o razrušenju Jeruzalema in o koncu sveta ter je svoje učence pozval, naj pozorno berejo znamenja časa in ostanejo vedno čuječi. Iz tega pripetljaja moremo sklepati, da se nam ni treba bati, postavljati Jezusu vprašanja. Pač pa moramo biti hkrati pripravljeni, da sprejmemo nauke, ki nam jih daje, tudi presenetljive in težavne.
Evangeliji končno poročajo še o tretji Andrejevi pobudi. Prizorišče je spet Jeruzalem, malo pred pasijonom. K velikonočnemu prazniku – tako poroča Janez – so prišli v sveto mesto tudi nekateri Grki, verjetno gorečniki ali bogaboječi, da bi ob velikonočnem prazniku častili Izraelovega Boga. Andrej in Filip, oba apostola z grškim imenom, imata vlogo tolmača in posrednika te majhne skupine Grkov pri Jezusu. Gospodov odgovor na njuno vprašanje se zdi – kakor pogosto v Janezovem evangeliju – zagoneten, a prav s tem se izkazuje njegovo pomensko bogastvo. Jezus reče obema učencema in po njima grškemu svetu: »Prišla je ura, da bo poveličan Sin človekov. Resnično, resnično, povem vam: če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo, če pa umrje, obrodi bogat sad« (Jn 12,23-24). Kaj pomenijo te besede v tej povezavi? Jezus hoče reči: da, jaz in Grki se bomo srečali, a to srečanje ne bo preprost kratek pogovor med menoj in nekaterimi ljudmi, ki jih žene predvsem radovednost. Z mojo smrtjo, ki jo je mogoče primerjati s pšeničnim zrnom, ki pade v zemljo, bo prišla ura mojega poveličanja. Od moje smrti na križu bo izhajala velika rodovitnost: »mrtvo pšenično zrno« - simbol zame kot Križanega – bo v vstajenju postalo kruh življenja za svet; bo luč za ljudstva in kulture. Da, srečanje z grško dušo, z grškim svetom, se bo uresničilo v tisti globini, na katero kaže zgodba o pšeničnem zrnu, ki pritegne moči zemlje in nebes, ter postane kruh. Z drugimi besedami, Jezus preroško napoveduje Cerkev Grkov, Cerkev poganov, Cerkev sveta kot sad svoje pashe.
Zelo stara izročila vidijo v Andreju, ki je Grkom posredoval to besedo, ne le tolmača nekaterih Grkov pri pravkar omenjenem srečanju z Jezusom, marveč ga imajo za apostola Grkov v letih, ki so sledila binkoštnim dogodkom. Dajo nam vedeti, da je bil Andrej v svojem preostalem življenju Jezusov oznanjevalec in glasnik za grški svet. Peter, njegov brat, je prispel iz Jeruzalema prek Antiohije v Rim, da bi tu izpolnjeval svoje vesoljno poslanstvo. Andrej pa je bil apostol grškega sveta: tako se v življenju in v smrti kažeta kot resnična brata – in to pride simbolično do izraza v posebnem odnosu rimskega in carigrajskega škofovskega sedeža, ki sta zares sestrski Cerkvi. Neko kasnejše izročilo poroča, kakor že nakazano, o Andrejevi smrti v Patrasu, kjer je bil tudi on usmrčen s križanjem. V tisti pomembni uri pa je prosil, prav tako kakor njegov brat Peter, da bi bil pribit na križ, ki se razlikuje od Jezusovega križa. V njegovem primeru je šlo za križ v obliki X, to se pravi, križ z dvema diagonalno potekajočima tramoma, ki se zato imenuje tudi »Andrejev križ«. Po podatkih starodavnega poročila iz začetka 6. stoletja, ki nosi naslov Andrejevo trpljenje, naj bi bil apostol tedaj rekel: »Bodi pozdravljen, o križ, ki si bil posvečen s Kristusovim telesom in bil okrašen z njegovimi udi, kakor z dragocenimi biseri. Preden je Gospod stopil nate, si vzbujal zemeljsko bojazen. Zdaj pa si obdan z nebeško ljubeznijo in te zato sprejemamo kot dar. Verujoči vemo o tebi, kako veliko veselje vsebuješ, kako velike darove pripravljaš. Zdaj prihajam k tebi gotov in poln veselja, da tudi mene z radostjo sprejmeš kot učenca tistega, ki je bil na tebe pribit. … O blaženi križ, ki si sprejel veličastvo in lepoto Gospodovih udov! … Sprejmi me, popelji me daleč proč od ljudi in me vrni mojemu Učitelju – da me bo po tebi sprejel tisti, ki me je po tebi odrešil. Bodi pozdravljen, o križ; da, bodi zares pozdravljen!«
Kakor vidimo prihaja tu na dan zelo globoka krščanska duhovnost, ki v križu ne vidi toliko mučilnega orodja kakor pa odlično sredstvo za popolno priličenje Odrešeniku, pšeničnemu zrnu, ki je padlo v zemljo. Iz tega moramo potegniti zelo pomemben nauk: naši križi vsebujejo vrednost, če jih gledamo in sprejemamo kot del Kristusovega križa, če jih doseže odsev njegove luči. Samo Kristusov križ oplemeniti tudi naše bolečine in jim daje njihov pravi smisel.
Apostol Andrej naj nas torej uči, da bomo voljno hodili za Jezusom (prim. Mt 4,20; Mr 1,18), vsem ljudem, ki jih srečujemo, z navdušenjem pripovedovali o njem in predvsem gojili odnos pristne zaupnosti z njim, v zavesti, da moremo samo v njem najti poslednji smisel svojega življenja in svoje smrti.