Sv. Beda Častitljivi pravi: »Kot so dvanajsteri napoved škofovske službe v Cerkvi, tako dvainsedemdeseteri predstavljajo prezbiterat (duhovniško službo).« Evzebij iz Cezareje ugiba: »Od Barnabe naprej so nekateri starodavni očetje mislili, da so morda bili med dvainsedemdesetimi Sosten, Matija in Tadej.« Sv. Ambrož nadaljuje: »Jezus je dvainsedemdesetere poslal kakor jagnjeta med volkove in s tem izpolnil Izaijevo prerokbo, da bodo ob koncu časov volkovi in jagnjeta živeli v miru skupaj in majhen otrok jih bo vodil.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Sposobni bodo preživeti kot ovce med volkovi zato, ker je Jezus njihov pastir in jih bo varoval pred volkovi tudi sredi preganjanj. Učenci so poslani, ne da bi imeli kaj s seboj, saj morajo biti popolnoma odvisni od Gospoda žetve.« Sv. Efrem Sirski dodaja: »Saj so oznanjevalci in ne trgovci.« Sv. Avguštin nadaljuje: »Voščilo miru je potrebno dati vsem, brez kakršnega koli razlikovanja, četudi bo potem sprejet samo od tistih, ki so sinovi miru« in k temu sv. Ambrož dodaja: »saj to voščilo miru razkriva Očetovo bistvo. Učence ne sme med njihovim poslanstvom ničesar raztresati, zato ne smejo med potjo nikogar pozdravljati, da jih morda to ne bi oviralo pri njim dodeljenem namenu, ki je, oznanjevanje Božjega kraljestva.« Sv. Efrem Sirski še pravi: »Ko učence zavrnejo, morajo ti otresti prah s svojih nog, saj je prah pravičnega kot znamenje maščevanja nad tistimi, ki se ne spokorijo in bodo bolj kaznovani, kot je bila Sodoma.«

Sv. Ciril Aleksandrijski začne razlago o vrnitvi dvainsedemdesetih: »Moč nad hudičem potrjuje, da jih je Kristus poslal pridigat.« Sv. Janez Krizostom dodaja: »(Jezus) je Satana primerjal z bliskom, saj je s tem nakazal, kar je ta bil prej in kako je v svoji pokvarjenosti padel.« Sv. Efrem Sirski to pojasnjuje: »Kakor blisk sveti le trenutek in mine, tako je tudi Satanova oblast omahnila in padla ter bila uničena zaradi zmage križa.« Sv. Maksim Torinski pravi: »Oblast učencev, da lahko hodijo po škorpijonih izhaja iz resničnega dejstva, ker je Kristus zdrobil glavo Kači, in če tudi jih bodo škorpijoni in kače zastrupili, bodo ozdravljeni z zdravilom njegovih ran na križu.« Sv. Ciril Aleksandrijski to bolj podrobno pojasni: »Kristus si je podvrgel Satana med krstom v Jordanu in od takrat vsem nam da preko krsta to isto moč.«

Današnji evangelij (prim. Lk 10,1-12.17-20) nam prestavlja Jezusa, ki pošilja 72 učencev v vasi, v katere želi iti, da pripravijo za njegov prihod. Samo evangelist Luka poudarja, da poslanstvo ni pridržano samo dvanajsterim, temveč je za vse učence. Jezus namreč pravi: »Žetev je velika, delavcev pa malo« (Lk 10,2). Na Božji njivi je dela za vse. Jezus misijonarjem ob tem, da jih pošilja, tudi da jasna in natančna navodila, kako naj se obnašajo. Kot prvo jih pošilja po 'dva in dva' z namenom, da si medsebojno pomagajo in tako pričujejo za bratsko ljubezen. Nadalje jih opozarja, da bodo 'kot jagnjeta med volkovi', kar pomeni, da bodo morali ohranjati mir, pa naj se zgodi kar koli ter tako v kakršno koli situacijo prinašati sporočilo miru. S sabo ne smejo vzeti ne oblek ne denarja, ampak naj živijo od tega, kar jim bo Božja previdnost ponudila. Nadalje naj oskrbujejo bolnike in sicer kot znamenje Božjega usmiljenja. Če jih kje ne sprejmejo, naj gredo naprej, a naj opozorijo, da so prebivalci sami odgovorni, ker so zavrnili Božje kraljestvo. Sveti Luka tudi poudarja, da so bili učenci navdušeni zaradi dobrih sadov svojega poslanstva in nam predstavlja tisti lepi Jezusov stavek: »Vendar se ne veselite tega, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih« (Lk 10,20).  Naj ta evangelij prebudi v vseh krščenih zavest, da so Kristusovi misijonarji in da so poklicani pripraviti mu pot tako z besedami, kakor s pričevanjem življenja.

Benedikt XVI. je ob današnjem berilu iz pisma apostola Pavla Galačanom ter ob današnjem evangeliju predstavil življenje sv. Petra Celestina, ko je 4. julija 2010 v Sulmoni obhajal sveto mašo ob praznovanju osemsto letnice rojstva tega svetnika: »V današnjem drugem berilu iz pisma Galačanom smo slišali lep izraz svetega Pavla, ki čudovito oriše duhovnost svetega Petra Celestina: 'Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu' (Gal 6,14). Križ je resnično predstavljal središče njegovega življenja, mu dajal moč pri soočanju s trdimi pokorami in težkimi trenutki vse od mladosti do zadnje njegove ure. Vedno mu je bilo jasno, da po križu prihaja zveličanje. Peter Celestin je prav tako po križu imel jasno zavest greha, ki jo je vedno spremljala prav tako jasna zavest neskončnega Božjega usmiljenja. Kot duhovnik je okušal lepoto podeljevalca tega usmiljenja, ko je spokornikom odvezoval grehe in tudi ko je bil izvoljen na apostolski sedež, saj je kot papež uvedel posebni odpustek. Zato želim spodbuditi duhovnike, naj postanejo jasni in verodostojni pričevalci vesele novice sprave z Bogom, da bodo tako okušali čezmerno veselje, o katerem govori prerok Izaija v današnjem prvem berilu (prim. Iz 66,10-14).«

Benedikt XVI. je na koncu svoje homilije predstavil še zadnjo značilnost Petra Celestina, ki ni bil zaprt 'sam vase', »čeprav je živel samotarsko življenje, temveč je z navdušenjem prinašal veselo novico evangelija svojim bratom. Skrivnost njegove rodovitne pastorale pa je v tem, da je vedno 'ostal' v molitvi z Gospodom.«

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnja evangeljska stran vzeta iz desetega poglavja Lukovega evangelija (vv. 1-12.17-20), nam da razumeti, kako pomembno je klicati Boga »Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (v. 2). »Delavci«, o katerih Jezus govori, so misijonarji Božjega kraljestva, ki jih je On sam klical in pošiljal »po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti« (v. 1). Njihova naloga je oznanjati sporočilo zveličanja namenjeno vsem. Misijonarji oznanjajo sporočilo zveličanja vsem. Ne samo misijonarji, ki gredo daleč, tudi mi kristjani, misijonarji, ki izrečemo dobro besedo zveličanja. In to je dar, ki ga da Jezus s Svetim Duhom. To oznanilo: »Približalo se vam je Božje kraljestvo« (v. 9), se izgovarja zato, ker je Jezus »približal« Boga nam, Bog je postal eden od nas. V Jezusu Bog kraljuje med nami, njegova usmiljena ljubezen premaga greh in človeško bedo.

To je »blagovest«, ki jo morajo »delavci« ponesti vsem, torej sporočilo upanja in tolažbe, miru in dejavne ljubezni. Ko Jezus pošilja svoje učence pred sabo v vasi, jim naroča: »Najprej recite: ›Mir tej hiši!‹…. Ozdravljajte bolnike, ki so tam« (v. 5.9.). Vse to pomeni, da se Božje kraljestvo gradi dan za dnem in že tukaj na zemlji ponuja svoje sadove spreobrnjenja, očiščevanja, ljubezni in tolažbe med ljudmi. Nekaj lepega je graditi dan za dnem Božje kraljestvo, ne ga uničevati, graditi ga.

S kakšnim duhom pa mora Jezusov učenec vršiti to poslanstvo? Predvsem se bo moral zavedati težke, včasih celo sovražne realnosti, ki ga čaka. Jezus ne molči o tem, temveč pravi: »Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove« (v. 3), zelo jasno, sovražnost je vedno na začetku preganjanja kristjanov, saj Jezus ve, da poslanstvo ovira hudič s svojim delovanjem. Zaradi tega si delavec evangelija prizadeva biti svoboden vsakršne človeške pogojenosti, tako da s seboj ne nosi denarnice ne torbe ne sandal (prim. v. 4), kakor je to priporočal Jezus z namenom, da bodo zaupali samo moči Kristusovega križa. To pomeni, pustiti ob strani vsak motiv za osebno bahanje, kariero ali oblast in postati ponižno orodje zveličanja, izvršenega po žrtvi Jezusa, ki je umrl in vstal za nas.

Poslanstvo kristjana v svetu je nekaj čudovitega in namenjeno vsem, je poslanstvo služenja, iz katerega, nihče ni izključen. Za to je potrebno mnogo velikodušnosti, predvsem pa pogled in srce usmerjena v višave, da kličeta Gospodovo pomoč. Velika potreba je po kristjanih, ki v vsakodnevnem življenju z veseljem pričujejo evangelij življenja vsak dan. Učenci, ki jih je Jezus poslal, »so se vrnili polni veselja« (v. 17). Ko mi to storimo, je srce napolnjeno z veseljem. Ob tem pomislim, kako se Cerkev veseli, ko njeni otroci prejemajo 'blagovest' po posvetitvi tolikih moških in žensk, ki vsakodnevno oznanjajo evangelij: duhovniki, tisti čudoviti župniki, ki jih poznamo, sestre, posvečene osebe, misijonarke, misijonarji, in se sprašujem, prisluhnite vprašanju: »Koliko izmed vas mladih, ki ste danes tukaj na trgu, slišite Gospodov klic, hoditi za njim?« Ne bojte se! Bodite pogumni ponesti tudi drugim to plamenico apostolske gorečnosti, ki nam je bila po zglednih učencih dana.

Prosimo Gospoda po priprošnji Device Marije, da ne bo v Cerkvi nikoli manjkalo velikodušnih src, ki bodo delala, da prinesejo vsem ljubezen in nežnost nebeškega Očeta.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangeljski odlomek (prim. Lk 10,1-12.27-20) predstavlja Jezusa, ko pošilja v poslanstvo dvainsedemdeset učencev, ki so še poleg dvanajsterih.

Število dvainsedemdeset najverjetneje nakazuje na vse narode. Kajti v Prvi Mojzesovi knjigi je omenjenih 72 različnih narodov (prim. 1Mz 10,1-32). Tako je to pošiljanje predpodoba poslanstva Cerkve, da oznanja evangelij vsem ljudem. Tem učencem Jezus pravi: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (v. 2).

Ta Jezusova prošnja je vedno veljavna. Vedno moramo moliti »gospodarja žetve«, torej Boga Očeta, da pošlje delavce delat na svojo njivo, ki je svet. Vsakdo izmed nas mora to storiti z odprtim srcem, z misijonarsko držo. Naša molitev se ne sme omejevati samo na naše potrebe, naše nuje. Molitev je zares krščanska, če ima tudi univerzalno razsežnost.

Med pošiljanjem dvainsedemdesetih jim Jezus da natančna navodila, ki izražajo značilnosti poslanstva. Prvo smo že videli: »molite«; druga je »pojdite«; in zatem: »ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe«; »recite: ›Mir tej hiši!‹«; »ostanite v tej hiši«; »ne prehajajte iz hiše v hišo«; »ozdravljajte bolnike in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo‹«; in če vas ne sprejmejo, pojdite na trge in poslovite se (prim. vv 2-10). Ti ukazi kažejo: da je poslanstvo utemeljeno na molitvi; da je potujoče, ni statično; da zahteva nenavezanost in uboštvo; da prinaša mir in ozdravljenje, ki sta znamenji bližine Božjega kraljestva; da ni prozelitizem, temveč oznanjevanje in pričevanje; da zahteva tudi evangeljsko iskrenost in svobodo iti proč, s katero se nakaže odgovornost, če je zavrnjeno sporočilo zveličanja, toda brez obsodb in prekletstev.

Če je poslanstvo Cerkve živeto na ta način, bo zanj značilno veselje. Kako se zaključi ta odlomek? »Dvainsedemdeseteri so se vrnili polni veselja« (v. 17), pripomni evangelist. Ne gre za kratkotrajno veselje, ki izhaja iz uspeha poslanstva, temveč nasprotno za veselje, ki je zakoreninjeno v obljubi, kot pravi Jezus: »ker so vaša imena zapisana v nebesih« (v. 20). S tem izrazom misli na notranjo in neuničljivo veselje, ki izhaja iz zavesti, da so bili od Boga poklicani hoditi za njegovim Sinom. Torej veselje, da so njegovi učenci. Danes lahko vsakdo od nas tu na trgu pomisli na ime, ki ga je prijel na dan krsta; to ime je »zapisano v nebesih«, v srcu Boga Očeta. In veselje nad tem darom napravljava vsakega učenca za misijonarja, torej tistega, ki hodi v družbi Gospoda Jezusa, ki se od Njega uči brezpogojno použivati se za druge, osvobojen samega sebe in svojega imetja.

Prosimo za materinsko varstvo Sveto Marijo, da naj podpira v vsakem kraju poslanstvo Kristusovih učencev, torej poslanstvo oznanjevanja vsem, ki jih Bog kliče in hoče rešiti ter nas kliče, da se pridružimo njegovemu kraljestvu.

Angel Gospodov, nedelja, 3. julij 2022
Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju bogoslužja te nedelje beremo, da »je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset

Dragi bratje in sestre! Ko nadaljujemo svoja srečanja z dvanajsterimi apostoli, ki jih je Jezus osebno izbral, bomo danes posvetili svojo pozornost sv. Tomažu. Omenjen je v vseh štirih seznamih, zbranih v novi zavezi. V prvih treh evangelijih stoji poleg Mateja (prim. Mt 10,3; Mr 3,18; Lk 6,15), medtem ko ga v Apostolskih delih najdemo poleg Filipa (prim. Apd 1,13). Njegovo ime izhaja iz hebrejskega korena, »ta'am«, kar pomeni »podvojen« ali »dvojček«. V resnici ga Janezov evangelij večkrat imenuje z gršim vzdevkom »Didimus« (prim. Jn 11,16; 20,24; 21,2), kar pomeni »dvojček«. Ni jasno, zakaj je imel ta vzdevek.

Predvsem četrti evangelij nam nudi nekaj podatkov, ki izrisujejo pomembne poteze njegove osebnosti. Prvi podatek se tiče njegove spodbude drugim apostolom, ko se je Jezus v kritičnem trenutku svojega življenja odločil iti v Betanijo, da bi obudil Lazarja. S tem je prišel Jezus nevarno blizu Jeruzalema (prim. Mr 10,32). Takrat je Tomaž rekel drugim učencem: »Pojdimo z njim, da z njim umrjemo« (Jn 11,16). Ta njegova odločenost v hoji za Učiteljem je zares zgledna in nam daje dragocen nauk: razodeva popolno razpoložljivost v zvestobi do Jezusa, vse do istovetenja svoje usode z njegovo in z željo, da bi z njim delili najhujšo preizkušnjo smrti. V resnici je najpomembnejše, da se nikoli ne ločimo od Jezusa. V ostalem evangeliji uporabljajo glagol »hoditi za«, da bi s tem izrazili: kamor gre Jezus, tja mora iti tudi njegov učenec. Na ta način je krščansko življenje določeno kot življenje z Jezusom Kristusom, življenje, ki ga moramo živeti skupaj z njim. Sv. Pavel piše nekaj podobnega, ko kristjanom v Korintu zagotavlja: »Vi prebivate v naših srcih, zedinjeni z nami tako, da z vami živimo in umrjemo« (2 Kor 7,3). To, kar se dogaja med apostolom in »njegovimi« kristjani, mora seveda najprej veljati za odnos med kristjani in Jezusom: skupaj umrjemo, skupaj živimo, v njegovem srcu prebivamo tako, kakor on prebiva v našem srcu.

Tomaž drugič ukrepa v poročilu o zadnji večerji. Tukaj reče Jezus po napovedi svoje bližnje smrti, da odhaja, da bi učencem pripravil prostor, in bodo tudi oni tam, kjer je on; in jim razloži: »Kam grem, veste – pot tja poznate« (Jn 14,4). Tukaj se oglasi Tomaž in reče: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako naj potem poznamo pot?« (Jn 14,5). Dejansko se s to svojo pripombo postavi na dokaj nizko raven razumevanja, a njegovo vprašanje je povod Jezusu, da izgovori znamenito besedo: »Jaz sem pot in resnica in življenje« (Jn 14,6). To razodetje je torej prvotno namenjeno Tomažu; velja pa za nas vse in za vse čase. Vselej ko slišimo ali beremo te besede, moremo biti v mislih zraven Tomaža in si predstavljati, da Gospod tudi z nami govori tako, kakor je govoril z njim. Istočasno daje njegovo vprašanje tudi nam tako rekoč pravico, da Jezusa prosimo za pojasnila. Pogosto ga ne dojamemo. Imejmo pogum reči: ne razumem, Gospod, poslušaj me, pomagaj mi razumeti! Na ta način, s to prostodušnostjo, ki je prava oblika molitve, govorjenja z Jezusom, izražamo omejenost naše zmožnosti razumevanja. Hkrati pa si privzemamo zaupljivo naravnanost človeka, ki pričakuje luč in moč od tistega, ki ju more podariti.

Zelo znan in skoraj pregovoren je nato prizor nevernega Tomaža, ki se je odigraval osem dni po veliki noči. V prvem trenutku Tomaž ni veroval, da se je v njegovi odsotnosti prikazal Jezus in je rekel: »Če ne vidim znamenj žebljev na njegovih rokah in če ne položim svojega prsta v znamenja žebljev in svoje roke v njegovo stran, ne bom veroval« (Jn 20,25). V bistvu izhaja iz teh besed prepričanje, da Jezusa zdaj ni več mogoče spoznati toliko po njegovem obličju marveč bolj po njegovih ranah. Tomaž meni, da so za Jezusovo istovetnost zdaj odločilne predvsem njegove rane, po katerih se razodeva, kako zelo nas je Jezus ljubil. V tem se apostol ne moti. Kakor vemo, se Jezus osem dni pozneje spet pojavi med svojimi učenci, in takrat je Tomaž navzoč. Jezus mu zapove: »Iztegni svoj prst – tu so moje roke! Iztegni svojo roko in jo položi v mojo stran, in ne bodi neveren, ampak veren« (Jn 20,27). Tomaž se odzove z najlepšo veroizpovedjo Nove zaveze: »Moj Gospod in moj Bog!«(Jn 20,28). K temu pripominja sv. Avguštin: Tomaž »je videl in se dotaknil človeka, izpovedal pa je svojo vero v Boga, ki ga ni niti videl niti se ga ni dotaknil. To, kar pa je videl in česar se je dotaknil, ga je pripeljalo do tega, da je veroval, v kar je do tedaj dvomil« (In Ioann. 121,5). Evangelist nadaljuje z zadnjo Jezusovo besedo Tomažu: »Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli in bodo vendar verovali.« Ta stavek moremo postaviti tudi v sedanjik: »Blagor tistim, ki ne vidijo in vendar verujejo« (Jn 20,29). Na vsak način izreka Jezus bistveno načelo za kristjane, ki bodo prišli za Tomažem, torej za nas vse.

Zanimivo je videti, da neki drugi Tomaž, srednjeveški teolog Tomaž iz Akvina, temu blagrovanju postavlja ob bok tisto navidez nasprotno blagrovanje, ki ga izroča luka: »Blagor tistim, katerih oči vidijo, kar vi vidite« (Lk 10,23). Toda Akvinec razlaga: »Veliko večjo zaslugo ima tisti, ki veruje, ne da bi videl, kakor tisti, ki vidi in veruje« (In Ioann. XX lectio VI § 2566). Pismo Hebrejcem se sklicuje na dolgo vrsto svetopisemskih očakov, ki so verovali v Boga, ne da bi videli izpolnitev njegovih obljub. S tem dejansko opredeljuje vero kot »trdno stojo v tem, kar upamo, prepričanje o stvareh, ki jih ne vidimo« (Heb 11,1). Primer apostola Tomaža je za nas važen vsaj iz treh razlogov: prvič, ker nas tolaži v naših negotovostih; drugič, ker nam kaže, da more vsak dvom onkraj vseh negotovosti voditi k luči; in končno, ker nam Jezusove besede, izrečene Tomažu, kličejo v spomin pravi smisel zrele vere in nas spodbujajo, da ne glede na težave hodimo naprej po svoji poti zvestobe do Jezusa.

Zadnja omemba Tomaža je vsebovana v četrtem evangeliju, ki ga navaja kot pričo vstajenja neposredno po čudežnem ribolovu na Tiberijskem morju (prim. Jn 21,2). Ob tej priložnosti je omenjen celo takoj za Simonom Petrom: očitno znamenje za veliko pomembnost, ki jo je užival znotraj prvih krščanskih občin. V njegovem imenu so bila potem dejansko napisana Tomaževa dejanja in Tomažev evangelij; oba sta apokrifna spisa, a vendarle pomembna za študij začetkov krščanstva. Končno se spomnimo še tega, da je v skladu s starim izročilom Tomaž evangeliziral najprej v Siriji in Perziji (tako poroča že Origen, ki ga navaja Evzebij iz Cezareje, Hist. Eccl. 3,1) in je nato pršel v zahodno Indijo (prim. Tomaževa dejanja 1-2 in 17ss.), od koder je pozneje krščanstvo doseglo tudi južno Indijo.

S tem misijonarskim pogledom končajmo naša današnja premišljevanja in izrazimo željo, da bi Tomažev zgled vedno bolj krepil našo vero v Jezusa Kristusa, našega Gospoda in Boga (27. september 2006).