Sveti Avguštin je trdil, »da je bilo potrebno, da je Jezus rekel: 'Jaz sem pot, resnica in življenje' (Jn 14,6), saj ko enkrat poznamo pot, nam ostane, da spoznamo še cilj«. Sveti Avguštin o Jezusovem odhodu pravi, »da gre nam pripravit prostor, vendar gre tako, da ga ne vidimo, se skrije, da lahko vanj verujemo. Prostor bo namreč pripravljen, ko bomo živeli iz vere, ko enkrat to verujemo, si to tudi želimo in ko si to želimo, tudi dobimo, saj je želja ljubezni, že priprava prostora.«

Neljubi dogodek iz Apostolskih del glede vdov iz helenizma je zanimiv za Neznanega pisca iz Aleksandrije za razumevanje ustroja Cerkve, za sv. Janeza Krizostoma, ker spregovori o polaganju rok, za Bedo Častitljivega, ker opisuje način izbire diakonov. Sv. Luka pa ta dogodek uporabi kot uvod v pripoved o Štefanu, za razumevanje katere sta ključna njegov govor ter mučeništvo.

Homilija, Yankee Stadium, Bronx, New York, 20. april 2008
V evangeliju današnje nedelje Jezus pravi svojim apostolom naj verujejo vanj, saj je 'pot, resnica in življenje' (Jn 14,6). Kristus je pot, ki vodi k Očetu, je resnica, ki daje smisel človeškemu bivanju ter je izvir tistega življenja, ki je večno veselje z vsemi svetimi v nebeškem kraljestvu. Držimo torej Gospoda za besedo! Obnovimo vero vanj ter popolnoma zaupajmo njegovim obljubam!

Prvo berilo nam razodeva ob  prizoru polaganja rok na prve diakone, da je Cerkev enotna zato, ker je  apostolska, to pomeni, da je vidna enotnost utemeljena na apostolih, ki jih je Kristus izbral in postavil za priče njegovega vstajenja, ter se je iz tega porodilo to, kar Sveto pismo imenuje 'poslušnost vere’ (Rim 1,5; Apd 6,7).

Avtoriteta... poslušnost. Priznati moramo, da dandanes teh besed ne moremo kar tako izgovarjati. Ti dve besedi predstavljata namreč 'kamen spotike' za mnoge naše sodobnike še posebej tiste, ki živijo v taki družbi, ki upravičeno poudarja vrednost osebne svobode. In vendar z lučjo vere v Jezusa Kristusa, ki je pot, resnica in življenje, lahko pridemo do popolnejšega pomena in celo do lepote, ki ga odsevata ti dve besedi. Evangelij nas uči, da resnično svobodo, svobodo Božjih otrok, lahko najdemo samo, če izgubimo sebe, kar je namreč skrivnost ljubezni. Samo če izgubimo sami sebe, nam pravi Gospod, bomo v resnici našli sebe (prim. 17,33). Resnična svoboda začne cveteti, ko se oddaljimo od jarma greha, ki zamegljuje naša zaznavanja in slabi našo odločnost ter začnemo gledati Vanj, v vir naše dokončne sreče, ki je neizmerna ljubezen, neizmerna svoboda in življenje brez konca. V njegovi volji je naš mir.

Resnična svoboda je torej zastonjski Božji dar, sad našega spreobrnjenja k njegovi resnici, tisti resnici, ki nas osvobaja (prim. Jn 8,32). Ta svoboda resnice pa prinaša s seboj nov in osvobojen pogled na stvarnost. Ko se postavimo v Kristusovo misel (prim. Flp 2,5) se nam odprejo nova obzorja. V luči vere znotraj občestva s Cerkvijo, najdemo tudi navdih in moč, da postanemo evangeljski kvas za ta svet, postanemo luč sveta, sol zemlje (prim. Mt 5,13-14). Soli pa je, če tako rečemo, zaupan 'apostolat', da preoblikuje naša življenja in tudi svet v katerem živimo, vedno bolj po Božjem zveličavnem načrtu.

Čudovit pogled na svet, ki ga je spremenila osvobajajoča resnica evangelija, odseva v opisu Cerkve, današnjega drugega berila. Apostol nam pravi, da je Kristus, ki je vstal od mrtvih, vogalni kamen svetišča, ki ga še tudi danes gradi Sveti Duh. In mi, udi Kristusovega telesa, smo s krstom postali 'živi kamni tega svetišča ter po milosti postali deležni Božjega življenja, blagoslovljeni s svobodo Božjih otrok ter usposobljeni darovati duhovne žrtve, ki so njemu všeč (prim. 1Pt 2,5). Kaj je torej ta žrtev za katero smo poklicani, da jo udejanjimo, če ne to, da usmerimo vsako misel, vsako besedo ali dejanje k resnici evangelija ter izročimo vse naše moči za službo Božjega kraljestva?

V današnjem evangeliju Gospod obljublja svojim učencem, da bodo delali še večja dela, kot jih je delal On (prim. Jn 14,12). Dragi prijatelji, samo Bog v svoji previdnosti ve, kaj še mora v vašem delovanju storiti njegova milost. Med tem pa nas Gospodova obljuba napolnjuje z trdnim upanjem. Pridružimo našo molitev Njegovi saj smo živi kamni tistega duhovnega svetišča, ki je njegova Cerkev, ena, sveta, katoliška in apostolska. Povzdignimo oči k njemu, ki tudi sedaj pripravlja prostor za nas v hiši svojega Očeta. Okrepljeni s Svetim Duhom delujmo s obnovljeno gorečnostjo za širjenje njegovega Kraljestva.

Raduj se Kraljica nebeška, 22. maj 2011
Dragi bratje in sestre! Evangelij današnje pete velikonočne nedelje nam prinaša dvojno zapoved vere: verovati v Boga in verovati v Jezusa. Gospod je namreč rekel svojim učencem: 'Verujte v Boga, tudi vame verujte!' (Jn 14,1). To nista dve ločeni dejanji, temveč eno samo dejanje vere; namreč popolna privolitev Očetovemu zveličavnemu delovanju po svojem Edinorojenem Sinu. Z Novo zavezo je konec Očetove nevidnosti. Bog je pokazal svoj obraz, kakor je to zatrdil Jezus v odgovoru apostolu Filipu: 'Kdor je videl mene, je videl Očeta' (Jn 14,9). Božji Sin nas je s svojim učlovečenjem, smrtjo in vstajenjem osvobodil sužnosti greha, nam podaril svobodo Božjih otrok, ter nam dal spoznati Božje obličje, ki je ljubezen. Boga lahko vidimo, saj je viden v Kristusu. Sveta Terezija Avilska piše »da se ne smemo oddaljiti od tega, kar predstavlja vso našo dobrino in vse naše sredstvo, to je od najsvetejše človečnosti našega Gospoda Jezusa Kristusa« (Notranji grad). Samo če verujejo v Kristusa ter ostanejo povezani z njim lahko učenci, med njimi smo tudi mi, nadaljujejo z njegovim nenehnim delovanjem v zgodovini. Gospod pravi: 'Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal' (Jn 14,12).

Verovati v Jezusa pa pomeni, hoditi vsak dan za njim v naših običajnih vsakodnevnih opravilih. “Značilno za Božjo skrivnost je, da deluje na ponižen način. Počasi, počasi ustvarja v veliki zgodovini človeštva svojo zgodovino. Bog je postal človek, vendar na način, da bi ga njegovi sodobniki ter oblasti tistega časa lahko čisto prezrli. Trpel je in umrl ter kot Vstali želi priti do človeštva samo po veri svojih, katerim se razodeva. Neprestano ponižno trka na vrata naših src in če mu odpremo, nas počasi usposobi, da 'vidimo'” (Jezus iz Nazareta II.) Sveti Avguštin je trdil, »da je bilo potrebno, da je Jezus rekel: 'Jaz sem pot, resnica in življenje' (Jn 14,6), saj ko enkrat poznamo pot, nam ostane, da spoznamo še cilj in ta cilj je Oče. Za nas kristjane, za vsakega od nas torej Pot k Očetu pomeni pustiti se voditi Jezusu, njegovi besedi Resnice ter sprejeti dar njegovega Življenja. Naj tudi nam velja povabilo sv. Bonaventure: “Odpri torej oči, napni duhovno uho, odpri svoje ustnice ter razpoloži svoje srce, da boš lahko v vseh stvareh videl, poslušal, hvalil, ljubil, častil, slavil in poveličeval svojega Boga” (Itinerarium mentis in Deum, I, 15).

Dragi prijatelji, zavzetost oznanjati Jezusa Kristusa, ki je 'pot, resnica in življenje' (Jn 14,6) je temeljna naloga Cerkve. Prosimo Devico Marijo, naj vedno pomaga pastirjev Cerkve in vsem, ki v različnih službah oznanjajo veselo zveličavno novico, da bi se Božja Beseda širila ter bi se množilo število učencev (prim. Apd 6,7).

Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes nam berilo iz Apostolskih del prikaže, da so se tudi v prvotni Cerkvi pojavile napetosti in nestrinjanja. V življenju so vedno spori, problem pa je, kako se z njimi soočiti. Do tistega trenutka je edinost krščanske skupnosti spodbujala pripadnost edinemu narodu in kulturi, torej judovskemu. Toda, ko se je krščanstvo, po Jezusovem hotenju namenjeno vsem ljudstvom, odprlo grškemu kulturnemu prostoru, ni bilo več te homogenosti in so se pojavile prve težave. V tem trenutku se je začelo širiti nezadovoljstvo, negodovanja, prav tako glasovi, da se z dajanjem prednosti enim zanemarja druge. Vse to se dogaja tudi po naših župnijah. Skupnost je pri pomoči revežem kot so vdove, sirote ter raznovrstni ubožci, kot se zdi, dajala prednost pred drugimi kristjanom iz judovstva.

Tedaj so apostoli vzeli ta spor v svoje roke. Sklicali so razširjeno srečanje skupaj z učenci, ter skupaj razpravljali o nastalem vprašanju. Težav se nikakor ne reši tako, da se dela, kot da jih ni. Lepo je to pristno soočenje med pastirji in verniki, ki je pripeljalo do razdelitve nalog. Apostoli so predlagali to, kar so vsi sprejeli, da se bodo posvetili molitvi in službi Besede, medtem ko bo sedem mož, diakonov, skrbelo za strežbo pri mizi za uboge. Teh sedmih niso izbrali zato, ker so bili v tem poslu izvedenci, temveč ker so bili pošteni in na dobrem glasu, polni Svetega Duha in modrosti. V službo so bili umeščeni, ko so apostoli nanje položili roke.

Tako so prešli iz nezadovoljstva, godrnjanja, glasov, da se pri strežbi daje prednost in tako ustvarja neenakost, do rešitve problema. S soočenjem, z razpravo in molitvijo se rešujejo spori v Cerkvi. Soočiti se, razpravljati in moliti! Medtem ko nas govorice, zavisti, ljubosumje, nikoli ne morejo pripeljati do soglasja, složnosti ali miru. Sveti Duh pa je bil tisti, ki je okronal ta sporazum. Po tem razumemo, da če se pustimo voditi Svetemu Duhu, nas ta pripelje do soglasja, edinosti in do spoštovanja različnih darov ter nadarjenosti. Ste dobro razumeli? Nobenih govoric, nobene zavisti, nobenega ljubosumja. Ste razumeli?

Devica Marija naj nam pomaga, da bomo učljivi Svetemu Duhu in se bomo tako med seboj spoštovali ter bomo vedno globlje prišli skupaj v veri in karitativni ljubezni ter tako imeli srce odprto za potrebe bratov in sester.

Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 10. maj 2020

Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeliju (Jn 14,1-12) poslušamo začetek Jezusovega tako imenovanega 'Poslovilnega govora'. To so besede, ki jih je namenil svojim učencem ob koncu zadnje večerje, tik preden se je soočil s trpljenjem.

V tem tako dramatičnem trenutku je Jezus začel z besedami: »Vaše srce naj se ne vznemirja« (v. 1). To pravi tudi nam med dramami življenja. Toda kako storiti, da se srce ne bo vznemirjalo, kajti srce se vznemirja?

Gospod nakaže dve zdravili proti vznemirjenju. Prvo je: »Vame verujte« (v. 1). Ta nasvet se zdi rahlo teoretičen, abstrakten. A Jezus nam hoče reči točno določeno stvar. On ve, da se v življenju med najtežjo stisko, vznemirjanjem, porodi občutek, da ne bomo zmogli, da se čutimo sami in brez opornih točk pred tem, kar se dogaja. Te stiske, v kateri se nizajo težave, ne moremo prebroditi sami. Potrebujemo Jezusovo pomoč. Zato Jezus zahteva, da imamo vero vanj, torej da se ne zanašamo na nas same, ampak Nanj. Saj rešitev iz vznemirjenja gre preko zaupanja. Zaupati Jezusu, narediti preobrat. Jezus je vstal in je živ ravno zato, da je vedno ob nas. Tako lahko rečemo: »Jezus verujem, da si vstal in stojiš ob meni. Verjamem, da me poslušaš. Prinašam ti to, kar me vznemirja, svojo duševno stisko. Imam vero vate in zaupam tebi«.

Zatem pa je še drugo zdravilo za vznemirjenje, ki ga Jezus izrazi s temi besedami: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč... Odhajam, da vam pripravim prostor« (v. 2). Poglejte, kaj je Jezus storil za nas? Prostor nam je rezerviral v nebesih. Nase je vzel našo človeškost, da bi jo prenesel onkraj smrti v nov prostor, v nebesa, da bi tam, kjer je On, bili tudi mi. To je gotovost, ki nas tolaži, da je rezerviran prostor za vsakega. Tudi zame je prostor. Vsak od nas lahko reče: »Tudi zame je prostor«. Ne živimo namreč brez cilja in brez smeri. Pričakujejo nas, dragoceni smo. Bog je zaljubljen zaradi lepote svojih otrok, zato je za nas pripravil najdostojnejši in najlepši prostor, raj. Ne pozabimo tega, da je bivališče, ki nas čaka, raj. Tukaj smo samo prehodno. Narejeni smo za nebesa, za večno življenje, da bi večno živeli. Večno je nekaj, kar si sedaj ne znamo niti predstavljati. Še lepše pa je pomisliti na to, da bo »večno« vse v veselju, v polnem občestvu z Bogom ter z drugimi, brez solz, žalosti, ločitev in vznemirjanja.

Kako pa pridemo do raja? Katera je pot? Poglejte odločilen Jezusov stavek: »Jaz sem pot«. Da se povzpnemo v nebesa, je za to Jezus pot, imeti torej živ odnos z Njim, posnemati ga v ljubezni, hoditi po njegovih stopinjah. Jaz kristjan, ti kristjan, vi kristjani se lahko vprašamo: »Po kateri poti hodim?« So poti, ki ne vodijo v nebesa, kot so poti nadvlade, posvetnosti, samopotrjevanja. Je pa tudi Jezusova pot, ki je pot ponižne ljubezni, molitve, krotkosti, zaupanja. To ni pot mojega protagonizma, ampak je pot Jezusa, protagonista mojega življenja, kar pomeni iti naprej tako, da ga vsak dan vprašamo: »Jezus, kaj misliš ti o tej moji izbiri? Kaj bi ti storil v tej situaciji s temi osebami?« Dobro bo vprašati Jezusa, ki je pot, za napotke proti nebesom.

Marija, Nebeška Kraljica, pomagaj nam hoditi za Jezusom, ki je za nas odprl raj.

Lahko bi rekli, da je ta odlomek iz Janezovega evangelija Jezusova izjava o njegovem vzpenjanju k Očetu. Oče je bil vedno navzoč v Jezusovem življenju in Jezus je dejal, da Oče skrbi za nas. Ko so ga učenci prosili, naj jih nauči moliti, jih je Jezus naučil Očenaš. Jezus gre vedno k Očetu in v tem odlomku je to zelo močno, saj je kot bi odprl vrata vsemogočnosti molitve, ko pravi: »Jaz sem z Očetom: vi prosite in jaz bom vse storil. Vendar zato, ker bo Oče storil to z menoj.«

To je zaupanje v Očeta, ki lahko stori karkoli. Ta pogum za molitev. Za molitev je namreč potreben pogum, isti pogum, ista drznost kot za pridiganje. Spomnimo se Abrahamovega poguma, ko je »barantal« z Bogom, ko je prosil za Sodomo. Imel je pogum, da se je bojeval v molitvi, kajti moliti pomeni bojevati se: bojevati se z Bogom. Sveti oče je prav tako spomnil na Mojzesov pogum v molitvi, ko si je drznil Bogu reči »ne«, ko želel uničiti izraelsko ljudstvo. Moliti z malo poguma pomeni pomanjkanje spoštovanja. Moliti pomeni iti z Jezusom k Očetu, ki bo dal vse. Pomemben je pogum v molitvi, drznost v molitvi.

V odlomku iz Apostolskih del, ki ga danes beremo v prvem berilu (Apd 6,1-7) dvanajsteri zaradi naraščanja števila učencev izberejo sedem mož, ki so bili polni Duha in modrosti, za strežbo pri mizi, da so se lahko sami posvetili molitvi in oznanjevanju Besede. Gre za spor v začetkih Cerkve, ker so kristjani grškega izvora godrnjali – to se je počelo že v tistem času: vidi se, da je to navada v Cerkvi – ... Godrnjali so, ker za njihove vdove in sirote ni bilo dobro poskrbljeno; apostoli niso imeli časa. In Peter, ki ga je razsvetlil Sveti Duh, »si je izmislil« – recimo tako – diakone: sedem vernih mož, ki bi poskrbeli za strežbo, tako da bi pomagali tistim osebam, ki so se upravičeno pritoževale in so potrebovale pomoč. Peter je sprejel to odločitev zato, da bi se apostoli lahko posvetili molitvi in oznanjevanju Besede.

To je naloga škofa: moliti in pridigati. S takšno močjo, kot smo slišali v evangeliju: škof je prvi, ki gre k Očetu s pogumom, s parezijo, da se bori za svoje ljudstvo. Prva naloga škofa je molitev. Ob tem je sveti oče spomnil na nekega dobrega župnika, ki je vsakemu škofu, ki ga je srečal, zastavil isto vprašanje: »Ekscelenca, koliko ur na dan vi molite?«, in vedno je rekel: »Kajti prva naloga je moliti.« To je molitev voditelja skupnosti za skupnost, prošnja k Očetu, naj varuje ljudstvo. In ljudstvo, ki vidi škofa, ki moli, se nauči moliti. Sveti Duh nas namreč uči, da je Bog tisti, ki »stori stvari«. Mi storimo nekaj malega, vendar je On tisti, ki »dela stvari« v Cerkvi. In molitev je tista, ki vodi Cerkev naprej. Zato morajo škofje hoditi naprej z molitvijo.

Petrova beseda je preroška: naj diakoni storijo vse to, tako je za ljudi dobro poskrbljeno; razrešil je težave in tudi njihove potrebe. Nam, škofom gre molitev in oznanjevanje Besede. Žalostno je videti dobre škofe, ki so prezaposleni z mnogimi stvarmi, z ekonomijo ter s tem in onim … Molitev mora biti na prvem mestu, potem pridejo druge stvari. Kadar druge stvari vzamejo prostor molitvi, nekaj ne gre. In molitev je močna. To je rekel Jezus: »Jaz grem k Očetu. Karkoli boste prosili Očeta v mojem imenu, bom storil, da bo Oče poveličan«. Tako gre Cerkev naprej, z molitvijo, s pogumom molitve, saj Cerkev ve, da brez tega vzpenjanja k Očetu ne more preživeti.

 

Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 7. maj 2023
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij (Jn 14,1-12) današnjega bogoslužja je vzet iz Jezusovega zadnjega govora pred njegovo smrtjo. Srce učencev je vznemirjeno, toda Gospod jim nameni pomirjajoče besede, saj jih povabi, naj jih ne bo strah. »Ne bojte se«. On jih namreč ne zapušča, temveč gre, da jim pripravi prostor in da jih vodi proti temu cilju. Gospod namreč danes pokaže vsem nam čudovit prostor kam iti in istočasno nam pove, kako tja iti. Pokaže nam pot po kateri hoditi. Pove nam kam iti in kako iti tja.

Najprej kam iti. Jezus vidi vznemirjenost učencev, njihov strah, da bodo zapuščeni, ravno tako, kot se zgodi nam, ko smo prisiljeni ločiti se od nekoga, ki ga imamo radi. Zato pravi: »Grem, da vam pripravim prostor,

Na seznamu dvanajsterih je Filip vedno na petem mestu (tako pri Mt 10,3; Mr 3,18; Lk 6,14; Apd 1,13), torej v bistvu med prvimi. Čeprav je bil Filip judovskega porekla, je njegovo ime grško, kakor Andrejevo. Poleg lika Jakoba »Starejšega«, Zebedejevega sina, o katerem smo govorili prejšnjo sredo, nastopa v evangelijih še en Jakob, ki se imenuje »Mlajši«. Tudi on je v seznamih dvanajsterih apostolov, ki jih je Jezus osebno izbral in je vedno označen kot »Alfejev sin«.

Filip

Dragi bratje in sestre!

Nadaljevali bomo z opisovanjem osebnosti apostolov, kakor to delamo že nekaj tednov. Danes srečamo Filipa. V seznamu dvanajsterih je vedno na petem mestu (tako pri Mt 10,3; Mr 3,18; Lk 6,14; Apd 1,13), torej v bistvu med prvimi. Čeprav je bil Filip judovskega porekla, je njegovo ime grško, kakor Andrejevo. To je majhno znamenje kulturne odprtosti, ki ga ne bi smeli podcenjevati. Poročila, ki jih imamo o njem, nam daje Janezov evangelij. Filip je izhajal iz istega domačega kraja kakor Peter in Andrej, namreč iz Betsaide (prim. Jn 1,44), majhnega mesta, ki je spadalo h četrtni oblasti enega od sinov Heroda Velikega, ki se je prav tako imenoval Filip (prim. Lk 3,1).

Četrti evangelij poroča, da je Filip potem, ko ga je Jezus poklical, srečal Natanaela in mu rekel: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki: Jezusa iz Nazareta, Jožefovega sina« (Jn 1,45). Na ta bolj skeptičen Natanaelov odgovor (»Iz Nazareta? Ali more od tam priti kaj dobrega?«) Filip ne popusti in odvrne odločno: »Pridi in poglej!« (Jn 1,46). V tem suhem, a jasnem odgovoru pokaže Filip lastnosti pravega pričevalca: ne zadovolji se s tem, da oznani sporočilo kot teorijo, marveč se neposredno obrne na svojega sogovornika in mu predlaga, naj osebno izkusi to, kar mu je bilo oznanjeno. Ista glagola uporabi tudi Jezus sam, ko se mu bližata dva učenca Janeza Krstnika, da bi ga vprašala, kje stanuje: »Pridita in poglejta« (prim. Jn 1,38-39).

Smemo domnevati, da se Filip obrača tudi na nas s tema dvema glagoloma, ki kažeta na osebno vključenost. Tudi nam reče, kar je dejal Natanaelu: »Pridi in poglej.« Apostol nas obvezuje, da Jezusa spoznamo od blizu. Prijateljstvo, pravo spoznavanje drugega, dejansko potrebuje bližino, še več, delno celo živi od nje. V ostalem ne smemo pozabiti, da je – po Markovih besedah – Jezus izbral dvanajstere zlasti z namenom, da jih hoče »imeti pri sebi« (Mr 3,14); dvanajsteri naj torej delijo svoje življenje z njim in naj se neposredno od njega naučijo ne le načina njegovega ravnanja, marveč predvsem, kdo je on v resnici. Kajti samo tako, z deležnostjo pri njegovem življenju, so ga mogli spoznati in nato oznanjati. Kasneje bomo v Pavlovem pismu Efežanom brali, da je vse odvisno od tega, ali »se učimo Kristusa« (prim. Ef 4,20). Torej ni bistveno samo in ne v prvi vrsti to, da slišimo njegov nauk, njegove besede, marveč veliko bolj to, da ga spoznavamo osebno, se pravi njegovo človeško naravo in njegovo božjo naravo, njegovo skrivnost in njegovo lepoto. Kajti Kristus ni samo Učitelj, ampak je Prijatelj, je Brat. Kako bi ga mogli res spoznavati, če bi ostali daleč od njega? Tesno razmerje, povezanost, zaupljivost nam dajejo odkriti pravo istovetnost Jezusa Kristusa. In prav na to nas spominja apostol Filip. Zato nas vabi, naj »pridemo« in »pogledamo«, to se pravi, da dan za dnem vstopamo v povezanost poslušanja, odgovarjanja in življenjskega občestva z Jezusom.

Pred dogodkom pomnožitve kruha je Jezus postavil Filipu določeno in precej presenetljivo vprašanje: kje bi bilo mogoče kupiti kruh, da bi nasitili vse ljudi, ki so hodili za njim (prim. Jn 6,5). Tedaj je Filip odgovoril z velikim realizmom: »Kruh za dvesto denarjev ne zadostuje, če naj vsak od njih dobi vsaj majhen kos« (Jn 6,7). Tukaj vidimo konkretnost in realizem apostola, ki zmore presoditi, kaj res terja neki položaj. Vemo, da je Jezus vzel hlebe, izrekel molitev zahvale in jih razdelil. Tako se je zgodila pomnožitev kruha. Zanimivo pa je, da se je Jezus obrnil prav na Filipa, da bi dobil prvo navodilo za to, kako naj bi rešili problem: to je očitno znamenje, da je Filip spadal k ožjemu krogu, ki je obdajal Jezusa.

Ob nekem drugem trenutku, ki je za poznejše dogajanje zelo pomemben, malo pred Jezusovim trpljenjem, so pristopili k Filipu nekateri Grki, ki so se za velikonočni praznik mudili v Jeruzalemu, »... in mu rekli: Gospod, radi bi videli Jezusa. Filip je šel in to povedal Andreju; Andrej in Filip sta šla in to povedala Jezusu« (Jn 12,20-22). Spet imamo namig na njegov poseben ugled znotraj apostolskega zbora. Filip v tem primeru nastopa predvsem kot posrednik med vprašanjem nekaterih Grkov in Jezusom - verjetno je govoril grško in je mogel biti za prevajalca. Tudi če se združi z Andrejem, drugim apostolom z grškim imenom, se oni tujci vendarle obrnejo nanj. To nas uči, da moramo biti tudi mi vedno pripravljeni, po eni strani sprejemati vprašanja in prošnje, od kogar koli že pridejo, in jih po drugi strani usmerjati na Gospoda, na edinega, ki jih more povsem izpolniti. Pomembno je namreč vedeti, da nismo mi dejanski naslovljenci prošenj tistih, ki se obrnejo na nas, marveč Gospod. K njemu moramo voditi vsakega, ki je v stiski; vsakdo od nas mora biti pot, ki vodi k njemu.

Nato je še druga čisto posebna priložnost, pri kateri Filip stopi v ospredje. Med zadnjo večerjo, potem ko je bil Jezus povedal, da spoznati njega pomeni, spoznati tudi Očeta (prim. Jn 14,7), ga je Filip skoraj naivno vprašal: »Gospod, pokaži nam Očeta; to nam zadostuje« (Jn 14,8). Jezus mu je odgovoril v ljubeče karajočem tonu: »Že tako dolgo sem pri vas, in me nisi spoznal, Filip? Kdor je videl mene, je videl Očeta! Kako moreš govoriti: Pokaži nam Očeta? Ali ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni?... Verujte mi vendar, da sem jaz v Očetu in Oče v meni« (Jn 14,9-11). Te besede spadajo k najbolj vzvišenim besedam Janezovega evangelija. Ob koncu prologa svojega evangelija reče Janez: »Boga ni nikoli nihče videl. Edini, ki je Bog in počiva na Očetovem srcu, je prinesel novico« (Jn 1,18). Tisto razlago, ki izhaja od evangelista, Jezus sam sprejme in potrdi, vendar z novim odtenkom. Medtem ko namreč Janezov prolog govori o Jezusovem pojasnjujočem posegu z besedami svojega nauka, se Jezus v svojem odgovoru Filipu sklicuje na svojo lastno osebo in s tem pojasni, da moremo Jezusa razumeti ne le v tem, kar govori, marveč še bolj v tem, kar v resnici je. Da bi to izrazili v skladu s skrivnostjo učlovečenja, moremo pač reči, da si je Bog privzel človeško obličje, Jezusovo obličje; zaradi tega moramo odtlej, če hočemo res spoznati božje obličje, gledati edinole Jezusovo obličje! V njegovem obličju v resnici vidimo, kdo je Bog in kakšen je Bog!

Evangelij nam ne pove, ali je Filip Jezusove besede popolnoma razumel. Gotovo je, da mu je podaril vse svoje življenje. Po nekaterih poznih poročilih (Filipova dejanja in druga) naj bi naš apostol najprej evangeliziral Grčijo in nato Frigijo, in tam, v Hierapolisu, je bil usmrčen. Pri tem je usmrtitev opisana na različne načine ali kot križanje ali kot kamenjanje.

Sklenimo svoje premišljevanje s tem, da si prikličemo v spomin cilj, h kateremu naj bo usmerjeno naše življenje: Jezusa naj srečujemo tako, kakor ga je srečal Filip. Pri tem skušajmo v Jezusu videti Boga samega, nebeškega Očeta. Če tega prizadevanja ne bi bilo, tedaj bi mi kakor v ogledalu vselej videli le sami nase in bi bili vedno bolj osamljeni! Filip nas nasprotno uči, naj se pustimo Jezusu osvojiti, biti pri njem in tudi druge vabiti k deležnosti pri tem neobhodno potrebnem občestvu – tako bomo v gledanju in v najdenju Boga našli resnično življenje.

(6. september 2006)

Jakob Mlajši

Dragi bratje in sestre!

Poleg lika Jakoba »Starejšega«, Zebedejevega sina, o katerem smo govorili prejšnjo sredo, nastopa v evangelijih še en Jakob, ki se imenuje »Mlajši«. Tudi on je v seznamih dvanajsterih apostolov, ki jih je Jezus osebno izbral in je vedno označen kot »Alfejev sin« (prim. Mt 10,3; Mr 3,18; Lk 6,15; Apd 1,13). Pogosto so ga enačili z nekim drugim Jakobom, ki se imenuje »Mali« (prim. Mr 15,40) in je bil sin neke Marije (prim. pr.t.), ki bi utegnila biti »Marija, Kleopova žena«. Ta je po četrtem evangeliju stala pod križem skupaj z Jezusovo materjo (prim. Jn 19,25). Tudi Jakob je bil doma iz Nazareta in je bil verjetno Jezusov sorodnik (prim. Mt 13,55; Mr 6,3); zato je bil po semitskem običaju označen kot njegov »brat« (prim. Mr 6,3; Gal 1,19). Apostolska dela povzdigujejo izredno vlogo tega zadnje imenovanega Jakoba v jeruzalemski Cerkvi. Na apostolskem koncilu, ki so ga tam obhajali po smrti Jakoba Starejšega, se je skupaj z drugimi zavzemal za to, da bi mogli biti pogani sprejeti v Cerkev, ne da bi se prej podvrgli obrezovanju (prim. Apd 15,13ss). Sv. Pavel, ki Jakobu pripisuje posebno prikazanje Vstalega (prim. 1 Kor 15,7), ga imenuje celo pred Kefom-Petrom, ko poroča o svoji poti v Jeruzalem, in ga tako kakor tega označuje za »steber« Cerkve (prim. Gal 2,9). Pozneje so judovski kristjani v njem videli svojo glavno osebo, na katero so se sklicevali. Njemu se pripisuje tudi pismo, ki spada v kanon novozaveznih spisov kot Jakobovo pismo. V njem se Jakob ne označuje kot »Gospodov brat«, marveč kot »služabnik Boga in Jezusa Kristusa, Gospoda« (Jak 1,1).

Med učenjaki poteka razprava o enačenju teh dveh osebnosti z istim imenom, Jakoba, Alfejevega sina, in Jakoba, »Gospodovega brata«. Izročila evangelijev nam niso niti o enem niti o drugem zapustila nikakršnega poročila, ki bi se navezovalo na čas Jezusovega zemeljskega življenja. Apostolska dela pa nam nasprotno kažejo, da je imel »Jakob«, kakor smo že omenili, po Jezusovem vstajenju zelo važno vlogo v prvotni Cerkvi (prim. Apd 12,17; 15,13-21; 21,18). Najpomembnejše dejanje, ki ga je opravil, je bilo njegovo stališče v vprašanju težavnega odnosa med kristjani judovskega porekla in kristjani poganskega porekla. Jakob je skupaj s Petrom prispeval k temu, da so premagali prvotno judovsko razsežnost krščanstva – ali, bolje rečeno, dopolnili – z zahtevo, naj spreobrnjenim poganom ne nalagajo obveznosti, da se podvržejo vsem predpisom Mojzesove postave. Apostolska dela so nam ohranila kompromisno rešitev, ki jo je predlagal Jakob in so jo sprejeli drugi navzoči apostoli; po tej rešitvi naj se poganom, ki verujejo v Jezusa Kristusa, naroči le to, da se vzdržijo malikovalske navade, jesti meso živali, darovanih malikom, in »nečistovanja« - ta pojem je verjetno namigoval na nekatere nedovoljene zakonske zveze. Dejansko je šlo le za upoštevanje nekaterih prepovedi Mojzesove zakonodaje, ki so jo imeli za zelo pomembno.

Na ta način so prišli do dveh pomenljivih, med seboj dopolnjujočih se izidov, ki sta oba veljavna vse do danes: z ene strani je bila priznana neločljiva zvezo, ki veže krščanstvo na judovsko vero kot svoj večno živi in veljavni izvor; z druge pa je bilo kristjanom poganskega porekla dovoljeno ohraniti njihovo sociološko istovetnost, katero bi izgubili, če bi bili prisiljeni upoštevati tako imenovane Mojzesove »obredne predpise«: ti naj zdaj za spreobrnjene pogane ne veljajo več kot obvezujoči. V bistvu se je s tem začelo ravnanje medsebojnega vrednotenja in spoštovanja, ki je kljub obžalovanju vrednim kasnejšim nesporazumom po svojem jedru nameravalo ohraniti tisto, kar je bilo značilno za vsako stran.

Najstarejše poročilo o smrti tega Jakoba nam podaja judovski zgodovinar Jožef Flavij. V svojem delu Antiquitates Iudaicae (Judovske starožitnosti, 20,201s), ki ga je spisal koncem prvega stoletja v Rimu, nam poroča, da je bila Jakobovo smrt sklenjena po neki nezakoniti pobudi velikega duhovnika Anana, sina v evangelijih izpričanega Ane. Anan je izkoristil obdobje med odstavitvijo rimskega upravitelja (Festa) in prihodom njegovega naslednika (Albina), da je l. 62 z odlokom odredil kamenjanje Jakoba.

Z imenom tega Jakoba je poleg apokrifnega Jakobovega Protoevangelija, ki poudarja svetost in devištvo Marije, Jezusove matere, povezano predvsem pismo, ki ima njegovo ime. V kanonu spisov Nove zaveze zavzema prvo mesto med tako imenovanimi katoliškimi pismi, torej med pismi, ki so naslovljena ne le na eno samo občino – kakor Rim, Efez itd. -, marveč na več občin. Gre za zelo pomembno pismo, ki močno poudarja nujnost, da svoje vere ne skrčimo zgolj na besedno in abstraktno izpovedovanje, marveč jo izražamo konkretno v dobrih delih. Med drugim nas kliče k stanovitnosti v preizkušnjah, ki naj jih sprejemamo z veseljem. Vabi nas tudi k zaupni molitvi, da bi od Boga dosegli dar modrosti, po katerem končno dojamemo, da prave vrednote življenja niso v minljivem bogastvu, marveč v zmožnosti, da svoje imetje delimo z ubogimi in potrebnimi (prim. Jak 1,27).

Tako nam Jakobovo pismo kaže zelo konkretno in dejavno krščanstvo. Vero moramo uresničevati v življenju, predvsem v ljubezni do bližnjega in zlasti v zavzemanju za uboge. V tem smislu je treba razumeti tudi znamenito besedo: »Kako je namreč telo brez duha mrtvo, tako je tudi vera brez del mrtva« (Jak 2,26). To Jakobovo razlago so včasih postavljali nasproti Pavlovim trditvam, po katerih nas Bog ne opravičuje po naših delih, marveč edino po naši veri (prim. Gal 2,16; Rim 3,28). Toda oba dva stavka, ki si domnevno nasprotujeta na osnovi svojega različnega načina gledanja, drug drugega v resnici dopolnjujeta, če ju pravilno razlagamo. Sv. Pavel se upira napuhu človeka, ki misli, da ne potrebuje prehitevajoče božje ljubezni; upira se ošabnosti samoopravičenja brez milosti, ki je čisti dar in nezaslužena. Sv. Jakob pa nasprotno govori o delih kot povsem normalnem sadu vere: »Vsako dobro drevo rodi dobre sadove«, govori Gospod (Mt 7,17).

Sv. Jakob to ponovi in nam pove. Končno nas Jakobovo pismo opominja, naj se v vsem, kar delamo, izročimo v božje roke in pri tem vedno govorimo: »Če Gospod hoče« (Jak 4,15). Tako nas uči, naj si ne lastimo pravice, da načrtujemo svoje življenje neodvisno in usmerjeno samo na svoje koristi, marveč naj dajemo prostor nedoumljivi volji Boga, ki ve, kaj je za nas resnično dobro. Na ta način ostaja sv. Jakob vselej sodoben učitelj življenja za vsakega od nas.

(28. junij 2006)