Sv. Janez Krizostom o tistih, ki so poslušali Petra pravi, »da niso samo verjeli, temveč so obsodili same sebe, ko so se zavedali svojega preteklega ravnanja. Sv. Beda Častitljivi dodaja: »S prihodom Svetega Duha so bili posvečeni Gospodu kot njegove prvine.«

Več cerkvenih očetov pravi, da je »verjetno, da je bilo potrebno (Kristusovo) trpljenje za nas, in sicer ne zato, ker bi on storil, kaj grešnega, temveč da bi nas spodbudil, da bi bolj zavzeto živeli po pravičnosti. Trpeti, da bi nekdo uresničil nekaj, kar je prav, bi se lahko zdelo težavno, pa vendar, je ravno to, kar je storil Kristus, ko se je učlovečil in je umrl za naše zveličanje. On je bil namreč popoln človek, ki pa mu je bilo naloženo krivično trpljenje, vendar se zaradi tega ni niti poskušal maščevati. Njegova smrt nam je omogočila, da smo umrli staremu grešnemu življenju ter se vrniti k Njemu, kakor izgubljena ovca, ki se je vrnila svojemu duhovnemu očetu.«

Sv. Avguštin takole razlaga, kako je Kristus resnična vrata in resničen dobri pastir: »Pastir ovac je Kristus. Vstopa skozi vrata, ker pa je On tudi vrata, to pomeni, da vstopa sam skozi sebe. To pa velja samo za Kristusa, ker nihče ne more vstopiti skozi vrata, torej pristopiti k blaženosti, če ne po Resnici, saj je blaženost ravno veselje Resnice. Ker je Kristus kot Bog Resnica, kot človek vstopa sam vase, oziroma v Resnico, ki je On kot Bog. Mi pa nismo Resnica, temveč smo sinovi luči po udeležbi pri resnični in neustvarjeni Luči, zato je za nas potrebno, da vstopimo po Resnici, ki je Kristus. Ta je namreč rekel: 'Posveti jih v Resnici' (Jn 17,7), kakor tudi: 'Kdor stopi skozme, bo rešen' (Jn 10,9)«.

Iz homilije med mašniškim posvečenjem 3. maja 2009
Po zelo lepi navadi je na nedeljo Dobrega pastirja rimski škof skupaj s svojimi duhovniki zbran pri sveti daritvi, med katero so posvečeni novi duhovniki. To je vsakič velik Božji dar; je njegova milost.

Postati duhovnik v Cerkvi, pomeni vstopiti v Kristusovo darovanje samega sebe preko zakramenta svetega reda, pomeni vstopiti v to ves in celostno. Jezus je dal življenje za vse, na poseben način pa se je posvetil za tiste, ki mu jih je Oče dal, da bi bili posvečeni v resnici, to je v Njem in bi lahko govorili in delovali v njegovem imenu, bili tako njegovi zastopniki ter s tem nadaljevali njegovi odrešenjski dejanji: lomili Kruh življenja ter odpuščali grehe. Tako je Dobri pastir dal svoje življenje za vse ovce, še posebej pa je dal in daje za vse tiste, ki jih je še posebej poklical in jih kliče, da bi hodili za njim po poti pastoralnega služenja. Na poseben način pa je Jezus prosil za Simona Petra ter se tudi daroval zanj, da mu je nekega dne na obali Tiberijskega jezera lahko rekel: “Pasi moje ovc”(Jn 21,16-17). Podobno Kristus osebno moli in se daruje za vsakega duhovnika. Samo zaradi tega je vsak duhovnik usposobljen sodelovati z Njim in pasti njegovo čredo, ki je vsa samo Gospodova.

Sedaj bi se rad dotaknil še tega, kar mi je še posebej pri srcu: molitev in njena povezanost z opravljanjem službe. Biti posvečen v duhovnika pomeni na zakramentalen in bivanjski način vstopiti v Kristusovo molitev za svoje. Od tu izhaja za nas duhovnike posebna poklicanost k molitvi, da Kristus ostaja naše središče. Poklicani smo, da ostanemo v Kristusu, kakor rad ponavlja evangelist Janez (prim. Jn 1,35-39; 15,4-10). To pa se še posebej uresničuje po molitvi. Naše služenje je še posebej povezano s tem 'ostati', kar je enako moliti, saj iz tega izhaja naša učinkovitost. Ob tem imamo pred očmi različne oblike molitev duhovnika, med katerimi je vsekakor vsakodnevno obhajanje svete maše, prav tako molitev brevirja, češčenje najsvetejšega, lectio divina, rožni venec in meditacija. Vse te oblike molitve, ki imajo za središče evharistijo, omogočajo v vsakdanjiku duhovnika in tudi v vsem njegovem življenju, da se uresničuje Jezusova beseda: “Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce”(Jn 10,14-15).«

Angelus, 15. maj 2011
Dragi bratje in sestre, bogoslužje 4. velikonočne nedelje nam predstavlja eno najlepših podob, s katero so že v prvih stoletjih Cerkve upodabljali Gospoda Jezusa: podobo Dobrega Pastirja. Janezov evangelij nam v desetem poglavju opiše poseben način ravnanja Kristusa Pastirja do svoje črede. To je tako močan odnos, da ne bo mogel nihče več izpuliti ovc iz njegovih rok. One so namreč povezane z Njim z vezjo ljubezni ter medsebojnim poznavanjem, ki jim zagotavlja neizmerni dar večnega življenja. Istočasno pa je držo črede do Kristusa Dobrega Pastirja evangelist opisal z dvema značilnima glagoloma: poslušati in hoditi za njim. Ti dve besedi opisujeta temeljne značilnosti tistih, ki živijo v hoji za Gospodom. Predvsem gre tu za poslušanje njegove Besede, iz katere se porodi in hrani vera. Samo tisti, ki je pozoren na Gospodov glas, je sposoben v vesti sprejeti takšne odločitve, da bi deloval po Božje. Iz poslušanja torej izhaja hoja za Jezusom. Kot učenci ravnamo, potem ko smo poslušali in notranje sprejeli Učiteljev nauk, če ga vsakodnevno tudi živimo.

Na današnjo nedeljo čisto spontano priporočamo Bogu pastirje Cerkve in tiste, ki se pripravljajo, da bodo postali pastirji. Prosim vas za posebno molitev za škofe, tudi za rimskega škofa, za župnike ter za vse tiste, ki so prijeli odgovornost za vodenje Kristusove črede, da bi bili zvesti in razumni pri izvrševanju njihovega služenja. Še posebej pa na današnji svetovni dan molitve za duhovne poklice prosimo za duhovniške poklice, da ne bi primanjkovalo vrednih delavcev na Gospodovi žetvi. Sedemdeset let je že od takrat, ko je častitljivi Pij XII. ustanovil Papeško družbo za duhovniške poklice. Pravo spoznanje mojega predhodnika je bilo utemeljeno na prepričanju, da poklici rastejo in zorijo v delnih Cerkvah, kjer to omogoča zdravo družinsko okolje, okrepljeno z vero, brezpogojno ljubeznijo in pobožnostjo. V poslanici, ki sem vam jo poslal za današnji svetovni dan, sem podčrtal, da se poklicanost začne uresničevati, ko se »izstopi iz svoje zaprte volje in ideje o samouresničenju, se potopi v Božjo voljo in se ji pusti voditi«. Tudi v današnjem času, ko Gospodov glas tvega, da bo preplavljen s tolikimi drugimi glasovi, je vsaka cerkvena skupnost poklicana, da spodbuja ter skrbi za poklice v duhovništvo ter posvečeno življenje. Ljudje namreč vedno potrebujejo Boga, tudi v današnjem tehnološkem svetu, zato bo vedno potreba po pastirjih, ki oznanjajo Gospodovo Besedo ter omogočajo srečanje z Njim v zakramentih.

Dragi bratje in sestre, okrepljeni z velikonočnim veseljem in z vero v Vstalega, zaupajmo naše namene in prošnje Devici Mariji, materi vsakega poklica, da s svojo priprošnjo prebudi in podpira številne in svete poklice v službi Cerkvi in svetu.

Evangelist Janez nam na to 4. velikonočno nedeljo predstavlja podobo Jezusa Dobrega Pastirja. Ko zremo to stran evangelija, lahko razumemo način odnosa, ki ga je Jezus imel do svojih učencev, torej odnos utemeljen na nežnosti, ljubezni, medsebojnem poznavanju, na obljubi neizmernega daru: 'Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju' (Jn 10,10). Ta odnos je zgled za odnose med kristjani in za medčloveške odnose.

Številni se še tudi danes, kakor v Jezusovem času, imajo za 'pastirje' našega bivanja. Toda samo Vstali je resnični Pastir, ki nam daje življenje v obilju. Vse vabim, da imamo zaupanje v Gospoda, ki nas vodi. Ne samo, da nas vodi, spremlja nas in hodi z nami. Poslušajmo z odprtim razumom in srcem njegovo Besedo, da bo nahranjena naša vera, razsvetljena naša vest in bomo hodili za naukom evangelija.

Na to nedeljo molimo za pastirje Cerkve, za vse škofe, tudi rimskega škofa, za vse duhovnike, za vse, še posebej pa molimo za nove duhovnike rimske škofije, ki sem jih malo prej posvetil v baziliki sv. Petra. Pozdravimo teh trinajst duhovnikov. Gospod naj nam pomaga, da bomo vedno zvesti Učitelju in bomo modri ter razsvetljeni voditelji nam zaupanemu Božjemu ljudstvu. Tudi vas prosim, da nam pomagate, da nam pomagate biti dobri pastirji. Nekoč sem bral nekaj zelo lepega, kako je Božje ljudstvo pomagalo svojim škofom in duhovnikom biti dobri pastirji. To je zapisal sv. Cezarij iz Arlesa, cerkveni oče prvih stoletij Cerkve. Razlagal je, kako mora Božje ljudstvo pomagati pastirju, s tem primerom: »Ko je teliček lačen, gre do krave, svoje mame, po mleko. Toda krava mu ga ne da takoj, kakor, da ga hoče zadržati zase. In kaj stori teliček? S svojim gobčkom začne trkati po vimenu, da bi prišlo mleko.« Lepa prispodoba. »Tako morate tudi vi«, pravi ta svetnik, »ravnati s svojimi pastirji. Vedno morate trkati na njihova vrata, na njihovo srce, da vam dajo mleko nauka, mleko milosti ter mleko vodstva.« Lepo vas prosim, nadlegujte pastirje, vznemirjajte vse nas pastirje, da vam damo mleko milosti, nauka in vodstva. Nadlegujte! Pomislite na to lepo podobo telička, ko nadleguje mamo, da mu da jesti«.

Ob posnemanju Jezusa bo vsak pastir »včasih stopil naprej, da bi nakazal pot in podpiral upanje ljudstva, pastir mora biti včasih spredaj, drugič pa bo preprosto sredi vseh s svojo preprosto in milosrčno bližino. V drugih okoliščinah pa bo moral hoditi za ljudstvom, da bi pomagal tistim, ki so zaostali.« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija 31). Da bi bili vsi pastirji takšni. Vi pa nadlegujte pastirje, da nam dajo vodstvo nauka in milosti.

Na današnjo nedeljo pa je tudi Svetovni dan molitve za poklice. V svoji letošnji poslanici sem spomnil, da vsak poklic »vedno zahteva od vsakega izhod iz sebe samega, da se njegovo bivanje osredotoči na Kristusa in Njegov evangelij« (Poslanica 2). Zaradi tega je klic hoditi za Jezusom istočasno navdušujoč in hkrati zahteven. Za udejanjanje tega je potrebno vstopiti v globoko prijateljstvo z Gospodom, da bi mogli živeti iz Njega in za Njega.

Molimo, da bi tudi v tem času številni mladi slišali Gospodov glas, ki je vedno v nevarnosti, da ga preglasijo številni drugi glasovi. Molimo za mlade. Morda je tu na trgu kdo, ki sliši ta vabeči Gospodov glas k duhovništvu. Molimo zanj, če je tu in za vse tiste mlade, s katerimi je podobno.

Angel Gospodov, nedelja, 7. maj 2017

Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju današnje nedelje (prim. Jn 10,1-10), imenovane »nedelja dobrega pastirja«, se Jezus predstavi z dvema podobama, ki se medsebojno dopolnjujeta. S podobo pastirja in podobo vrat ovčje staje.

Čreda, ki smo mi vsi, ima za prebivališče stajo, ki služi tudi kot zavetišče, kjer ovce prebivajo in počivajo po utrudljivi poti. Staja ima ograjo, v kateri so vrata in je tam paznik. Čredi se približujejo različne osebe, je kdo, ki vstopi skozi vrata, je pa tudi kdo, ki »vstopi drugod« (v. 1). Prvi je pastir, drugi je tujec, ki nima rad ovac in vstopa iz drugih razlogov. Jezus se poistoveti s prvim ter pokaže na svoj domač odnos do ovc, ki se izraža preko glasu, s katerim jih kliče, in ki ga one prepoznajo ter gredo za njim (prim. v. 3). Kliče jih, da bi jih popeljal ven, na sočne pašnike, kjer bodo našle dobro hrano.

Druga podoba s katero se Jezus predstavi, so »vrata k ovcam« (v. 7). Pravi namreč: »Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, bo rešen« (v. 9), torej bo imel življenje in ga bo imel v izobilju (prim. v. 10). Kristus, Dobri Pastir je postal vrata zveličanja za človeštvo, saj je daroval življenje za svoje ovce.

Jezus, dobri pastir in vrata k ovcam je voditelj, katerega oblast se izraža v služenju, je voditelj, ki, da bi zapovedoval, daruje življenje in ne zahteva od drugih, da ga žrtvujejo. Takšnemu voditelju lahko zaupamo, kakor ovce, ki prisluhnejo glasu svojega pastirja, ker vedo, da se gre z njim na dobre in obilne pašnike. Dovolj je eno znamenje, en poziv in že mu sledijo, ubogajo, gredo za glasom tistega, ki jih vodi, in ob katerem čutijo prijateljsko, močno in hkrati nežno navzočnost, ki nakazuje, varuje, tolaži in zdravi.

Tako je Kristus za nas. Morda je to ena izkušnja krščanske razsežnosti, ki jo puščamo malo v senci, torej duhovna in čustvena razsežnost. Čutiti se povezami s posebno vezjo z Gospodom, kakor so ovce na svojega pastirja. Včasih preveč racionaliziramo vero in tako tvegamo, da izgubimo zaznavanje pečata tistega glasu, glasu Jezusa, dobrega pastirja, ki spodbuja in navdušuje. Kakor se je to zgodilo dvema učencema iz Emavsa, v katerima je gorelo srce, ko jima je Vstali med potjo govoril. To je čudovita izkušnja, čutiti se od Jezusa ljubljeni. Postavite si vprašanje: Se čutim od Jezusa ljubljen? Se čutim od Jezusa ljubljena?Za njega nismo nikoli tujci, temveč prijatelji in bratje. Pa vendar ni vedno lahko razločiti glasu dobrega pastirja, bodite pozorni. Vedno je namreč nevarnost, da bi nas zmedel hrup številnih drugih glasov. Danes smo povabljeni, da se ne pustimo, lažnim modrostim tega sveta odvrniti nas od Jezusa, ampak mu, Vstalemu, slediti, kot edinemu gotovemu voditelju, ki daje smisel našemu življenju.

Na današnji Svetovni dan molitve za poklice, posebej za duhovniške poklice, da bi nam Gospod poslal dobrih pastirjev. prosimo Devico Marijo in tudi, naj ona spremlja deset novih duhovnikov, ki sem jih malo prej posvetil. Štiri nove iz rimske škofije sem prosil, da se mi pridružijo, da vam skupaj z mano podelijo blagoslov. Marija naj tudi podpira s svojo pomočjo, ki jih je On poklical, da bodo pripravljeni in velikodušni v hoji za njegovim glasom.

Homilija, Dom sv. Marte, nedelja, 3. maj 2020

Berilo apostola Petra, ki smo ga slišali, je odlomek o vedrini. Govori o Jezusu: »Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli in živeli za pravičnost. Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni. Kakor ovce ste namreč blodili, zdaj pa ste se vrnili k pastirju in varuhu svojih duš.« Jezus je pastir, tako ga vidi Peter, ki prihaja, da bi nas rešil, rešil izgubljene ovce. To smo bili mi. V Psalmu 22 smo po berilu ponavljali odpev: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.« Navzočnost Gospoda kot pastirja, kot pastirja črede. Jezus v desetem poglavju Janezovega evangelija, ki smo gra brali, se predstavi kot pastir. Še več, ne samo kot pastir, ampak kot vrata, skozi katera se vstopi v čredo. Vsi, ki so prišli in niso vstopili skozi vrata, so bili tatovi ali razbojniki ali pa so hoteli izkoristiti čredo – lažni pastirji. In v zgodovini Cerkve je bilo veliko takšnih, ki so čredo izkoriščali. Ni jih zanimala čreda, ampak samo kariera ali politika ali denar. A čreda jih pozna, vedno jih je prepoznala in se je napotila iskat Boga po svojih poteh.

Ko pa je tu dobri pastir, je ravno čreda ta, ki gre naprej, ki vodi dalje. Dobri pastir posluša čredo, vodi čredo, skrbi za čredo. In čreda zna ločevati med pastirji, ne zmoti se. Čreda zaupa dobremu pastirju, zaupa Jezusu. Samo pastir, ki je podoben Jezusu, daje zaupanje čredi, kajti On je vrata. Jezusov slog mora biti pastirjev slog, ni drugega. A tudi Jezus, Dobri pastir, kot pravi Peter v berilu, »je trpél za vas in vam zapústil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah. On ni storil greha in ni bilo zvijače v njegovih ustih. Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja. Ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepuščal njemu, ki sodi pravično.« Bil je krotak.

Eno od znamenj dobrega pastirja je krotkost, je krotkost. Dobri pastir je krotak. Pastir, ki ni krotak, ni dobri pastir. Nekaj skriva, kajti krotkost se kaže takšna, kot je, ne da bi se jo branilo. Še več, pastir je nežen, ima tisto nežnost bližine. Pozna vsako posamezno ovco po imenu in skrbi za vsako, kakor da bi bila edina. Do točke, da ko se vrne domov po delovnem dnevu, utrujen, in vidi, da ena manjka, gre ven ponovno delat, da bi jo našel, in jo odnese s sabo, odnese jo na ramenih. To je dobri pastir, to je Jezus, to je tisti, ki nas spremlja na poti življenja, vse nas. Ta ideja pastirja, ta ideja črede in ovac, je velikonočna ideja. Cerkev v prvem velikonočnem tednu poje tisto lepo hvalnico za nove krščene: »To so nova jagnjeta.« Hvalnica, ki smo jo slišali na začetku maše. Gre za idejo skupnosti, nežnosti, dobrote, krotkosti. To je Cerkev, ki jo hoče Jezus in on varuje to Cerkev.

Ta nedelja je lepa nedelja, je nedelja miru, je nedelja nežnosti in krotkosti, kajti naš Pastir skrbi za nas. »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.«

Dragi bratje in sestre, dober dan! Četrta velikonočna nedelja, ki jo danes obhajamo, je posvečena Jezusu Dobremu pastirju. Evangelij pravi: »Ovce poslušajo njegov glas in svoje ovce kliče po imenu« (Jn 10,3). Gospod nas kliče po imenu, kliče pa nas zato, ker nas ima rad. Toda, pravi evangelij, so drugi glasovi, za katerimi ni za hoditi, tisti tujcev, tatov in roparjev, ki hočejo le zlo ovcam.

Ti različni glasovi odmevajo v naši notranjosti. Je glas Boga, ki ljubeznivo nagovarja našo vest, je pa tudi skušnjavčev glas, ki zapeljuje v zlo. Kako prepoznati glas Dobrega pastirja in tistega od tatu, kako razločiti Božje navdihe od hudičevih napeljevanj? Lahko se naučimo razločevati ta dva glasova. Govorita namreč dve različni govorici, saj imata nasprotna načina, kako trkata na naše srce. Dve različni govorici sta. Kakor znamo razločevati en jezik od drugega, tako lahko tudi mi razločujemo Božji glas od glasu hudiča. Božji glas nikoli ne sili. Bog se ponudi, nikoli se ne vsiljuje. Medtem ko zloben glas zapeljuje, napada, sili, prebuja zavajajoče prevare, vabljiva čustva, a le bežna. Na začetku se nam laska, daje nam verjeti, da smo vsemogočni, a zatem nas pusti z notranjo praznino in nas obtožuje: »Ti si ničvreden.« Božji glas pa nas sicer z veliko potrpežljivostjo popravlja in nas vedno opogumlja, tolaži in vedno hrani upanje. Božji glas je glas, ki ima obzorje, medtem ko te glas hudiča pripelje do zidu, te privede v kot.

Še druga razlika je. Sovražnikov glas nas odvrača od sedanjosti in hoče, da se osredotočamo na strahove v prihodnosti ali na žalosti iz preteklosti. Sovražnik ne mara sedanjosti. Poskuša povečati zagrenjenost, spominjanje na pretrpljene krivice tistih, ki so nam storili hudo in na toliko težkih spominov. Medtem ko Božji glas nagovarja sedanjost: »Sedaj lahko delaš dobro, sedaj lahko izkazuješ ustvarjalnost ljubezni, sedaj se lahko odpoveš objokovanju in očitkom, ki držijo tvoje srce ujeto.« Poživlja nas, nas pelje naprej, govori v sedanjosti, sedaj.

In še, ta dva glasova v nas prebujata različna si vprašanja. Tisto, ki prihaja od Boga bo: »Kaj je zame dobro?« Medtem ko skušnjavec vztraja pri drugem vprašanju: »Kaj naj še storim?« »Kaj naj še?« torej glas hudega se vrti okoli lastnega »jaza«, kaj naj še, okoli njegovih nagonov, potreb, okoli vsega in takoj. Kakor kaprice otrok, ki hočejo vse in takoj. Božji glas pa nikoli ne obljublja veselja za nizko ceno. Vabi nas, naj gremo onkraj svojega jaza, da bi našli resnično dobro, mir. Zapomnimo si, da zlo nikoli ne daje miru, najprej povzroča besnenje, zatem pa pusti zagrenjenost. To je stil zlega.

Božji glas in skušnjavčev glas nagovarjata v drugačnih si »okoljih«. Sovražnik ima raje temačnost, lažnost, opravljanje. Gospod pa ima rad beli dan, resnico, iskreno transparentnost. Sovražnik ti bo rekel: »Zapri se vase, saj te tako in tako nihče ne posluša, bodi nezaupljiv.« Dobro pa nasprotno vabi, da se odpremo, da smo jasni in zaupljivi do Boga in do drugih.

Dragi bratje in sestre, v teh časih nas številne misli in zaskrbljenosti vodijo do tega, da gremo vase. Bodimo pozorni na glasove, ki prihajajo v naše srce. Vprašajmo se, od kod prihajajo. Prosimo za milost, da bi prepoznali in hodili za glasom Dobrega pastirja, ki nas pelje ven iz ograj sebičnosti in nas vodi na pašnike prave svobode. Marija, Mati dobrega sveta, usmerjaj in spremljaj nas pri našem razločevanju.

Homilija, Budimpešta, nedelja, 30. april 2023
Zadnje Jezusove besede, izgovorjene v evangeliju, ki smo ga slišali, povzemajo smisel njegovega poslanstva: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10). To počne dobri pastir: življenje da za svoje ovce. Jezus kot pastir, ki gre iskat svojo čredo, je prišel, da bi nas poiskal, ko smo se izgubili; kot pastir je prišel, da bi nas iztrgal smrti; kot pastir, ki pozna svoje ovce eno po eno in jih ljubi z neskončno nežnostjo, nas je pripeljal v Očetovo stajo in nas naredil za njegove otroke.

Premišljujmo torej o podobi Dobrega pastirja in se osredotočimo na dve dejanji, ki ju po evangeliju opravlja za svoje ovce: najprej jih kliče, nato pa jih vodi ven.

Predvsem »kliče svoje ovce« (prim. Jn 10,3). Na začetku naše zgodovine zveličanja nismo mi s svojimi zaslugami, sposobnostmi, strukturami; na začetku je Božji klic, njegova želja, da bi nas dosegel, njegova skrb za vsakega izmed nas, obilje njegovega usmiljenja, ki nas želi rešiti greha in smrti, nam podariti življenje v izobilju in veselje brez konca. Jezus je prišel kot dobri Pastir človeštva, da bi nas poklical in pripeljal domov. Mi se torej lahko s hvaležnim spominom spominjamo njegove ljubezni do nas, do nas, ki smo bili daleč od Njega.

Da, kajti medtem ko smo »mi vsi tavali kakor ovce« in se je »vsak obrnil na svojo pot« (Iz 53,6I, je On sprejel naše krivde in si naložil naše grehe ter nas povedel nazaj v Očetovo srce. Tako smo slišali v drugem berilu od apostola Petra: »Kakor ovce ste namreč blodili, zdaj pa ste se vrnili k pastirju in varuhu svojih duš« (1 Pt 2,25). In tudi danes, v vsaki življenjski situaciji, v tem, kar nosimo v srcu, v naši zbeganosti, strahovih, v občutku poraza, ki nas včasih preplavi, v ječi žalosti, ki nam grozi, da nas bo vklenila, nas On kliče. Prihaja kot dobri Pastir in nas kliče po imenu, da bi nam povedal, kako dragoceni smo v njegovih očeh, da bi ozdravil naše rane in vzel nase naše slabosti, da bi nas v edinosti zbral v svojo ovčjo stajo in nas seznanil z Očetom in med nami.

Bratje in sestre, ko smo tukaj zbrani, čutimo veselje, da smo sveto Božje ljudstvo: vsi smo rojeni iz njegovega klica. On nas je poklical in zato smo njegovo ljudstvo, njegova čreda, njegova Cerkev. Zbral nas je tukaj, da bi nas, čeprav smo si med seboj različni in pripadamo različnim skupnostim, veličina njegove ljubezni združila v en sam objem. Lepo je, da smo skupaj: škofje in duhovniki, redovniki in verniki laiki; in lepo je deliti to veselje skupaj z ekumenskimi delegacijami, voditelji judovske skupnosti, predstavniki civilnih ustanov in diplomatskega zbora. To je katoliškost: vsi mi kristjani, ki nas je dobri Pastir poklical po imenu, smo poklicani sprejeti in širiti njegovo ljubezen, njegovo stajo narediti vključujočo in nikoli izključujočo. In zato smo vsi poklicani, da gojimo odnose bratstva in sodelovanja, ne da bi se med seboj delili, ne da bi našo skupnost imeli za rezervirano okolje, ne da bi se ujeli v skrb za obrambo lastnega prostora, ampak da bi se odprli za medsebojno ljubezen.

Potem ko je Pastir poklical ovce, jih »vodi iz staje« (Jn 10,3). Najprej jih je klical, da bi jih pripeljal v stajo, zdaj pa jih priganja ven iz nje. Najprej smo zbrani v Božjo družino, da bi postali njegovo ljudstvo, nato pa smo poslani v svet, da bi pogumno in brez strahu postali oznanjevalci blagovesti, pričevalci Ljubezni, ki nas je prenovila. To gibanje, dvojno gibanje – vstopanje in izstopanje – lahko razberemo v drugi podobi, ki jo uporablja Jezus: podobi vrat. Pravi: »Jaz sem vrata. Kdor vstopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in hodil bo ven in bo našel pašo« (Jn 10,9). Dobro poslušajmo: hodil bo noter in hodil bo ven. Po eni strani je Jezus vrata, ki so se nam na široko odprla, da bi vstopili v občestvo Očeta in izkusili njegovo usmiljenje; toda kot vsi vemo, odprta vrata ne služijo le za vstopanje, ampak tudi za odhajanje s kraja, na katerem se nahajamo. Potem ko nas je ponovno povedel v Božji objem in v stajo Cerkve, je Jezus vrata, ki nas vodijo v svet: spodbuja nas, naj gremo naproti svojim bratom in sestram. In dobro si zapomnimo: vsi, brez izjeme, smo poklicani ravno k temu, da izstopimo iz svojih udobnosti in imamo pogum doseči vsako periferijo, ki potrebuje luč evangelija (prim. apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 20).

Bratje in sestre, biti »v izhodu« pomeni za vsakega od nas, da tako kot Jezus postanemo odprta vrata. Žalostno in boleče je videti zaprta vrata: zaprta vrata naše sebičnosti do tistih, ki vsak dan hodijo poleg nas; zaprta vrata našega individualizma v družbi, ki ji grozi usihanje v osamljenosti; zaprta vrata naše brezbrižnosti do trpečih in revnih; zaprta vrata do tujcev, drugačnih, migrantov, ubogih. In celo zaprta vrata naših cerkvenih skupnosti: zaprta med nami, zaprta pred svetom, zaprta pred tistimi, ki »niso po pravilih«, zaprta pred tistimi, ki hrepenijo po Božjem odpuščanju. Bratje in sestre, prosim, prosim: odprimo vrata! Tudi mi poskušajmo biti – z besedami, dejanji, vsakodnevnimi dejavnostmi – kot Jezus: odprta vrata, vrata, ki se nikomur ne zaloputnejo pred nosom, vrata, ki vsem omogočajo, da vstopijo in doživijo lepoto Gospodove ljubezni in odpuščanja.

To ponavljam predvsem sebi, svojim bratom škofom in duhovnikom: nam pastirjem. Kajti pastir, pravi Jezus, ni ropar ali tat (prim. Jn 10,8); to pomeni, da ne izkorišča svoje vloge, ne zatira zaupane mu črede, ne »krade« prostora bratom laikom, ne izvaja toge oblasti. Bratje, spodbujajmo drug drugega, da bomo vedno bolj odprta vrata: »olajševalci« – to je beseda – »olajševalci« Božje milosti, strokovnjaki za bližino, pripravljeni darovati svoje življenje, tako kot nas Jezus Kristus, naš Gospod in naše vse, z odprtimi rokami uči s katedre križa in nam na oltarju vsakič znova kaže živi kruh, ki se lomi za nas. To pravim tudi našim bratom in sestram laikom, katehistom, pastoralnim delavcem, tistim s politično in družbeno odgovornostjo, tistim, ki preprosto živijo svoj vsakdan, včasih s težavo: bodite odprta vrata. Bodite odprta vrata! Dopustimo, da v naša srca vstopi Gospod življenja, njegova Beseda, ki tolaži in ozdravlja, da bi nato šli ven in mi sami postali odprta vrata v družbi. Da bi bili odprti in vključujoči drug do drugega ter bi Madžarski pomagali rasti v bratstvu, ki je pot miru.

Preljubi, Jezus, dobri pastir, nas kliče po imenu in skrbi za nas z neskončno nežnostjo. On je vrata in kdor vstopi skozi njega, ima večno življenje: On je torej naša prihodnost, prihodnost »življenja v obilju« (Jn 10,10). Zato nikoli ne obupajmo, ne pustimo si ukrasti veselja in miru, ki nam ju je On podaril, ne zapirajmo se v težave in otopelost. Dopustimo, da nas spremlja naš Pastir: z Njim bodo naša življenja, naše družine, naše krščanske skupnosti in vsa Madžarska zasijali v novem življenju!

Na seznamu dvanajsterih je Filip vedno na petem mestu (tako pri Mt 10,3; Mr 3,18; Lk 6,14; Apd 1,13), torej v bistvu med prvimi. Čeprav je bil Filip judovskega porekla, je njegovo ime grško, kakor Andrejevo. Poleg lika Jakoba »Starejšega«, Zebedejevega sina, o katerem smo govorili prejšnjo sredo, nastopa v evangelijih še en Jakob, ki se imenuje »Mlajši«. Tudi on je v seznamih dvanajsterih apostolov, ki jih je Jezus osebno izbral in je vedno označen kot »Alfejev sin«.

Filip

Dragi bratje in sestre!

Nadaljevali bomo z opisovanjem osebnosti apostolov, kakor to delamo že nekaj tednov. Danes srečamo Filipa. V seznamu dvanajsterih je vedno na petem mestu (tako pri Mt 10,3; Mr 3,18; Lk 6,14; Apd 1,13), torej v bistvu med prvimi. Čeprav je bil Filip judovskega porekla, je njegovo ime grško, kakor Andrejevo. To je majhno znamenje kulturne odprtosti, ki ga ne bi smeli podcenjevati. Poročila, ki jih imamo o njem, nam daje Janezov evangelij. Filip je izhajal iz istega domačega kraja kakor Peter in Andrej, namreč iz Betsaide (prim. Jn 1,44), majhnega mesta, ki je spadalo h četrtni oblasti enega od sinov Heroda Velikega, ki se je prav tako imenoval Filip (prim. Lk 3,1).

Četrti evangelij poroča, da je Filip potem, ko ga je Jezus poklical, srečal Natanaela in mu rekel: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki: Jezusa iz Nazareta, Jožefovega sina« (Jn 1,45). Na ta bolj skeptičen Natanaelov odgovor (»Iz Nazareta? Ali more od tam priti kaj dobrega?«) Filip ne popusti in odvrne odločno: »Pridi in poglej!« (Jn 1,46). V tem suhem, a jasnem odgovoru pokaže Filip lastnosti pravega pričevalca: ne zadovolji se s tem, da oznani sporočilo kot teorijo, marveč se neposredno obrne na svojega sogovornika in mu predlaga, naj osebno izkusi to, kar mu je bilo oznanjeno. Ista glagola uporabi tudi Jezus sam, ko se mu bližata dva učenca Janeza Krstnika, da bi ga vprašala, kje stanuje: »Pridita in poglejta« (prim. Jn 1,38-39).

Smemo domnevati, da se Filip obrača tudi na nas s tema dvema glagoloma, ki kažeta na osebno vključenost. Tudi nam reče, kar je dejal Natanaelu: »Pridi in poglej.« Apostol nas obvezuje, da Jezusa spoznamo od blizu. Prijateljstvo, pravo spoznavanje drugega, dejansko potrebuje bližino, še več, delno celo živi od nje. V ostalem ne smemo pozabiti, da je – po Markovih besedah – Jezus izbral dvanajstere zlasti z namenom, da jih hoče »imeti pri sebi« (Mr 3,14); dvanajsteri naj torej delijo svoje življenje z njim in naj se neposredno od njega naučijo ne le načina njegovega ravnanja, marveč predvsem, kdo je on v resnici. Kajti samo tako, z deležnostjo pri njegovem življenju, so ga mogli spoznati in nato oznanjati. Kasneje bomo v Pavlovem pismu Efežanom brali, da je vse odvisno od tega, ali »se učimo Kristusa« (prim. Ef 4,20). Torej ni bistveno samo in ne v prvi vrsti to, da slišimo njegov nauk, njegove besede, marveč veliko bolj to, da ga spoznavamo osebno, se pravi njegovo človeško naravo in njegovo božjo naravo, njegovo skrivnost in njegovo lepoto. Kajti Kristus ni samo Učitelj, ampak je Prijatelj, je Brat. Kako bi ga mogli res spoznavati, če bi ostali daleč od njega? Tesno razmerje, povezanost, zaupljivost nam dajejo odkriti pravo istovetnost Jezusa Kristusa. In prav na to nas spominja apostol Filip. Zato nas vabi, naj »pridemo« in »pogledamo«, to se pravi, da dan za dnem vstopamo v povezanost poslušanja, odgovarjanja in življenjskega občestva z Jezusom.

Pred dogodkom pomnožitve kruha je Jezus postavil Filipu določeno in precej presenetljivo vprašanje: kje bi bilo mogoče kupiti kruh, da bi nasitili vse ljudi, ki so hodili za njim (prim. Jn 6,5). Tedaj je Filip odgovoril z velikim realizmom: »Kruh za dvesto denarjev ne zadostuje, če naj vsak od njih dobi vsaj majhen kos« (Jn 6,7). Tukaj vidimo konkretnost in realizem apostola, ki zmore presoditi, kaj res terja neki položaj. Vemo, da je Jezus vzel hlebe, izrekel molitev zahvale in jih razdelil. Tako se je zgodila pomnožitev kruha. Zanimivo pa je, da se je Jezus obrnil prav na Filipa, da bi dobil prvo navodilo za to, kako naj bi rešili problem: to je očitno znamenje, da je Filip spadal k ožjemu krogu, ki je obdajal Jezusa.

Ob nekem drugem trenutku, ki je za poznejše dogajanje zelo pomemben, malo pred Jezusovim trpljenjem, so pristopili k Filipu nekateri Grki, ki so se za velikonočni praznik mudili v Jeruzalemu, »... in mu rekli: Gospod, radi bi videli Jezusa. Filip je šel in to povedal Andreju; Andrej in Filip sta šla in to povedala Jezusu« (Jn 12,20-22). Spet imamo namig na njegov poseben ugled znotraj apostolskega zbora. Filip v tem primeru nastopa predvsem kot posrednik med vprašanjem nekaterih Grkov in Jezusom - verjetno je govoril grško in je mogel biti za prevajalca. Tudi če se združi z Andrejem, drugim apostolom z grškim imenom, se oni tujci vendarle obrnejo nanj. To nas uči, da moramo biti tudi mi vedno pripravljeni, po eni strani sprejemati vprašanja in prošnje, od kogar koli že pridejo, in jih po drugi strani usmerjati na Gospoda, na edinega, ki jih more povsem izpolniti. Pomembno je namreč vedeti, da nismo mi dejanski naslovljenci prošenj tistih, ki se obrnejo na nas, marveč Gospod. K njemu moramo voditi vsakega, ki je v stiski; vsakdo od nas mora biti pot, ki vodi k njemu.

Nato je še druga čisto posebna priložnost, pri kateri Filip stopi v ospredje. Med zadnjo večerjo, potem ko je bil Jezus povedal, da spoznati njega pomeni, spoznati tudi Očeta (prim. Jn 14,7), ga je Filip skoraj naivno vprašal: »Gospod, pokaži nam Očeta; to nam zadostuje« (Jn 14,8). Jezus mu je odgovoril v ljubeče karajočem tonu: »Že tako dolgo sem pri vas, in me nisi spoznal, Filip? Kdor je videl mene, je videl Očeta! Kako moreš govoriti: Pokaži nam Očeta? Ali ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni?... Verujte mi vendar, da sem jaz v Očetu in Oče v meni« (Jn 14,9-11). Te besede spadajo k najbolj vzvišenim besedam Janezovega evangelija. Ob koncu prologa svojega evangelija reče Janez: »Boga ni nikoli nihče videl. Edini, ki je Bog in počiva na Očetovem srcu, je prinesel novico« (Jn 1,18). Tisto razlago, ki izhaja od evangelista, Jezus sam sprejme in potrdi, vendar z novim odtenkom. Medtem ko namreč Janezov prolog govori o Jezusovem pojasnjujočem posegu z besedami svojega nauka, se Jezus v svojem odgovoru Filipu sklicuje na svojo lastno osebo in s tem pojasni, da moremo Jezusa razumeti ne le v tem, kar govori, marveč še bolj v tem, kar v resnici je. Da bi to izrazili v skladu s skrivnostjo učlovečenja, moremo pač reči, da si je Bog privzel človeško obličje, Jezusovo obličje; zaradi tega moramo odtlej, če hočemo res spoznati božje obličje, gledati edinole Jezusovo obličje! V njegovem obličju v resnici vidimo, kdo je Bog in kakšen je Bog!

Evangelij nam ne pove, ali je Filip Jezusove besede popolnoma razumel. Gotovo je, da mu je podaril vse svoje življenje. Po nekaterih poznih poročilih (Filipova dejanja in druga) naj bi naš apostol najprej evangeliziral Grčijo in nato Frigijo, in tam, v Hierapolisu, je bil usmrčen. Pri tem je usmrtitev opisana na različne načine ali kot križanje ali kot kamenjanje.

Sklenimo svoje premišljevanje s tem, da si prikličemo v spomin cilj, h kateremu naj bo usmerjeno naše življenje: Jezusa naj srečujemo tako, kakor ga je srečal Filip. Pri tem skušajmo v Jezusu videti Boga samega, nebeškega Očeta. Če tega prizadevanja ne bi bilo, tedaj bi mi kakor v ogledalu vselej videli le sami nase in bi bili vedno bolj osamljeni! Filip nas nasprotno uči, naj se pustimo Jezusu osvojiti, biti pri njem in tudi druge vabiti k deležnosti pri tem neobhodno potrebnem občestvu – tako bomo v gledanju in v najdenju Boga našli resnično življenje.

(6. september 2006)

Jakob Mlajši

Dragi bratje in sestre!

Poleg lika Jakoba »Starejšega«, Zebedejevega sina, o katerem smo govorili prejšnjo sredo, nastopa v evangelijih še en Jakob, ki se imenuje »Mlajši«. Tudi on je v seznamih dvanajsterih apostolov, ki jih je Jezus osebno izbral in je vedno označen kot »Alfejev sin« (prim. Mt 10,3; Mr 3,18; Lk 6,15; Apd 1,13). Pogosto so ga enačili z nekim drugim Jakobom, ki se imenuje »Mali« (prim. Mr 15,40) in je bil sin neke Marije (prim. pr.t.), ki bi utegnila biti »Marija, Kleopova žena«. Ta je po četrtem evangeliju stala pod križem skupaj z Jezusovo materjo (prim. Jn 19,25). Tudi Jakob je bil doma iz Nazareta in je bil verjetno Jezusov sorodnik (prim. Mt 13,55; Mr 6,3); zato je bil po semitskem običaju označen kot njegov »brat« (prim. Mr 6,3; Gal 1,19). Apostolska dela povzdigujejo izredno vlogo tega zadnje imenovanega Jakoba v jeruzalemski Cerkvi. Na apostolskem koncilu, ki so ga tam obhajali po smrti Jakoba Starejšega, se je skupaj z drugimi zavzemal za to, da bi mogli biti pogani sprejeti v Cerkev, ne da bi se prej podvrgli obrezovanju (prim. Apd 15,13ss). Sv. Pavel, ki Jakobu pripisuje posebno prikazanje Vstalega (prim. 1 Kor 15,7), ga imenuje celo pred Kefom-Petrom, ko poroča o svoji poti v Jeruzalem, in ga tako kakor tega označuje za »steber« Cerkve (prim. Gal 2,9). Pozneje so judovski kristjani v njem videli svojo glavno osebo, na katero so se sklicevali. Njemu se pripisuje tudi pismo, ki spada v kanon novozaveznih spisov kot Jakobovo pismo. V njem se Jakob ne označuje kot »Gospodov brat«, marveč kot »služabnik Boga in Jezusa Kristusa, Gospoda« (Jak 1,1).

Med učenjaki poteka razprava o enačenju teh dveh osebnosti z istim imenom, Jakoba, Alfejevega sina, in Jakoba, »Gospodovega brata«. Izročila evangelijev nam niso niti o enem niti o drugem zapustila nikakršnega poročila, ki bi se navezovalo na čas Jezusovega zemeljskega življenja. Apostolska dela pa nam nasprotno kažejo, da je imel »Jakob«, kakor smo že omenili, po Jezusovem vstajenju zelo važno vlogo v prvotni Cerkvi (prim. Apd 12,17; 15,13-21; 21,18). Najpomembnejše dejanje, ki ga je opravil, je bilo njegovo stališče v vprašanju težavnega odnosa med kristjani judovskega porekla in kristjani poganskega porekla. Jakob je skupaj s Petrom prispeval k temu, da so premagali prvotno judovsko razsežnost krščanstva – ali, bolje rečeno, dopolnili – z zahtevo, naj spreobrnjenim poganom ne nalagajo obveznosti, da se podvržejo vsem predpisom Mojzesove postave. Apostolska dela so nam ohranila kompromisno rešitev, ki jo je predlagal Jakob in so jo sprejeli drugi navzoči apostoli; po tej rešitvi naj se poganom, ki verujejo v Jezusa Kristusa, naroči le to, da se vzdržijo malikovalske navade, jesti meso živali, darovanih malikom, in »nečistovanja« - ta pojem je verjetno namigoval na nekatere nedovoljene zakonske zveze. Dejansko je šlo le za upoštevanje nekaterih prepovedi Mojzesove zakonodaje, ki so jo imeli za zelo pomembno.

Na ta način so prišli do dveh pomenljivih, med seboj dopolnjujočih se izidov, ki sta oba veljavna vse do danes: z ene strani je bila priznana neločljiva zvezo, ki veže krščanstvo na judovsko vero kot svoj večno živi in veljavni izvor; z druge pa je bilo kristjanom poganskega porekla dovoljeno ohraniti njihovo sociološko istovetnost, katero bi izgubili, če bi bili prisiljeni upoštevati tako imenovane Mojzesove »obredne predpise«: ti naj zdaj za spreobrnjene pogane ne veljajo več kot obvezujoči. V bistvu se je s tem začelo ravnanje medsebojnega vrednotenja in spoštovanja, ki je kljub obžalovanju vrednim kasnejšim nesporazumom po svojem jedru nameravalo ohraniti tisto, kar je bilo značilno za vsako stran.

Najstarejše poročilo o smrti tega Jakoba nam podaja judovski zgodovinar Jožef Flavij. V svojem delu Antiquitates Iudaicae (Judovske starožitnosti, 20,201s), ki ga je spisal koncem prvega stoletja v Rimu, nam poroča, da je bila Jakobovo smrt sklenjena po neki nezakoniti pobudi velikega duhovnika Anana, sina v evangelijih izpričanega Ane. Anan je izkoristil obdobje med odstavitvijo rimskega upravitelja (Festa) in prihodom njegovega naslednika (Albina), da je l. 62 z odlokom odredil kamenjanje Jakoba.

Z imenom tega Jakoba je poleg apokrifnega Jakobovega Protoevangelija, ki poudarja svetost in devištvo Marije, Jezusove matere, povezano predvsem pismo, ki ima njegovo ime. V kanonu spisov Nove zaveze zavzema prvo mesto med tako imenovanimi katoliškimi pismi, torej med pismi, ki so naslovljena ne le na eno samo občino – kakor Rim, Efez itd. -, marveč na več občin. Gre za zelo pomembno pismo, ki močno poudarja nujnost, da svoje vere ne skrčimo zgolj na besedno in abstraktno izpovedovanje, marveč jo izražamo konkretno v dobrih delih. Med drugim nas kliče k stanovitnosti v preizkušnjah, ki naj jih sprejemamo z veseljem. Vabi nas tudi k zaupni molitvi, da bi od Boga dosegli dar modrosti, po katerem končno dojamemo, da prave vrednote življenja niso v minljivem bogastvu, marveč v zmožnosti, da svoje imetje delimo z ubogimi in potrebnimi (prim. Jak 1,27).

Tako nam Jakobovo pismo kaže zelo konkretno in dejavno krščanstvo. Vero moramo uresničevati v življenju, predvsem v ljubezni do bližnjega in zlasti v zavzemanju za uboge. V tem smislu je treba razumeti tudi znamenito besedo: »Kako je namreč telo brez duha mrtvo, tako je tudi vera brez del mrtva« (Jak 2,26). To Jakobovo razlago so včasih postavljali nasproti Pavlovim trditvam, po katerih nas Bog ne opravičuje po naših delih, marveč edino po naši veri (prim. Gal 2,16; Rim 3,28). Toda oba dva stavka, ki si domnevno nasprotujeta na osnovi svojega različnega načina gledanja, drug drugega v resnici dopolnjujeta, če ju pravilno razlagamo. Sv. Pavel se upira napuhu človeka, ki misli, da ne potrebuje prehitevajoče božje ljubezni; upira se ošabnosti samoopravičenja brez milosti, ki je čisti dar in nezaslužena. Sv. Jakob pa nasprotno govori o delih kot povsem normalnem sadu vere: »Vsako dobro drevo rodi dobre sadove«, govori Gospod (Mt 7,17).

Sv. Jakob to ponovi in nam pove. Končno nas Jakobovo pismo opominja, naj se v vsem, kar delamo, izročimo v božje roke in pri tem vedno govorimo: »Če Gospod hoče« (Jak 4,15). Tako nas uči, naj si ne lastimo pravice, da načrtujemo svoje življenje neodvisno in usmerjeno samo na svoje koristi, marveč naj dajemo prostor nedoumljivi volji Boga, ki ve, kaj je za nas resnično dobro. Na ta način ostaja sv. Jakob vselej sodoben učitelj življenja za vsakega od nas.

(28. junij 2006)