Sv. Avguštin razlaga: »Mladiki pritiče eno ali drugo, bodisi vinska trta ali ogenj; če ni na vinski trti, bo v ognju: da ne bo torej v ognju, naj bo na vinski trti«. V nekem pismu, ki ga je napisal Janez Prerok, ki je živel v 5. stoletju v gaški puščavi, mu je eden od vernikov postavil vprašanje: 'Kako lahko ostaneta skupaj človekova svoboda in to, da brez Boga ne moremo ničesar storiti?' Menih je odgovoril: 'Če človek nagne svoje srce k dobremu in prosi Boga za pomoč, bo dobil zadostno moč za izpolnitev lastnega dela. Zato gresta človekova svoboda in Božja moč skupaj. To je mogoče, saj dobro prihaja od Gospoda, storjeno pa je po njegovih vernikih'«.

Evangelij današnje pete velikonočne nedelje se začne s podobo vinograda. Jezus je rekel svojim učencem: 'Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik' (Jn 15,1). V Svetem pismu pogosto primerjajo Izrael, ko je zvest Bogu, z rodovitnim vinogradom. Toda, če se od Njega oddalji, postane nerodoviten, nesposoben pridelati tisto vino, 'ki razveseljuje srce človeku' (Ps 104,15), kot pravi 104. psalm. Resnični Božji vinograd, resnična trta, je Jezus, ki nam s svojim darovanjem ljubezni, podarja zveličanje, nam odpre pot, da postanemo del tega vinograda. In kakor Kristus ostane v ljubezni Boga Očeta, tako tudi učenci, ki so razumno obrezani z Učiteljevo besedo (prim. Jn 15,2-4). Če so globoko povezani z Njim, postanejo rodovitne mladike, ki prinašajo obilno trgatev. Sveti Frančišek Saleški piše: 'Veja povezana in spojena z deblom prinaša sad, ne po lastni zaslugi, temveč zaradi cepitve. Torej, mi smo bili po ljubezni pridruženi našemu Odrešeniku, kakor udje glavi; zdaj je jasno, zakaj dobra dela, oplemenitena po Njem, zaslužijo večno življenje' (Trattato dell’amore di Dio, XI, 6, Roma 2011, 601.

V priliki o vinski trti Jezus ni dejal: 'Vi ste vinska trta,' temveč: 'Jaz sem trta,  vi mladike' (Jn 15,5) To pomeni: 'tako kot so mladike povezane s trto, tako pripadate vi meni. Ker pa pripadate meni, pripadate tudi drug drugemu.' In ravno ta medsebojno pripadnost in pripadnost njemu ni kakršen koli idealni, umišljeni, simbolični odnos, temveč, želim reči skoraj biološka, življenja polna pripadnost Jezusu Kristusu. To je Cerkev, življenjsko občestvo z Jezusom Kristusom in drugega z drugim, ki je utemeljeno na krstu in se z evharistijo vsakokrat poglablja in oživlja. 'Jaz sem resnična vinska trta' (Jn 15,1), pravzaprav pomeni: 'Jaz sem vi in vi ste jaz'. To je nezaslišano poistovetenje Gospoda z nami, svojo Cerkvijo.

Na dan našega krsta nas Cerkev cepi kot mladike v Jezusovo velikonočno skrivnost, v njega samega. Iz te korenine dobivamo dragoceni sok za udeležbo pri božanskem življenju. Kot učenci, tudi mi s pomočjo pastirjev Cerkve rastemo povezani z njegovo ljubeznijo v Gospodovem vinogradu. 'Če je sad, ki ga moramo obroditi, ljubezen, je njegov predpogoj ravno ta 'ostati', ki je globoko povezan s tisto vero, ki ne zapusti Gospoda' (Jezus iz Nazareta 1. del). Nujno je torej ostati vedno povezani z Jezusom, biti odvisni od njega, saj brez njega ne moremo ničesar storiti (prim. Jn 15,5). V nekem pismu, ki ga je napisal Janez Prerok, ki je živel v 5. stoletju v gaški puščavi, mu je eden od vernikov postavil vprašanje: 'Kako lahko ostaneta skupaj človekova svoboda in to, da brez Boga ne moremo ničesar storiti?' Menih je odgovoril: 'Če človek nagne svoje srce k dobremu in prosi Boga za pomoč, bo dobil zadostno moč za izpolnitev lastnega dela. Zato gresta človekova svoboda in Božja moč skupaj. To je mogoče, saj dobro prihaja od Gospoda, storjeno pa je po njegovih vernikih' (prim. Ep. 763, SC 468, Pariz 2002, 206). To, da resnično 'ostanemo'v Kristusu, zagotavlja učinkovita molitev, kakor pravi blaženi cistercijan Gverik, opat v Ignyu: 'O Gospod Jezus... brez tebe ne moremo ničesar storiti. Ti si pravzaprav resnični vrtnar, stvarnik, obdelovalec in varuh svojega vrta. Sadiš s svojo besedo, namakaš s svojim duhom, daješ rast s svojo močjo'(Sermo ad excitandam devotionem in psalmodia, SC 202, 1973, 522).

Kristus sam je takrat pri Damasku vprašal Savla, preganjalca Cerkve: 'Zakaj me preganjaš?' (Apd 9,4). S tem je Gospod izrazil enost z usodo, ki izvira iz globoke življenjske povezanosti njegove Cerkve z Njim, Vstalim. On živi v svoji Cerkvi naprej na tem svetu. On je v nas in mi smo z Njim. 'Zakaj me preganjaš?' Konec koncev je Jezus tisti, katerega preganjajo preganjalci njegove Cerkve. In obenem vemo, da tudi če pridemo zaradi svoje vere v stisko, nismo sami. Jezus Kristus je pri nas in z nami. Jezus je v priliki rekel: 'Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik' (Jn 15,1), in nadaljeval, da Oče vsako mladiko, ki ne obrodi sadu, odstrani, in vsako, ki rodi sad, očiščuje, da rodi še več sadu. Bog hoče odstraniti mrtvo, kamnito srce iz naših prsi in nam dati živo srce iz mesa, srce ljubezni, dobrote in miru. Hoče nam podariti novo, moči polno življenje. Kot pravi drugi vatikanski koncil, je Cerkev 'vesoljni zakrament odrešenja' (LG 48), ki je tukaj za grešnike, za nas, da bi nam odprla pot spreobrnitve, ozdravljenja in življenja. To je veliko in trajno poslanstvo Cerkve, ki ga je Kristus prenesel nanjo.

Gospod v evangeliju takole nadaljuje: 'Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama od sebe roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni' (Jn15,4). Vsakdo je postavljen pred to odločitev. Kako resna je ta odločitev, nam pove Gospod v nadaljevanju svoje prilike: 'Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši; take poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo' (Jn 15,6). To sv. Avguštin takole razlaga: 'Mladiki pritiče eno ali drugo, bodisi vinska trta ali ogenj; če ni na vinski trti, bo v ognju: da ne bo torej v ognju, naj bo na vinski trti' (In Ioan. Ev. tract. 81,3 PL35,1842).

Tukaj zahtevana izbira nam da razumeti temeljni pomen naše življenjske odločitve. Istočasno pa je prispodoba vinske trte znamenje upanja in zaupanja. Kristus sam je z učlovečenjem prišel na svet, da bi bil tla našim koreninam. V vsej stiski in suši je on izvir, ki podarja vodo življenja in nas hrani ter krepi. V tem času nam Vstali podarja prebivališče in dom, ki je kraj luči, upanja in zaupanja, miru in varnosti. Kjer mladikam grozi suša in smrt, tam je v Kristusu prihodnost, življenje in veselje. Tam je vedno odpuščanje in nov začetek, preobrazba in sprememba znotraj njegove ljubezni.

Kot smo videli, pomeni ostati v Kristusu tudi ostati v Cerkvi. Celotno občestvo vernikov je trdno povezano z vinsko trto, ki je Kristus. V Kristusu smo vsi med seboj eno. V tem občestvu nas On podpira in istočasno se podpirajo vsi udje med seboj. Skupaj se upiramo viharju in drug drugemu nudimo zaščito. Kdor veruje, ni sam Ne verujemo sami, verujemo z vso Cerkvijo vseh krajev in časov, s Cerkvijo, ki je v nebesih in na zemlji.

Dragi prijatelji, vsak od nas je kot mladika, ki živi samo, če vsak dan z molitvijo, udeležbo pri zakramentih ter dobrodelnostjo daje rast svoji povezanosti z Gospodom. In kdor ljubi Jezusa, resnično trto, rodi sadove vere za obilno duhovno trgatev. Prosimo Božjo Mater, da bi ostali trdno vcepljeni v Jezusa in bi vsako naše delovanje imelo v Njem tako začetek kot dovršitev.

Benedikt XVI. je med pozdravi po molitvi in blagoslovu nagovoril tudi v slovenščini: »Lepo pozdravljam romarje iz Slovenije! V današnjem evangeliju nas Jezus spominja, da smo lahko duhovno rodovitni le, če rastemo iz Njega kot mladike iz trte. Bodite torej tesno povezani s Kristusom v Njegovi Cerkvi, da boste prinašali obilne sadove ljubezni do Boga in bližnjega ter postali deležni večnega življenja. Naj bo z vami moj blagoslov!«

 

 

 

Dragi bratje in sestre, dober dan. Današnji evangelij nam predstavlja Jezusa med zadnjo večerjo, v trenutku ko ve, da je njegova smrt že zelo blizu. Prišla je njegova 'ura'. Zadnjič je s svojimi učenci, zato hoče zelo dobro vtisniti v njihov razum temeljno resnico, da tudi, ko ne bo več fizično med njimi, bodo oni lahko ostali združeni z Njim na nov način ter tako prinašali veliko sadov. Vsi smo lahko pridruženi Jezusu na nov način. In kakšen je ta način? Nasprotno pa, če bi kdo izgubil povezanost z Njim, bo ta postal nerodoviten, še več, škodljiv za skupnost. Kakšen je ta nov način? Da je Jezus lahko izrazil to resničnost, je uporabil podobo trte in mladik, je rekel tole: »Kakor mladika ne more sama od sebe roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. S to prispodobo nas uči, kako ostati na Njem z Njim, tudi ko ne bo fizično navzoč« (Jn 15,4-5).

Jezus je trta in po Njem, kakor limfa v drevesu, prehaja na mladike ljubezen Boga samega, Sveti Duh. Poglejte, mi smo mladike in s to priliko nam želi Jezus pojasniti, zakaj je pomembno ostati povezan z Njim. Mladike niso samozadostne, ampak so popolnoma odvisne od trte, ki je vir njihovega življenja. Tako je z nami kristjani. S krstom smo bili cepljeni v Kristusa. Od njega smo zastonj prejeli dar novega življenja in lahko ostanemo v vitalnem občestvu s Kristusom. Potrebno je le ostati zvest krstu ter rasti v domačnosti z Gospodom preko molitve, vsakodnevne molitve poslušnosti in učljivosti njegove Besede, branje evangelija, udeleževanju zakramentov, še posebej evharistije in spovedi.

Ko je nekdo tesno povezan s Jezusom, je deležen darov Svetega Duha, ki so, kot pravi sv. Pavel: »ljubezen, veselje, mir, velikodušnost, dobrohotnost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje« (prim. Gal 5,22-23). To so darovi, ki pridejo, če smo povezani z Jezusom in s tem kot pravi kristjan zelo dobro dene bližnjemu in družbi. Po teh držah se pravzaprav prepozna, da je nekdo pravi kristjan, kakor se po sadovih prepozna drevo. Sadovi te povezanosti z Jezusom so čudoviti, saj je vsa naša oseba preoblikovana z milostjo Duha, torej duša, razum, volja, čustva in tudi telo, saj smo enost duha in telesa. Prejemamo novi način obstajanja, saj postaja Jezusovo življenje naše življenje. Lahko mislimo kot On, delujemo kot On, gledamo na svet in na stvari z Jezusovimi očmi. Zaradi tega lahko ljubimo z njegovim srcem naše brate in sestre, začenši pri najbolj revnih in trpečih in tako prinašamo svetu sadove dobrote, karitativne ljubezni in miru.

Vsak od nas je ena mladika edine trte in vsi skupaj smo poklicani prinašati sadove te skupne pripadnosti Kristusu in Cerkvi. Zaupajmo se priprošnji Device Marije, da bomo lahko žive mladike v Cerkvi in bomo dosledno pričevali našo vero, doslednim življenjem in mislijo, z zavestjo, da smo vsi, vsak s svojo posebno poklicanostjo deležni istega zveličavnega poslanstva Jezusa Kristusa, Gospoda.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Božja Beseda tudi na to peto velikonočno nedeljo nadaljuje s kazanjem poti in pogojev, da bomo skupnost vstalega Gospoda. Prejšnjo nedeljo je bil izpostavljen odnos med vernikom in Jezusom, Dobrim pastirjem. Danes pa nam evangelij predlaga trenutek, ko se Jezus predstavi kot prava trta in nas povabi, da ostanemo povezani z njim, da bomo obrodili obilo sadu (prim. Jn, 15,1-8). Trta je rastlina, ki je sestavljena kot eno skupaj z mladikami. In mladike so rodovitne le, če so povezane s trto. Ta odnos je skrivnost krščanskega življenja in evangelist Janez ga izrazi z glagolom »ostati«, ki se v današnjem odlomku sedemkrat ponovi. Ostati v meni, ostati v Gospodu.

Gre za to, da ostanemo z Gospodom ter tako najdemo pogum, da gremo ven iz samih sebe, iz svojih udobnosti, iz svojih ozkih in zavarovanih prostorov, da bi se srečali na odprtem morju potreb drugih ter bi na široko zadihali s svojim krščanskim pričevanjem v svetu. Ta pogum, da gremo iz sebe ter se zanimamo za potrebe drugih, se porodi iz vere v vstalega Gospoda ter iz gotovosti, da Sveti Duh spremlja našo zgodovino. Eden od najbolj zrelih sadov, ki izhaja iz občestva s Kristusom, je dejansko prizadevanje za dejavno ljubezen do bližnjega, da ljubimo brate in sestre z zatajevanjem samega sebe vse do zadnjih posledic tako, kot nas je Jezus ljubil. Dinamika dejavne ljubezni vernika, ni sad strategij, se ne porodi preko zunanje spodbude, torej iz socialnih ali ideoloških instanc, temveč iz srečanja z Jezusom in s tem, da ostanemo v Jezusu. On je za nas trta, iz katere črpamo limfo, to je življenje, da bi prinašali v družbo drugačen način življenja in razdajanja, v katerem so na prvem mestu zadnji.

Kadar smo tesno povezani z Gospodom, kot so tesno povezane in združene med seboj trta in mladike, smo sposobni prinašati sadove novega življenja, torej usmiljenja, pravičnosti in miru, ki izhajajo iz Gospodovega vstajenja. Ravno to so storili svetniki, torej oni, ki so v polnosti živeli krščansko življenje ter pričevanje dejavne ljubezni, saj so bili resnične mladike Gospodove trte. Da pa smo sveti, »ni potrebno biti škof, duhovnik, redovnica, redovnik… Vsi smo poklicani biti sveti tako, da živimo z ljubeznijo ter ponudimo vsakdo svoje pričevanje sredi vsakodnevnih zaposlitev, tam kjer se nahajamo« (Gaudete et exsultate, 14). Vsi mi smo poklicani biti sveti z vsem tem bogastvom, ki ga prejemamo od vstalega Gospoda. Vsaka dejavnost, delo in počitek, družinsko in družbeno življenje, izvajanje politične, kulturne in ekonomske odgovornosti, vsaka dejavnost, tako majhna kot velika, če je živeta v povezanosti z Jezusom ter z držo ljubezni in služenja, je priložnost, da v polnosti živimo krst in evangeljsko svetost.

Naj nam pomaga Marija, Kraljica svetnikov ter zgled popolnega občestva s svojim božanskim Sinom ter naj nas poučuje, kako ostati z Jezusom kot mladike na trti in se nikoli ločiti od Njegove ljubezni. Kajti nič ne moremo brez Njega, saj je naše življenje živi Kristus, navzoč v Cerkvi in v svetu.

Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 2. maj 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju te pete velikonočne nedelje (Jn 151-8) se Gospod predstavi kot resnična trta in o nas govori kot o mladikah, ki ne morejo živeti, če ne ostanejo povezani z njim. Takole pravi: »Jaz sem trta, vi mladike« (v. 5) Ni trte brez mladik in obratno. Mladike niso samozadostne, ampak so popolnoma odvisne od trte, ki je izvir njihovega obstoja.

Jezus vztraja pri glagolu »ostati«. V današnjem odlomku ga ponovi sedemkrat. Preden bo zapustil ta svet in šel k Očetu, hoče Jezus zagotoviti svojim učencem, da bodo lahko še naprej povezani z Njim. Pravi: »Ostanite v meni in jaz v vas« (v. 4). Ta ostati pa ni pasiven ostati, zadremati v Gospodu in se pustiti zazibati od življenja. Ne, ni to. Ostati v Njem, kot ga predlaga Jezus, je aktiven ostati, je pa tudi obojestranski. Zakaj? Zato, ker mladike brez trte ne morejo storiti ničesar, saj potrebujejo življenjski sok tako za rast kot zato, da obrodijo sadove. Pa tudi trta potrebuje mladike, saj sadovi ne rastejo na deblu. Gre za obojestransko potrebo, gre za obojestransko obstajanje, da zrastejo sadovi. Mi ostanemo v Jezusu in Jezus ostane v nas.

Predvsem pa mi potrebujemo Njega. Gospod nam hoče reči, da je pred spolnjevanjem njegovih zapovedi, da je pred blagri, pred deli usmiljenja, potrebno biti povezani z Njim, ostati v Njem. Ne moremo biti dobri kristjani, če ne ostanemo v Jezusu. Medtem ko z Njim lahko vse (prim. Fil 4,13).

Pa tudi Jezus, kakor trta mladike, potrebuje nas. Morda se nam zdi drzno reči tole, zato se vprašajmo: »V kakšnem smislu nas Jezus potrebuje?« Potrebuje naše pričevanje. Sad, ki ga moramo kot mladike obroditi, je pričevanje našega krščanskega življenja. Potem ko se je Jezus povzpel Očetu, je naloga učencev, je naša naloga, da nadaljujemo tako z besedami kot z dejanji z oznanjevanjem blagovesti Kraljestva. Mi, Jezusovi učenci to počnemo s pričevanjem njegove ljubezni. Sad, ki ga je potrebno obroditi, je ljubezen. Povezani s Kristusom, prejmemo darove Svetega Duha in tako lahko delamo dobro bližnjemu in delamo dobro družbi, Cerkvi. Drevo se prepozna po sadovih. Resnično krščansko življenje pričuje za Kristusa.

Kako nam bo uspelo? Jezus nam pravi: »Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo« (v. 7). Tudi to je drzno, saj je zagotovilo, da to kar bomo prosili, nam bo dano. Od molitve je odvisna rodovitnost našega življenja. Lahko prosimo, da bomo mislili kot On, delovali kot On, videli svet in stvari z Jezusovimi očmi. Tako pa ljubiti naše brate in sestre, začenši pri najbolj ubogih in trpečih, kakor je to storil On, torej ljubiti jih z Njegovim srcem ter prinašati v svet sadove dobrote, sadove dejavne ljubezni in sadove miru.

Izročimo se priprošnji Device Marije. Ona je vedno ostala v polnosti povezana z Jezusom in je obrodila veliko sadov. Naj nam ona pomaga, da bomo ostali v Kristusu, v njegovi ljubezni, v njegovi besedi, da bomo pričevali svetu Vstalega Gospoda.

Na seznamu dvanajsterih je Filip vedno na petem mestu (tako pri Mt 10,3; Mr 3,18; Lk 6,14; Apd 1,13), torej v bistvu med prvimi. Čeprav je bil Filip judovskega porekla, je njegovo ime grško, kakor Andrejevo. Poleg lika Jakoba »Starejšega«, Zebedejevega sina, o katerem smo govorili prejšnjo sredo, nastopa v evangelijih še en Jakob, ki se imenuje »Mlajši«. Tudi on je v seznamih dvanajsterih apostolov, ki jih je Jezus osebno izbral in je vedno označen kot »Alfejev sin«.

Filip

Dragi bratje in sestre!

Nadaljevali bomo z opisovanjem osebnosti apostolov, kakor to delamo že nekaj tednov. Danes srečamo Filipa. V seznamu dvanajsterih je vedno na petem mestu (tako pri Mt 10,3; Mr 3,18; Lk 6,14; Apd 1,13), torej v bistvu med prvimi. Čeprav je bil Filip judovskega porekla, je njegovo ime grško, kakor Andrejevo. To je majhno znamenje kulturne odprtosti, ki ga ne bi smeli podcenjevati. Poročila, ki jih imamo o njem, nam daje Janezov evangelij. Filip je izhajal iz istega domačega kraja kakor Peter in Andrej, namreč iz Betsaide (prim. Jn 1,44), majhnega mesta, ki je spadalo h četrtni oblasti enega od sinov Heroda Velikega, ki se je prav tako imenoval Filip (prim. Lk 3,1).

Četrti evangelij poroča, da je Filip potem, ko ga je Jezus poklical, srečal Natanaela in mu rekel: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki: Jezusa iz Nazareta, Jožefovega sina« (Jn 1,45). Na ta bolj skeptičen Natanaelov odgovor (»Iz Nazareta? Ali more od tam priti kaj dobrega?«) Filip ne popusti in odvrne odločno: »Pridi in poglej!« (Jn 1,46). V tem suhem, a jasnem odgovoru pokaže Filip lastnosti pravega pričevalca: ne zadovolji se s tem, da oznani sporočilo kot teorijo, marveč se neposredno obrne na svojega sogovornika in mu predlaga, naj osebno izkusi to, kar mu je bilo oznanjeno. Ista glagola uporabi tudi Jezus sam, ko se mu bližata dva učenca Janeza Krstnika, da bi ga vprašala, kje stanuje: »Pridita in poglejta« (prim. Jn 1,38-39).

Smemo domnevati, da se Filip obrača tudi na nas s tema dvema glagoloma, ki kažeta na osebno vključenost. Tudi nam reče, kar je dejal Natanaelu: »Pridi in poglej.« Apostol nas obvezuje, da Jezusa spoznamo od blizu. Prijateljstvo, pravo spoznavanje drugega, dejansko potrebuje bližino, še več, delno celo živi od nje. V ostalem ne smemo pozabiti, da je – po Markovih besedah – Jezus izbral dvanajstere zlasti z namenom, da jih hoče »imeti pri sebi« (Mr 3,14); dvanajsteri naj torej delijo svoje življenje z njim in naj se neposredno od njega naučijo ne le načina njegovega ravnanja, marveč predvsem, kdo je on v resnici. Kajti samo tako, z deležnostjo pri njegovem življenju, so ga mogli spoznati in nato oznanjati. Kasneje bomo v Pavlovem pismu Efežanom brali, da je vse odvisno od tega, ali »se učimo Kristusa« (prim. Ef 4,20). Torej ni bistveno samo in ne v prvi vrsti to, da slišimo njegov nauk, njegove besede, marveč veliko bolj to, da ga spoznavamo osebno, se pravi njegovo človeško naravo in njegovo božjo naravo, njegovo skrivnost in njegovo lepoto. Kajti Kristus ni samo Učitelj, ampak je Prijatelj, je Brat. Kako bi ga mogli res spoznavati, če bi ostali daleč od njega? Tesno razmerje, povezanost, zaupljivost nam dajejo odkriti pravo istovetnost Jezusa Kristusa. In prav na to nas spominja apostol Filip. Zato nas vabi, naj »pridemo« in »pogledamo«, to se pravi, da dan za dnem vstopamo v povezanost poslušanja, odgovarjanja in življenjskega občestva z Jezusom.

Pred dogodkom pomnožitve kruha je Jezus postavil Filipu določeno in precej presenetljivo vprašanje: kje bi bilo mogoče kupiti kruh, da bi nasitili vse ljudi, ki so hodili za njim (prim. Jn 6,5). Tedaj je Filip odgovoril z velikim realizmom: »Kruh za dvesto denarjev ne zadostuje, če naj vsak od njih dobi vsaj majhen kos« (Jn 6,7). Tukaj vidimo konkretnost in realizem apostola, ki zmore presoditi, kaj res terja neki položaj. Vemo, da je Jezus vzel hlebe, izrekel molitev zahvale in jih razdelil. Tako se je zgodila pomnožitev kruha. Zanimivo pa je, da se je Jezus obrnil prav na Filipa, da bi dobil prvo navodilo za to, kako naj bi rešili problem: to je očitno znamenje, da je Filip spadal k ožjemu krogu, ki je obdajal Jezusa.

Ob nekem drugem trenutku, ki je za poznejše dogajanje zelo pomemben, malo pred Jezusovim trpljenjem, so pristopili k Filipu nekateri Grki, ki so se za velikonočni praznik mudili v Jeruzalemu, »... in mu rekli: Gospod, radi bi videli Jezusa. Filip je šel in to povedal Andreju; Andrej in Filip sta šla in to povedala Jezusu« (Jn 12,20-22). Spet imamo namig na njegov poseben ugled znotraj apostolskega zbora. Filip v tem primeru nastopa predvsem kot posrednik med vprašanjem nekaterih Grkov in Jezusom - verjetno je govoril grško in je mogel biti za prevajalca. Tudi če se združi z Andrejem, drugim apostolom z grškim imenom, se oni tujci vendarle obrnejo nanj. To nas uči, da moramo biti tudi mi vedno pripravljeni, po eni strani sprejemati vprašanja in prošnje, od kogar koli že pridejo, in jih po drugi strani usmerjati na Gospoda, na edinega, ki jih more povsem izpolniti. Pomembno je namreč vedeti, da nismo mi dejanski naslovljenci prošenj tistih, ki se obrnejo na nas, marveč Gospod. K njemu moramo voditi vsakega, ki je v stiski; vsakdo od nas mora biti pot, ki vodi k njemu.

Nato je še druga čisto posebna priložnost, pri kateri Filip stopi v ospredje. Med zadnjo večerjo, potem ko je bil Jezus povedal, da spoznati njega pomeni, spoznati tudi Očeta (prim. Jn 14,7), ga je Filip skoraj naivno vprašal: »Gospod, pokaži nam Očeta; to nam zadostuje« (Jn 14,8). Jezus mu je odgovoril v ljubeče karajočem tonu: »Že tako dolgo sem pri vas, in me nisi spoznal, Filip? Kdor je videl mene, je videl Očeta! Kako moreš govoriti: Pokaži nam Očeta? Ali ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni?... Verujte mi vendar, da sem jaz v Očetu in Oče v meni« (Jn 14,9-11). Te besede spadajo k najbolj vzvišenim besedam Janezovega evangelija. Ob koncu prologa svojega evangelija reče Janez: »Boga ni nikoli nihče videl. Edini, ki je Bog in počiva na Očetovem srcu, je prinesel novico« (Jn 1,18). Tisto razlago, ki izhaja od evangelista, Jezus sam sprejme in potrdi, vendar z novim odtenkom. Medtem ko namreč Janezov prolog govori o Jezusovem pojasnjujočem posegu z besedami svojega nauka, se Jezus v svojem odgovoru Filipu sklicuje na svojo lastno osebo in s tem pojasni, da moremo Jezusa razumeti ne le v tem, kar govori, marveč še bolj v tem, kar v resnici je. Da bi to izrazili v skladu s skrivnostjo učlovečenja, moremo pač reči, da si je Bog privzel človeško obličje, Jezusovo obličje; zaradi tega moramo odtlej, če hočemo res spoznati božje obličje, gledati edinole Jezusovo obličje! V njegovem obličju v resnici vidimo, kdo je Bog in kakšen je Bog!

Evangelij nam ne pove, ali je Filip Jezusove besede popolnoma razumel. Gotovo je, da mu je podaril vse svoje življenje. Po nekaterih poznih poročilih (Filipova dejanja in druga) naj bi naš apostol najprej evangeliziral Grčijo in nato Frigijo, in tam, v Hierapolisu, je bil usmrčen. Pri tem je usmrtitev opisana na različne načine ali kot križanje ali kot kamenjanje.

Sklenimo svoje premišljevanje s tem, da si prikličemo v spomin cilj, h kateremu naj bo usmerjeno naše življenje: Jezusa naj srečujemo tako, kakor ga je srečal Filip. Pri tem skušajmo v Jezusu videti Boga samega, nebeškega Očeta. Če tega prizadevanja ne bi bilo, tedaj bi mi kakor v ogledalu vselej videli le sami nase in bi bili vedno bolj osamljeni! Filip nas nasprotno uči, naj se pustimo Jezusu osvojiti, biti pri njem in tudi druge vabiti k deležnosti pri tem neobhodno potrebnem občestvu – tako bomo v gledanju in v najdenju Boga našli resnično življenje.

(6. september 2006)

Jakob Mlajši

Dragi bratje in sestre!

Poleg lika Jakoba »Starejšega«, Zebedejevega sina, o katerem smo govorili prejšnjo sredo, nastopa v evangelijih še en Jakob, ki se imenuje »Mlajši«. Tudi on je v seznamih dvanajsterih apostolov, ki jih je Jezus osebno izbral in je vedno označen kot »Alfejev sin« (prim. Mt 10,3; Mr 3,18; Lk 6,15; Apd 1,13). Pogosto so ga enačili z nekim drugim Jakobom, ki se imenuje »Mali« (prim. Mr 15,40) in je bil sin neke Marije (prim. pr.t.), ki bi utegnila biti »Marija, Kleopova žena«. Ta je po četrtem evangeliju stala pod križem skupaj z Jezusovo materjo (prim. Jn 19,25). Tudi Jakob je bil doma iz Nazareta in je bil verjetno Jezusov sorodnik (prim. Mt 13,55; Mr 6,3); zato je bil po semitskem običaju označen kot njegov »brat« (prim. Mr 6,3; Gal 1,19). Apostolska dela povzdigujejo izredno vlogo tega zadnje imenovanega Jakoba v jeruzalemski Cerkvi. Na apostolskem koncilu, ki so ga tam obhajali po smrti Jakoba Starejšega, se je skupaj z drugimi zavzemal za to, da bi mogli biti pogani sprejeti v Cerkev, ne da bi se prej podvrgli obrezovanju (prim. Apd 15,13ss). Sv. Pavel, ki Jakobu pripisuje posebno prikazanje Vstalega (prim. 1 Kor 15,7), ga imenuje celo pred Kefom-Petrom, ko poroča o svoji poti v Jeruzalem, in ga tako kakor tega označuje za »steber« Cerkve (prim. Gal 2,9). Pozneje so judovski kristjani v njem videli svojo glavno osebo, na katero so se sklicevali. Njemu se pripisuje tudi pismo, ki spada v kanon novozaveznih spisov kot Jakobovo pismo. V njem se Jakob ne označuje kot »Gospodov brat«, marveč kot »služabnik Boga in Jezusa Kristusa, Gospoda« (Jak 1,1).

Med učenjaki poteka razprava o enačenju teh dveh osebnosti z istim imenom, Jakoba, Alfejevega sina, in Jakoba, »Gospodovega brata«. Izročila evangelijev nam niso niti o enem niti o drugem zapustila nikakršnega poročila, ki bi se navezovalo na čas Jezusovega zemeljskega življenja. Apostolska dela pa nam nasprotno kažejo, da je imel »Jakob«, kakor smo že omenili, po Jezusovem vstajenju zelo važno vlogo v prvotni Cerkvi (prim. Apd 12,17; 15,13-21; 21,18). Najpomembnejše dejanje, ki ga je opravil, je bilo njegovo stališče v vprašanju težavnega odnosa med kristjani judovskega porekla in kristjani poganskega porekla. Jakob je skupaj s Petrom prispeval k temu, da so premagali prvotno judovsko razsežnost krščanstva – ali, bolje rečeno, dopolnili – z zahtevo, naj spreobrnjenim poganom ne nalagajo obveznosti, da se podvržejo vsem predpisom Mojzesove postave. Apostolska dela so nam ohranila kompromisno rešitev, ki jo je predlagal Jakob in so jo sprejeli drugi navzoči apostoli; po tej rešitvi naj se poganom, ki verujejo v Jezusa Kristusa, naroči le to, da se vzdržijo malikovalske navade, jesti meso živali, darovanih malikom, in »nečistovanja« - ta pojem je verjetno namigoval na nekatere nedovoljene zakonske zveze. Dejansko je šlo le za upoštevanje nekaterih prepovedi Mojzesove zakonodaje, ki so jo imeli za zelo pomembno.

Na ta način so prišli do dveh pomenljivih, med seboj dopolnjujočih se izidov, ki sta oba veljavna vse do danes: z ene strani je bila priznana neločljiva zvezo, ki veže krščanstvo na judovsko vero kot svoj večno živi in veljavni izvor; z druge pa je bilo kristjanom poganskega porekla dovoljeno ohraniti njihovo sociološko istovetnost, katero bi izgubili, če bi bili prisiljeni upoštevati tako imenovane Mojzesove »obredne predpise«: ti naj zdaj za spreobrnjene pogane ne veljajo več kot obvezujoči. V bistvu se je s tem začelo ravnanje medsebojnega vrednotenja in spoštovanja, ki je kljub obžalovanju vrednim kasnejšim nesporazumom po svojem jedru nameravalo ohraniti tisto, kar je bilo značilno za vsako stran.

Najstarejše poročilo o smrti tega Jakoba nam podaja judovski zgodovinar Jožef Flavij. V svojem delu Antiquitates Iudaicae (Judovske starožitnosti, 20,201s), ki ga je spisal koncem prvega stoletja v Rimu, nam poroča, da je bila Jakobovo smrt sklenjena po neki nezakoniti pobudi velikega duhovnika Anana, sina v evangelijih izpričanega Ane. Anan je izkoristil obdobje med odstavitvijo rimskega upravitelja (Festa) in prihodom njegovega naslednika (Albina), da je l. 62 z odlokom odredil kamenjanje Jakoba.

Z imenom tega Jakoba je poleg apokrifnega Jakobovega Protoevangelija, ki poudarja svetost in devištvo Marije, Jezusove matere, povezano predvsem pismo, ki ima njegovo ime. V kanonu spisov Nove zaveze zavzema prvo mesto med tako imenovanimi katoliškimi pismi, torej med pismi, ki so naslovljena ne le na eno samo občino – kakor Rim, Efez itd. -, marveč na več občin. Gre za zelo pomembno pismo, ki močno poudarja nujnost, da svoje vere ne skrčimo zgolj na besedno in abstraktno izpovedovanje, marveč jo izražamo konkretno v dobrih delih. Med drugim nas kliče k stanovitnosti v preizkušnjah, ki naj jih sprejemamo z veseljem. Vabi nas tudi k zaupni molitvi, da bi od Boga dosegli dar modrosti, po katerem končno dojamemo, da prave vrednote življenja niso v minljivem bogastvu, marveč v zmožnosti, da svoje imetje delimo z ubogimi in potrebnimi (prim. Jak 1,27).

Tako nam Jakobovo pismo kaže zelo konkretno in dejavno krščanstvo. Vero moramo uresničevati v življenju, predvsem v ljubezni do bližnjega in zlasti v zavzemanju za uboge. V tem smislu je treba razumeti tudi znamenito besedo: »Kako je namreč telo brez duha mrtvo, tako je tudi vera brez del mrtva« (Jak 2,26). To Jakobovo razlago so včasih postavljali nasproti Pavlovim trditvam, po katerih nas Bog ne opravičuje po naših delih, marveč edino po naši veri (prim. Gal 2,16; Rim 3,28). Toda oba dva stavka, ki si domnevno nasprotujeta na osnovi svojega različnega načina gledanja, drug drugega v resnici dopolnjujeta, če ju pravilno razlagamo. Sv. Pavel se upira napuhu človeka, ki misli, da ne potrebuje prehitevajoče božje ljubezni; upira se ošabnosti samoopravičenja brez milosti, ki je čisti dar in nezaslužena. Sv. Jakob pa nasprotno govori o delih kot povsem normalnem sadu vere: »Vsako dobro drevo rodi dobre sadove«, govori Gospod (Mt 7,17).

Sv. Jakob to ponovi in nam pove. Končno nas Jakobovo pismo opominja, naj se v vsem, kar delamo, izročimo v božje roke in pri tem vedno govorimo: »Če Gospod hoče« (Jak 4,15). Tako nas uči, naj si ne lastimo pravice, da načrtujemo svoje življenje neodvisno in usmerjeno samo na svoje koristi, marveč naj dajemo prostor nedoumljivi volji Boga, ki ve, kaj je za nas resnično dobro. Na ta način ostaja sv. Jakob vselej sodoben učitelj življenja za vsakega od nas.

(28. junij 2006)