Jezusovo trpljenje ima vrednost brez primere. Ker je delil svojo žrtev s človeštvom, mu je blizu v bolečinah. Ko se je poslušno izročil Očetovi volji, je svoje trpljenje spremenil v izvir zveličanja za vse. Poglobil bom zavest, da me je Jezus odrešil z darom svoje smrti na križu. Gospod, hvala, ker me s svojim trpljenjem učiš sprejemati tudi težke trenutke in jih odpirati daru novega življenja.

Jezus sprejme kis hudobije, ki mu ga daje človeštvo. To je smrt, sad groznega upora Božji ljubezni in obenem razkritje njegove žeje po ljubezni vseh ljudi. V tej ljubezni se dopolni stvarjenje. Z Jezusom bom spreminjal vse trpljenje in hudobije v novi dar ljubezni za druge. Gospod, hvala, da si v smrti na križu razkril popolni dar tebe zame. Hvala, ker me tako ljubiš.

Sv. Efrem Sirski pravi: »Brez dvoma je služabnik, o katerem govori Izaija v teh verzih Kristus, ki je služil Očetu tako, da je prevzel obliko služabnika in je zatem bil povišan.« Tertulijan razlaga: »V njem vidimo duhovno milost, v kateri je vsa njegova lepota«, »čeprav so njegovo obličje skazili tisti, ki so ga mučili in križali«, pa dodaja sv. Janez Krizostom. (Psevdo)Avguštin razmišlja: »Kristusova veličastnost postaja tudi danes očitna v vseh tistih, ki priznajo njegovo pravičnost in njegovo kraljevo dostojanstvo.« Ishodad Mervski pravi: »Vladarji in oblastniki so se pustili prepričati neobičajni avtoriteti Križanega.« Sv. Justin, mučenec dodaja: »Vera vanj poraja razumnost in pobožnost, ki vidita okraj navideznega.« Teodoret Kirski pa pravi: »Tisti pa, ki so samo na videz razumni, v resnici ne vedo nič o Bogu in morajo zato molčati.«

Apostolske konstitucije prinašajo zapis: »Kdo bo veroval našemu oznanilu, nad kom se je razodela Gospodova roka?« Rufin Oglejski oz. Konkordski to razlaga: »To vprašanje zveni kot priprava poslušalcev na bodoče pridiganje vere, da je Božji Sin prišel trpeti te bolečine, kot so to oznanjali apostoli.« Tertulijan pravi: »On je tisti, ki udejanja zveličanje, desna roka Očeta, kateremu je enak po naravi« Sv. Hieronim k temu dodaja: »In ki je bil orodje za stvarjenje sveta.« Sv. Avguštin nadaljuje z razvijanjem iste misli: »Božja desnica je zatem tisti, ki ima oblast soditi in odločati o usodi vseh. Sin je namreč posredniška moč Očeta, ki deluje.« Sv. Cezarij Arleški pa pravi: »Roka je sredstvo, po kateri je namreč potolažen užaloščeni in razkropljeni človeški rod.«

 

Benedikt XVI. v svojem drugem delu knjige Jezus iz Nazareta eno od poglavij nameni tudi skrivnosti Jezusove smrti. »Prva Jezusova beseda na križu je prošnja za odpuščanje njegovim krvnikom: Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo. To, kar je Gospod pridigal v govoru na gori, je sedaj osebno izpolnil. Ne pozna nikakršnega sovraštva. Ne kliče k maščevanju. Prosi odpuščanja za tiste, ki ga pribijajo na križ.«

Benedikt XVI. se zaustavi ob besedah: »Ne vedo kaj delajo. Nevednost torej zmanjša krivdo in pušča odprta vrata k spreobrnjenju. A ne gre le za preprosto opravičilo, kajti obenem razkrije otopelost srca, otopelost, ki se upira pozivu resnice, da za vse čase in za vse ljudi ostaja tolažba, da je namreč za Jezusa nevednost, bodisi tistih, ki zares niso vedeli, bodisi tistih, ki so vedeli, a so ga obsodili, postala motiv za prošnjo odpuščanja – nevednost vidi kot vrata, ki nas lahko odprejo za spreobrnjenje.«

Benedikt XVI. osvetli tudi Jezusov krik na križu: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? Kot trdijo evangelisti, osebe, ki so ga obkrožale, niso razumele njegovega vzklika in so ga razlagale kot klicanje Elija. Samo skupina vernikov je Jezusov vzklik lahko razumela kot pravi mesijanski krik. Ne gre za kakršen koli krik zapuščenosti. Jezus namreč izgovori veliki psalm trpečega Izraela in tako sprejme vase vso bolečino tako Izraela kot vseh ljudi, ki trpijo na tem svetu zaradi zakrivanja Boga. Jezus pred srce samega Boga prinese krik tesnobe nemirnega sveta, katere razlog je odsotnost Boga. Poistoveti se s trpečim Izraelom, s človeštvom, ki trpi zaradi pomanjkanja Boga, vase sprejme krik človeštva, njegovo muko, vso njegovo potrebo po pomoči in ga tako hkrati preobrazi.

Preobrazba, ki jo prinese Jezusova smrt, so sprava, pokora in odrešenje. Pod vodstvom Svetega Duha porajajoča se Cerkev je počasi prodrla v najglobljo resnico križa, gnana z željo, da bi vsaj na daleč razumela razlog in cilj križa. Prvi kristjani, razumejo, da so s Kristusovim križem dokončno presežene starodavne žrtve v templju. Zgodilo se je nekaj novega. V Jezusovem trpljenju, vsa umazanija sveta pride v stik z neizmerno Čistostjo, z dušo Jezusa Kristusa, in tako s samim Božjim Sinom. Če običajno ob stiku nečista stvar okuži in onesnaži čisto stvar, je tu ravno nasprotno: kjer svet z vso svojo nepravičnostjo in vso svojo krutostjo, ki ga onesnažujeta, pride v stik z nezmerno Čistostjo – tam se On, Čistost, razodene kot najmočnejši. V tem stiku, se umazanija sveta zares vpije, se izniči in preobrazi preko bolečine neskončne ljubezni.«